ŽUPNIJA KOPER STOLNICA

ŽUPNIJA KOPER STOLNICA.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Dragi prijatelji, dober večer. V nocojšnji oddaji Iz življenja naših župnij se bomo srečali z župnijo Koper stolnica. Pred mikrofonom najprej prisrčno pozdravljam gospoda župnika Jožeta Pegana.

Dober večer.

In njegove sodelavce, gospodično Tino Montanič.

Dober večer.

Gospoda Valterja Grbca.

Dober večer.

In gospo Andino Gregorič.

Dober večer.

Vsi smo kdaj turisti, vsi se kdaj odpravimo na pot, mnogi Slovenci se odpravijo na Slovensko obalo in nekako vemo, kje leži mesto Koper. Gospodična Tina, Vi ste nam pripravili nekaj takšnih čisto osnovnih podatkov o župniji. Kako se je pravzaprav versko življenje v Kopru pravzaprav začelo?

No, tako. Koper je s svojo izjemno lego in lepoto že od nekdaj prestolnica in glava slovenske Istre in največje mesto na naši Jadranski obali. Zaradi velikega pristanišča je zares naše okno v svet. Zanimiv in pomenljiv pa je naš Koper tudi zaradi svoje bogate verske tradicije. Diakonu blaženemu Eliju pripisujejo skrbno misijonsko delovanje na tleh današnjega Kopra in pa njegove okolice že v drugi polovici prvega stoletja po Kristusu, vse od daljnega šestega stoletja pa Koper ostaja in postaja, raste in upada kot močna krajevna cerkev, kot škofija pa četudi zaradi najrazličnejših vzrokov skozi zgodovino in čas kar nekajkrat priključena Tržaški škofiji, mogoče še za sklep, da je naša župnijska cerkev nekakšen osrednji spomenik našega mesta in je posvečena Devici Mariji Vnebovzeti, praznik kot vsi veste obhajamo na Veliki šmaren 15. Avgusta, prvi škof sveti Nazarij pa ostaja in pa vedno bolj postaja priljubljen mestni zaščitnik in patron. Na njegovem sarkofagu, ki krasi našo stolnico je zapisano: To domovino varuj in jo sveto vladaj.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Gospod Jože Pegan, kot župnik koprske župnije nam povejte, kakšen je prav obseg te župnije in morda število vernikov.

Stolna župnija obsega mestno jedro, to je celoten nekdanji otok z vsemi širitvami iz otoka samega. Mislim na Semedelo, na Olmo in Šalaro in vsa obrobja našega mesta, na Bošamarin in Kampel, Triban in Škocjan. Gre torej za obsežno področje, ki je zelo gosto naseljeno in šteje približno petindvajset tisoč prebivalcev in je kot tako od leta 1993 razdeljeno v dve župniji ali še lepše rečeno, da se je namreč v devetdesetih letih iz stolne župnije rodila hčerinska župnija svetega Marka, naša župnija kot smo že slišali šteje petnajst tisoč prebivalcev različnega verskega prepričanja. Računamo, da je v tem številu osem tisoč kristjanov, od teh jih predvidoma prihaja k redni nedeljski maši okrog osemsto.

Koper je kot Beneško mesto, kot staro mesto znano po številnih cerkvah. Ta primer poznamo v Piranu, poznamo tudi v Izoli in prav tako v Kopru. Kot srednješolec sem se sprehajal po Koprskih ulicah in dolgo sploh nisem vedel, da je na trgu Muda cerkev svetega Basa, ki je vzidana med ostale hiše. Povejte nam župnik, koliko je pravzaprav teh cerkva v Kopru in če je morda katera od teh tudi podružnica.

Ne, Koper podružnic nima, ima pa kot ste, si rekel ima celo vrsto cerkva, oratorijev, prostorov, kjer se je slavilo sveto Božje ime. Jih bom malo naštel in omenil. Mogoče najprej cerkve svete Ane, ki jo upravljajo bratje frančiškani. V njej je redno bogoslužje in v obnovljenem samostanu se spomnimo še kakšno leto nazaj kot so bili tam koprski zapori, torej v obnovljenem samostanu tudi študentski dom in mnoge druge dejavnosti. Potem že omenjena cerkev svetega Basa na Prešernovem trgu ob Velikih vratih, tam se časti križani, crocifisso miracoloso, potem cerkev svete Marte, kjer je deloval kapucin sveti Leopold Mandič, ta cerkvica svete Marte in Marije je zdaj uporabljena s stran pravoslavne župnije v Kopru. Tam se redno zbira pravoslavna cerkev. Potem še vrsta manjših cerkva, na primer cerkev svetega Tomaža, svetega Justa, v neposredni bližini stolnice še cerkev svetega Blaža, kjer je pokopan znameniti škof Pavel Naldini in še vrsta drugih, ki so v občinski upravi in uporabi ter v Bošamarinu cerkvica svetega Hieronima. Število cerkva, nekoč naj bi jih bilo v Kopru okrog štirideset, kaže na neko resničnost, ki se danes žal ne samo na obali, ampak tudi sicer v slovenskem prostoru izgublja. Stolna cerkev, največja cerkev v Sloveniji je tako za redno bogoslužje več kot zadosti. V njej se vsako nedeljo k trem mašam zbere, smo že rekli podatek, okrog osemsto vernikov. Tako je procent nedeljnikov glede na krščene, ki naj bi jih bilo v stolni župniji okrog osem tisoč, borih deset procentov. To kaže na skromno slovensko povprečje. Vendar za večje praznike in posebne priložnosti se to število osemsto podvoji ali celo potroji. Tako naša župnija hrani skrite rezerve občasnih in oddaljenih obiskovalcev ter mnogih, ki v našo stolnico prihajajo kot obiskovalci, turisti. Nekoč samostojna, velika stolna župnija se je leta 1993-ega razdelila, smo rekli, da je mati rodila svojo hčer, to je hčerinsko cerkev svetega Marka in prav tu se odvijajo mnogi pastoralni programi. Vendar kljub vsemu stolnica ohranja svojo posebno vlogo. Naj samo omeni božično, velikonočno spoved, naj omenim mnoga slavja in bogoslužja, ki jih opravlja škof monsignor Metod Pirih ali pomožni škof Bizjak, Jurij. Torej, mnoga slavja, mnoga srečanja, ki zaobjemajo življenje župnije in krajevne cerkve ali škofije, mogoče sam veš, kako se v naši župniji prepleta to in ono, župnijsko življenje s škofijskim, škofijsko z župnijskim in se ustvarja ena, mislim, prisrčna, prijetna simbioza, sobivanje.

(pesem)

IZ FARNE KRONIKE.

Župnija Koper stolnica ima torej bogato zgodovino, je pravzaprav prafara, ena prvih župnij v tem delu Evrope. Gospod Valter, sedaj nam pa povejte, kakšna je bila slovenska zgodovina župnije, zgodovina župnije od druge svetovne vojne naprej.

Po drugi svetovni vojni je mesto Koper, ki je bilo v glavnem ribiško malo mesto, se počasi začelo prazniti, ker so mnogi odhajali v tujino in tako se je mesto izgubilo ogromno prebivalcev, po drugi strani so pa iz celotne Jugoslavije se preselili v Koper, ker je Koper iz ribiškega mesta postajalo počasi industrijsko, turistično mesto. V tistih časih kot otrok se spomnim, da so najprej na začetku v župniji bili frančiškani, kasneje je, so sprejeli župnijo škofijski duhovniki in eden izmed prvih župnikov, prvi župnik je bil takrat gospod Leopold Jurca skupaj z očetom Bojanom, ki je bil kaplan.

Oče Bojan je dolgo deloval v župniji tudi kot župnik potem?

Je deloval kot župnik, ja, in tudi v tistih šestdesetih letih mislim, da je bila še ena zelo važna sprememba, ki se je dogajala v celotni, vesoljni Cerkvi. Zgodil se je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel en svež veter ne samo v svetu, ampak tudi v naši župniji. Rodilo se je, rodil se je mesečnik Ognjišče, nastala je škofija in tukaj je zaživela čisto neko novo življenje.

Pred časom smo praznovali jubilej monsignorja očeta radia Ognjišče in očeta revije Ognjišče gospoda Franca Boleta. Sami začetki Ognjišča so bili prav v Koprski župniji. Je tudi Ognjišče takrat zaznamovalo življenje župnije?

Seveda, da je. Predvsem, ker smo se mladi, ki smo, nas je začela preglaševati Cerkev, pokoncilska Cerkev, smo iskali neko delo, takrat nismo hodili v disko klube, ni bilo televizije, računalnikov in smo se tako zbirali in smo praktično ustvarili ognjišče v neki skromni kleti. Tam eni so tiskali, drugi so vezali, zvijali in tako je rastla župnija. Kot smo rekli je pa koprska župnija stolna župnija in hkrati tudi predstavlja pastoralni sedež škofu. Gospod župnik, povejte nam, kako je v tem obdobju pravzaprav ni bilo ves čas to Koprska škofija.

Gotovo, da ne. 1975-ega leta z Ozimskom sporazumom je bilo uveljavljeno in potrjeno razmerje med Italijo in takratno Jugoslavijo. Takoj po tem Ozinskim sporazumom so se začele urejati tudi cerkvenopravne zadeve z Jugoslavijo oziroma Slovenijo in Vatikanom in takrat se iz apostolske administrature, ki je bila za Goriško področje v Novi Gorici, za Koprsko v Kopru se je iz vseh teh enot za Reško, se je iz vseh teh treh enot, jih ponovim, torej: Goriško, Tržaško-Koprsko, Notranjsko oziroma Reško, se je iz vseh teh treh enot rodila nova obnovljena koprska škofija s škofom Janezom Jenkom, torej prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije je škof Janez Jenko. To se je zgodilo najprej uradno z bulo leta 1977-ega, zunanje slovesno praznovanje pa je bilo v januarju 1978-ega leta.

V tem povojnem času je koprska župnija imela tudi en duhovni poklic duhovnika gospoda Milana Nemca, ki je sedaj deluje kot…

Kot pastoralni delavec, kot duhovnik in katehet deluje v sosednji tržaški škofiji, kjer je kar veliko število naših ljudi in njim od posveča skozi katehezo in bogoslužje svoje duhovne, duhovniške moči.

V vsej tej zgodovini pa koprska župnija, ki sicer ni dala toliko duhovnih poklicev, kot pa je stolnica doživela posvečenj.

Torej tudi če bi prišlo do ponovne delitve, da bi stolna župnija ponovno rodila recimo cerkveno središče in župnijo, ki je v Šalariji, bo njena vloga matere in prve cerkve v škofiji ostala, saj se kot si rekel v njej dogajajo čudovita srečanja, če pomislimo slab mesec nazaj mašniško posvečenje in skozi ta leta je bilo takih praznikov kar nekaj, mašniških posvečenj. Potem za veliki četrtek krizmene maše in mnogo drugih slavij. Ob, leta 1999-ega tisoč letnica stare koprske škofije. To so prazniki, ki zaznamujejo stolnico in mesto Koper in vso krajevno Cerkev.

(pesem)

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Župnija Koper stolnica nima samo statične vloge, ni samo glava od vseh župnijskih cerkva v koprski škofiji. Gospod župnik, kakšen je utrip župnije v smislu pastoralne dejavnosti skozi pastoralno leto?

Če čisto preprosto odgovorim, kot v vseh župnijah tudi v naši župniji poteka življenje v pralcu oznanjevanja, gre za redno oznanjevanje, katehezo, mogoče bi poudaril katehumenat, se v naši župniji odvija služenje, bolj poznamo to poslanstvo Cerkve skozi besedo Karitas in nenazadnje kot krona se v naši župniji in stolni cerkvi odvija redno bogoslužje z redno evharistijo in mnogimi sodelavci. V ta ritem kot posebnost naše župnije je prav gotovo prisotnost italijanske manjšine. Mogoče kaj več o tem sodelavci, ki so zdaj tukaj

Z nami je gospa Andina Gregorič. Gospa Andina, ko se sprehodimo po koprskem pokopališču vidimo v starem delu velike in lepe italijanske grobnice, vidimo večino spomenikov italijanskih družin, ki so živele v tem koncu, ko se pa preselimo na novi del vidimo od muslimanskih spomenikov, tudi do krščanskih, ampak slovenskih in se je to izredno spremenilo kakor je slika starega in novega pokopališča, tako se je z drugo svetovno vojno če se ne motim to spremenilo tudi v Kopru.

Ja, najbolj se je spremenilo po letu štiriinpetdeset, ko je veliko ljudi zapustilo mesto skoraj v večini. Nekaj smo tudi ostali, tako da imamo poleg šole imamo tudi verouk v italijanskem jeziku, imamo redno mašo nedeljsko sicer v sobotah, važno je to, da ohranimo naš jezik, našo kulturo, naše tradicije, še najbolj važno je to, da lahko otroci in odrasli molimo in se tudi izpovedujemo v svojem jeziku, ne, to je le, hkrati pa smo tudi vključeni v, mislim z večinskim narodom, ker večkrat smo skupaj pri slovenski maši oziroma tudi pri italijanski, tudi recimo kadar so pogrebi imamo tudi v italijanskem jeziku in moram reči, da jaz tu kot katehistinja začela petindevetdeset, takrat je bil samo en otrok, ne, zdaj pa jih imamo pa trinajst, čeprav so v mešani skupini, ne, malo je težje delati, vendar se je to ohranilo.

Mislim, če lahko dopolnim gospo Andino, da gre tukaj za eno spoštljivo, prisrčno sobivanje obeh skupnosti, večinske in manjšinske in to je, tako čutim, gotovo bogatenje istega prostora in istega občestva.

Gospod Valter, Vi ste katehist že precej časa. Kakšen je pravzaprav verouk v Koprski župniji?                

Kot smo prej omenili je župnija leta triindevetdeset ločena na dve župniji, pred tem seveda smo imeli verouk v majhnih prostorih in je vse pokalo po šivih. Naj samo povem primer, da eno leto smo imeli več kot sto petdeset prvoobhajancev. Učim res že verouk dolgo časa, začel sem pa z majhno italijansko skupino v šestdesetih letih. Danes imamo manj verouka, seveda ker so dve župniji in kar bi mogoče najbolj izpostavil, ne to kot verouk, ne, mogoče včasih je bolj, vsaj nekateri starši jemljejo kot obveznost do prejema zakramentov. Bi izpostavil nekaj drugega, kar zadnje čase se dobivamo skupaj z župnikom enkrat na mesec vsi kateheti, kjer se sami osebno poglobimo, kajti edino tako lahko vzdržimo ta pritisk nevere, ki prehaja iz nekaterih staršev na otroke.

Kateheza v župniji pa ni namenjena samo otrokom. Dolga leta so s srednješolci, z mladinci delali kaplani, sedaj kaplana koprska župnija nima. Gospodična Tina, kako se pravzaprav mladi zbirate in kaj je bom rekel vaše vodilo, da se dobite kljub temu, da nimate kaplana?

No, ta odhod kaplana, moram priznat, da se to naši skupini kar pozna in da se ob tem nekajletnem mojem sodelovanju skupina tudi zreducirala, predvsem po tem odhodu in nismo zelo številčni. Običajno se nas zbere tam med pet in deset, pa vendar tudi če nas ni mogoče toliko kolikor bi si želeli, je mogoče tudi ta majhna skupina ni nujno vedno slaba, ima tudi to svoje prednosti, recimo v pogovoru, vedno vsak pride do besede, bolje se poznamo in mislim, da se vsak, ki pride k nam lahko počuti sprejetega, vedno znova tudi radi prihajamo in se imamo vedno lepo. No, lahko povem, da se dobivamo oziroma srečujemo ob petkih po sveti maši, srečanja običajno začnemo s petjem, potem temu sledi skupna molitev, ki jo običajno nekdo od nas vnaprej pripravi. Najpogosteje se nato pogovarjamo o neki določeni temi, sledi nek pogovor, običajno skrbno pripravi Marjana, včasih priskočiva na pomoč z Lanom, potem izmenjujemo mnenja in jih soočamo, osvetljujemo razne probleme, ki nas tarejo. Mogoče lahko rečem, da je srečanje zgolj nek del razmišljanja o tematiki in iztočnica potem za osebno poglobitev in razglabljanje, no, ne smem pozabiti na naše družabne filmske večere, sproščeno praznovanje rojstnih dni in včasih pa na celo kakšen skupinski izlet. Letos v Božiču smo se celo zorganizirali in izdelovali voščilnice. Za pestrejše dogajanje poskrbijo naši gostje kot na primer mlad par, zdravljeni odvisni in pa drugi gostje, ki se radi odzovejo našemu povabilu. Povezanost in delovanje skupine podpira naš župnik, ki nas, ko le utegne na srečanjih tudi rad obišče, se z nami pogovori, potrudil se je celo in vzpostavil letos delovanje mlajše skupine, ker se je pač zgodilo, da smo zdaj že večinoma na mladinski skupini študentje, zato se on mislim da mesečno srečuje z mlajšimi našimi sovrstniki, no, srednješolci, tako da bi vzpostavili mogoče tudi neko novo skupino. No, udeležujemo pa se tudi vseslovenskega srečanja mladih s Stični, sodelujemo pri škofijskem dnevu mladih, letos celo v soorganizaciji, ker vemo, da je potekal v naši župniji, kot posamezniki pa z veseljem kakšen poletni teden preživimo tudi v Stržišču.

Mladi niste aktivni samo v skupini, temveč se prek različnih dejavnosti v župniji vključujete tudi v širše življenje župnije. Vi ste bralka Božje Besede.

No, tako je, res sem, sodelujem pri tedenskem in nedeljskem bogoslužju, svoje delo opravljam že vrsto let, saj sem del te bralske skupine že od svete birme naprej. Lahko rečem, da je naša bralska skupina po številu precej velika. Mislim, da nas je okoli štiriindvajset. Menim, da gre tukaj za odgovorno sodelovanje v župniji, pomembno je, da bralci beremo z veseljem in tudi z neko veliko mero spoštovanja, zavedati se moramo, da je Božja Beseda prebrana in slišana pri maši za mnoge morda edino srečanje z odlomki iz Svetega pisma in ravno zato je pomembno, kako je prebrano. Potrebujemo tudi neko predanost, da Božjo Besedo morda sami že doma premislimo, jo potem posredujemo naprej in seveda skušamo živeti tudi v svojem vsakdanu.

Kateheza je v Kopru torej izredno bogata. Gospod župnik, omenimo tukaj prav posebnost koprske župnije, ki ima možnost srečanja s katehumeni od blizu. Sami tudi sodelujete in pripravljate katehumene.

Zdaj to dogajanje spremljam že deseto leto in lahko rečem, da je prav katehumenat za tiste, ki mogoče ne veste, neke vrste šola tistim, ki bi radi v svet vere vstopili kot odrasli, da je to tisto dogajanje Cerkve, kjer se Cerkev najbolj približuje oddaljenim in vstopa v ta razkristjanjeni svet z veselim sporočilom o Kristusu, o odrešenju, o Velikonočni skrivnosti. To so redna srečanja po stopnjah razdeljena, bogata v smislu odkrivanja vere, poglabljanja v Božjo Besedo in tudi poglabljanja v samo sveto bogoslužje, ki dobi svojo krono in izpolnitev v Velikonočni vigiliji, ko katehumeni iz obale prav v stolnici prejmejo potrditev svetih zakramentov, zakramentov uvajanja kot rečemo, krsta, birme in evharistije. To delo res opravljam z veliko zavzetostjo in veseljem in mi pri tem delu pomagajo tudi duhovniki iz okolice. Bog daj, da bi tudi skozi katehumenat obraz Cerkve zasijal v vsej Velikonočni luči.

Gospod Jože Pegan, Vi ste poleg tega, da ste koprski župnik tudi dekan in tukaj v Kopru delujete zdaj že deseto leto. Kakšno prihodnost vidite za Koprsko župnijo?       

Tri stvari bi na kratko poudaril: kako nujna je poglobitev vere verujočih, zato načrtujeva s kolegom župnikom od svetega Marka gospodom Jožetom župnijski misijon prihodnje leto 2010 za poglobitev vere verujočih. Drugi majhen poudarek, pomenljiv: Koper nujno potrebuje novo župnijsko središče, delitev bo gotovo boleča, bo terjala najrazličnejša bremena, je pa to, če se želimo približati ljudem in kristjanom, je to nuja našega velikega mesta, torej središče nekje v Šalari. In tretja zadeva, ki nas prizadeva nas vse tukaj zbrane, potreba laičnega apostolata. Iz krstnega posvečenja naj bi zorela naša odgovornost za podobo Cerkve danes.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Gospod Jože Pegan, zakaj bi se kot župnik župnije Koper stolnica posebej zahvalili Bogu?

To je zelo lepo vprašanje in kot pika na i za sklep tega našega srečanja tukaj v studiu radia Ognjišče. Bi se rad iz srca zahvalil vsem mnogim sodelavcem. Leta nazaj so bili to naši odlični kaplani, zdaj sta to duhovna pomočnika monsignor Franc Bole in magister Božo Rustja z mnogimi ljudmi, kristjani, ki verujejo, da s tem preprostim, zvestim sodelovanjem zidamo skrivnostjo Božje kraljestvo sredi našega mesta in sredi tega sveta ter vsem iskren Bog plačaj in pogumno in vztrajno nadaljevanje.

S tem smo se res približali koncu današnje oddaje. Nedeljske svete maše so v koprski stolni župniji zjutraj ob osmih in ob desetih in zvečer ob devetnajstih, pozimi ob osemnajstih. Dragi poslušalci in poslušalke, Koprska župnija Vas prisrčno vabi na praznovanje Marijinega vnebovzetja, ki se bo prav slovesno obhajal 15. avgusta v Kopru. Gospod župnik, kdaj je najbolje, da pridejo?

Ja, najbolj slovesna sveta daritev, praznična, ki jo bo vodil škof Metod, naš ordinarij, bo zvečer ob devetnajsti uri, takrat bomo tudi obnovili posvetitev Brezmadežnemu srcu Device Marije. Torej, vse lepo, lepo vabim prav k tej sveti daritvi.

Devici Mariji se bomo priporočili tudi mi in se s tem od vas poslovili. Hvala lepa.

Hvala in nasvidenje.

Kraljica v nebesa vzeta.

Prosi za nas.