LETO C: 25. NAVADNA NEDELJA (ZA BOLNIKE IN OSTARELE)

 1. DEL PRIDIGE (1min 16s)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (1min 59s)

_____________________________________________________

3. DEL PRIDIGE (1min 48s)

______________________________________________________

4. DEL PRIDIGE (2min 21s)

 ______________________________________________________

5. DEL PRIDIGE (2min 33s)

 ______________________________________________________

6. DEL PRIDIGE (30s)

 ______________________________________________________

7. DEL PRIDIGE (2min 44s)

 ______________________________________________________

8. DEL PRIDIGE (2min 37s)

 ______________________________________________________

9. DEL PRIDIGE (2min 44s)

 ______________________________________________________

10. DEL PRIDIGE (1min 23s)

 ______________________________________________________

11. DEL PRIDIGE (1min 44s)

 ______________________________________________________

12. DEL PRIDIGE (1min 55s)

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Tolminu, kjer sem kot kaplan za nedoločen čas.

¹ Današnja Božja Beseda je zelo jasna in govori samo to, da kjer je naš zaklad, tam je naše srce. Najsibo prvo berilo, ki govori o denarju, pa drugo, ki se konča z besedami: 'Ne imejte med seboj jeze in prepirljivosti.' Če je moj zaklad pogovor z bližnjim, ubogim; če je moj zaklad sveta maša, tam najdem tudi svoje srce. Anekdota pravi, da sta bila dva dečka, deček iz kmetov in mestni deček, in sta šla po ulici. Na ulici je padel kovanec na tla. Deček iz mesta je rekel: 'Ali slišiš kovanec.' Deček iz kmetov pa je rekel: 'Ne, jaz pa slišim, kako lepo pojejo ptice.' »Kjer je naš zaklad, tam je naše srce.«

² V Indiji, kjer sem bil kot misijonar leta 2007 tri mesece skupaj z zdravnikom Markom Šimencem, tam sem spoznal sestre misijonarke ljubezni. Zanimivo mi je – tudi vi ste kdaj rekli v vašem življenju: Bog poskrbi – in tudi jaz v tistem trenutku sem rekel: Bog poskrbi. Sestre imajo tam sedem centrov. V enem od centrov so umirajoči, v enem matere, ki so ali posvojile ali donosile in potem oddale otroke, ali ločene matere, v enem so otroci, je kot sirotišnica. V glavnem gre za več različnih centrov. In ko je bila registracija, to pomeni vpis, sem rekel: 'Dajte me kamorkoli. Nimam nobene želje.' In potem me je sestra Mercy Maria dala v en center z imenom Daya Dan. To je center za invalidno mladino, šola za tiste otroke, ki se težje učijo. In rekel sem: »Bog poskrbi.« Zakaj? Zato ker sem ob koncu srednje šole vpisal študij defektologije, zato ker me je tako navdušilo to delo. Potem sem rekel: Aha, če hočeš postati duhovnik, pa ne bo šlo tako, potreben je namreč študij teologije. Ko mi je bilo kdaj težko v bogoslovju, sem si rekel: 'Pa zakaj nisem raje šel na defektologijo, ko sem si pa tako želel.' In Bog poskrbi. Tudi tam v Indiji je sestra rekla: 'Boš šel delati s temi osebami.' Tako da nič v življenju ni naključje. Tudi to, da sem v Indiji takrat spoznal dva tipa duhovnosti. Prva je duhovnost petja srca – to duhovnost lučkarji sploh zelo dobro poznate – in je nekako povezana z najbolj temnim dogodkom v mojem življenju.

³ V Kalkuti, to je mesto v Indiji, kjer je živela in delovala blažena mati Terezija, sem bil nekega popoldneva v popolni temi, v spraševanju, iskanju lastne identitete, čisto brez Boga, brez življenja, v veliki stiski. Takrat je stopil z menoj v pogovor slovenski zdravnik Marko, ki je bil z nami v misijonu. Pogovarjala sva se v kapeli misijonark ljubezni. Marko je fokolarin in torej moč za življenje in delo črpa iz duhovnosti Marijinega dela. Tudi to je ena od duhovnosti, podobna vaši duhovnosti Vere in Luči. Po tem pogovoru z njim sem ostal sam v kapeli. Nenadoma je vame prišel nekakšen sunek – danes bi temu rekel Sveti Duh – ki me je dobesedno stresel. V svojem srcu sem zaslišal jasen glas: »Duhovno veselje je moja pot.« Sam to duhovnost imenujem »Duhovnost petja srca«. To je veselje in petje srca, ki se na mojem področju izraža s harmoniko – npr. na silvestrovanju z brezdomci vsako leto, že šestič smo to leto pripravili. V to duhovnost srca ste me prav invalidi uvajali, drugi invalidi – jaz sem doma iz Vipavske doline, so me uvajali že v srednji šoli s svojo iskrenostjo, preprostostjo; s tem, da znate biti to, kar ste; s svojo vero, ki je iskrena, ne dvomi in postavlja vprašanja, ki so drugačna od naših. Predvsem invalidi ste mi pokazali, kako se živi življenje.

⁴ Lahko bi zato rekli, da je duhovnost petja srca zelo podobna duhovni izkušnji, ki sem jo srečal pri invalidih. Duhovno veselje sem doživljal pri vaših sobratih v Vipavski dolini predvsem preko glasbe na taborih – smo prišli pa sem, k vam skoraj – v Baško Grapo. Težko je opisati navdušenje, ki so ga pokazali za kakšno pesem. Najlepše kar se invalidu zgodi je, da skupaj zapojemo pesem. Podobno izkušnjo sem letos doživel ob novi maši v samostanu klaris. Ko duhovnik povzdigne Jezusa, lahko v očeh sester, ki zrejo svojega Odrešenika, prepoznanamo veliko ljubezen. Enak odziv je tudi pri bolnikih in invalidih, ko jim podarimo sebe in svoj čas. Hrepenijo po odnosu, da jih nekdo posluša, jim kdo kaj pove. To hrepenenje povzroči ljubezen in veselje, kar ti vračajo z očmi, s telesom, z vsem kar so. Občudujem tudi njihove starše oz. skrbnike. Velik zgled mi je mama Veronika. Naučila me je, kako sprejeti križ in to narediti z veseljem. Od kje dobi toliko moči? Zagotovo jo črpa iz ljubezni, ki premika gore.

Drugi tip duhovnosti je duhovnost edinosti Chiare Lubich oz. Marijinega dela. To je duhovnost, ki se ne izraža z besedami, ampak z dejanji. Spoznal sem jo ob zdravniku Marku, s katerim sem bil skupaj na misijonu. O njem lahko rečem, da je živel ljubezen. Spraznil je sebe, da je lahko poslušal mene. Prisluhnil mi je takrat, ko mi je bilo najtežje. Ob njem sem spoznal, da je življenje, ki ga je živel v misijonu, tudi moja pot. Njihovo duhovnost edinosti torej nisem spoznal preko literature ali pripovedovanja, ampak v praksi. Ta živeta duhovnost me je do sedaj še najbolj prevzela. Nikoli prej se nisem srečal z njo. Očitno sem moral iti prav v Indijo, da sem jo spoznal.

⁵ Z invalidnimi osebami sem se prvič srečal v 1. letniku srednje šole, ko smo hodili v Zavod za invalidno mladino v Vipavi. Psiholog Tomaž Torkar iz Zavoda je na naši šoli imel predstavitev dela z invalidi, in kmalu sem se njegovemu povabilu odzval tudi sam. Vsak je po kratkem pogovoru s Tomažem dobil prijatelja, ki ga je hodil obiskovat. Bilo mi je zelo lepo, osebno, zelo osebni stiki. Meni je za prijatelja dodelil Mateja.

Še vedno grem večkrat v Zavod, kadar sem kje v bližini. Kot sem že povedal, sem se zanimal in razmišljal tudi o študiju defektologije, vendar sem se zaradi Božjega klica odločil za teologijo.

V Zavodu sem pogosto igral harmoniko. Matej in njegovi sošolci so me prosili, če bi lahko igral na njihovih rojstnih dnevih. Na ta način sem dobil kar veliko prijateljev in znancev. Zaradi igranja s harmoniko v Zavodu sem bil tudi izbran za »Naj prostovoljca« na Vipavskem. Vprašanje je, kaj bi bilo z mano brez njih. Drug drugemu pomagamo.

Invalide sem srečaval tudi na romanju bolnikov in invalidov v Lurdu, a v glavnem na taborih v Koritnici v Baški grapi, ki jih organizira Tomaž Torkar. Tabori so del programa Zavoda in so tako v osnovi namenjeni invalidom. Omogočajo aktivno preživljanje poletnih počitnic, hkrati pa povezujejo različne generacije in poklice z invalidi. Vsaka skupina je na taboru sicer en teden, vendar sem ostal tam vsaj dva ali celo več tednov. Zelo radi so me povabili, ker igram harmoniko. So rekli: »Pridi, bo lepo, ko boš kaj zaigral. Bomo zapeli.« Vojaki so postavili šotore, v katerih smo spali. Vzdušje, ko smo iskali z detektorji kovine, je bilo krasno. Medicinske sestre so prišle s celimi družinami. Otroci so igrali nogomet. Potem smo zajezili potok Koritnico, se zabavali, se kopali, zvečer kurili taborni ogenj, tukaj na Mostu na Soči smo šli z ladjico, in še in še …

⁶ Vedno se bom spominjal Saše, ki je tak sonček. Zelo je imela rada pesem Sijaj, sijaj sončece. Pogosto sva jo pela skupaj. Je ena izmed tistih ljudi, ki gredo za svojim srcem kot smo slišali v evangeliju. In to je vera – prisluhniti svojemu srcu, da spregovori in zapoje ter ostati v tem duhovnem veselju. In tega ste me naučili prav vi - invalidi.

⁷ Mnogo ljudi se skorajda boji srečati z bolnikom ali invalidom ali starejšim. Ne vedo, kako bi se od druženju z njimi obnašali ali pogovarjali. Da sem se otresel teh predsodkov, so mi veliko pripomogli zaupni pogovori z Joškotom, ki sem ga spoznal na letovanju invalidov v Bibionih v Italiji. Ta letovanja s kopanjem v morju vsako leto organizira s. Edith, Marijina sestra. V skrb so mi dodelili Joškota, s katerim sva se takoj spoprijateljila. Z njim sem lahko takšen kakršen sem. Ni se mi treba pretvarjati. V današnjih časih je večkrat treba biti zelo previden pri izbiranju besed in izražanju čustev. Lahko se zgodi, da kdo zaradi tega celo izgubi službo. Z Joškom takšni zadržki odpadejo. Ko sem ob njem se čutim izpolnjenega, saj lahko res živim evangelij. Invalidi so mi vedno vračali to, kar sem jim dal.

Rad bi še povedal, da so se mi z bolniki zgodili trije čudeži: Prvi se je zgodil, ko sva v srednješolskih letih s sošolcem v sklopu akcije Postani moj prijatelj obiskovala nekega fanta. Zanj so rekli, da ne bo nikoli govoril. S sošolcem sva dobro uro počela neumnosti, tako da se je fant smejal. Vozila sva ga z vozičkom in tekala z njim. Zelo mu je bilo všeč, ko sem na njegov rojstni dan prinesel harmoniko. Bil je zelo ponosen, da njegov prijatelj zna igrati harmoniko. In prav to duhovno veselje, ki ga Sveti Duh prinaša v odnos, je povzročilo, da je fant spregovoril.

Drugi čudež sem doživel v Lurdu, kamor sem nekoč spremljal starejšega slepega človeka. Masiral sem mu nogo, imel pa je tudi plenice. Zadnji dan se je okopal v lurški vodi, ki jo je občutil zelo doživeto. Po kopanju je povedal, kako je Marija lepa. Pravil je, da jo je videl. Mislil sem si, kako sem neumen, da je jaz ne vidim, kljub temu, da nisem slep. Naslednji dan smo odšli domov. Dan po prihodu domov me je poklicala medicinska sestra Katarina, ki dela v Univerzitetnem kliničnem centru Soča. Povedala mi je, da se je gospodu zacelila zaklopka za uravnavanje urina in da odslej ne bo več potreboval plenic, ker lahko sam hodi na stranišče. Zdravniki tega še zdaj ne znajo pojasniti.

⁸ Z Lurdom je povezan tudi tretji čudež. Moja nona si je vedno želela iti v Lurd. Skupaj z bogoslovci smo se že četrto leto odpravljali na romanje v Lurd z g. Šlibarjem in z italijansko organizacijo Unitalsi. Doma sem o tem pripovedal tudi noni. V njej je zopet zagorela želja in rekla mi je: »Greva!«

Predno sva odšla na romanje, naju je obiskal g. Miro Šlibar z medicinsko sestro. Skupaj smo naredili seznam zdravil in vsega drugega, kar bo potrebovala na romanju. Tako sva bila prijavljena.

Leto pred diakonskim posvečenjem sem odšel v Loppiano, kjer sem opravil noviciat za Marijino delo. Februarja so mi v Loppianu povedali, da je moja nona odšla v bolnico. Zanjo smo mnogo molili in darovali za maše, jaz pa sem se prepiral z Bogom, kako lahko to dovoli, saj si je nona tako želela iti v Lurd.

Ko sem se vrnil domov, sem našel nono popolnoma spremenjeno. Rekla mi je: »Ne morem iti. Glej, kakšna sem!« Jaz pa sem jo spodbudil: »Nona, če ne boš šla zdaj, ne boš šla nikoli.« In sva šla.

Sedaj je boljša, kot je bila kadarkoli prej. Marija ji je dala prijateljice, veselje, korajžo, barvo.  Je nasmejana, vesela, boljše se počuti. Zelo sem vesel zanjo, saj je moja edina nona, ki še živi.

Moje prepričanje je zato, da se čudeži še vedno dogajajo.

Zame najprej pomenijo nepopisno veselje: nečloveško, nadnaravno, duhovno. Pogosto sem v stiku z invalidi, lučkarji … Vsakič se trudim, da se postavim v vlogo, kot da sem prvič. Človek se namreč navadi na dejstvo, da ste vi, Rok in ostali zbrani tukaj, veseli, nasmejani, da se veselite drug drugega. To so mali čudeži: veselje, da je nekdo podpisal spričevalo, da je učil verouk, da mu je dal nekdo možnost, da ga je nekdo poslušal. Takšna veselja mi bogatijo življenje. Vedno so me nagovarjali ljudje, ki si dovolijo pokazati svoja čustva in se tako pokažejo takšne, kakršni so.

⁹ Mati Terezija pravi, da ne moremo narediti velikih stvari, lahko pa naredimo veliko majhnih. Tudi mala Terezija zagovarja t.i. malo pot. Tudi sam poskušam živeti to pot.

Spomnim se dogodka, ko še nisem bil duhovnik in sem bil na praksi v župniji v Sežani. Nekega dne se je zgodilo, da je v Domžale prišel glavni iz Marijinega dela. Želel sem iti na srečanje, vendar je bilo isto popoldne v župniji medžupnijsko srečanje. Župnik je to željo upošteval, vendar le pod pogojem, da grem s kolesom, in se tako malo razgibam – tistih štirinajst dni prej namreč nisem šel nikamor s kolesom. Sledilo pa je razočaranje, saj je zjutraj padal dež. V tistem trenutku sem se spomnil na mala dejanja ljubezni in dobil trdno prepričanje, da bo Bog že poskrbel. Smo rekli: Bog bo poskrbel. Odločil sem se, da grem k sv. maši. Po bogoslužju sem se odločil, da storim malo dejanje ljubezni. Vzel sem si čas za invalida in se z njim zapletel v prijeten pogovor. In res, ko sem prišel ven, je sijalo sonce, tako da sem se lahko s kolesom odpeljal tudi na srečanje Marijinega dela. Invalidi nam vedno dajo možnost za dejanje ljubezni – tako mimogrede.

Z invalidi sem navezal veliko prijateljstev in poznanstev. Toda bolj kot z invalidi vzdržujem stike z mladimi, s katerimi sem se spoznal v Bibionih, Lurdu, Baški Grapi. Običajno sem bolj odgovoren za mlade, zato imam več stikov z njimi. Z invalidi se družimo bolj priložnostno, kot npr. pred kratkim v Ankaranu, ko so tja prišle relikvije Janeza Boska. Skupaj smo peli ob harmoniki. Bog poskrbi, da se srečamo preko duhovnosti petja srca. Pridružili so se mi tudi na novi maši. In njihove prisotnosti na svoji novi maši se rad spominjam. Če jih ne bi bilo, bi jih zelo pogrešal. Z Nives, ki je na vozičku, sva na novi maši ogromno preplesala. Prisotnost bolnikov je imela tudi svoje sporočilo. Ljudje na novi maši, tudi otroci, so skozi njihovo prečiščeno veselje videli, da niso »bav bav«, ampak so to prinašalci luči.

¹⁰ Kot sem že omenil, se me je Bog na Škofijski gimnaziji v Vipavi dotaknil predvsem preko dela z invalidi. Upam si trditi, da so nekateri invalidi sokrivi, da sem postal duhovnik. Neka mlada invalidka mi je dala križ, ki ga že od 2. letnika bogoslovja nosim okrog vratu. V težki trenutkih se včasih spomnim njenih besed, ki mi jih je rekla, ko sem se nekoč peljal mimo nje s kolesom: »Vrti pedala še zame!« Tako kot ona moram imeti tudi jaz pogum in vztrajnost za premagovanje ovir, ki so mi postavljene v življenju. Bolniki ste mi dali pogum.

Svojo prihodnost vidim v Jezusu Kristusu, kateremu želim dati vse. Kot duhovnik imam nalogo, da povezujem različne generacije in da mlade usmerjam k stiku z bolniki, invalidi in starejšimi. Duhovnik ima po mojem prepričanju vlogo, da povezuje med seboj različne ljudi in generacije, saj sam ne more biti povsod. Tako vidim njih v svojem poklicu – tudi vas. Bolniki in invalidi bodo tako zaznamovali moje duhovniško poslanstvo. Predvsem preko povezovanja različnih generacij.

¹¹ Tudi moj novomašni križ nakazuje na moje poslanstvo z bolniki, invalidi. S tem križem sem povezan na zelo zanimiv način. Zase lahko rečem, da sem bil rojen zaradi duhovnika. K nam domov je hodil duhovnik g. Janko Tušar. Vedno je govoril, da še eden v hiši manjka. Zaradi njegovega vztrajnega spodbujanja sta se starša odločila še zame. Janko Tušar je dobil duhovniški poklic ob smrti duhovnika Lada Piščanca, ki je bil naš primorski mučenec. Leta 1944 je v Cerknem dal življenje za Kristusa, ker je pričeval zanj. Leta 1938, šest let prej, mu je umetnik Tone Kralj naredil novomašni križ. Ko sem delal diplomsko nalogo sem zbral 72 njegovih križev. Do zdaj pa sem odkril še tri nove, enega v Žabnicah, enega v Zagrebu in enega v Vinkovcih na Hrvaškem. In med vsemi temi ima prav Piščančev križ, ki je tudi moj novomašni križ, najbolj trpeče Gospodovo obličje. Kot da je umetnik intuitivno že slutil, da duhovnika čakata trpljenje in smrt. Če ne bi bilo Lada Piščanca, našega primorskega mučenca, duhovnika, ne bi Janko Tušar nikoli postal duhovnik, nikoli ga ne bi bilo k nam domov in mene ne bi bilo na tem svetu. Tako da nič v življenju ni zastonj. Vse v življenju ima svoj smisel.

¹² Bolniki in invalidi ste me naučili sprejemati drugačnost. Uvedli ste me v duhovnost male Terezije, ki je duhovnost upanja in ljubezni. Morda sem si tudi zato izbral novomašno geslo: »Bog - moje upanje.« Invalidi ste me naučili upati iz dneva v dan. Ne prenehate namreč upati, da vas kdo posluša, obišče in vas ima rad takšne, kakršni ste. Pri vas sem odkril res veliko vero in veliko upanja. Za vas je Bog edino upanje. V njem črpate pogum in moč za življenje. Razne bolezni v našem življenju so preizkusni kamni naše vere, pa tudi priložnost za graditev upanja.

Invalidi ste me naučili tudi močne volje, saj se morate pri spoprijemanju z življenjem krepko potruditi.

Učite nas verjeti v moč križa in resno jemati Jezusove besede: »Ne bojte se!« Govorite nam, da si moramo vzeti čas za vas, tudi za pogovor z najbolj zanemarjeno brezdomko. Včasih si sicer mislimo: »Kaj bom poslušal, ko pa ne morem nič pomagati.« Pri tem pa se ne zavedamo, da pomagamo že s tem, ko poslušamo.

Mati Terezija pravi, da bomo šele v nebesih spoznali, koliko ste naredili za nas. Dali ste nam namreč možnost, da vam lahko izkazujemo ljubezen in nas s tem tudi popeljali k Bogu. Jezus je namreč rekel: »Karkoli ste storili enemu teh najmanjših bratov, ste meni storili.« Jezus živi med nami tudi v vas. Vi ste naša bližnjica k Bogu.

Amen.

________________________________________

1!