LETO C: 25. NEDELJA MED LETOM

 1. DEL PRIDIGE (2min)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (1min 45s)

_____________________________________________________

3. DEL PRIDIGE (1min 23s)

______________________________________________________

4. DEL PRIDIGE (2min 19s)

 _____________________________________________________

5. DEL PRIDIGE (2min 18s)

______________________________________________________

6. DEL PRIDIGE (2min 27s)

______________________________________________________

7. DEL PRIDIGE (2min 2s)

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Tolminu, kjer sem kot kaplan za nedoločen čas.

¹ Najprej ene lepe, sveže pozdrave iz Stične mladih, kjer smo včeraj bili. Nekateri mladi, ki ste sedaj tukaj, ste tudi bili. Tisti pa, ki niste bili, vsi ostali prejmite lepe pozdrave od vseh mladih, ki smo včeraj preživeli dan v Stični. Bili je zelo zanimivo, zelo lepo. Pripravili smo tudi eno delavnico in pričevali o misijonih, gostili misijonarja ljubezni, ki živi po duhovnosti blažene matere Terezije. Father-a Steven-a, ki je doma iz Avstralije. Imel je nagovor za mlade pri maši, potem pri naši delavnici.

Glede današnje Božje Besede bi mogoče poskušal odgovoriti na nekaj vprašanj, ki vas begajo in vas navdajajo s strahom, da mogoče delate narobe. Danes smo poslušali Božjo Besedo, ki jo kot ministrant nikoli nisem razumel – te čudne besede: mamon, …

Kadar beseda nanese na denar in Cerkev, imamo vsi veliko povedati. Ali pa z vzdignjenim kazalcem potiho rečemo, da se o tem ne spodobi govoriti. Verjetno zato, ker to ni le tema Cerkve, ki naj bi bila v tem veliki zgled, temveč ker je to tema, ki se dotika prav vsakega od nas – našega življenja, ne samo našega krščanskega. 

² Dotika se nas zato, ker je to del našega vsakdana in ker se tudi preko njega kaže, kdo pravzaprav smo. Govori o tem, kaj je za nas pot in kaj je za nas cilj, za kaj bi se sploh splačalo zapraviti svoje življenje in za kaj ne, govori o tem, kaj je pomembno in kaj postransko in o tem, kam bi krenili na razpotju. Vsa življenjsko pomembna vprašanja torej.

Tako ni nič čudnega, če je to tako občutljiva tema. Ko gre za vprašanja o sebi, smo namreč vedno in vsi negotovi. Če bi npr. rekli, da moramo živeti uboštvo, ki ga oglašuje krščanski slog življenja, tako, da bi vse premoženje zavrgli ali bili razsipni, bi bilo to neodgovorno do tistih, ki so se trudili za to premoženje. Če pa bi se za dodaten evro bili sposobni odreči čemurkoli, če bi zato postali deloholiki, potem bi bilo to pogoltno. Kaj je prav in kaj narobe? Imamo dve skrajnosti. Vse kar je narejeno z ljubeznijo, naj si bo hiša, ki jo sezidajo starši ali karkoli, tudi tozemeljskega, vse tisto ni v noben bran večnosti.

³ Ne bom pozabil kapucinskega patra, ki sem ga letos srečal v Kalkuti. Rekel mi je, ko je izšla enciklika, prva enciklika papeža Frančiška 'Luč vere', je rekel, da bo prebral samo tiste knjige, ki jih bo napisala moja nona. Zato, ker moja nona živi vsakdanje življenje, tisti tam v Vatikanu pa živijo življenje, ki je udobno. Nona si kuha, pere, vzgaja, vse to v ljubezni, … To njegovo govorjenje je pretirano, ampak sem ga začutil, da s tem hoče opozoriti, kako je pomembno vse tisto, od zjutraj, ko vstanemo, kako imamo urejene prostore, … življenje ene običajne osebe. Kot vidimo se po navadi vse skupaj reši tako, da se obesimo na eno ali na drugo skrajnost, ker je to najlaže in ker se v tem počutimo najbolj varne. Tudi s premoženjem je tako. Tako kot smo že takrat pri ozkih vratih rekli: V zrcalu moramo videti sebe in druge. In moramo delati ne preveč in ne premalo. 

⁴ In v tem precepu danes priskoči na pomoč Jezus z evangelijem. Ne zaničuje premoženja. Tudi ko pride stotnik k njemu, Jezus nikoli ne reče, da ni prav, da ima stotnik veliko premoženje. Edino bogati mladenič prek razgovora, ko ga vpraša: »Kaj naj naredim, da dosežem večno življenje. In potem reče: »Spolnjuj zapovedi.« Ta mu odvrne: »Jih že od svoje mladosti.« In šele potem: »Če hočeš biti popoln, prodaj kar imaš.« Jezus nikoli ne govori, da so vsi bogataši slabi. Tudi ne, da so vsi reveži dobri. Stvar, ki odloča o tem, se odvija na drugi ravni. »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« Stvar se torej razjasni, kadar vemo, kaj je pot in kaj je cilj. Kdo je v našem življenju gospodar in kdo služabnik.

Ima torej tako imenovano uboštvo kakšno zvezo s tem, koliko denarja nosim v svoji denarnici, s kako dobrim avtom se vozim in v kako lepi hiši prebivam? Ne. Ima pa tako imenovano uboštvo veliko zveze v tem, zakaj in za kaj ali koga imam vse to. Mi je premoženje samo v pomoč, da dosežem neki višji cilj, ali je premoženje moj cilj in izkoristim vse, da ga dosežem? Če je cilj pravi, bo tudi pot prava. In poštena in pravična.

Kot bi rekel sv. Avguštin: »In necesariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas.« V nujnih stvareh enotnost, v dvomu svoboda, v vseh pa ljubezen. Sv. Avguštin torej pravi: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« 

⁵ Sveti Frančišek je živel v 13. stoletju, to je 700 let nazaj. In takrat so živeli tudi njegovi posnemovalci in nekateri so bili še bolj ubogi od njega. Prodali so vse, jedli plesnive sire in podobno, a danes njihova imena niso znana, šli so v pozabo, čeprav so živeli uboštvo do te mere, da so trpinčili svoje telo. Niso pa vedeli, da »tam kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srca«.

Prejšnjo nedeljo sem imel ponovitev nove maše v Vipavskem križu ob njihovi šagri, popoldne pa sem obiskal Toneta Štrancarja. Prinašam vam njegove lepe pozdrave. Rekel mi je, da se vas vsak dan spomni in zmoli en rožni venec za vas. Zvečer pa sem imel mašo tukaj v Tolminu. Bila je mladinska maša, bolj naravnana na Svetega Duha, predvsem pridiga, saj začenjamo z mladinsko skupino. Treba je odpreti okna in prepihati, da se prezrači.

Me je pa ta teden nagovarjala predvsem Božja Beseda prejšnje nedelje o izgubljenem sinu. To bi rad podelil z vami. Tudi ko sem spremljal ta teden tekme naše reprezentance, je v mislih odmeval evangelij prejšnje nedelje. Ko smo gledali v sredo tekmo s Francijo, tisti, ki smo jo pač gledali. Jaz sem se takrat spomnil na tri leta nazaj, ko je bilo ne samo evropsko, ampak celo svetovno prvenstvo v Turčiji in naša reprezentanca je takrat v četrtfinalu zgubljala z gostiteljico prvenstva Turčijo. Takrat smo bili prepričani, da jim bo uspelo nekaj velikega. Morda ste tudi vi verjeli, da so naši fantje sposobni premagati samega sebe in postati velikani, za vedno izbrisati nalepko majhnosti našega naroda. Bolj ali manj je bilo že vse znano po borih desetih minutah igre. In z vsako je bilo kvečjemu slabše. Dokler nisem ugotovil, da so naši povsem izgubljeni, tako kot ta teden na tekmi s Francozi, in da jih nič več ne more rešiti.

⁶ Odšel sem izpred televizije, še preden se je vse skupaj končalo, prepričan, da se naši ne morejo vrniti. In takrat so bili zares izgubljeni. Kajti človek je zares izgubljen šele takrat, kadar ve, da nima kam iti, da so nad njim obupali, da ga nihče ne išče, nihče ne pričakuje. Mar ni hujši od poraza predvsem občutek, da si sam? Da so obupali nad tabo, da ni nikogar, ki bi ti bil blizu, ko si na tleh, da nimaš kam nasloniti ramo.

Tako je v mnogih naših porazih. Človeštvo je pač usmerjeno na uspeh, mi smo ustrojeni na uspeh in rezultate in če jih ni, se zlahka zgodi, da nad človekom obupamo, ne da bi se zavedli njegove resnične vrednosti, ki se skriva v trudu, v potu, v poti, v srcu.

To so izgubljene ovce, izgubljeni sinovi sedanjosti. Majhni, neprilagojeni, mladi, drugačni, slabotni … Pa da ne bom moraliziral, bi vam rajši povedal eno zgodbo:

''Dva zelo dobra prijatelja sta morala v vojsko. Nekega dne sta šla oba na fronto, a zvečer je eden od njiju ugotovil, da se drug ni vrnil. »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča, gospod,« je rekel svojemu oficirju. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat.« »Nikakor,« je rekel oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za moža, ki je verjetno mrtev.« Vojak je kljub temu šel in se čez eno uro vrnil smrtno ranjen, s truplom mrtvega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. Sedaj sem izgubil vaju oba. Povej mi, ali je bilo vredno iti tja, da prineseš truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »'Peter, vedel sem, da boš prišel.'« 

⁷ Zakaj se je bil izgubljeni sin - prejšnjo nedeljo smo poslušali ta odlomek - sposoben vrniti? Ker je vedel, da ga oče pričakuje in sprejema. Ker je vedel, da ni obupal nad njim. Ker ta izgubljeni sin ve, da ga čaka pred ekranom – ta Oče, stiska pesti in ve, da se bo začel spet boriti, pa čeprav izgublja za 30 točk. Kajti pravemu očetu ni pomemben uspeh, ampak zvestoba.

Tega vam ne pravim zato, da boste drugič drugače gledali tekmo. To vam pravim zato, da boste takrat, ko jo boste igrali, znali tudi drugim povedati resnico o Očetu, ki vztraja pred ekranom in ki ploska za vsak koš. Da bi zato, ker veste, da nekdo ni obupal nad vami, tudi vi ne obupovali nad drugimi. Da boste vedeli, da je poraz dober tudi zato, da se spet zavem svoje resnice: brez ljubezni nisem nič.

Želim vam, da bi znali vsak trenutek, vsako razočaranje tega tedna, bolečino, žalost ali veselje povezati z Jezusovim naukom? Pustite se prepustiti Božji Besedi, ki vas nagovori, naj zazveni v vas. Prosite svetnike, ta teden goduje tudi naš blaženi Anton Martin Slomšek, čigar nedeljo danes obhajamo, pa veliki pater Pij in ostali, ki se jih zdaj trenutno ne spomnim. Obljubljam vam, da bo takrat vsako razočaranje, bolečina, žalost, vsak trenutek eno samo veselje. In tega veselja vas resnično želim. 

Amen.

________________________________________

1!