ŽUPNIJA PIRAN

ŽUPNIJA PIRAN.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij bomo predstavili župnijo Piran, zato v našem studiu pozdravljam gospoda župnika Zorka Bajca, tajnico župnijskega pastoralnega sveta gospo Slavico Kogoj Franičevič, voditeljico župnijske Karitas gospo Tatjano Ledica in predstavnico gospodarskega sveta gospo Miro Ličen Krmpotić, ki je tudi sicer zelo aktivna pri organizaciji prireditev, ki jih Piranska župnija prireja v sodelovanju s krajevnimi organizacijami. Lepo pozdravljeni.

Pozdravljeni. Lep pozdrav. Enako.

Ne bom veliko govorila o tem kakšen je Piran, prav je, da o tem spregovorite kar Vi, gospod Zorko.

V bistvu smo ponosni, da smo Pirančani in da ljudje radi prihajajo v naše mesto in v našo župnijo Piran. Piran je malce drugačna župnija kot smo jih morda navajeni, pa tudi kot sem jih bil sam navajen kot župnik oziroma kot kaplan poprej kot rečemo na celini. Že sama lega je zelo svojstvena, pač leži na edinem slovenskem polotoku in pohvalimo se lahko s tem, da imamo najbolj zahodno točko slovenske obale, ki jo tudi zaznamuje cerkev Marije zdravja na naši Piranski punti. Župnija obsega cel polotok, torej staro mestno jedro Piran vse do Bernardina, do Belega Križa vključno s Fieso in Pacugom, to je področje župnije Piran. Nekoč je ta župnija bila veliko večja, dejansko lahko rečemo, da sodi med prafare, obsegale je področje celo dela današnje Savudrije in vse do Strunjana, Danes so na tem področju nastale kar štiri oziroma pet novih župnij. Zadnja, če tako rečemo, odcepitev se je zgodila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je samostojna župnija postala Strunjan in od takrat naprej piranska župnija obsega ta del, to področje dejansko v glavnem mesta, samega mesta Piran.

Župnija torej ni posebno velika, ima pa zelo bogato zgodovino, zelo daleč v zgodovino segajo njeni začetki.

Ja, sama ustanovitev župnije sega, mislim da nekje lahko rečem tisoč let nazaj, čeprav krščanstvo je bilo prisotno na tem področju že v pozni antiki, v petem, šestem stoletju, to nam spričuje tudi najdba, ki smo jo pred leti našli pri arheoloških izkopavanjih pod cerkvijo svetega Jurija, stara fibula pava, ki je bil že starokrščanski simbol za večnost, nesmrtnost in to spričuje, da so kristjani že takrat naselili ta kraj in tudi porabili isti kraj, kjer je pred stal star poganski rimski tempelj za prvo cerkev in na tem mestu stoji danes mogočno sveti Jurij.

Ja, sveti Jurij je vaš župnijski zavetnik in sveti Jurij je za Pirančane tudi sicer izredno pomemben, vse nekako v Piranu se dogaja v znamenju svetega Jurija. Celo občinski grb, to je zelo redko, nosi njegov pečat. Mogoče gospa Mira, vprašanje na društvo prijateljev svetega Jurija, ki je tudi povezano s tem.

Ja, prav gotovo tudi samo društvo prijateljev zakladov svetega Jurija je nastal iz ene potrebe, ker župnija sama take dediščine kot jo premore Piran prav na sakralnem področju ne zmore in tudi ni to njena naloga, da bi promoviralo in opozarjalo na tako bogato dediščino in tu je bilo ravno ta možnost, da so se vključili zraven tudi ljudje iz širše okolice iz Pirana, ki jim pa ta kulturna dediščina nekaj pomeni in so bili pripravljeni ne glede na to, da so ali pa niso kristjani, da so bili pripravljeni pomagati in tudi s temi projekti, ki jih skupaj delamo nekako pomagajo, da lahko opozarjamo na to bogato dediščino, da tu pa tam tudi nekatere stvari lahko potem tudi nekako se lahko finančno podpre, predvsem pa gre za eno opozarjanje tega, ker mogoče deset let nazaj marsikdo ni vedel, kje je kakšna manjša cerkev, sedaj pa mislim, da je to sedaj veliko bolj domače vsem v Piranu.

Torej o tej vpetosti cerkve in župnije v siceršnje življenje Pirana bomo izvedeli več tudi še kasneje, zdaj pa je mogoče prav, da najprej predstavimo župnijo.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Župnija šteje približno dobrih štiri tisoč ljudi. Res pa je, da je od štiri tisoč ljudi morda samo dva tisoč dvesto kristjanov, od tega morda tisoč sedemsto, tisoč osemsto katoličanov in od tega sto štirideset, sto petdeset nedeljnikov, se pravi vernikov, ki redno prihajajo vsako nedeljo k sveti maši. To je izjemno majhen procent in to je tudi eden izmed problemov s katerim se srečujemo, namreč želimo si, da bi se število povečalo, da bi se ta skupnost resnično bolj zaživela. Zakaj je tako? Tukaj je več razlogov, gotovo segajo v sam povojni čas, ko je Piran dejansko bil izpraznjen, ko se je prekinila ta kontinuiteta, v Piran so prišli novi ljudje z novo kulturo, z različnimi tradicijami, različnih veroizpovedi in to se že več kot petdeset let dejansko še vedno v samem mestu pozna. Tako da je nekje naša glavna skrb, kako ponovno pri Pirančanih prebuditi to pripadnost samemu mestu in hkrati tudi s tem tudi župniji. Ko bomo nekoč to uspeli v dovoljšnji meri narediti, bo tudi življenje župnije, pa tudi mesta bolj perspektivno. V sami župniji pa delujeta tudi dve skupnosti. Že več kot sedemsto let so v župniji prisotni patri minoriti, tako da poslušalci gotovo poznajo znameniti križni hodnik in cerkev svetega Frančiška. Deset let pa so v Piranu prisotne tudi sestre Dominikanke, to sta tudi dve taki središči duhovnega življenja, duhovnega utripa, dve oazi, če tako rečem.

Kako pa je z mladimi?

Ja, to je naslednji problem. Piran je tudi po strukturi prebivalstva žal stara župnija. Mlade družine se, so se in se žal še vedno na veliko izsiljujejo iz Pirana, tako da tudi mladih ni na pretek, tisti pa, ki so, žal zelo malo povezani s Cerkvijo. Podatek, ki veliko pove, je tudi ta, da pri verouku v celotni devetletki imamo približno petdeset otrok. To je zelo, zelo malo in tudi tisti potem, ki končajo birmo, tako kot povsod drugod majhen procent je tistih, ki ostane povezan s Cerkvijo. Število krstov, ponekod so župnije, ki imajo na desetine kar stoletno, pri nas jih štejemo dva, tri, štiri morda na leto. Žal veliko več pogrebov, kajti rečeno je zelo stara populacija. Drugi problem, ki je za župnijo problem je to, da postaja morda Piran preveč mesto vikendašev, ljudi, ki prihajajo samo začasno v Piran, kar je sicer določena obogatitev, hkrati pa za samo skupnost to predstavlja določeno težavo, ker ti ljudje ne živijo z mestom in niti ne z župnijo.

(pesem)

Župnija Piran torej šteje malo ljudi, še manj pa nedeljnikov, vendar to ne pomeni,da župnija pri svojem delu ni aktivna, da niste živahni.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Bom prosila naše gostje, da kar same spregovorijo o tem, kakšen je ta utrip župnije. Mogoče najprej v imenu župnijske Karitas, gospa Tatjana Letica.

V Piranski župniji je začela delovati Karitas nekje istočasno kot je pričela Karitas na škofiji, tako da smo že od samega začetka prisotni z delom. Na začetku smo pomagali bolj ljudem, ki so se preseljevali zaradi vojne, zdaj pa v temu času imamo vedno večji problem ljudi, ki so socialno ogroženi, zaradi nizkih pokojnin, zaradi nizkih dohodkov v družinah in srečujemo se tudi s problemom brezdomstva, to nastane po navadi v času sploh v pomladanskih mesecih, ko postane pri nas bolj toplo, se pojavi preseljevanje teh brezdomcev na Primorsko in dosti pa imamo tudi ljudi, ki živijo sami in s svojimi pokojninami ne morejo preživeti, tako da se dostikrat obračajo zdaj oni k nam po pomoč.

In na kakšen način poskušate pomagati ljudem?

V glavnem je tako. Pri nas pomagamo v glavnem z delitvijo paketov, to so pomoč v hrani, nudimo pa tudi pomoč, finančno pomoč pri plačilu položnic. Smo pa tudi v dobri povezavi zdaj s šolo, tako da v tej povezavi pomagamo tudi otrokom, kateri so potrebni pomoči, pomagamo s šolskimi potrebščinami, tudi z boni za pomoč za nakup šolskih potrebščin.

Gospa Slavica, Vas bom pa prosila, da poveste malo o teh velikih podvigih, ki pravzaprav se jih v Piranu lotevate, tako majhna skupnost, pa tako veliko dela.

Ja, župnijski pastoralni svet ima kar nekaj pridnih članov, ki pridno sodelujejo pri različnih delih, predvsem pri velikih praznikih tako je Božič, Velika noč in praznovanja seveda svetega Jurija. Imamo pa tudi nekaj starejših vernih župljanov, ki tudi pridno pomagajo po posameznih cerkvah. To so ženske, ki imajo pridne roke in včasih priskočijo na pomoč tudi kadar je večje praznovanje se malo vključimo tudi. Težko je pridobiti mlade, ne, mladi imajo svoje delo, po navadi enkrat ko imajo birmo jih je težko vključiti, grejo za šolanjem, za kruhom in tako da se trudimo po svojih močeh, vse smo zaposlene, imamo družine, tako v pevskem zboru, celo po tri otroke, pa se vse ne vključujejo v pevski zbor. Naš zbor šteje okrog petnajst članov, od tega trije moški, večinoma so tudi starejše ženske, domačinke, že več kot petintrideset let obiskujejo vaje in so zadovoljne, še kar pri močeh. Želeli bi, da bi dobili kake mlade glasove, so vedno dobrodošli. Najbolj smo pa zadovoljni, ker je naš župnik priskrbel našo zborovodjo in organistko, sestro Marjeto, uršulinko iz Izole, ki nas enkrat tedensko vodi in nas uči ob nedeljskih mašah. Prihaja kakor utegne, ne vedno, zato ker ima tudi svoj zbor v Izoli. V tem času jo pa nadomešča gospod Milan Vuga, organist, ki pač se lepo znajde z nami in smo zaradi tega zelo zadovoljni.

Gospa Mira Ličen Krmpotić, za Vas pa seveda tisto najtežje vprašanje. Gospodarski svet v Piranu pa ima kaj delati.

Ja, predvsem mora čudeže delati, ker je sigurno ena taka, za tako majhno župnijsko skupnost kot je Piranska osem cerkva s tako bogato dediščino, ki so v Cerkveni lasti, ki so vsaka zase poseben biser in tudi posebna, posebno potrebne enih obnove in se tudi na njih dejansko veliko dela in tudi se je tudi marsikje že veliko naredilo, vendar že samo vzdrževanje bi bilo preveliko breme za tako župnijo, kaj pa še, da vse to, kar se še zraven dela in je potrebno postoriti, ne.

Mogoče le malo opišete, morda vsem poslušalcem pa le ni znano, koliko dela pravzaprav zahteva vzdrževanje samo tega, da cerkev svetega Jurija stoji tam na svojem mestu, da ni ogrožena?

No, že samo vzdrževanje strehe, ne glede na to, da je bila pred kakimi osmimi leti na novo narejena, prav obnovljena, je pa vsaka burja, je lahko že nevarnost, da je treba pogledati, če je vse še tako kot mora in da se ne ogrozijo slike, že en velik strošek potem, da ne govorimo o eni razsvetljavi, ki pa je tudi recimo luči in podobno, kar pa tudi ni majhen strošek ne glede na to, da to ni del vzdrževanja, ne, ampak je ravno tako to en strošek za eno tako župnijo kot je naša. Poleg tega je pa tudi recimo že odpiranje cerkva, čiščenje in vse podobno, na konec koncev je župnija tista, ki je vedno na razpolago za obiskovalce, za turiste in je v večji meri ta servis turistični bolj kot, ampak je to tudi ena prilika, da tudi na ta način pričujemo za našo vero. Je neke vrste en sodobni način, kako misijonarit, ne, ker, je ena možnost, kako se lahko pokaže to, kakšna je naša vere prav preko te dediščine, ki je mogoče ena slika, ena prijazna beseda, ko se lahko odprejo vrata navzven, nekaj pove, da svoj prispevek enemu mestu.

Ja, tukaj bi dopolnil morda samo v tem, dejansko da se trudimo tudi, zaradi tega smo odprli tako imenovani župnijski muzej svetega Jurija v sklopu cerkve, kjer lahko ljudje potem si ogledajo del teh dragocenosti, ki so v lasti župnije. Tudi samo cerkev, kajti problem je varovanje vsega tega, namreč vse je žal danes izpostavljeno tudi kraji in tukaj imamo tudi velike probleme, zato smo tudi se odločili, da tudi ostale cerkve, podružnične, ostalih osem, omogočimo ogled ljudem skozi železna vrata, včasih se morda tudi kdo huduje, zakaj pa niso cerkve odprte, zakaj ne moremo vstopiti v cerkev, potem skušamo razložiti, da to namreč predstavlja prevelik problem, da bi lahko cerkve pustili odprte, nenadzorovane, žal kot rečeno, nas je premalo, da bi lahko vsaka cerkev imela svojega človeka, ki bi stalno varoval cerkev, tako da preko župnijskega muzeja, tudi preko gospe, ki jo imamo zaposleno preko javnih del, skušamo vsaj glavno cerkev omogočiti, da je dostopna obiskovalcem.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Ko že govorimo o vseh teh ljudeh, ki se trudijo za živ utrip župnije, mislim pa, da je prav, da spregovorimo na kratko tudi o tem, kakšen pomen imajo patri minoriti in sestre dominikanke v vaši skupnosti. Gotovo bi bilo življenje osiromašeno, če jih ne bi bilo.

Ja, patri minoriti torej že več kot sedemsto let prisotni v župniji z raznimi nihanji kot gotovo poslušalci vedo tudi po drugi svetovni vojni je bilo veliko odvzeto, nacionalizirano, tako da so patri minoriti, jim je ostala samo cerkev, no pred desetimi, petnajstimi leti so dobili nazaj vrnjen samostan, križni hodnik, zelo lepo ga obnovili, tako da je tudi to sedaj eno tako središče duhovnega, pa tudi kulturnega dogajanja na obali. Patri minoriti pomagajo v župniji, tudi pri katehezi, tudi pri nadomeščanju župnika, ko sem odsoten, torej gre za eno simbiozo. Ravno tako sestre dominikanke pomagajo zlasti pri italijanski katehezi, namreč sestre prihajajo v glavnem iz Italijanskega govornega področja, se tudi privajajo, učijo slovenščine, vendar v glavnem skrbijo za to področje, torej otrok z italijanskim jezikom, pa tudi obiskovanje predvsem starejših ljudi po Piranu, ki jih je zelo veliko in kar je tudi v bistvu karizma sester dominikank.

Kdor je Pirančan, je Pirančan za zmeraj. (pesem)

Najbrž ni veliko župnij v Sloveniji, ki bi imele skozi vse leto pravzaprav toliko pomembnih dogodkov, ki jih tako ali drugače zaznamujete in mislim, da je prav, da se, danes, ko predstavljamo utrip, življenje župnije Piran, ustavimo tudi pri teh dogodkih. Iz vseh teh prizadevanj rastejo sadovi in ti sadovi so zelo vidni in najbrž jih tudi mnogi naši poslušalci vsaj v delčkih poznajo, če so obiskali obalo, ali poleti ali pozimi, skratka zmeraj skoraj je bil kakšen dogodek povezan z župnijo, kjer ste izrazito sodelovali. Še nekaj o tem.

No, naša želja je, ne samo da gre za neke trenutne sadove, česar smo tudi veseli in tudi to je del našega dela oziroma načrtovanja. Želja je, da bi v prihodnosti sto delo obrodilo sadove, predvsem kot se že omenil, gre za povezovanje samih Pirančanov, samih domačinov, vse te naše če rečem akcije so usmerjene v to, da bi ljudje začutili večjo pripadnost samemu mestu, sami župniji in če tukaj začnem tudi pri samem društvu, ki pripravlja tako razstrave jaslice, križev pot po Piranskih cerkvah, določene koncerte in druga srečanja, kot tudi kar se tiče neposredno župnije, ko želimo obuditi romanja, stare običaje, romanje ob svetem Juriju v povezovanju z ostanem mestu, z ostalimi ustanovami, ki delujejo tudi na kulturnem področju ali turističnem in ena takih stvari je, ki smo jo v zadnjih letih, je prav ta, romanje z barkami iz Strunjana v Piran v sodelovanju s Strunjansko župnijo. To so stvari, ki mislim, da bodo daljno ročno pustile svoj pečat in bo na tem lahko župnija gradila.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Tukaj bi dal tudi besedo ostalim članicam tukaj prisotnim, kako morda same doživljajo in vidijo ta utrip mesta.

Ja, jaz sem zelo vesela, ko imamo praznovanja svetega Jurija. Nekako smo začeli zdaj že dve leti.

Tri, štiri.

Tri, štiri, ko se vključujejo tudi vsi ostali, ne samo verniki, ampak tudi Pirančani, nekako živimo s tem praznikom in je povezana nekako tudi verjetno s solinarskim festivalom in Piran takrat diha, vsi sodelujejo, to se okrašujejo ulice, razprti so prti po balkonih, oknih, cvetja je ogromno in se res vključujejo praznovanja vse do solin, tako da…

Torej med, na praznik svetega Jurija solinarji pač opravijo ta simbolni odhod v soline, na praznik svetega Jerneja je zaključek solinarske sezone in se vračajo, vmes pa je še praznik Veliki Šmaren, ko prirejajte to procesijo z barkami. Mogoče še nekaj besed o tej procesiji.

Ja, procesija je nastala kot je tudi nekoč že bila, ena največjih je bila leta 1912 ob štiristoletnici prikazanja strunjanske Marije in s patrom Nikom sva prišla na idejo, da bi pa morda ponovno to obudili. Konec koncev, kot Piran, Strunjan, Slovenija smo tudi pomorska dežela, zakaj ne bi tudi na ta način, če imamo morje, zakaj ne bi imeli romanja tudi po morju in to vidim, da ljudje so zelo hitro sprejeli za svoje, ne samo domačini, tudi od drugod prihajajo. Je hkrati pa, ta romanja, ki so sedaj bila trikrat, se pravi letos pripravljamo četrto, so vse skupaj priprava na veliki jubilej, ki bo leta 2012, ko bo petstota obletnica prikazanja Marije v Strunjanu. Ravno tako kot pri praznovanju svetega Jurija želimo res vključiti čim širšo javnost, čutiti to povezanost tako, se pravi te tradicije, verskega izročila, duhovne vsebine, kot tudi povsem turističnega utripa, mislim da določeni sadovi so vidni. Prebuditi dejansko ta ponos na to, kar imamo v Piranu. Dolga desetletja so vsi tako imenovani zakladi svetega Jurija, se pravi vsa ta cerkvena, kulturna dediščina bila malce zanemarjena oziroma skrita očem, noben se je ni zavedal v tej, v tem pomenu kot si jo zasluži in to počasi prihaja na dan in tega smo veseli, čeprav jasno prinaša s seboj tudi veliko dela in veliko napora.

Na poseben način pa Piran zaživi tudi pred največjima krščanskima praznikoma, pred Božičem in pred Veliko nočjo, prav s postavitvijo teh umetniških del po Piranskih cerkvah. Gospa Mira, bi prosila Vas, da poveste malo več o obeh dogodkih.

Kot sem povedala že prej, prav za ta dva praznika smo se odločili, da bi nekako pripravili po vseh Piranskih cerkvah, nekaj kar bi opozorilo na ta dogodek, bodisi za Božič, ali pa Veliko Noč in že vrsto let pripravljamo v Božičnem času jaslice po piranskih cerkvah in v Velikonočnem času križev pot, kjer smo seveda skušali pa le tudi kvaliteto te, da bi pokazali novo umetnost v teh starih kvalitetnih ambientih in bi s tem lahko nakazali na nekaj živega, da je tudi sodobna umetnost živa in tudi s tem bi se nekako lahko vključila tudi širša javnost, doživela tudi to, kar mi doživljamo, nekako smo želeli, da malo se zasluti. Je, v bistvu gre za en dialog, za eno ponudbo pokazati kakšna je naša vera preko teh skromnih dogodkov, ki pa v bistvu so zelo odmevni in mislim, da tudi so bili vsa leta kar na dosti kvalitetnem nivoju, tako da smo imeli tudi res eminentne umetnike med temi stvaritvami, tako da je, postajajo ti dogodki res ena stvar, ki nas nekako v mestu lahko tudi poveže in naredi iz tega mesta lahko res eno živo skupnost.

Povezovanje, sodelovanje, to je gotovo zelo pomembno, gotovo se v vsem tem kaže vaše prizadevanje, odkrivati tudi tistim, ki morda niso verni, Kristusovo skrivnost. Seveda to, da to začutijo, da to vedo in kakšna je ta pot, je odvisno pa od Gospoda. Kje slutite, kako bi rekla, upanje, da boste na ta način res približali tudi Gospoda, da damo ljudem še kaj več.

Ja, no, jaz sem prepričan o to, v tem duhu tudi delam, prav preko, če govorimo o kulturi oziroma o umetnosti, o lepoti, to je tisti, gotovo prvi korak, ki pelje človeka tudi k razmišljanju v nekaj še onkraj, globljega, transcendentnega, presežnega, vedno mi je umetnost bila tista, ki dejansko skriva v sebi, kaže na Boga in zato tudi, če govorim zdaj kot župnik, moje pastoralno delo, oznanjevanje je predvsem morda bolj usmerjeno prav preko tega, da skušam približati Boga, Božjo ljubezen, Božjo lepoto, dobroto ljudem okrog sebe in mislim, da je v Piranu verjetno to morda najbližji pastoralni način pastorale med ljudmi glede na raznolikost ljudi, na kulturno raznolikost tudi, ki je lahko včasih obogatitev, včasih tudi težava, vendar z neko odprtostjo mislim, da se prav preko kulture, preko umetnosti da te razlike premostiti in najti skupen jezik. Piran je vedno bil mesto kulture, mesto umetnosti, konec koncev imamo Pirančani tudi slavnega Tartinija, ki je leta 1692 bil rojen in krščen v naši župnijski cerkvi svetega Jurija. Tako da prav preko vseh teh dogodkov, ki so morda na prvi pogled nekomu, nimajo nobene povezave direktno z župnijo ali z vero, vendar mislim da vse vodi dejansko k končnemu cilju, to je k Bogu.

Beseda se ne vrača, dokler ne obrodi sadu, v to verjamemo, to želimo tudi vsem župljanom v župniji Piran, mnogo, mnogo tudi tega duhovnega uspeha pri vašem delu vam želim in se vam zahvaljujem za ta pogovor.

Hvala lepa. Hvala. Hvala lepa.

In seveda vsi poslušalci lepo vabljeni v naš Piran, skozi vse leto boste kaj lepega našli za svojo dušo in svoje srce.

(pesem)

DOBRO JE VEDETI.

Nedeljske svete maše so v cerkvi svetega Jurija vsakič ob deset uri, v cerkvi svetega Štefana pa ob osemnajsti uri, nedeljska sveta maša v italijanskem jeziku pa je ob sobotah v cerkvi svetega Štefana in sicer ob osemnajsti uri. Svete maše ob delavnikih krožijo po različnih Piranskih cerkvah, v zimskem času so ob osemnajsti uri, spomladi in jeseni, marec, april, maj in september so svete maše ob devetnajsti uri, v poletnem času, to je v juniju, juliju in avgustu pa ob dvajseti uri. Za natančnejši razpored kakor tudi za marsikatero drugo informacijo o župniji Piran pa lahko pogledate na splet pod http://zupnije.rkc.si/piran. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij sem se z gosti pogovarjala Zlata Krašovec, za tehnično izvedbo oddaje je poskrbel Andrej Gropajc.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.