ŽUPNIJA KAPELA NOVA GORICA

ŽUPNIJA KAPELA NOVA GORICA.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci oddaje Iz življenja naših župnij, v današnji oddaji vam bomo predstavili župnijo Kapela Nova Gorica. Zato so zdajle z mano tamkajšnji župnik pater Krizostom Komar in tri njegove sodelavke: Kristina Škibin, Patra Zavrtanik in Ana Vončina. Pozdravljeni, vsi štirje.

Pozdravljeni.

Župnija Kapela Nova Gorica. Predstavite nam jo.

Župnija Nova Gorica Kapela je, ma ne moremo več reči mlada župnija, ker je že srečala Abrahama in je stara že šestdeset let in je prva župnija v tem mladem mestu, ki je nastalo po drugi svetovni vojni in je tudi nekje kot župnija obhajalo šestdeset letnico, ko je takratna Jugoslavija podpisala 1947-ega leta z Italijo v Parizu podpis je takrat nastala meja med Jugoslavijo in Italijo in je močno nekje posegla v to ozemlje in takrat je nastala tudi potreba po nastanku nove župnije in tako je takrat sveti sedež ustanovil samostojni vikariat in apostolski administrator je takrat postal doktor Franc Močnik, 5. septembra 1947 in s tem leto lahko govorimo o nastanku nove župnije, saj so se od takrat naprej začele pisati matične knjige, kot je krstna, pogreba in poročna knjiga. Prvi župnik ali vikar takrat je postal pater Otmar Vostner, on je tudi postal potem uradni prvi župnik, župnija je pa nastala nekaj let kasneje, 1953-ega leta, tako da včasih ne vemo, kaj bi praznovali, ali letnico nastanka vikariata 1947 ali triinpetdeset, ampak smo nekje si postali enotni, da bo ta letnica 1947 kar uradna.

Tako za lažjo predstavo, po vojni je Gorica ostala Italiji in na ozemlju današnje Nove Gorice je začelo rasti mesto, nastal je tudi vikariat in kasneje župnija, ki pa bi bila pravzaprav verjetno brez strehe nad glavo, če je ne bi vzel pod svoje okrilje.

Frančiškanski samostan oziroma frančiškani slovenske frančiškanske province Svetega križa, kajti s tem, ko je nastal vikariat, so tudi italijansko frančiškani kmalu potem odšli in prepustili to postojanko tukaj na zahodu naše dežele slovenskim frančiškanom in od takrat naprej je to naša postojanka oziroma naša župnija. Glede na to, kar piše v kroniki se je kar s tem, ko je bil ustanovljen vikariat in potem župnija, se je začel že pravi razcvet župnijskega življenja, lahko si to predstavljamo kot popek, ki je s tem, ko je postal samostojni vikariat, je ta popek vzcvetel in začelo se je krščevat. Potem bile so prve poroke, prvi pogrebi in te prva matične knjige so se hitro, hitro napolnile.

No, in počasi je postala Nova Gorica že tako velika, da je bila ena župnija premajhna in takrat ste se morali delu odpovedati, je tako?

Ja, gotovo, ne. Nova Gorica je hitro nastajala in od leta 1947 do leta 1976 je bila to edina Novogoriška župnija. Leta 1976 pa je nastala nova župnija Nova Gorica Kristus Odrešenik in tako je potem seveda veliko novonastalega mesta Nova Gorica padlo pod novo župnijo, medtem kot ostali zaselki Stara Gora, Pristava, Rožna Dolina, del našega mesta Nova Gorica pa je ostalo pod Kapelo.

Mogoče še beseda o tem, kdo je zavetnik vaše župnije.

Ja, tudi glede zavetnika je kmalu apostolski sedež določil, da naj bo naš farni zavetnik Gospodovo oznanjenje, tako da je cerkev posvečena prav tej skrivnosti.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Ja, lahko bi rekel, da je to ena srednje velika župnija. Ima, tako pišemo vsakoletne statistike, enih pet tisoč dvesto prebivalcev, nedeljnikov je kot zadnje čase ugotavljamo vedno manj, kot tudi druge župnije to zabeležijo. Nekje štiristo petdeset ljudi hodi k nedeljski sveti maši. Potem je treba poudariti, da glede na to, da smo mestna župnija in da so se mnogi tudi izselili iz župnije, so močno bi rekel navezani, čustveno navezani na ta samostan, na ta kostanjeviški hribček, zato vsako nedeljo tudi nekje redno prihajajo k sveti maši od drugod, ne samo iz naše župnije. Kot vse ostale župnije, tudi naša beleži vsako leto več pogrebov kot krstov in pater sobrat, pater Andrej kot eden prvih župnikov, pravi, ko sem jaz bil župnik, ne, tukaj, pa je bilo zelo malo pogrebov. Seveda, takrat je bila mlada župnija, zdaj pa postajamo recimo stara župnija, ne, tudi po teh statističnih podatkih, ki jih beležimo zadnja leta. Drugače na župniji je veliko skupin, jaz pa sem na župniji zdaj že nekje deseti župnik. Od patra Vostnerja, Otmarja Vostnerja do zdaj se nas je nekje menjalo že deset in jaz sem na župniji tretje leto v tej službi.

IZ FARNE KRONIKE.

Ja, gotovo je tukaj treba omeniti poleg prvega župnika, patra Otmarja Vostnerja, dva, lahko rečemo velika župnika. To je drugi župnik, pater Andrej Volk, ki je bil župnik v času pokoncilskih sprememb in je takrat resnično ta mlada župnija zacvetela v vsem cvetju ali je pokazala vso svojo barvo, začele so se ustanavljati teli župnijski zbori, tako mešani, otroški kot tudi druge skupine so dobile nekje zalet prav v času patra Andreja Volka, ki je vodil tudi župnijski zbor takrat, tretji veliki župnik je bil pater Lojze Kos, on je nadaljeval delo svojega predhodnika, patra Andreja in vse skupine so nekje močno živele, tako skupine otrok, mladih in tudi odrasli so radi prihajali na Kostanjevico k sveti maši. Za časa patra Lojzeta je to ozemlje, kamor spada naša župnija leta 1976 močno stresel potres in poškodoval malo prej obnovljeno župnijsko cerkev in tudi samostan, tako da so morali v nekaj mesecih vse skupaj povezati, ker če ne bi tega naredili, bi potem kasnejši potresi, ki so se zgodili čez nekaj mesecev verjetno naredili še hujšo škodo. Kar se tiče župnijske kronike, bi lahko govorili veliko stvari, ker župnija je resnično zaradi tega, ker smo frančiškani in delujemo kot bratstvo, lažje nekje pristopali k ljudem in zato so tudi ljudje radi in še vedno radi prihajajo na Kostanjevico k sveti maši ali verouku ali tudi se poročajo. Ko sem omenil poroke, v tej župniji se je poročilo zelo veliko parov od blizu pa tudi od daleč in tako da beležijo te knjige kar precej porok, kar zadnje čase pogrešamo, zadnje čase ni porok, tudi ne od blizu in ne od daleč.

(pesem)

Po tejle pesmi, ki smo jo pravkar slišali, pa Vas vprašam gospa Kristina Škibin, kako je s petjem v župniji?

No, v kroniki se večkrat zasledi, da se je prav za Kapelo reklo, da vsa Kapela poje, cela Kapela poje za kakšno pastoralno leto, veroučno leto, ker zelo veliko je poudarka na ljudskem petju, tudi patri zelo to spodbujajo, pri vsaki maši tudi med tednom se večkrat kakšno zapoje, če ne, če je tiha maša, pa se vsaj na koncu kakšno doda. Imamo tudi šest organistov, tudi pritrkovalna skupina, zdaj bodo za Veliko noč pritrkovali. Kot pevec tudi lahko vsak najde prostor odvisno od generacije, imamo otroški zbor, dekliški zbor in odrasli mešani zbor, pa tudi lahko sodeluje vsak kot instrumentalist, imamo tudi šolo kitare in jaz bi začela kar z otroškim zborom, so taka simpatična skupina, jih je kar precej. Od predšolskega do tretjega razreda. Oni tako poživijo veroučne maše pri katerih sodelujejo vsak drugi mesec, ker se izmenjujejo z dekliškim zborom, zborček vodi Martina Madon, organistka je Terezika Paljk. So zelo otroci zelo simpatični, živahni, sodelujejo tudi izven župnije, na Sicilijanki, na Mali božičnicah, na miklavževanju, ki ga prirejamo v župniji. Ob materinskem dnevu bodo tudi malo popestrili s svojim programom in se tudi redno srečujejo pri vajah ob nedeljah, celo so se združili za letošnji Božič z ministranti in tako da so zelo prisrčni in recimo, da to je naša bodočnost. Potem ko pridejo po obhajilu ta mladina lahko pač pristopijo, zdaj se imenuje dekliški zbor, včasih je bil mladinski, ko so recimo bili še fantje, zdaj so same punce in so se lepo preimenovale kot nekoč mladinski zbor oziroma petje mladih ima tradicijo, nekako petdeset let na Kapeli in so tudi začela kot dekleta, tako da deklet je šestnajst, so tam kar v velikem razponu let, to so recimo naša osnova oziroma potem naj bi prestopile nekako v odrasel zbor mešani. Pojejo vsak petek pri večerni maši, imajo prej še eno uro vaj, pojejo pa različne, predvsem ritmično duhovne pesmi, to kar zdaj mladim najbolj leži, enoglasno oziroma dvoglasno, to, kitare so prisotne, čeprav tudi ob orglah zapojejo, ob violini, kakšen drugi inštrument se še včasih pojavi. Kar se pa tiče njihovih recimo izhodov iz župnije so bile na Mali božičnici okrožja, zdaj se povezujemo tudi z okrožjem in to je tudi lepa stvar, nas je malo več, tudi recimo zapoje se lepo, drugače pa kot zbor hodijo vsako leto za Miklavža v dom upokojencev, letos je pač oziroma lani je to odpadlo zaradi tele nove gripe, je šel Miklavž sam, so pa letos vsi trije zbori na Kapeli zelo veseli, ker so skupaj priredili en dobrodelni koncert za družinski center na Sveti Gori in so tudi, pravi se, da so prvič zapele vse tri generacije celo tako skupaj povezano, no. Še o župnijskem zboru, v njem pojejo odrasli, ja, in že prve vaje sem tako zasledila v kroniki, so bile že šestinštiridesetega leta, potem so aretirali tistega organista, tako da uradno prepevajo od adventa sedeminštirideset s sestro Ljudmilo Šmon so začeli, potem se je pa izmenjevalo kar precej organistov, zborovodij nekaj, ampak veselje do cerkvenega petja povezanega, združenega je pa ostalo kot eno dobro jedro. No, zvesta organistka je gospa Terezija Paljk, ona skoraj že petdeset let je organist, začela je kot petnajstletna deklica, v zboru zdaj prepeva petindvajset odraslih in pa zajemajo iz te bogate zakladnice not, notnega arhiva s kora in pojejo seveda redno ob nedeljskih mašah, čeprav letos, ko smo hoteli malo spodbuditi ljudsko petje, poje zbor samo prvo in tretjo nedeljo v mesecu, četrta nedelja, razen če ni kakšen večji praznik, je ljudska maša, ljudsko petje, in potem druge nedelje v mesecu so pa veroučne maše, kjer se pač izmenjujeta otroški in tale dekliški zbor, so pa tudi pevci, seveda ostajajo prisotni na koru tudi ko pojejo drugi in pač, ko je ljudsko petje so velika podpora ljudskemu petju. Pevci so tudi člani mnogih drugih skupin v župniji, nekateri so zelo tudi zagreti in kot zbor pa že tradicionalno, ne, se udeležujejo božičnic ali pa teh srečanj okrožja in tudi v domu upokojencev so prejšnja leta tradicionalno peli na Božični maši za svetega Štefana. Tako. V glavnem kdor ima rad na Kapeli glasbo, kolikor je pač star, lahko najde en svoj prostor.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Po vsem tem, kar nam je povedala gospa Kristina, se ne bojim, da ne bi bilo bogoslužje v vaši cerkvi res lepo, pa mogoče omenimo še tiste skupine, ki poleg pevcev prispevajo k temu, morda bi začeli, ne vem, z bralci. Gospa Petra.

Ja, bralci so zelo pomembna skupina, ne. Ta skupina je med najštevilčnejšimi, mislim da, v naši župniji, približno trideset jih je. S svojimi bralnimi sposobnostmi sodelujejo pri vsaki sveti maši, tudi med tednom in tudi pri jutranji. Organiziranih je bilo že več srečanj z bralci, tako v župniji kot tudi na medžupnijski ravni, ker bralce je treba tudi vzgajati, na teh srečanjih so ustrezni predavatelji z nasveti pripravljali bralce na nadvse sveto opravilo. Pravijo, da učitelj vzgaja svoje učence že s samim vstopom v razred in preden spregovori besedo, podobno velja tudi za bralca Božje besede. Vsak bralec bi se moral zavedati, da je orodje, ki ga Bog uporablja za to, da s svojo besedo iz Svetega pisma nagovarja vernike, zato je zelo pomemben že sam pristop bralca k ambonu, njegova obleka, primerno branje in vemo, da branje Božje Besede ni nastopanje v gledališču in mislim, da so naši bralci lepo vzgojeni.

Nastopajo pa tudi v lepem okolju, za kar mora gotovo nekdo poskrbeti, mogoče poveste še kaj o krasilcih.

Imamo samo enega. No, bom začela s citatom z zadnje družine, ki ima en krasen članek prav o krašenju cerkva. »Krašenje cerkva je pomembna in čudovita naloga, vsi, ki skrbijo, da so naše cerkve lepo okrašene s svojo nadarjenostjo in na svoj način prispevajo k češčenju in večjemu veselju obiskovalcev cerkva.« Na Kapeli pa nas že dolga leta s svojimi umetniškimi aranžmaji razvaja brat Miran, vsak teden sproti poskrbi za aktualnost dogajanja pri bogoslužju, v kotu pred prezbiterijem okrasi primerni simbol, ki nas seznanja z vsebino bližajočega se praznika ali pa z liturgično vsebino cerkvenega leta, dobe cerkvenega leta. Trenutno je na tem mestu križ s trnovo krono ob vznožju, smo v postu, ne, še posebej se potrudi pred velikimi cerkvenimi prazniki, nepozabno je njegovo velikonočno jagnje, pred leti ga je pripravil, nepozaben velik golob ob priliki birme, ne, Sveti Duh, ki se razliva nad birmance. Oboje je izoblikoval iz samega cvetja, Ja, cvetje je izraz veselja in hvaležnosti Bogu in tega se brat Miran še kako dobro zaveda in v njemu značilnih oblikah to podarja obiskovalcem naše cerkve.

Lepo. Pater, kako pa kaj pomagajo pri tej lepoti bogoslužja strežniki?

Ja, strežniki, to je tudi ena skupina, ki pomembno doprinese k lepoti bogoslužja v vsaki župniji, ne, če naredijo pevci sveto mašo slišno, jo naredijo strežniki vidno, ne. Tako da je tudi kot imajo druge skupine tradicijo v župniji, imajo tudi naši strežniki tradicijo in pred desetletji je bilo pri maši tudi do dvajset ali pa še več strežnikov ali ministrantov. Sedaj, v tem času je strežnikov kot seveda tudi otrok, manj, pa še vedno jih je štiriindvajset nekje na seznamu in predvsem ob nedeljah so prisotni in poministrirajo, pa tudi med tednom skorajda ni dneva, ko ne bi vsaj eden bil prisoten, da pomaga duhovniku pri obhajanju svete maše.

No, zdaj ko smo že omenili, recimo dekliški zbor, pa otroški zbor, pa te strežnike, ki sodelujejo, se pravi, nekako imam občutek, da je vaša župnija kar obdarjena s temi mladimi sodelavci, za katere je seveda treba skrbeti tudi pri katehezi. Gospa Petra, Vi boste povedali nekaj o tem, kako je organizirana ta.

Ja, kateheza poteka podobno kot po drugih župnijah. Od predšolske do mladinske, župniku so v veliko pomoč katehistinje, ki jih imamo sedem, vsaka se razdaja po svoje, v skladu s svojimi talenti. Delo pa usklajujejo na srečanjih z župnikom vsaj štirikrat letno, načrt si postavijo na začetku veroučnega leta, potem pa se srečajo v začetku adventa, ker pripravljajo otroke za sodelovanje pri devetdnevnicah pred Marijinim brezmadežnim spočetjem imamo in potem seveda devetdnevnica pred Božičem, naslednji je na začetku posta, kjer spet vsaka katehistinja pripravi svojo skupino otrok za sodelovanje pri molitvi križevega pota in seveda četrto srečanje se navadno zgodi ob koncu veroučnega leta, če je potrebno se pa zberejo še kdaj, ne. H katehezi spada pa tudi priprava na birmo, je dveletna in poteka usklajeno v šestih župnijah Novogoriškega okrožja, naša Kapela, Solkan, mestna ta, Kristus Odrešenik, Kromberk, Osek, Šempas, to smo nekako povezani. V drugem letu priprave, to je leto birme pa se vsebine katehez dopolnjujejo v birmanskih skupinah, teh je po navadi šest, sedem in v vsaki skupini tudi po šest, sedem otrok, nekako. Voditelji birmanskih skupin so večinoma starši birmancev, če je potrebno pa priskoči na pomoč tudi kakšna katehistinja in morda še kdo od aktivnih članov župnije. V zadnjem letu priprave pa se birmanci udeležijo tudi tridnevne duhovne obnove na Sveti gori, ki jo vodijo manjše sestre svetega Frančiška.

Če je kateheza tisto, kar je nekako bom rekla, tako skoraj obvezno za mlade ljudi, pa je zelo dobro, če v župniji obstajajo tudi kakšne dejavnosti, kamor se mladi vključujejo, zato da bi se bolj povezali v to skupnost. Tudi take skupnosti imate, to so najprej Frančiškovi otroci.

Ja, to je skupina, ki je namenjena, že samo ime pove, za otroke, ne, predvsem tam nekje od prvega razreda naprej. So župnije po Sloveniji, ki imajo že to skupino in potem smo lani na začetku tega pastoralnega leta prišli na idejo, da bi tudi mi ustanovili skupino in ker je kar nekaj mladih navdušenih, da bi bolj spoznavali svetega Frančiška in to tudi podajali naprej otrokom, so sprejeli ta izziv in postali animatorji. Trenutno je ta skupinica majhna, tako da ima vsak animator enega ali pa dva, ki ju vodi, drugače so pa vsi, tako animatorji kakor otroci zelo navdušeni in se radi srečujejo na mesečnih srečanjih, ki trajajo nekje po dve šolski uri.

Ahm. Poleg tega pa imate tudi neke ustvarjalne delavnice za otroke.

Ja, te organizirajo večinoma katehistinje, pa tudi povabijo še koga, ki ima kakšne posebne talente, tako. Tradicionalne so že kar, bom rekla, adventna, božična, postna. Vedno so ob sobotah dopoldne. Na soboto pred prvo adventno nedeljo otroci izdelujejo adventne venčke, naslednji dan na nedeljo jih prinesejo k maši, jih postavijo pred glavni oltar, da jih duhovnik blagoslovi in potem odnesejo domov. Potem Božična, na božični delavnici izdelujejo voščilnice, ki jih potem za Božič podarijo gojencem doma ostarelih, po navedi, zdaj večkrat je že bilo tako, torej, v dom ostarelih v Novi Gorici potem odnesejo. Postna delavnica ima več možnosti, na njej izdelujejo bodisi čestitke za materinski dan, smo že o njem slišali, praznik Gospodovo oznanjenje, ki je praznik naše župnije in seveda takrat tudi posvetimo pozornost materam, lahko pa izdelujejo tudi velikonočne voščilnice, ki jih potem odnesejo v dom ostarelih in podarijo tem starejšim za praznike. Poleg teh delavnic, to, no, to so tradicionalne, poleg teh pa se zgodijo tudi priložnostne, imeli smo že rožnovensko delavnico. Na njej so otroci pred rožnovensko nedeljo izdelovali rožne vence in so jih tudi naslednji dan prinesli k maši, postavili pred oltar in duhovnik jih je blagoslovil in potem so jih seveda po maši odnesli domov. V letu Svetega pisma smo imeli tudi svetopisemsko delavnico, potem pred nekaj leti je bila delavnica za spodbudo otrok, da bi sodelovali v Slomškovem bralnem priznanju in verjetno je bila še kakšna, ki se jih otroci zelo radi udeležujejo, z velikim navdušenjem pridejo zraven.

(pesem)

Mogoče še par besed o skupinah, ki delujejo v vaši župniji, molitvene skupine,…

Ja, je kar nekaj molitvenih skupin, mislim, da je zelo, zelo pomembna molitvena skupina, ki se kar sama organizira, to je molitev rožnega venca vsak dan, pol ure pred jutranjo mašo, jutranja maša je ob sedmih zjutraj, se pravi ob pol sedmih so že na Kapeli, in pol ure pred večerno mašo, ki je tudi ob sedmih zvečer, in tem voditeljem ni težko tudi v najhujši zimi in neogrevani cerkvi voditi molitev rožnega venca, ne, pozimi jim sploh ni težko priti, kljub temu, da je res naša cerkev neogrevana in kot primorske cerkve večinoma niso, ne, čeprav slišim, da je nekaj v načrtu, da mogoče jo pa bomo v bodoče spremenili, ja, tako. No, potem imamo molivce Binkoštne dvorane, ki se zbirajo k molitvi vsak trinajsti dan v mesecu, Frančiškova družina se pod duhovnim vodstvom patra Vilija s Svete gore dobiva enkrat mesečno, prenova v Duhu pa ima svoja srečanja vsak torek. Zadnje tri, to se pravi Binkoštna dvorana, Frančiškova družina in Prenova v Duhu delujejo na medžupnijski ravni in so zelo lepo obiskovane. Pomembna je pa tudi svetopisemska skupina. Pred petimi leti je naš župnik pater Krizostom oblikoval svetopisemsko skupino, število udeležencev niha, tam nekje med deset, petnajst in to je ravnopravšnja skupina, v kateri lahko vsak aktivno sodeluje v pogovorih. Sveti Pavel, ki je v lanskem Pavlovem letu pogrinjal mizo s svojimi nauki, tudi letos še naprej hrani našo svetopisemsko skupino s svojo duhovno hrano, vsako leto pa ta skupina zaključi svoje delo z nedeljskim, popoldanskim izletom oziroma romanjem, do sedaj smo imeli tri, pred tremi leti smo odšli k svetemu Hieronimu visoko v pobočje Nanosa, če kdo ne ve, kje je ta znamenita cerkvica. Potem se je zgodilo romanje k svetemu Socerbu, ki je tudi nekje tam v bližini, lani pa smo obiskali svetega Pavla nad Vitovljami, tudi zelo zanimiva cerkvica.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Gospa Ana Vončina, Vi pa nam boste povedali nekaj o tem, kaj počne Karitas.

Naša župnijska Karitas je po številu članov najmanjša delujoča skupina v naši župniji. Člani naše župnijske Karitas smo aktivni na veliko področjih in nobenega dogajanja v naši župniji ni, da ne bi bili prisotni tudi mi. Delovanje naše župnijske Karitas se razteza čez vse leto. Že vrsto let imamo programe, ki so stalnica v našem delovanju. Srečanja imamo enkrat mesečno, kjer pregledamo opravljeno delo ter se dogovorimo o delu, ki smo si ga zastavile za naslednji mesec. Stalnica skozi vse leto in naša posebna skrb so ljudje z nizkimi osebnimi dohodki, prav v tem času na tretjo in četrto postno nedeljo zbiramo sredstva za nakup hrane ljudem, ki so deležni paketov hrane pri škofijski Karitas. Poleg tega pa občasno priskočimo na pomoč tudi ljudem, ki paketov hrane ne dobivajo, vseeno pa se težko prebijajo iz meseca v mesec. To hrano same odnesemo po domovih in reči moram, da je ni tako malo, občasno pa finančno pomagamo tudi pri plačilu položnic, kot članice tudi Škofijske Karitas pa po razporedu pomagamo tudi v skladišču oblačil, v preteklem letu smo posebno pozornost namenili družinam s štirimi ali več otroki, v našo župnija spada tudi bolnišnica za invalidno mladino v Stari Gori, tudi te paciente večkrat obiščemo. Poleg bolnišnice pa je tak tudi varstveno delavni center in varovancem tega centra pripravimo darilca, katera jim izroči pater Krizostom s mladimi iz naše župnije. Pri nas na Kapeli pa je svoj prostor dobila tudi skupnost srečanje in s temi fanti iz Don Pierrinove skupine smo stalno na vezi, za Božič in Veliko noč pa obiščemo naše starejše, bolne in invalidne župljane. Na prvo soboto v oktobru pa pripravimo že tradicionalno srečanje ostarelih župljanov, ki seveda se začne v cerkvi s sveto spovedjo, nadaljuje s sveto mašo, zaključi pa se z družabnim srečanjem, pogostitvijo in kratkim programom naših mladih iz župnije. Posebno skrb pa namenjamo oskrbovalcem doma upokojencev. V domu upokojencev pripravimo sveto mašo za Božič, Veliko noč ter Veliki šmaren. Svetih maš se udeleži veliko število oskrbovancev, seveda pa s sodelavci Karitas pomagamo tudi tistim, ki sami iz sobe ne morejo k sveti maši v jedilnico, tiste pa, ki so nepokretni in ne morejo iz sobe, jih obiščejo po sobah, vsakokrat pa oskrbovance doma obdarimo s priložnostnimi darilci, ki jih izdelujejo naši veroučenci pod vodstvom katehistinj. Povedati pa moram, da nam ob vseh teh obiskih prostovoljno pomagajo tudi gospe, ki niso članice naše župnijske Karitas, poleg vsega naštetega pa v mesecu maju en teden sodelujemo tudi pri šmarnicah v domu upokojencev. Vsako leto pa se na tretjo soboto v juniju organizirano udeležimo romanja na Brezje. Mislim, da smo bili na teh romanjih prisotni vseh enainštirideset let. Poleg vsega naštetega pa ima vsaka od nas tudi osebne zadolžitve, ki jih vestno izpolnjujemo. Poleg vsega naštetega pa se članice župnijske Karitas tudi duhovno obogatimo, na duhovnih vajah, seminarjih, predavanjih in tudi romanjih. Članice naše župnijske Karitas pomagamo kjerkoli vidimo potrebo in zmoremo pomagati. Svoje sodelavce lahko samo pohvalim za njihovo sodelovanje in požrtvovalnost. V Karitas je vedno veliko dela, če le hočeš in zmoreš. Vemo, da je še veliko potrebnih naše pomoči, ob tej priliki bi se rada zahvalila vsem, ki nam stojijo ob strani in nam pomagajo, bodisi duhovno, finančno, s svojim delom in še kako drugače. Hvala Bogu, da nam ljudje zaupajo in to je za nas zelo osrečujoče in potrditev, da smo na pravi poti. Vse to pa nam daje moči, da premagujemo napore in dobivamo moči za nove izzive.

(pesem)

V župniji pa se verjetno vsako leto z veseljem pripravljate tudi na župnijski piknik, nekaj takega imate ali ne.

Ja, letos bo že osmič in mislim, da se ga vsi prav zelo razveselimo, po navadi je to sredina junija, dogaja se v sredini junija, začnemo ga ob enajsti uri z mašo, potem se pa nadaljuje seveda kosilo in ves popoldan smo skupaj na tem popoldanskem druženju se zgodi marsikaj, srečelov, skeči, igre z žogo, razni kvizi, otroci pojejo, zabave prijetne dovolj in katehistinje so tudi tle na delu in samo pohvaliti jih moramo, ker so tako dobre in te otroke znajo tako animirati, da jih je veselje gledati.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Navajeni smo že, da naše goste zmeraj vprašamo, kaj je tisto v njihovi župniji zaradi česar so Bogu najbolj hvaležni, da lahko živijo in delajo prav v tej župniji. Najprej bom seveda dala besedo patru Krizostomu.

Najprej sem Bogu hvaležen, da sem lahko med temi ljudmi, čeprav sem iz Savinske doline, iz Štajerske, sem se med njimi dobro vživel in mi je med njimi lepo. Hvaležen sem Bogu za vse otroke, za vse mlade, za vse družine, ki rade prijajo na ta naš hribček in se vključujejo v župnijsko življenje. In nenazadnje sem hvaležen tudi za vse župnijske sodelavce in sobrate, ki pomagajo pri življenjskem utripu naše župnije.

Isto vprašanje še za vas. Najprej gospa Petra.

Zakaj rada sodelujem in sem vesela, da sem v tej župniji? Ne morem mimo stavka, mislim, da je od svetega Avguština, ki je rekel, bojim se Boga, ki gre mimo in se ne vrne več. In zato, kadarkoli sem nagovorjena pomagam po svojih močeh pomagati. Ustavila bi se pa pri enem drugem vidiku, na Kapelo radi zaidejo verniki tudi iz sosednjih župnij in pravijo, da jim je na Kapeli domače, toplo in da se v naši cerkvi lepo počutijo. Kot član te župnije čutim odgovornost tudi do vseh teh obiskovalcev in rada bi, da bi jim bilo še naprej prijetno v naši cerkvi in naj nas čim pogosteje obiskujejo. 

Gospa Ana.

Jaz bi rekla, hvala Bogu, da me je izbral, da sem lahko v službi ljudem, da se lahko žrtvujem, svoj prosti čas, saj včasih je hudo, samo na koncu, ko vidiš srečnega človeka, si tudi ti srečen. In tista sreča te nosi še naprej, da še kaj drugega narediš in da še kaj novega se spomniš, še to bi lahko naredila pa še to.

In še gospa Kristina.

Tako pod Marijinim oziroma ob Marijini roki, pod njenim varstvom tako in se ji včasih še zahvaljevati, recimo, sploh s pesmijo, oziroma to je že veliko, ne, da imamo sploh to možnost.

Priporočimo se zdaj pred koncem naše oddaje še vaši nebeški zavetnici. Kostanjeviška Marija.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.