ŽUPNIJA KOPER SVETI MARKO

ŽUPNIJA KOPER SVETI MARKO.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Cenjeni poslušalci in poslušalke. V nocojšnji oddaji se bomo srečali z župnijo Koper sveti Marko, z nami so v studiu gospod župnik Jožef Koren.

Dober večer.

Leon Sinica.

Dober večer.

Gospa Marjetka Zerbo.

Dober večer.

In gospa Marjetica Flego.

Dober večer.

Župnija svetega Marka se razprostira po zelo strmem hribu svetega Marka v bližini Kopra, ta hrib in naselje na njem danes imenujemo Markovec. Gospod župnik, Markovška župnija je mlada, kakšni so njeni začetki?

Ja, res je. Markovška župnija je mlada, lahko rečem, da smo prav letos praznovali osemnajsto obletnico posvetitve cerkve in petnajsto obletnico ustanovitve župnije. Sveti Marko župnija je mestna župnija, ki se deli, bi rekel, s stolno župnijo iz katere je tudi nastala. Razprostira se na levem delu od hitre ceste, če se peljemo iz Ljubljane proti Kopru. V tem delu Kopra so predvsem stanovanjski bloki, zato je tukaj veliko ljudi. Ocenjujemo, da je v naši župniji okrog osemnajst tisoč ljudi, od tega sedem tisoč katoličanov in prav pred štirinajstimi dnevi, ko smo imeli novembrsko štetje vernikov, je šesto petdeset nedeljnikov, osnovnošolski verouk pa obiskuje sto devetdeset veroučencev. Smo na Markovcu, že ta hrib sam je dobil ime po svetem Marku in kolikor sem zasledil, nisem še dolgo tukaj župnik, pravzaprav dve leti, ampak ko so mi pripovedovali, da so imeli stari Koprčani tu vrtove in ker je sveti Marko zavetnik poljedelstva, so mu tu na tem hribu postavili tudi cerkvico, ki pa so jo žal po vojni potem, oblast jo je dala porušiti, lahko rečemo tudi hvala Bogu, ker je bil to potem spet povod, da smo tukaj lahko postavili novo župnijo in novo cerkev svetega Marka, a ne, in tako je ta kraj res povezan s svetim Markom, verjetno tudi zaradi tega Beneškega vpliva, ko so prihajali, bi rekel, Benečani že sem, ki so spet veliki častili svetega Marka.

  ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Gospod župnik, cerkev svetega Marka je bila posvečena pred osemnajstimi leti, kdaj je bila pa ustanovljena župnija?

Ja, župnija je bila ustanovljena potem tri leta kasneje, se pravi, ko so tu na Markovcu že blagoslovili tudi cerkev in se je počasi uvajalo bogoslužje, takrat je bil tukaj župnik Bojan, oče Bojan Ravbar, ki je bil pravzaprav gonilna sila tudi takratnega prizadevanja, on je bil dolgoletni župnik v stolni župniji v Kopru, no, in s pomočjo njega in ljudi so potem zbrali tudi vsa potrdila za gradbeno dovoljenje in tudi so začeli z gradnjo, se pravi, cerkve. Razlog da so začeli graditi, seveda je, da je mesto Koper samo zelo veliko, zdaj ne vem točno, mislim da čez petindvajset tisoč ljudi in to je za eno župnijo bi rekel, precej veliko, potem je pa tudi hitra cesta nekako mesto Koper razdelila in to je kar ena taka naravna ovira in iz tega vidika je bilo zelo smiselno, da se je v Kopru ustanovila še ena župnija.

In kolikor vem, obstajajo tudi načrti oziroma težnje, da bi se postavila še ena župnija v Šalari.

Ja, točno tako je, to je predvsem skrb sosednjega župnika Jožeta Pegana.

Markovška župnija ima samo eno podružnico in ta je v Semedeli. Kakšna je pa zgodovina te cerkve? Verjetno je bistveno starejša.

Ja, cerkev v Semedeli je že zelo stara, datira njena posvetitev iz leta 1639, takrat nastala pa je pravzaprav na zaobljubo takratnega mestnega sveta, mestne oblasti, da bi Marija pomagala, ker je takrat po mestu Koper razsajala kuga in pravijo, da je umrlo okrog tisoč osemsto enaintrideset ljudi v tem mestu in večina jih je prav na tem ozemlju, kjer je cerkvica, ki je bila potem posvečena Devici Mariji od darovanja oziroma od zdravja kot pravijo tu. Prav iz te zaobljube, v zahvalo, da je mesto Koper pač bilo obvarovano te kuge, te epidemije. Ta cerkev, seveda so nanjo, bi rekel, vsi Koprčani navezani, zdaj za nas je to podružna cerkev, v njej se srečujemo vsak teden, imamo ob četrtkih zjutraj sveto mašo, pa tudi ob nedeljah ob osmih zjutraj. Cerkvica je pri srcu tudi pripadnikom italijanske narodne manjšine, tudi oni imajo enkrat na leto tu srečanje, tradicionalno srečanje tudi pred cerkvico, sedaj se tudi, moramo reči, ureja okolica te cerkvice in tisto, kar je za nas prav posebej in to se je letos zgodilo, pa je, da je mestna občina Koper nam to cerkev izročila v last, tako da to je sedaj tudi zemljiško knjižno urejeno last naše župnije Koper sveti Marko.

(pesem)

Gospod župnik, kateri so tisti pomembni dogodki oziroma ljudje, ki so zgodovino, to kratko zgodovino Markovške župnije posebej zaznamovali?

Ja, zagotovo je zelo pomemben oče Bojan Ravbar, ki je bil dolgoletni župnik v Kopru, vem da si je več kot štiriindvajset let prizadeval preden so izborili, če tako rečem, bi rekel, to možnost, da se je tu začela graditi cerkev. Seveda on je bil z dušo in telesom tudi pri tem, pri tej gradnji in ustanovitvi župnije, res pa je, da je potem kmalu, bi rekel, po škofovem pač poslanstvu šel v drugo župnijo in je potem prišel sem kot takrat mlad župnik, triintrideset oziroma štiriintrideset let star Janez, ne Janez, je prišel Alojz Kržišnik, ki je potem tu v župniji deloval petnajst let, no, zdaj dve leti pa sem v župniji jaz,  odkar sem tu. Potem je leta triindevetdeset je prišel v župnijo še duhovni pomočnik gospod Ciril Bajt, no in on je še vedno pomočnik in deluje v župniji. Lahko rečem, da, bi rekel, so ti veliki dogodki župnije zagotovo posvetitev cerkve v začetku, potem bi rekel tudi ustanovitev župnije kot tak velik dogodek, potem na tem vsakoletnem za nas je velik dogodek praznovanje svetega Marka 26. aprila, potem pa tisto, kar je našo župnijo tako zaznamovalo je bilo tudi leto 2003, ko smo blagoslovili oziroma takrat so blagoslovili mozaik v naši cerkvi patra Marka Ivana Rupnika, ki je eden največjih pri nas v Sloveniji, njegovo delo in je zelo lep in zelo bogat tudi duhovno na vsebini in ga moram reči hodijo ljudje, romarji iz cele Slovenije, pa tudi iz Italije, iz Trsta, Gorice gledat, ob njem tudi molijo, premišljujejo, no, in to je za našo župnijo tako kar zanimivo in je postala, bi rekel, znana, pa tudi neke vrste romarsko središče tukaj na obali, skoraj vsaka romarska skupina se ustavi tudi pri nas, ne.

Mozaik patra Marka Ivana Rupnika je izredno bogat, verjetno ne samo za turiste, ki ga hodijo gledati občasno, ampak tudi za vas vernike in za Vas, gospod župnik. Kakšni so občutki pri bogoslužju pri svetem Marku sedaj, ko je mozaik v cerkvi?

Mene najbolj nagovori tisti prizor, ko Jezus tretji dan po smrti pred vstajenjem gre pred pekel in potegne Adama in Evo ven iz tistega temnega prostora in takrat, tako prosim jaz, da bi tudi mene potegnil, da me ne bi pustil tam, to me najbolj nagovori.

Ja, jaz lahko eno osebno izkušnjo povem: Pater Marko Ivan Rupnik je bil že za časa mojega študija v Rimu moj duhovni voditelj in jaz sem se že takrat srečal tudi z njegovo, bi rekel, duhovnostjo in njegovo umetnostjo in zaradi tega mi je zdaj, ko sem tudi tukaj v tej župniji, kjer je ta mozaik postavljen, bi rekel, sem tako duhovno tudi z njim povezan in tisto, kar občudujem je, da ima zelo močno duhovno vsebino. Ena, vzeto je iz Markovega evangelija, nanaša se na štirinajsto poglavje in v bistvu skuša mozaik nekako predstaviti, kako se v novi zavezi stara zaveta, bi rekel, uresničuje in tukaj je nekaj teh močnih prizorov, prvi prehod čez Rdeče morje oziroma začne, bi rekel, z daritvijo Jagnjeta, ki potem je Kristus je to Jagnje na oltarju, potem je prizor Mojzesa, prehod čez Rdeče morje, Mojzes je podoba Jezusa na križu, ki sta si, če gledamo pravzaprav zrcalna slika, tako kot je Jezus razširil roke na križu, Mojzes razširi roke pred Rdečim morjem in odpira pravzaprav ta prehod v obljubljeno deželo, ne, in tako tudi Jezus na križu odpira ta prehod v obljubljeno deželo, ki jo vsi pričakujemo in to je, seveda so to nebesa, no, potem je ta prizor, ki ga je omenila že naša katehistinja Marjetka. No, zadnji del oziroma druga polovica mozaika pa pripoveduje pravzaprav o novozavezni cerkvi, ki deluje pod navdihom Svetega Duha, to je tisti prvi, potem prikazano imamo Marijo, ki nosi v srcu Jezusa, drži roke v drži molitve in nad njo se pravzaprav dogajajo Binkošti, ne, izlitje Svetega Duha. In to, to je tudi cerkev oziroma to smo mi, tudi mi, ki prihajamo v cerkev k maši, ko molimo in se mi zdi, da nas ta mozaik kot dve roki objame in bi rekel, nam dajo veliko tudi misliti in veliko to bogato duhovno sporočilo, jaz sam lahko rečejo tudi ostali, potrdijo, da je to res, da si nisem izmislil, skoraj pri vsaki pridigi, ki jo imam, kažem z roko ali malo zadaj za hrbet, pa poglejte tja pa poglejte tja, ne, na mozaik, kjer lahko res te simbole prenesemo potem iz Božje Besede tudi v naše življenje.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Gospod župnik, povejte nam nekaj o pastoralni dejavnosti, o skupinah, ki delujejo v vaši župniji, koliko jih je, za kaj se zavzemajo?

Župnija, lahko rečem, je pastoralno kar razgibana in živahna. Skoraj ni večera, da se v župniji ne bi kaj dogajalo. Včasih tudi po več dejavnosti hkrati. Redno, lahko rečem, v župniji poteka verouk kot v vsaki župniji, pri tem sodelujemo štiri katehistinje in še duhovni pomočnik, imamo tudi skupna mesečna srečanja, da to oblikujemo, nekaj razredov, so tako veliki, da imamo tudi po dve razreda. Tisto, kar se mi tu zdi zanimivo pa je, da skušamo vpeljati v prvem razredu učenje verouka skupaj s starši in tako imamo na štirinajst dni srečanja, kjer sodelujejo pri verouku, ki ga imam sam starši in otroci in na vsakih štirinajst dni, se pravi izmenjaje, pa starši učijo sami učijo svoje otroke doma in tako vzamejo vsako drugo lekcijo. Tista njihova glavna naloga pa je, da otroke naučijo molit oziroma, da skupaj molijo in s tem, bi rekel, se tudi naučijo moliti in da otroke pripeljejo in uvedejo v liturgično življenje župnije, obisk svete maše in moram reči, da veliko staršev zdaj že dve leti tu, pa prej tudi v prejšnji župniji sem imel to izkušnjo to pohvali, se trudi in jaz verjamem, da je to tudi eden izmed načinov za prihodnost. Potem, v naši župniji se srečujejo tedensko pevski zbori, imamo odrasli pevski zbor, otroški pevski zbor, ansambel v župniji, tako da odrasli župnijski zbor poje pri glavni maši ob devetih trideset, izmenjaje vsako drugo nedeljo pa eno nedeljo ob enajsti maši otroški zbor, eno nedeljo pa ansambel. Ansambel je v bistvu skupina staršev in otrok, ki bi rekel, pojejo te popevke in moram reči, da zelo lepo sodelujejo z župnijo. Vsi imajo tedenske vaje, potem imamo molitvene skupine, to je že prejšnji župnik tukaj začel v obliki celic in se zbirajo odrasli po domovih in skupaj molijo, imamo kar nekaj takih skupin, ki še vedno vztrajno in lepo sodelujejo. No, potem imamo redna mladinska srečanja, ob petkih pa zdaj letos mi mladinci vodijo tudi birmanske skupine kot animatorji, ki se srečujemo enkrat mesečno. Potem imamo tukaj se mi v podružni cerkvi imajo tedenska srečanja tudi iz gibanja Ognjiščarjev. Na štirinajst dni imamo biblično skupino, mesečno pa se v župniji sestaja potem župnijska Karitas, katehetski zbor, birmanske skupine, ministranti, zakonski, imamo dve zakonski skupini, ima v nastajanju še in misijonska skupina. Potem, seveda imamo mežnarje, krasilce, ki skrbijo za čiščenje tudi in za krašenje cerkve. Tisto, kar mi je zelo všeč in lepo je, da imamo tudi bralce Božje Besede, ki vsak dan berejo Božjo Besedo v cerkvi. Imamo enkrat tedensko adoracijo pred Najsvetejšim, ali ob petkih ali ob četrtkih eno uro pred mašo in ta čas sva skupaj z duhovnim pomočnikom tudi na razpolago za sveto spoved.

Leon Sinica, Vi ste član mladinske skupine, karitativnega krožka in ste ministrant. Kakšna so srečanja vaše mladinske skupine tukaj na Markovcu?

Tako, jaz sem mladinec s Svetega Marka in aktivno sodelujem v mladinski skupini, ki ima srečanja vsak petek zvečer in pri njej se nas zbere kar nekaj pridnih mladincev, ki skupaj z župnikom največkrat najprej molimo večernice in potem pa razpravljamo o različnih temah, ki so za nas aktualne in nas zanimajo, včasih pa se posvetimo tudi načrtovanju kakšnih projektov, ki jih priredimo v župniji, tako da nam pride prav vsak petek. No, letos poleti smo na primer organizirali enomesečno srečanje za vse otroke, ki se je odvijalo v mesecu juliju, vsak dan popoldan in ta projekt smo poimenovali Razkuštrano poletje in z otroci smo se igrali, risali, izdelovali razne izdelke in tudi pekli kruh, no, in ugotovili smo, da so bili otroci zelo zadovoljni in za prihodnje leto že načrtujemo izpeljati oratorij, kateri v naši župniji še ni bil, drugače pa smo z novim šolskim letom začeli, tako kot je tudi že župnik povedal priprave na birmo pri katerih sodeluje kar trideset birmancev in mladinci smo animatorji pod vodstvom našega župnika, drugače se pa mladinci še udeležujemo tudi raznih srečanj izven župnije in na primer letos smo bili v Stični, pa tudi na ritmu Duha, tako da mislim, da smo mi mladinci kar aktivni v župniji in tudi izven nje.    

Zanimivo je dejstvo, da poleg župnijske Karitas v župniji deluje tudi karitativni krožek. Ali je to konkurenca ali zakaj ste ga ustanovili, kako je s tem krožkom?

No, karitativni krožek, mi karitativci sodelujemo s Karitasom, ta karitativni krožek ima tradicijo že kar nekaj let, vodenje karitativnega krožka sem sam prevzel pred tremi leti, pri krožku sodelujejo mlajši veroučenci in z njimi pripravljam vsako leto igrico za Miklavža in tudi zdaj pravkar potekajo priprave in pa vse skozi leto izdelujemo tudi voščilnice za ostarele, ki jih nato ob Božiču in pa tudi za Veliko Noč ponesemo v dom ostarelih. Karitativni krožek pa imamo vsako soboto zjutraj in moram reči, da nam kar uspeva. 

Drugače ste pa tudi ministrant. Zanima me, kje se v župniji vidite, kje naj bi bilo vaše mesto v prihodnosti?

Ja, v prihodnosti bi rad sodeloval v vseh možnih dejavnostih, rad sodelujem že zdaj, no, v glavnem, jaz sem ministrant že deset let in zadnje leto tudi vodim ministrantsko skupino. Jaz ministrantom pravim, da spadamo v sam vrh bogoslužnih sodelavcev, zato smo skupina in ni nas veliko, ki se zelo dobro razumemo in vedno znova spoznavamo, da je ta ministrantska služba zanimiva in kreativna, ne samo pri sveti maši, ampak tudi prej, pred in po njej, ko zelo radi razpravljamo o raznih stvareh in mislimo, da je župnik kar zadovoljen z nami. Sam sem zdaj najstarejši, no, in všeč mi je, ko se manjši ministrantje trudijo na vajah, da bi postali najboljši in tako da se predvsem za praznike kar dobro pripravimo na bogoslužje.

Gospa Marjetka Zerbo, Vi ste tukaj z nami kot voditeljica župnijske Karitas. Kakšne so pa aktivnosti župnijske Karitas, če smo že za krožek slišali toliko lepih aktivnosti?

Predvsem pomagamo ljudem v različnih stiskah, tedensko obiskujemo starejše in onemogle na njihovih domovih, ob praznikih, predvsem pred božičnimi in velikonočnimi pa tudi oskrbovance v obalnem domu upokojencev na Markovcu. Pri tej obiskih se nam pridružijo tudi otroci in mladi, katerih so oskrbovanci nekako najbolj veseli. Enkrat letno v tednu Karitas pripravimo tudi župnijsko srečanje za starejše v naši župniji in po sveti maši pripravimo tudi eno tako prijateljsko druženje pri katerem otroci starejšim nekaj zapojejo ali zaigrajo. Naša župnijska Karitas nekako tukaj nima skladišča, kjer bi delili materialno pomoč, zato smo povezani s koprsko župnijsko Karitas, kamor napotimo pač ljudi, ki nas prosijo za materialno pomoč.

Gospa Marjetica Flego, Vi ste voditeljica molitvene oziroma misijonske molitvene skupine, kjer molite za misijone in jim pomagate, prispevate. Kakšno dejavnost imate?

V naši župniji imamo štirideset do petdeset rednih molivcev, ki smo včlanjeni v misijonsko molitveno zvezo. Vsak dan imamo obvezo, da molimo desetko rožnega venca za posamezno celino. Ker pa misijonarji potrebujejo poleg molitve, tudi sredstva, zbiramo tudi prispevke, darove, da z njimi pomagamo misijonarjem. V letošnjem letu smo izpeljali nekaj akcij, odločili smo se za botrstvo oziroma pomoč za šolanje otrok iz sicer za dva otroka v državi Togo v Afriki, za dva pa v Braziliji. Zbrali smo tudi dva prispevka za šolanje bogoslovcev na Salomonovih otokih in vse darove, ki jih zberemo sproti namenimo našim misijonarjem. Zberemo hvala Bogu kar nekaj sredstev in upam, da gre to vse v dober namen.

Gospa Flego, Vi ste na Markovcu tudi katehistinja. Koliko časa ste že katehistinja in najbrž ste opazili že več generacij otrok?

Ja, res je, katehistinja sem že sedemnajsto leto in iz leta v leto se otroci spreminjajo. Ampak včeraj sem prav slišala, ne spreminjajo se mladi, ampak spreminjamo se mi in je potem ta, jih moramo se mi naučiti sprejemati nove generacije. Gotovo je manj te duhovne prakse v družinah in to se tudi pozna pri otrocih. Zdaj pri verouku lahko sledimo programu, ki je po naših knjigah, učbenikih, veliko pa moramo tudi sami prav sodelovati z vsakim otrokom posebej in mu ponuditi oziroma dati to, kar pravzaprav on potrebuje, tako da se mu moramo kar posvetiti posamezniku.

Tudi Vi gospod župnik poučujete verouk?

Tudi, tudi, poučujem prvi razred dve skupini in potem devet in osmi, se pravi birmance, no, pa včasih skočim, če kdo ne more od katehistov ali tako da potem še malo nadoknadimo.

Slišali smo prej, kako v vaši župnijski Karitas sodelujejo s koprsko župnijo, z župnijo Koper stolnica. Kaj pa druge povezave med župnijama oziroma v širšem obalnem področju, obstajajo te pastoralne povezave?

Ja, vsekakor najprej v prvi vrsti prav s stolno župnijo to sodelujemo. Zavedamo se, da je Koper eno mesto in to je čutiti tudi pri ljudeh. Bi rekel ena izmed takih stvari je tudi, da nekako prilagajamo že sam verouk, recimo če kdo na Markovcu ne more hoditi k verouku zaradi raznih izven šolskih dejavnosti pač gre eno leto v stolnico in potem se vrne nazaj ali tako. Se pravi, tukaj si pomagava z župnikom iz stolnice. Prav tako imamo, izdajamo že vsa leta skupna župnijska oznanila Naša družina, ki jih skupaj tudi sooblikujemo in nekako je tista, tisti most, tista povezava med eno in drugo župnijo. Mislim, da ljudje, bi rekel tukaj so zelo med seboj povezani, zlasti naša župnija pravzaprav nastaja iz stolne župnije, ne, to se pozna, mogoče mlajše generacije to zdaj že manj čutijo, starejše pa zagotovo nosijo v srcu tudi stolno župnijo. No, imamo pa, kot si omenil tudi druge take medžupnijske dejavnosti, prvič ker imamo tudi ustrezne pastoralne prostore, drugič ker imamo lepo parkirišče ob cerkvi, tako da imamo tu pri nas v župniji potem skupno pripravo staršev na krst, potem imamo tukaj tudi skupno meddekanijsko pripravo zakoncev, se pravi na poroko, tečaj priprave na zakon, potem v sodelovanju s klubom krščanskih izobražencev, katerim tudi nudimo prostor za srečanja, pa tudi prirejamo postne in adventne večer, potem vabimo razne predavatelje, ker imamo dvorano v katero sprejmemo cirka sto poslušalcev. No, moram omenit, da tudi ti prostori tega studia radio Ognjišče v Kopru so pravzaprav v naši župniji, tako da danes nam ni bilo težko priti. Župnik ima pisarno nad studiem, tako da vse sliši in dobro posluša. V župniji imamo potem tudi dom starejših občanov in tudi za njega skrbimo, moram reči, da tukaj najbolj se trudi in ima res eno izredno karizmo naš duhovni pomočnik gospod Ciril Bajt, ki obiskuje tedensko dom in ima v njem tudi svete maše, prav tako smo zelo blizu tudi bolnišnici v Izoli, lahko rečem bližje kakor je samo Izolsko župnišče, približno pol kilometra, tako da sva tu vedno na razpolago tudi za klic v sili, recimo če je treba kakšnega bolnika maziliti in moramo reči, da vsak teden zagotovo so dva do tri primeri, ko podelimo tudi bolniško maziljenje v bolnici. Potem pa tu deluje tudi še vsako drugo leto katehetska pastoralna šola.

(pesem)

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Gospod Jožef Koren, zakaj bi se kot župnik župnije Koper sveti Marko posebej zahvalili Bogu?

Ja, zahvalil bi se najprej za vse vernike in za vse družine v župniji, ki se trudijo, da bi zares živeli krščansko življenje, ki vzamejo Božjo Besedo zares in verujejo in po njej tudi živijo. To zaradi tega, ker to daje bi rekel tudi meni notranjo moč in osmišlja poklic za katerega sem se odločil na bi rekel Božji klic, na Božje povabilo. Ko sem prišel v župnijo, sem ljudem povedal, da si želim, da bi naša župnija bila ena velika družina. Pri maši jaz se na te vedno spomnim, ko rečem: Bratje in sestre, ne. Jaz izhajam iz velike družine, imam brate, imam sestre in vem, kaj pomeni biti družina in vsem, ki gradimo to družino v naši župniji sem izredno hvaležen Bogu za vse njih. Tisto, kar se mi zdi in tudi dostikrat ponovim, je, da smo vsi poklicani, da aktivno in soodgovorno sodelujemo v župniji, da je župnija naš skupni dom in Cerkev ni samo župnik, Cerkev smo ljudje, smo verniki in smo župljani in Sveti Duh nagovarja vse nas in kliče k sodelovanju, vsakega kliče, da bi prepoznal ta svoj notranji klic, nanj bi rekel odgovoril, Bogu tudi toliko zaupal, da bi bil pogumen in da bi nekako res se odločil in poiskal ta svoj delež, ta svoj talent, ki jim ga lahko prispeva v našo skupnost in moram reči, da ko sem to pri eni pridigi malo razpredal, je kmalu za tem prišla ena gospa in je rekla: Meni je pa Sveti Duh povedal, da bom letos sodelovala pri jaslicah, ne, zdaj za Božič, ne, in fenomenalno, ne, in kar jaz verjamem in vidim, ljudje imajo čudovite talente in sposobnosti in jaz kot župnik čutim, da moram dati vsem tem ljudem, ki želijo sodelovati, ki želijo izražati svojo vero tudi v dejavnosti prostor in da imajo tukaj res ta dom, kjer to lahko tudi delajo.

Sedaj pa vprašam vse skupaj: Kaj so tiste stvari, ki vam dajejo elan in vam dajejo upanje pri vašem delu?

Ja, meni daje elan predvsem vera in nenazadnje tudi družba, prijatelji in vsi s katerimi sem povezan v župniji in vedno rad pomagam v vseh dejavnostih, v vseh projektih v župniji in prepričan sem, da bom tudi v naprej sodeloval in ostal aktiven.

Sama sem že od samega začetka pri Karitas, tako da sem že kot študentka sodelovala v raznih akcijah in predvsem vodila tudi karitativni krožek, nekako to delo z mladimi mi je bilo zmeraj všeč, nekako sem se našla v tem.

Z župnijo sodelujem že od gradnje, izgradnje cerkve in potem od ustanovitve ta nove župnije in sem hvaležna očetu Bojanu, ki me je sprejel v službo za katehistinjo, dal mi je korajžo, da lahko opravljat to delo za katero sem se sicer pripravljala, hvaležna sem potem tudi sedanjemu gospodu župniku, ki me še drži v službi, rada delam z otroci, zato mi je to delo katehistinje res zelo pri srcu, ker mislim, da lahko še nekaj dam, nekaj iz svojega življenja, drugo je pa to delo za misijone, tudi to sem zelo navdušena, sama in smo zelo povezani kot skupina in v skupini mi je lepo delati.

Mene veseli to da sem duhovnik in pri tem me zelo veseli to, da se lahko z ljudi pogovarjam o duhovnih stvareh, da se pogovarjam z ljudmi o Bogu in na ta način se mi zdi tudi skupaj z njimi razmišljam o Bogu, oznanjam, približujem ljudem Boga in oni meni in to me osrečuje. Kot mlad fant se mi to ni zdelo tako nič kaj posebnega ali pa sploh me ni to veselilo, ampak bolj ko, vedno bolj ko to doživljam in z leti to spoznavam, prihajam do tega zaključka in mnogokrat tudi povem, da je biti kristjan pravzaprav nekaj veselega, nekaj lepega, da je to en čudovit in velik dar, ki nam ga je Bog dal in smo zato lahko kristjani jaz rečem srečni, smo lahko in biti kristjan pravzaprav se učiti te ljubezni, ki jo spoznavamo od Boga in jo lahko prenašamo drug na drugega. To je zame noro super in mi je zelo všeč tako, ko včasih vidiš otroke, ne, pa ti, ali pa tudi mladince, ne, pa ti narišejo kar en srček tam, pa ti napišejo: Radi te imamo ali kakšno tako mimo grede kakšno stvar in to, to čutim, ne. Če imam jaz njih rad, čutim, da imajo tudi oni mene radi in to je nekaj lepega in tega se skupaj učimo in biti bi rekel poklican v to kot duhovnik, kaj hočeš lepšega.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Približani smo se koncu današnje oddaje Iz življenja naših župnij. Gospod župnik Jožef Koren, povabite poslušalce, kdaj lahko pridejo k sveti maši k svetemu Marku?

Ja, vsi ste lepo povabljeni, zlasti ob nedeljah, ne, imamo prvo sveto mašo ob osmih zjutraj v Semedeli, potem pri svetem Marku pa imamo prvo sveto mašo vsako nedeljo, tako poleti kot pozimi ob devetih trideset in drugo sveto mašo ob enajsti uri. Moram reči, da prav ta tretja sveta maša ob enajsti uri je namenjena predvsem družinam bolj z recimo mlajšimi ali pa z mladimi otroki, z manjšimi otroki in tako, jo včasih tudi prilagodimo tudi otrokom in veroučencem. Med tednom pa imamo vsak večer sveto mašo pri svetem Marku ob osemnajstih zdaj v zimskem času, potem poleti ob devetnajstih, ob četrtkih imamo pa sveto mašo tudi zjutraj v Semedeli ob osmi uri. Drugače pa naš duhovni pomočnik gospod Ciril ima vsako sredo sveto mašo tudi v bolnici v Izoli, vsak, zvečer mislim da je ob devetnajstih, to je to.   

 (pesem)

Sveti Marko.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.