ŽUPNIJI KOBARID IN LIVEK

ŽUPNIJI KOBARID IN LIVEK.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčne pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V nocojšnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili dve župniji in sicer župnijo Kobarid in župnijo Livek. Zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Joško Bric in pa njegovi sodelavci: Borut Skočir, Dora Skočir, Damjana Uršič in Peter Uršič. Prav lepo vsi pozdravljeni.

Pozdravljen.

Predstaviti moramo dve župniji, zato je najbolj prav, da kar začnemo. Gospod župnik, Kobarid si malo bolj predstavljamo, Livek morda malo manj.

Ja, župnija Kobarid leži na severozahodnem delu Slovenije, na začetku ravninskega prehoda porečja reke Soče v porečje Nadiže, med pobočji Stola, Matajurja, Krnskega pogorja. Župnija Livek pa je kar za petsto približno metrov nadmorske višine dvignjena proti Matajurju oziroma na prehodu že v Benečijo. Župnija Livek je soupravljena. Veliko časa je imela svojega duhovnika, zadnje čase pa so jo upravljali kaplani, ko so upravljali kaplani, ko so bili v župniji Kobarid in nazadnje, ko je bil  župnik pokojni Branko Melink, pa sam in tako gre zdaj naprej.

Župniji sta stari, kdaj sta nastali?

Ja, župnija Kobarid je postala župnija, je bila ustanovljena leta 1782, vendar je že ob koncu 12. stoletja bi gotovo ustanovljen vikariat. Kraj je bil pod imenom Kauret aput Soncium, torej Kobarid ob Soči omenjen že leta 1015, Nemci so ga imenovali Karfrait, Italijani Kaporetto in tudi župnija Livek, prav s svojim zavetnikom svetim Jakobom daje slutiti na staro župnijo in tudi cerkev, ki je v župniji Livek kot pokopališka cerkev, je posvečena svetemu Petru in prav pred kratkim so bile odkrite freske, ki so prav, prav zanimive, prav lepe.

Tako, ko ste nam zdaj v kratkih besedah predstavili oba kraja, obe župniji z njihovimi farnimi zavetniki, oziroma zvedeli smo, da je farni zavetnik župnije Livek sveti Jakob, medtem ko je Kobarid v varstvu.

V varstvu Matere Božje Vnebovzete, v glavnem oltarju je njena slika, za sliko pa je star kip iz 15. stoletja sedeče matere Marije, Matere Božje z Jezusom v naročju. Ta kip je samo občasno odkrit, ob velikih praznikih, raznih slovesnostih in je zato toliko bolj zaželen in pa opažen. V župnijo spada tudi zaselek Trnovo ob Soči, ki je bil do nedavnega vikariat upravljan iz župnije Srpenica, sedaj pa je kot podružnica odvisen od župnije Kobarid, tudi na Trnovem imamo enkrat v tednu bogoslužje, po navadi sedaj ob sobotah zvečer.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Kakšni pa sta ti dve župniji v smislu občestva, mogoče nam predstavite še to, koliko je vernikov, kako zvesti so, kako radi prihajajo k nedeljski maši.

O teh rečeh bi razen statistik, ki bi jih lahko prebral, verske statistike, veroučne, ne mogel veliko govoriti, ker sem šele drugo leto v župniji in iščem in se trudim ujeti utrip, marsikaj, kar sem kot otrok rojen v bližini te župnije dojemal, se je spremenilo, marsikaj pa je popolnoma, popolnoma, kako bi rekel, dobilo drugačen izraz.

Mogoče bi kaj več o tem lahko povedala zakonca Damjana in Peter Uršič, ki sta pa v Kobaridu pravzaprav rojena in župnijo poznata že veliko dlje časa kot gospod župnik. Kako se vam zdi, kako živo je župnijsko občestvo v Kobaridu?

Ja, midva sva začela biti aktivna v župniji kot mladinca, takrat ko sva imela petnajst let se je ustanovila prva mladinska skupina, ustanovil jo je takratni kaplan, gospod Pavel Bajec in takrat mislim, da je začelo živeti, da smo začeli orati ledino. Sicer se počutiva kot veterana po tej plati, ampak sva na to zelo ponosna. Tudi spoznala sva se kot fant in dekle v mladinski skupini, imeli smo zelo različne teme, kar se mi zdi, da nam je pomagalo, ne samo nama, tudi marsikomu drugemu še, da smo se bolje med seboj spoznavali, da smo lahko med seboj razvili iskreno prijateljstvo. Razvijale so se tudi druge skupine še, recimo biblična skupina, ustanovljena sta bila dva zbora, otroški zbor in mladinski zbor, oba sva bila bralca Božje Besede, Peter je bil takrat tudi vodja pritrkovalcev, sedaj se je to malo spremenilo. Ko sva se poročila, sva si zelo želela, da bi rastel najin odnos tudi kot zakonca, zato smo ustanovili župnijsko zakonsko skupino, ki je pa po parih letih ni, ni več živela in iskala sva naprej in sedaj sva člana zakonske skupine Najina pot, letos pa sta se pridružila tej skupini, se je pridružil še eden nov zakonski par in si želim, da tudi ob tem bogativa posredno našo župnijo.

Bi Vi k temu še kaj dodali, gospod Peter?

Kot je že moja žena prej povedala, pred več kot petindvajsetimi leti smo začeli z mladinskimi skupinami, začeli smo se družiti na duhovnih vajah na Livku v praznem župnišču, ki je takrat postal neke vrste center duhovnih vaj. To nam je pomagalo, da smo lažje hodili skozi najstniška in mladostniška leta, da smo lažje prenašali vsakdan oziroma težo vsakdana, ko javno mnenje ni bilo preveč naklonjeno verskemu življenju.

Rekli ste, javno mnenje ni bilo preveč naklonjeno verskemu življenju. Imate občutek, da je danes bolje?

Mislim, da je danes drugače in sicer na način, da je na nek način vse dovoljeno, mogoče je to celo slabše, recimo jaz imam to izkušnjo, da takrat, ko Božič še ni bil dneva prost dan, je bilo več ljudi pri sveti maši kot danes, ko smo na ta dan vsi prosti, ampak ljudje so si našli druge načine preživljanja prostega časa oziroma teh prazničnih dni, ki so tekom leta.

IZ FARNE KRONIKE.

Tu nam bo pa pomagala gospa Dora Skočir. Gospa Dora, kaj so tiste najbolj zanimive stvari iz vaše farne kronike?

Ja, jaz bi prvo omenila našega priljubljenega pesnika, goriškega slavčka, ki je bil kaplan od leta 1868 do 1873 v Kobaridu, potem v Kobaridu se je rodil tudi skladatelj Hrabroslav Bolarič, Josip Paljaruci Krilan in še mnogo takih pomembnih ljudi. Ne smemo pa pozabiti, da sta v bližnji preteklosti pri nas delovala msgr. Franc Rupnik in gospod Branko Melink. Gospod Rupnik je bil velik ljubitelj glasbe, petja, pa tudi veliki prijatelj zamejskih Slovencev, bil je dober poznavalec kulturne zgodovine, poleg skrbi za duhovno rast je skrbel tudi za obnovo in vzdrževanje podružničnih cerkva na Svinem, Sožidu, ki sta obe spomeniško zaščiteni. Gospod Melink je deloval med nami od leta 2003 do 2008, nam pa je prirasel k srcu po izredni skromnosti, vernosti,… Bil je ljubitelj literature in goreč zagovornik slovenstva, v letu 2004 je razburkal slovensko javnost s postavitvijo spomenika ob farni cerkvi, spomenik v obliki knežjega kamna je prikaz zgodovine Slovencev do današnjih dni, obenem pa jasna obsodba fašizma, nacizma in komunizma. Ob stoletnici Gregorčičeve smrti je zbral in uredil Gregorčičeve poezije z naslovom Pozdravljam te, srčno, srčno. Njegova prezgodnja smrt je prekinila marsikateri duhovni in literarni načrt. To so naši taki pomembnejši…

…predstavniki, ki se jih radi spominjate. Zdi se mi pa, da bi gospod župnik tukaj še nekaj dodal.

Če bi se vrnili še malo nazaj k starejšim dogodkom, me je na to navedla ena misel, mislim, da je iz katehetskega tečaja letos, ko je bilo rečeno, da sodobni človek ni v nevarnosti, da bi bil ateist, ampak da je v večji nevarnosti, da bi bil malikovalec in v 14. stoletju, če se ne motim, je bilo posredovano iz Čedajskega kapitlja s strani frančiškana Dicliugia, ko je v Kobaridu nastala skupnost, ki je častila studenec in ob njem drevo in ta skupnost je bila s strani cerkve zatrta. To je ena taka stvar iz zgodovine, ki se mi zdi, da se ponavlja, samo da so maliki drugačne vrste, to mi je prišlo na misel med pripovedovanjem gospe Dore.

Ahm. To se pravi, malikovanje ni izum današnjega časa, ampak so tudi naši predniki kdaj zašli na ta pota.

Tako, tako.

(pesem)

Govorimo o dveh župnijah. O Kobaridu in Livku. In kot ste gospod župnik že uvodoma povedali sta to v bistvu precej različni župniji. Kobarid je večji kraj, pravzaprav mesto, medtem ko je Livek manjši kraj in to kar petsto metrov nadmorske višine višje leži. Kako organizirate življenje v teh dveh župnijah, ste povezani med seboj ali živi vsaka župnija popolnoma zase?              

Nekaj bi lahko rekli pri tem, to je v navednicah rečeno prisila, da se stvari spreminjajo, na primer leta 2007 je na Livku prenehala delovati podružnica osnovne šole, to je znamenje, ki kaže na upad rojstev in od takrat tudi otroci prihajajo k verouki skupaj z otroci iz župnije Kobarid v isto učilnico ali pa v iste učilnice. Morda bi dodal še tole, na Livku imamo bogoslužje ob praznikih in nedeljah kot običajno, samo s to razliko, da se je treba pač prilagajati, zdaj ko sem trenutno sam so tri maše dopoldne, kar bi pravzaprav videl, da bi bile dve dopoldne in ena večerna. Verouk je pravzaprav organiziran še malo drugače, saj prihajajo tudi otroci iz nekaterih sosednjih župnij in Bog ve, kaj bo prihodnost še prinesla, vsekakor pa je v zadnji okrožnici, v sporočilih Slovenskih župnij, ko je razpravljal škofijski pastoralni svet o tej problematiki nakazano, da bodo središča dobila drugačno vrednost in tudi verjetno ljudje duhovniki bomo morali poiskati drugačne poti, dejstva na to kažejo, kako jih bomo pa upoštevali je, ali trdovratno se držati in se izgovarjati, tako je bilo, ali pa v prid pastoralnemu delu iskati poti, ki pomagajo, da nastaja skupnost, čeprav drugače kot nekdaj.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

No, ko smo nekako že začeli govoriti o verouku, kako je organiziran, imate kakšne pomočnike?

Verouk trenutno, govorim za preteklo leto, poučujeta dve katehistinji, ena iz Kobarida, ki je zdaj poročena v Tolmin, torej ni več domačinka, ampak je že izseljena, Karmen, sedaj se piše Kozorog in pa Neva Urbančič iz sosednje župnije Kred. Poleg tega poučuje tudi župnik iz Breginja, ki obenem zajame tudi dve, tri skupine tudi, s katerimi, otroke iz njegove soupravljenih župnij. Tudi sam sodelujem pri verouku, letos pri poučevanju skupin osmega in devetega razreda in pa prvoobhajancev, ki v glavnem zajemajo tretji razred.

To, kako je poskrbljeno za otroke in mlade v posameznih župniji je prav gotovo odvisno od tega, koliko otrok sploh je, koga imaš povabiti k sodelovanju, potem je odvisno od prizadevanja župnika prav gotovo in seveda tudi od prizadevanj krajanov, ravno vidva, gospa Damjana in Peter pa imata izkušnje, kako je z vsemi temi potenciali, z vsemi temi viri bilo recimo v zadnjih petindvajsetih letih. Mogoče malo podrobneje opišite to, kako je s to mladino v Kobaridu in Livku bilo.

Ja, meni najprej pride ta vzklik na pamet, ko slišim govora o mladini: Oh, ta mladina, Če lahko naprej povem, letos sem imela možnost, da sem bila voditeljica ene od birmanskih skupin. Osem birmancev je bilo v skupini, obravnavali smo deset tem, šli smo pa od take teme kot je recimo post, pa kdo sem jaz v smislu govorili o Jezusu, pa o prijateljstvu, o vrednotah, o praznovanju in pazili smo na to, da so bila srečanja redna, da so se začenjala in končevala z molitvijo, na različne tipe molitve, tudi s petjem in zelo sem bila pozorna na to, da so spregovorili prav vsi v skupini. Zmenili smo se, da povedo to kar oni mislijo, čutijo, kar se jim zdi, da je prav in ne to, kar so bili naučeni. Rekli smo tako, ni napačnega odgovora. Na koncu ko smo zaključili s to skupino, jaz sem bila zelo prijetno presenečena nad otroki, mislim, da smo se zelo dobro ujeli, dobro počutili, bila sem stroga, kar sem se zavedala, ampak mislim, da smo se imeli zato še bolj radi. Bili smo pa tudi odkriti in mislim, da iskreni, par mi jih je reklo, da zelo spoštujejo to, da ni bilo napačnega odgovora, da smo se lahko pomenili, eno temo, ki so si jo sami izbrali, jaz sem to upala, ker je bila tudi moja hčerka zraven, da mi o tem ne bo treba spregovoriti kot voditeljica, ampak sem morala, fant in dekle, res, upam da bodo ti otroci rasli v vedoželjnosti tudi na verskem področju in iskrenosti še naprej in upam, da Sveti Duh deluje.

Gospod župnik, Vi ste se s temi otroki gotovo srečali po tem, po tej izkušnji, ali ste tudi Vi prepoznali sadove tega truda?

Sam sem jih skušal povezovati predvsem pri bogoslužju in pa z mislijo na uvajanje v bogoslužje, sodelovanje pri bogoslužju ali pa pri iskanju drugih smeri, poti, ali pa načinov, kako se lahko kot birmanci vključijo v župnijo. Gotovo da stvari za katere se trudimo niso brez odmeva, res da pa velikokrat ni tako vidnih in opaznih znamenj kot bi jih velikokrat radi imeli.

Trenutno v naši župniji ni dejavna nobena mladinska skupina, se pa trudimo tudi starši, da bi prišlo do oživitve tega sedaj v jeseni. Par nas je mogoče tu staršev, ki smo mogoče malo bolj zagreti za to, iz lastnih izkušenj in ker so naši otroci že toliko stari in nam ni vseeno, kje bodo in kako bo z njimi.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Ko smo se nekako že dotaknili bogoslužja pa je mogoče prav, da razmislimo malo o tem, kdo vse si v teh župnijah, se pravi v Kobaridu in Livku prizadeva za lepše bogoslužje in bi začeli s tistim, kar je za vsako bogoslužje morda najbolj dragoceno, z glasbo oziroma s petjem. Mogoče začnete Vi, gospod Borut Skočir.

Ja, pri nas sta dva zbora, ne, prvi nosi ime sveti Anton, nad Kobaridom je griček, kjer stoji cerkvica posvečena ravno njemu in ta zbor deluje že triindvajset let. So imeli vzpone in padce in hvala Bogu, da se je ohranil, ne, ker, in zdaj tudi zelo dobro in kvalitetno delujejo naprej. Sam sem tudi sam predstavnik otroško mladinsko pevskega zbora, kjer prepevamo več ali manj to ritmično glasbo, ki je tudi bližje otrokom, ne, ta zbor je v bistvu ustanovil kaplan v Kobaridu, ko je bil kaplan sedaj Senožeški župnik Pavel Kodelja. Izreden glasbenik, ne, in takrat so resnično otroci radi hodili k temu pevskemu zboru in takrat se je vse skupaj začelo. Jaz sem bil zraven kot kitarist in tako smo skupaj peljali ta zbor naprej. Ko je prišel čas, je mogel Pavel oditi z župnije, sem pač prevzel to. To funkcijo vodim sam, poskušal sem s svojimi sposobnostmi peljati naprej, tako da zdaj sem pa, hvala Bogu, sem zelo hvaležen Leonidi Kanalec, ki je bolj strokovno prevzela to, ta zbor in, tako da zelo dobro funkcionira sedaj, no, seveda se, so bogoslužja oplemenitena, bom rekel, s petjem, vsakih štirinajst dni pojemo, ne, tako da en teden poje Sveti Anton, en teden pa mi, ne.

Ahm. Kako je pa s petjem v župniji Livek?

Že omenjeno ime Leonida, vsako nedeljo spremlja bogoslužje na orglah in po navadi ob petkih ima tudi pevske vaje. Želeti bi bilo, da bi bila župnija večja in potem s tem tudi več pevcev, ampak vztraja pri tem, kar trenutno na razpolago je in tisti, ki želijo in se trudijo sodelovati.

No, sedaj ko smo nekaj povedali o petju naj rečem ob tem še to, kasneje bomo v oddaji slišali eno od pesmi, ki jo je zložil prav naš sogovornik Borut Skočir. Zdaj ko smo povedali nekaj o petju. Prej ste omenili, gospa Damjana, da ste včasih imeli pritrkovalce, so zdaj še?   

  Niso, niso več, ampak zelo upam, da bo moj mož zopet obudil to skupino, pritrkovalsko, ker takrat še nisva bila poročena in meni je bilo zelo lepo, ko so pritrkovali recimo na velikonočno jutro. In se mi zdi, da tudi to zelo pripomore k prav posebnemu vzdušju, k praznovanju.  

Torej, treba je najti ekipo, ker zvonove imate, ne, ti so na razpolago in čakajo, da pridejo zakemblati.

Tako je.

Dobro. Pa povejmo še druge, ki se trudijo za lepo bogoslužje, mogoče kakšna beseda o strežnikih. Gospod Peter.

Imamo strežniško skupino pod vodstvom našega gospoda župnika, kjer je par mladih fantov, nekateri so sicer tudi že na pragu srednje šole, ki pridno pomagajo pri bogoslužju vsako nedeljo in seveda tudi vse cerkvene praznike, ko se jih po navadi zbere še kaj več. Nameravamo navdušiti tudi še mlajše fante, po prejemu prvega svetega obhajila pa malo starejše, da bi tudi oni prišli pomagati in se navdušili nad tem lepim cerkvenim opravilom. 

Imate tudi bralce?

Ja, bralci na nek način organizirano delujemo že več kot petindvajset let, na nek način poskušam sam organizirati to službo v naši župniji, iščem nove bralce, organiziram oziroma pripravljam urnike, kdaj kdo bere. Trenutno je bralcev kar dovolj, tako da so pokrite vse glavne maše v župniji.

Če lahko še jaz spregovorim. Zopet na temo birmanske skupine, jaz upam na tri bralce nove prav iz birmanskih vrst.

No, in da ne bi koga izpustili morda še poveste za druge, ki si prizadevajo za lepo bogoslužje, gospod župnik.

Ja, gotovo ne pozabljamo na tiste, ki redno čistijo cerkev. To je delo, ki se ga ne opazi oziroma se ga opazi takrat, kadar ni opravljeno. Potem tisti, ki skrbijo za krašenje redno, tiste, ki skrbijo občasno, pa naj bo to ljubiteljsko ali pa poklicno. To so gotovo znamenja. Jaz sam kot duhovnik dobro vem, da potrebujemo tudi koga, ki pogleda na streho, ki v električni omarici ne samo zamenja varovalko, naredi še kaj drugega, ali pa poskrbi za stvari pri ozvočenju ali pa poskrbi za stvari, ki so v načrtih v župniji, naj bo najnižjih do najvišjega na zvoniku.

Rekli ste, da imate ob nedeljah kar tri svete maše, najbrž če si prav predstavljam, dve v Kobaridu in eno v Livku.

Tako.

Začnete torej kdaj?

Zjutraj ob sedmih trideset je običajno prva maša, čeprav velikokrat tudi prenesena na večer ali pa ob drugi uri. Stalno skušamo imeti sveto mašo ob desetih trideset v Kobaridu, čeprav nekateri se radi pri tem sklicujejo na preteklost in na izjeme, ki so bile v preteklosti narejene. In druga, tretja pa je na Livku ob devetih, vmes.   

Ahm. To pa zna biti včasih mogoče, zlasti pozimi kar naporno, kako pa to zmorete?

Gotovo da dolgoročno tak način upravljanja ne bo več primeren, tudi z ozirom na leta, ki se prištevajo, vendar kar sem omenil prej, Kobarid je gotovo središče, kamor se marsikaj steka, tudi ljudje se stekajo, mnogi so se preselili, so prišli in bo gotovo Kobarid postal središče vsaj za tiste, ki bodo čutili, da je bogoslužje središče praznika oziroma nedelje.

(pesem)

Zdaj smo rekli nekaj o mladih, o verouku, rekli smo tudi o tem, kako skrbite za lepo bogoslužje, ob tem pa v župnijah obstajajo tudi posamezne skupine, kjer se verniki še posebej poglabljajo, bodisi v molitev, bodisi v preučevanje Svetega pisma, gospa Dora, Vi nam boste povedali nekaj o molitvenih skupinah.

Ja, ob ustanovitvi župnijskega pastoralnega sveta je začela delovati tudi molitvena skupina, in predvsem smo želeli poživiti molitev rožnega venca, tako da ga zdaj pač molimo pred vsako mašo v mesecu maju in oktobru pa tudi vsak dan tudi če ni svete maše skupaj z litanijami matere Božje ali pa Srca Jezusovega. In enako je to tudi v podružničnih cerkvah v Idrskem, Svinem pa v Sožidu in zdaj smo uvedli oziroma je naš gospod župnik uvedel vsak četrtek po sveti maši: češčenje svetega Rešnjega telesa, kar je velika poglobitev in velika milost, da to lahko opravljamo. V Kobaridu imamo na poti k svetemu Antonu postavljene postaje križevega pota in v postu molimo tudi križev pot, seveda z različnimi nameni: enkrat za družine, enkrat za mladino in tako naprej, imeli smo tudi molitve in življenja, zbirala se je tudi enkrat mesečno Binkoštna dvorana, zdaj je pa tudi že nekaj časa v naši župniji organizirana skupina molivk živega rožnega venca in mislim, da molitev rožnega venca je tista najlepši molitev s katero podoživimo Jezusovo življenje.

Bi še Vi kaj dodali, gospod Borut?

Ja, pri, v naši župniji tudi vsako leto poteka oratorij, ne, in tu ne smemo pozabiti na požrtvovalnost Sabotič Anje in pa Špele Gregorčič, ki se trudita, trudita, da bi oratorij potekal v najboljšem… Res vsako leto se pridruži več otrok, ne, mislim, da bi gospod župnik povedal o številki, ne vem točno.

Lahko povem samo to, kar mi je znano, da se je oratorijsko dogajanje v Kobaridu začelo leta 2003, da sta ga vodili najprej Ručna Veronika in Sabotič Anja, letos pa je se pridružila kot voditeljica Gregorčič Špela. V tem času sta bila celo dva termina za oratorij, letos pa je načrtovan en sam, seveda oratorij zajema tudi udeležence iz okoliških župnij in ni dejansko samo dogajanje župnije Kobarid.

Ahm. Ste hoteli kaj dodati?

Ja, kolikor se spomnim, je bila prav ta prva organizatorka oratorija še takrat Kragelj Karmen.

Ja, seveda, tisti, ki začne je pač naredil prvi korak, vsi naslednji so nadaljevali. Imamo mogoče še kako stvar? Je treba še kaj dodati, smo kaj spustili?

 Pred tremi leti so bili ustanovljeni skavti, ki spadajo pod steg Bovec, pri nas v Kobaridu delujeta dve četi in sicer orli, kjer so dečki in lisičke, deklice. Njihove aktivnosti so različne, med drugim sprejmejo Betlehemsko lučko, sodelujejo pri mladinskih mašah in drugo.   

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Zdaj že tri leta deluje tudi Karitas in to je medžupnijski Kobarid, pa Livek, ki spadajo pa v področje Tolmina oziroma Mosta na Soči in tak je pa precej dejaven, pač lepo skrbijo, da se enkrat letno srečajo starejši pri sveti maši in tudi potem na koncu se družijo. Tudi Karitas sestavlja sezname za pomoči potrebnim, ob praznikih kot je za Božič, pa Veliko noč obiščejo domove za ostarele in s tem tudi poživijo srečanje s pesmijo, pa še po domovih obiščejo tudi za ta dva praznika, tudi osamele in pa bolne, to je kar za enkrat v teh treh letih kar lepo delo in lep napredek.

To je res, tudi naš zbor se vedno vključuje s svojimi pesmimi, ne, in poživi pač ta obisk starejših v domu ostarelih, ne, v Tolminu.

Seveda pa imate v župniji tudi župnijsko pastoralni svet. Gospa R

Dora Skočir, kako pridni ste?

Ja, pridni, zdaj naša ocena je malo taka čudna, ampak jaz mislim, da smo kar, posebno ker so bili začetki taki težki po letu 2000, ne, da smo potem kar se nekako vpeljale in s pomočjo gospoda župnika vsekakor, da smo kar sodelovali in marsikateri načrt tudi speljali, posebej za sodelovanje pri sveti maši, pa tudi romanja smo načrtovali pa razna taka poglabljanja in tako da se je kar, se pelje naprej, no, zdaj je že tretji mandat, so prevzeli mlajši in upam, da bodo tudi kar uspešni.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Pripadati neki župniji, je velika milost. V čem vidite tisto zaradi česa ste najrajši v župniji, ki je vaša, ki ji pripadate, bom zdaj zastavila vsem po vrsti, najprej pa gospodu župniku Jošku Bricu. Zakaj sta Vam ti dve župniji pri srcu?

Pred kratkim mi je pri bogoslužju zletela beseda: »Hvala vsem, ki mi pomagate vzljubiti to župnijo.« Torej je očitno znamenje, da človek spoznava, odkriva, sprejema drugačnost in obenem, a ne, išče tisto na kar se lahko nasloni, torej gotovo da poslanstvo je vedno isto: oznanjati Kristusa. Veliko lepše je pa, če je človek tudi podprt od skupnosti in da obenem od skupnosti prejema in skupnosti daje.

Zakaj je župnija Kobarid Vam pri srcu, gospa Dora Skočir?

Lepo je, no, posebno če vidiš tisto sodelovanje v župniji pa da se razumeš, da vidiš en napredek in mi je res lepo.

Gospod Borut Skočir.

Ja, preprosto povedano, tam sem doma in tam je moje srce in moja duša. In mislim, da to je vse.

Gospa Damjana.

Jaz podobno. Doma sem iz župnije Kobarid, moža sem dobila v župniji Kobarid, lahko se izrazila samo sebe, svoje talente, radosti in žalosti, tudi moja hrepenenja, najini otroci so v župniji Kobarid.

Povejmo še, pet jih je.

Pet jih, ja, in tudi se trudimo, da bi vsak po svoje pomagali pri tem, da bi bila župnija bolj živa.

In kaj bo k temu dodal še Vaš mož, gospod Peter?

Jaz tudi celo življenje živim v tej župniji, že iz mladostniških let, že takrat sem užil polno lepih stvari, ženo sem našel v tej župniji, vsi najini otroci so bili krščeni v župniji Kobarid, no, da ne pozabim, tudi poročila sva se v naših farni cerkvi, tako da res ni razloga, da bi bilo kaj, kar bi me od tega odvračalo.

Hvala vsem, ker ste prišli na ta lep sobotni dan iz vašega lepega Posočja k nam na naše morje. Hvala za vse kar ste povedali in preden to oddajo prav zares zaključimo še priporočilo nebeškima zavetnikoma župnij Livek in Kobarid. Sveti Jakob in sveta Marija Vnebovzeta.

Prosita za nas. 

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.