ODPRIMO OČI, DA BOMO VIDELI

ODPRIMO OČI, DA BOMO VIDELI

Če greste morda na postajo, ali pa če morda obiščete katero od zelo revnih območij, boste videli ljudi, ki spijo v parkih ali pa na cestah. Videla sem ljudi v Londonu, videla sem ljudi v New Yorku, videla sem ljudi v Rimu, ljudi, ki so spali zunaj na ulicah, v parkih in to ni samo ta vrsta brezdomstva, ki je strašna, ko vidiš v mrzli noči moškega, žensko, ki spi na kosu časopisa na cesti. Obstaja pa še mnogo večje brezdomstvo – biti odrinjen, biti nezaželen, biti neljubljen ... in to so tista lakota, žeja, nagost in brezdomstvo, o kateri nam govori Bog. Da bi odprli oči in videli, da ni dovolj gledati, moramo gledati in videti, da noben brat, nobena sestra ni lačna, naga, brez doma in storiti nekaj za njih – jim dati hrane, ljubezni, oblačila, vzdigniti jih, jim pokazati spoštovanje. Nežnost in ljubezen, saj ni človeške roke, da bi ga ljubila, ga ščitila, ga vodila.