ŽUPNIJA ROČINJ IN MARIJINO CELJE

ŽUPNIJA ROČINJ IN MARIJINO CELJE

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci radia Ognjišče, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili dve župniji, in sicer župnijo Marijino Celje in župnijo Ročinj, ki ju obe upravlja gospod župnik Jože Mikuž. Z njim pa so sedajle v našem koprskem studiu iz Marija Celja gospa Metoda Humar in gospod Slavko Jereb, iz Ročinja pa gospod Stane Kos in Alenka Hvalica. Lep pozdrav vsem.

Lep pozdrav.

Pozdravljeni, dober dan.

Predstaviti moramo dve župniji, zato je prav, da se kar lotimo dela. O župniji Marijino Celje nam bo najprej nekaj povedal gospod Slavko Jereb. Kam je umeščena ta vaša župnija?

Torej, naša Marijaceljska župnija sega na dveh pobočjih kanalskega kolovrata, ne, in sicer na vzhodni strani od reke Soče proti vrhu hriba in na zahodni strani proti dolini reke Idrije. Na severu jo omejujejo predalpsko hribovje, na jugu pa Korada in Goriška Brda. Naša župnija obsega ene 23 zaselkov, nekateri so še zelo živi, veliko je zaselkov pa tudi praznih. Središčni kraj naše župnije je Lig, Lig nad Kanalom, nad vasjo na hribu pa se bohoti Marija Celjska, župnijska cerkev Marijino Celje na višini 680 metrov nad morjem. Predstavitev župnije Marijino Celje lahko ponazorimo tudi z besedami, pravzaprav s pesmijo, ki jo je domačin, rojak župnik, zdaj že žal pokojni Branko Melink ob neki priliki napisal. Prva kitica se glasi približno takole: 'Pozdravljeni, tu na naši zemlji, ki kvišku iz Brd na kolovrat se pne, ki na ravan Furlansko, ki večno kliče morje tam iz sinjih dalj, tone sonce, tone naša kri, vasice Benečije onstran so kakor naše vasice, gnezda prazna in čedalje bolj se gledajo z ugaslimi očmi.' To je na kratko predstavitev sedanjega stanja naše župnije.

Začeli smo z Marijinim Celjem, pa bi zdaj prosila še, da nam predstavite, kakšen kraj pa je Ročinj, gospod Stane.

Kot ste že omenila, govorimo o župniji Ročinj. Sam Ročinj leži v spodnji Soški dolini na eni terasi približno 100 višinskih metrov nad strugo Soče. Tukaj je ena taka terasa, prodnata terasa, ki jo je izoblikovala skozi stoletja Soča in pod hribom, ki ga imenujemo tudi Ročinjski Triglav, pod Čičerjem, ki je visok okrog 700 metrov leži ta vas Ročinj, strnjena okrog same cerkve, vsaj zasnova vasi je bila takšna, potem so pa pred tridesetimi in štiridesetimi leti, se je začelo tudi vas malček širiti in svoje bi se reklo gradnjo razpršila tudi po tem bolj ravnem delu, po njivah in tako naprej. V vasi spadamo upravno pod občino Kanal ob  Soči, ki obsega v ta del Soške doline. Sicer pa v samem Ročinju živi in dela pretežno, bi se reklo, ljudje, ki so zaposleni v tovarnah. Sama krajina bi omogočala tudi preživljanje s kmetijstvom, namreč v Ročinju imamo izredno veliko, lepo polje, ki pa žal zaradi industrije, ne, ki je pregnala pravzaprav ljudi s teh domačij pregnala v industrijo, ostaja tu skorajda neobdelana ali pa obdelujejo drugi iz drugih krajev. No, sam kraj Ročinj se prvič omenja v pismu Petra Dandola, opata v Rožacu, iz katerega je razvidno, da je že leta 1083 goriški škof Henrik podaril samostanu v Rožacu nekatere cerkve in vasi. V gradivu se omenja pred samim Kanalom, ker verjetno najpomembnejšim in najprej poseljenim krajem Soške doline. Kot kaže je tu že v visokem srednjem veku leta 1296 obstajal vikariat vzporedno s tistim v Kanalu, omenjen v seznamu kot Ruzolu, ki pa je pozneje moral propasti. Okoli leta 1481 je bila tu sezidana nova cerkev, okrog nje je bilo pokopališče, ki so ga potem za časa Jožefa drugega leta 1785 nesli na današnjo lokacijo. Ker je bila tudi ta cerkev premajhna, so leta 1727 zgradili novo cerkev, in leta 1742 posvetili. Leta 1570 je bil ustanovljena kaplanija s kaplanom, leta 1751 je v cerkev svetega Andreja, katerega zavetnika imamo v Ročinjski fari, navedena kot vikariat z dvema podružnicama, pri svetem Pavlu in svetem Petru, zgrajenima okoli leta 1570. Ti dve cerkvici je treba tukaj omenit, to se nahaja nad samim Ročinjem na dveh hribčkih, same vasi, to so dve cerkvici, posvečeni svetemu Petru in svetemu Pavlu, kjer se Ročinjci vsaj enkrat, dvakrat na leto zberemo.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Gospod župnik, Jože Mikuž. Dve župniji upravljate, obe sta stari in obe zanimivi. Kakšni sta v Vaših očeh?

Te dve župniji sem prevzel leta 2005. Moram reči, da sem z veseljem prišel iz hribov v dolino. Da se v teh krajih dobro počutim. Edino, kar me pri teh župnijah nekoliko žalosti, je, da je vedno manj ljudi. Moram pa reči, da tisti, ki so, so zagnani, so delavni in tako skupaj lahko marsikaj lepega in dobrega napravimo. Rečeno je bilo že, da je tukaj, Ročinjska župnija je imela 1830. leta 1800 ljudi in danes jih ima okroglih 500. Marijaceljska župnija je imela ob koncu druge svetovne vojne 1200, danes jih pa ni več 200, tako da se vidi, kako se je prebivalstvo zmanjšalo zaradi industrializacije predvsem je ta Kanaska, Idrija, pod Marijinim Celjem, ko so hodili v Salonit v službo in da so imeli bliže delo, so potem gradili hiše v Kanalu in Desklah, in po drugi strani je bila to kriva pa tudi železna zavesa, ki je mejila Italijo in Jugoslavijo in tej, neprehodna meja, po vojski se je ravno to poznalo, da se je iz Ročinja in iz Marijinega Celja veliko ljudi je migriralo, je šlo v Ameriko, južno, severno, Avstralijo, tako da sedaj je vseh skupaj okrog 700 ljudi, 700 do 800 ljudi v obeh župnijah.

IZ FARNE KRONIKE.

Zdaj ko smo izvedeli, kje sta pravzaprav fari Marijino Celje in Ročinj in kakšni sta fari v očeh domačega župnika, je prav, da pokukamo malo še v farno kroniko.

Gospod Stane Kos, vprašala Vas bom, kateri so tisti najbolj pomembni dogodki oziroma najbolj pomembni ljudje, ki so ostali zapisani v spominu vaših ljudi.

No, v Ročinju se sigurno najbolj v ušesih in glavah ljudi ostaja nekaj ljudi, ki so bili rojeni, ali živeli v samem Ročinju. Med temi je sigurno treba omenit Vinka Vodopivca, slovenskega skladatelja in duhovnika, ki je bil rojen staršem, ki sta bila učitelja v Ročinju v tem času. Bil rojen v Ročinju, potem imamo tudi v letih 1809 do 1819 je živel Valentin Stanič, znan slovenski alpinist, zdravnik, duhovnik predvsem, za ta kraj recimo v tem času je naredil izredno dosti, zgradil šolo, zdravil ljudi in tako naprej, vse kar je pravzaprav poznano o Staniču. Rodil se je pa tudi že davnega leta 1680 Ivan Gradnik Miklavčič, eden od voditeljev Tolminskega punta, ki je bil potem tudi kasneje ob samem puntu v stari Gorici kot mi rečemo, v italijanski Gorici usmrčen. Tu je treba še omeniti našega rojaka Ipavca, Avgusta Ipavca, po domače Jankota Ščurkov'ga, ki je novodobni skladatelj sakralne glasbe. Živi sicer na Dunaju, v Ročinj se bolj poredkoma vrača, vendar ga imamo, še zmeraj kot Ročinjca in človeka, ki nosi Ročinjsko ime v svet. Sicer pa življenje v Ročinju z dediščino, ki jo nosimo v sebi, živi in dela naprej.

No, potem ko smo slišali vse, kar se zanimivega najde v farni kroniki župnije Ročinj bom pa prosila še, če poveste, kaj pa je zanimivega v farni kroniki župnije Marijino Celje. Gospa Metoda.

Ja, začetki, prve omembe cerkvice na tem vrhu so, segajo v leto 1325, to je bila cerkvica svetega Zenona, ki je sicer bila podružnična cerkev Kanalske župnije. Kasneje leta 1757 je bil ustanovljen samostojni vikariat in kot prvi vikar nameščen, gospod Tomaž Belušček, ki je prej služboval v Ročinju, sicer pa doma iz bližnje vasi Vrtače. No, prav ta dogodek, da je ta kaplanija postala samostojni vikariat je spodbudilo nekega našega rojaka, gospoda Andreja Blažiča, ki je takrat kot duhovnik služboval na Dunaju, da je izprosil, da so za to cerkvico svetega Zenona izdelali kopijo kipa Marijaceljske Matere Božje z Marija Celj na avstrijskem štajerskem in potem so 12. septembra na praznik Marijinega imena ta kip prinesli v cerkvico svetega Zenona. No, ta dogodek je spodbudil in privabil na ta kraj številne romarje s Tržaškega, Goriškega, Tolminskega in kot taka je cerkvica postala premajhna, zato so 1774. dozidali ladjo, ki je imela v pročelju dva zvonika, da je pač cerkvica bila čim bolj podobna tej cerkvi na avstrijskem štajerskem. No, ko so leta 1761 prinesli kip Matere Božje se je pač kraj začel razvijat. Sem je prihajalo vedno več ljudi in potem so dogradili v cerkvi ladjo z dvema zvonikoma v pročelju. Pri tej gradnji pa je pomagala grofovska družina Rabata, ki je takrat živela v gradu v Kanalu in njihova želja je bila, da bodo v tej cerkvi na Marijinem Celju tudi pokopani. Tako so v prezbiteriju cerkve ostanki zadnjih štirih iz družine Rabata. Zanimivo je, da je prav grof umrl na praznik Marijinega imena, 12. septembra, to je na dan, ko mi praznujemo naš župnijski praznik. Župnijski praznik praznujemo v nedeljo po osmem septembru, praznujemo Marijino Ime. Imenujemo ga pa odpustek, ker je 1761. leta na ta dan domači vikar izprosil od papeža, da se vernikom oziroma romarjem lahko podeli popolni odpustek. Domačini še danes prazniku pravimo odpustek in ga praznujemo vsako leto prvo nedeljo po 8. septembru. No, zadnji iz družine grofov Rabata, je umrl 1794. leta. Potem kasneje 19. stoletje je v našem kraju zaznamoval župnik Anton Ukmar, ki je tukaj služboval kar 54 let in skrbel za našo župnijsko cerkev, jo veliko obnavljal in posodabljal. 1825. leta so morali ta južni zvonik Marijaceljske cerkve na ukaz kanalskega župnika podret. Tako, da je vse do leta 1997 Marijaceljska cerkev imela samo en zvonik. Velika želja našega rojaka duhovnika Branka Melinka pa je bila, da bi se ponovno dogradil ta zvonik in tako smo domačini združili moči in s pomočjo tudi drugih dobrotnikov stopili h gradnji še enega zvonika in tako ima Marijaceljska cerkev sedaj ponovno dva zvonika.

Zelo ponosni pa ste tudi na oltar, ki stoji v vaši Marijaceljski cerkvi.

Tako je. Ponosni smo na naš glavni oltar, zahvaliti se moramo cesarju Jožefu drugemu, da smo ta oltar dobili. Ko je leta 1786. dal zapreti svetogorsko romarsko svetišče, so potem domačini z Marijinega Celja odkupili na travniku v Gorici ta oltar, dve obhajilni mizi in dva kropilnika ter tlak v prezbiteriju za cerkvico svetega Zenona na Liškem. Oltar je pred tem stal že 100 let v Svetogorski cerkvi, izdelan pa je bil v delavnici Pekasi v Gorici. No, med ljudmi, ki so bili prepoznavni tudi širše in so izhajali iz Liga bi predvsem omenila Andreja Blažiča, to je duhovnika, ki je služboval na Dunaju v tistem času ko je Marijino Celje postalo samostojni vikariat in njemu se gre zahvalit, da je Marija Celjska, romarsko svetišče, sploh nastalo. Potem bi pa omenila še dva duhovnika, to pa sta gospod Franc Kralj, župnik na Slapu pri Vipavi in dolgoletni profesor zgodovine in geografije v Vipavski gimnaziji. Drugi pomemben naš rojak pa je zdaj žal že pokojni gospod Branko Melink, ki je nazadnje služboval kot duhovnik, kot župnik v Kobaridu, je pa prispeval k naši župniji zelo velik delež. On je bil ljubitelj slovenske besede in ljubitelj zvonov. In ta njegova ljubezen je Lig doprinesla številne knjižice in publikacije, ki so nastane o Marijinem Celju in o celotnem našem kraju, prav tako pa še drugi zvonik in pa številne zvonove.

(pesem)

Kako bogata je zgodovina, cerkvena zgodovina tega območja pa kažejo tudi podružnice. Gospod Jože Mikuž, ali bi lahko našteli podružnice najprej Marijinega Celja, potem pa tudi podružnice Ročinja.

Ja, poleg župnijske cerkve, ki je bila že omenjena svetega Zenona in Marijinega Imena je v Marijaceljski župniji zelo stara podružna cerkev svetega Kancijana in tovarišev mučencev na Britofu. Pred petimi leti je praznovala 500-letnico svojega obstoja. V tej cerkvi je zelo znamenit krilni oltar, gotski oltar, ki je restavriran v Ljubljani, v narodni galeriji v Ljubljani. V cerkvi sami je pa dvojnik tega oltarja. Lansko leto je bil restavriran tudi veliki baročni oltar, ki je delo kobariške delavnice Vrtav, tako da je ta cerkev prav na meji z Italijo dragocen biser tega našega področja. Potem druga podružna cerkev je cerkev svetega Jakoba, in tretja sveta Gendarca na Koradi, kjer se stekajo ljudje iz Soške doline, iz Brd Marijaceljskega okrožja, tako da se tam zbiramo na zadnjo nedeljo v avgustu. Pri cerkvi svetega Jakoba se zberemo pa zadnjo nedeljo v juliju, po godu svetega Jakoba. Potem je pa še ena cerkev, cerkev svetega Gabrijela v Zapotoku, ki je pa sedaj po zadnjem dekretu gospoda škofa iz vikariata postala podružnica. Ta bivša vikarijska cerkev je v Zapotoku kot tudi sveta Gendarca in sveti Jakob pa nimajo tam okrog kaj dosti ljudi, tako da so bolj na samem. Poleg tega je treba omeniti, da je ta gospod Ukmar, ki je bil omenjen v župnišču napravil kapelo svetega Antona. No, za to kapelo svetega Antona sem jo izbrskal, da je na tem prostoru bila najprej šola, potem ko so napravili šolo na drugem mestu, so imeli na tem prostoru prostor za gledališče in gospod Ukmar je dobil dovoljenje, da lahko tam zaradi tega, ker je do župnijske cerkve daleč in je pozimi zelo grda pot, da lahko tam hrani najsvetejše in tudi mašuje. V tej kapeli je pa zanimivo oprema, je gospod Branko Melik iz Vipavskega semenišča pripeljal oltarje, delo Pengova, in je oltar Kristusa Kralja in še potem dve stranski upodobitvi svetega Jožefa in Device Marije.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Podružnice pa ima tudi župnija Ročinj.

Župnija Ročinj ima poleg župnijske cerkve svetega Andreja dve podružnici, tudi zelo stari. 1570. leta, tam nekje se datira svetega Petra podružnica nad Ajbo in svetega Pavla nad Ročinjem. Pri svetem Petru je maša po prazniku svetega Petra, tam nekje v bližini, in pri svetem Pavlu je pa na velikonočni ponedeljek. Ob ukiniti vikariatov je tudi Ročinjska župnija dobila podružnico, bivši vikariat na Srednjem, je pa sveta Trojica zavetnik te cerkve. V svojem času je bilo okrog 200, 300 ljudi, zdaj jih je tam še enih 35.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Lepo je slišati za bogato zgodovino neke župnije, seveda pa je morda še pomembnejše to, kako živa je župnija danes. Kakšna je v tem pogledu župnija Marijino Celje, gospa Metoda?

No, ne glede na to, da na Marijaceljskem živi malo ljudi, nas je okrog 200, moram reči, da je župnija kar živa. Imamo številne skupine, ki jih ima vsaka normalna župnija. Tako imamo Karitas skupino že od leta 1995, potem imamo ministrantsko skupino, bralce, čistilce cerkve, potem dva zbora: cerkveni mešani zbor in otroški zborček, tudi pritrkovalce, skupino živega rožnega venca. Izpostavila bi skupino Karitas in cerkveni zbor. Skupina Karitas, kot sem rekla deluje že od leta 95 in v njej sodeluje samo 5 žena, ki pa so še vse zaposlene in obremenjene z drugimi dejavnostmi, a kljub temu najdejo čas, da se vključujejo v delo Karitasa v župniji, kakor pa tudi sodelujemo z drugimi župnijskimi Karitas in z območno in škofijsko Karitas po naših močeh seveda. Druga stvar, ki bi jo omenila je pa cerkveni zbor, ki sicer ni številčen. Imamo 13 pevcev, ampak trudimo se, da z našim petjem sodelujemo vsako nedeljo tudi med počitnicami se moram pohvalit, in iz tega zbora je izšla pa tudi posvetna skupina. Vokalna skupina Liška dekleta, kjer sodeluje 7 punc, ki so vse članice tudi cerkvenega zbora. Ob posebnih priložnostih pa imamo tudi otroški zborček, kjer je sicer spet  samo 7 punčk, ampak znajo lepo zapet. Temu petju, Marijaceljskemu petju in ohranjanju te tradicije, za to imata zasluge predvsem dva župnika, ki sta delovala v preteklosti na Marijinem Celju, in sicer gospod Alojz Makuc, ki je na Marijinem Celju deloval na začetku 20. stoletja in sam prevzel vodenje zbora in imel zelo številčen in dober zbor. Vedno se je govorilo, da so na Marijaceljskem dobri pevci. Kasneje ko je pa služboval leta 1966 do 1977 v našem kraju gospod Joško Kragelj, se je ponovno zelo posvečal cerkvenemu petju, tudi sam učil zbor in vzgajal mlade organistinje, tako da tem dvem župnikom se moramo zahvaliti, da je na Liškem prisotna ljubezen do petja, tudi do cerkvenega.

Pa poglejmo še malo v Ročinj. Katere skupine so tam dejavne? Kdo vse si prizadeva za živ utrip vaše župnije, gospa Alenka Hvalica?

V prvi vrsti bi omenila, ker je pomemben zaradi sodelovanja pri bogoslužju, bi omenila cerkveni zbor. Cerkveno petje ima v Ročinju že zelo dolgo tradicijo in je bilo zelo številčno. V šestdesetih letih ga je prevzel moj oče, Miran Glešček in je se ves čas cerkveni pevci in on kot organist so se trudili, da bi sooblikovali bogoslužje, pa tudi drugače življenje v kraju. Dobrih deset let mu pomagam tudi jaz kot zborovodja, tako da sedaj počasi spoznavam lepote in težave tega poklica, ki je tako pomemben kot cel zbor, kot župnijski sodelavec če tako pogledaš. V preteklih letih je bilo tudi otroško, mladinsko petje, za časa Vinka Kobala v šestdesetih letih pa se je tudi to mladinsko petje zelo razmahnilo in večjih ali manjših presledkih smo poskušali glede na število otrok in število mladih ves čas to držati in se vsaj občasno zbirati in sodelovati pri bogoslužju. Zdaj trenutno naš zbor obsega približno 10 članov, kar se mogoče zdi malo, ampak meni se pri vsem tem zdi pomembno to, da vztrajamo, da se zbiramo na pevskih vajah in probamo čim bolj sooblikovat to liturgično leto in da se pozna tisto, da ni važno število, ampak da je važno zavzetost in rednost in se potem da zelo veliko lepih stvari naredit. Poleg pevskega zbora se za lepo bogoslužje v župniji seveda trudijo tudi krasilke, ki vsak teden in za vse praznike pripravijo bogoslužni prostor. Ob večjih praznikih se pa oglasijo tudi naši Ročinjski zvonovi, ki naši pritrkovalci izvabljajo iz njih lepe glasove, ker imajo naši glasovi res posebne glasove.

Kako pa je s strežniki, bralci?

Pred nekaj leti so tudi laiki prevzeli to, da organiziramo skupino bralcev. Imamo približno od 10 do 15 bralcev, ki se redno izmenjujejo in tako da je tudi to en sooblikovanje bogoslužja. Naši mladi, tisti, ki so nekateri, nekateri že študirajo ali so v srednjih šolah, se občasno dobivajo tudi na srečanjih. Predvsem pa sodelujejo vsako leto pri pripravi Božičnice, pa tudi pri, sodelujejo pri branju pasijona, tako da ne glede na to, da so razkropljeni drugje zaradi študija, da ohranjajo stik s svojo župnijo in da tudi pri njej dejavno sodelujejo.

Sodelujejo tudi otroci pri maši, strežniki v obeh župnijah, tisti, ki so za to delo pripravni zelo radi pomagajo.

Druga skupina, ki je zaživela v letu 2000 je župnijska Karitas, tudi ta ima približno 10 članov in se redno dobivamo na mesečnih srečanjih. Glede na to, da smo manjša župnija sodelujemo tudi z vsemi okoliškimi župnijami, tako da je to delovanje usklajeno. Predvsem so naša skrb starejši, se srečujemo z njimi, tako da organiziramo enkrat do dvakrat letno srečanje za njih, jih redno obiskujemo v velikonočnem, pač v postnem času in adventnem času. In tisti čas je tudi za nas zelo tak povezovalen, ker se same dobivamo skupaj in sami izdelamo voščilnice in darila za njih, tako da poskušamo se udeleževat vseh srečanj v okviru Goriške območne Karitas kamor spadamo, tako da skrbimo tudi za izobraževanje, za srečevanje, da se povezujemo, da vidimo, kaj drugje kaj delajo. Je pa poseben namen, kar se mi zdi, župnijske Karitas tudi to, da se mi same, prostovoljke izoblikujemo, da ne postanemo aktivisti, ampak da je tudi to en zelo pomemben del verskega življenja, tudi to karitativno delovanje in da skušamo k temu pritegniti čim širši krog ljudi.

Poleg tega da pomagate očetu voditi zbor, poleg tega da ste članica Karitas, ste pa tudi katehistinja. Morda par besed še o tem, gospa Alenka.

V tako majhni župniji kakor je naša ni pomemben samo verouk, ampak da poskušamo te otroke, ki so drugače razpeti med osnovno šolo v Kanalu, med različne dejavnosti v okoliških krajih, poleg samega verouka, da se čutijo pripadnost svoji župniji in da sodelujejo tudi kasneje kot strežniki, kot pevci, kot, pač, da postanejo čim bolj dejavni župnijski sodelavci.

In še kakšna druga skupina, ki bi jo veljalo omeniti v župniji Ročinj?

V napi župniji že nekaj let je s prihodom župnika Jožeta je zaživela tudi biblična skupina, ki se srečuje in razmišlja ob Božji Besedi.

No, bi morda še Vi kaj dodali, gospod Mikuž?

Ob vseh teh lepih stvareh, ki smo jih slišali, je treba v obeh župnijah pohvaliti veliko delavnost in zavzetost sodelavcev, naj bo v župnijskem ali gospodarskem svetu. To se vidi tudi iz tega, da se je v zadnjih letih v cerkvah veliko napravilo ob veliki zavzetosti in sodelovanju vseh vernikov, predvsem pa moram pohvaliti, da so sodelavci v pastoralnem in gospodarskem svetu moji sodelavci, niso cokla župnije, ampak so sodelavci, da skupaj načrtujemo in potem tudi skupaj uresničujemo projekte, ki jih zastavimo.

(pesem)

Župnija pa se povezuje tudi navzven. Gospod Stane, povabljeni.

Jaz mislim, da v vseh letih kolikor mi spomin seže, je bilo sodelovanje s krajevno skupnostjo kar dobro. Mislim, da je tudi pravzaprav prepleteno, krajevna skupnost in župljani, če tako rečemo, to so eni in isti ljudje in delo v Cerkvi, delo za potrebe krajevne skupnosti so bile pravzaprav bi se reklo z istimi cilji povezani. Če lahko še kaj rečem, razna obdobja so bila v Ročinju, začelo se je pravzaprav po vojni, ko je k nam prišel službovati župnik Vinko Kobal, takrat se je pravzaprav začelo tole izredno sodelovanje med župnijo in ljudmi, ki smo se tam sukali okrog cerkve, hodili v farovž, takrat je izredno znal motivirat ljudi, predvsem mladino. Od takrat naprej je bilo pravzaprav dokaj, dokaj povezano med samo župnijo pa vasjo kot tako.

Gospod Slavko Jereb.

Glejte, kot že rečeno, župnija ima majhno število župljanov, nekateri med njimi so zelo dejavni v župnijskem življenju in to dejavnost prinašajo potem tudi v življenje v kraju. Delujejo povezovalno in jasno: pripravljeni so na eni, na drugi strani in vedno za dobrobit kraja in za neko ustvarjalnost, ki bi pomenila hvaležnost za naše zanamce. Tukaj moram reči, da je na našem, v naši župniji so bili kar izpeljani neki določeni projekti, tudi s strani društev krajevne skupnosti in občine Kanal ob Soči kot take. Občino Kanal ob Soči se moram tokrat zahvalit, ker nam tudi finančno pomaga skozi proračun neka sredstva dobijo tudi župnije in se odločajo potem, katera prioriteta je za določeno proračunsko obdobje, in tam se tista sredstva vlagajo v ohranjanje naših kulturnih spomenikov, zlasti cerkva in kulturne dediščine. Po drugi strani bi pa na tem mestu omenil projekt, Evropski projekt, ki ga je vodila občina Kanal ob Soči skupaj z mestno občino Nova Gorica in z občino Prapotno v Italiji. Ta projekt je pač tekel v času, ko je še v dolini Idrije tekla meja med Italijo in Slovenijo in namreč, imenuje se pa ta projekt: Povezovalna pot treh svetišč. Marijaceljani imamo to srečo, da je naša župnijska in pa romarska cerkev postavljena v en izmed vogalov trikotnika od koder lahko opazujemo dve drugi Marijini svetišči, romarski svetišči: Staro Goro nad Čedadom in Sveto Goro nad Novo Gorico. Projekt, ki je vključeval povezovalne poti treh svetišč je tekel določeno obdobje, ker so se evidentirali vsi kulturni spomeniki, vse naravne znamenitosti in seveda se je tudi financiralo v te poti. V teh poteh je predvidena peš pot med temi tremi svetišči, kolesarska pot in avtomobilska pot. Zakaj govorim o tem projektu? Zaradi tega, ker je Marijino svetišče na Marijinem Celju s tem projektom veliko pridobilo. Ne samo Marijin, ne samo župnija, tudi kraj in občina kot taka. Marijino svetišče na Marijinem Celju, romarji že dolgo časa obiskujejo, vendar tokrat si pomagajo tudi z zgibanko in z vodičem: pot treh svetišč. K nam prihajajo ljudje iz vseh krajev Slovenije, iz Italije, Avstrije pa tudi drugih držav. Prihajajo peš, prespijo tudi na Ligu v župnišču ali pri dobrih ljudeh najdemo prenočišče in tam se odpočijejo in dobijo nove moči za nadaljevanje poti ali proti Stari Gori v Italiji ali proti Sveti Gori nad Novo Gorico. Druga stvar, ki je omembe vredna. Danes smo že v tej oddaji slišali, da imamo čudovito podružnično cerkev svetega Kancijana v Britofu. Britof je en majhen zaselek ob reki Idrijci in Holmu nad vasico kraljuje ta biser. Mi rečemo biser. Pred petimi peti je pač ta cerkvica imela 500-letnico in ob tej priliki so nekateri naši župljani, ki tudi sodelujejo v turističnemu društvu in so začeli razmišljati, kaj in kako obeležiti to pomembno obletnico in takrat se je začela zbirati veliko materiala. Najprej smo mislili, da bomo izdali eno zgibanko o tej cerkvi. Materiala je bilo preveč za zgibanko, za nek širši zbornik ga je bilo malo premalo, in smo se potem končno odločili in smo izdali manjšo knjižico z naslovom: 'V zavetju svetega Kancijana'. Najprej je predstavljena cerkvica kot taka, potem kraji, ki spadajo pod to podružnično cerkev, njena zgodovina, njeni pomembni možje, kon'c koncev celo običaji v tej krajih in navade in prigode. Majhna knjižica, vendar za naš kraj, za naše ljudi zelo pomembna in bom rekel, smo zelo hvaležni, da je to izšlo, kajti knjižica je danes razprodana in tudi na ta račun se nekateri radi vračajo oziroma prihajajo na Britof na ogled te cerkvice in se radi potem ponovno tudi vračajo. Povezovanje, sodelovanje med župnijo in med društvi in institucijami, ki niso verskega značaja je lahko tudi čisto enostavna organizacija pohoda ob dnevu, ob shodu na svetem Jakobu in ob shodu na sveti Gendarci in turistično društvo Kolovrat iz Liga organizira pohod tako, da se tega udeležujejo krajani, pa tudi drugi iz drugih krajev in prihajajo na te shode k svetemu Jakobu in sveti Gendarci. Kot že rečeno, zadnja nedelja v avgustu se na sveti Gendarci zbere veliko ljudi iz naše župnije, iz Soške doline, iz Goriških Brd pa tudi iz Benečije in iz Italije.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Lig oziroma župnija Marijino Celje ima zelo lepo lego, ste pa tam tudi zelo gostoljubni ljudje, zato se v počitniških tednih tam kar vrstijo obiski. Gospod župnik, mogoče še beseda o tem.

Ko je bil na Marijinem Celju župni soupravitelj gospod Jože Pegan, sedanji koprski župnik, je preurejal to župnišče za bivanje ob poletnih počitnicah in tako je sedaj on kot začetnik in pobudnik tudi nadaljuje to lepo tradicijo in z veseljem vsako leto tri tedne preživi v Ligu. Pripelje s seboj strežnike, najprej, potem ima pripravo z birmansko skupino, 7. in 8. razred. Poleg tega prihajajo mlajši duhovniki iz sosednjega Karmina, Mirko Butkovič, je prav letos, lansko leto pripeljal nekaj, par skupin gor, tako da je kar živo župnišče. Seveda ob vseh stroških, ki so, to župnišče čaka tudi neke posodobitve, vendar ker imamo veliko dela z župnijsko cerkvijo, pa potem s podružničnimi cerkvami, da vse rešimo, bo tudi to treba, da se tudi župnišče nekoliko posodobi in da bodo ljudje še z večjim veseljem prihajali. Potem je treba pa omenit, kot je že Slavko omenjal te razne skupine, romarske, ko prihajajo iz Stare Gore in iz Svetega Gore ali obratno in prespijo v župnišču. Glede na to, v kakšnem položaju je Marijino Celje bi pa pričakoval, da bi bil ta obisk še večji. Ne, ker je tak čudovit kraj, ni daleč od Kanala, ni daleč od Gorice. Lepi prostori za sprehod, čudoviti razgledi na Krn, sem proti Italiji na Karnijo, in to so taki kraji, kjer se duša odpočije in kjer človek tudi poveže z Bogom, z ljudmi in doživi nekaj lepega in novega.

Mogoče bi mogli tudi omenit to, da je cerkev ob nedeljah vedno odprta, prav zaradi tega, ker je obiskovalcev na Marijinem Celju zmeraj več. Prihajajo s kolesi, prihajajo z motorji, z avtomobili, peš. Če pa zaide kdorkoli na Marijino Celje med tednom je lepo, če se prej najavi, drugače pa se vedno najde v vasi nekdo, ki bo cerkev odprl. Cerkev je resnično vredna ogleda. Domačini, predvsem domačinke skrbijo zanjo in je vedno urejena, vedno čista, lepo okrašena in v tem trenutku moramo se spomniti tudi na te ženske, ki skrbijo za cerkev, da je čista in urejena in bi se jim posebej zahvalila.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Kaj vam pomeni to, da ste pač župljani Marijinega Celja? Mogoče gospa Metoda prva.

No, moram reči, da sem vesela in hvaležna, da pripadam temu kraju in tej župniji. Sem rojena Marijaceljanka, rojena v Ligu, poročena v Ligu z Ližanom. Tudi svoje otroke vzgajam v ljubezni do kraja, do župnije. Izhajam iz družine, kjer so že moji predniki skrbeli za Marijaceljsko cerkev in bili zelo dejavni v župniji, Moji predniki izhajajo iz Mežnarjeve hiše v Ligu. Tudi moj oče je zelo dejaven v župniji, pri cerkvenem petju in pri vsem delu, tako da se moram zahvaliti tudi mojim prednikom, da so mi privzgojili to ljubezen do kraja in do župnije. Seveda pa sem tudi vesela, da imam okrog sebe tako dobre prijatelje, sokrajane, sodelavce v župnijskem življenju, da resnično lahko ohranjamo župnijo še živo.

Gospod Slavko Jereb.

Vsak župljan ima svoja čustva do svoje župnije, prav tako tudi jaz do moje Marijaceljske, rojen, živim tam, ni nedelje zame, če nisem pri maši na Marijinem Celju. Ta kraj je zame posvečen kraj, kamor lahko stopiš kadarkoli, kadarkoli lahko srečaš samega sebe in upam, da bo tam v njeni neposredni bližini tudi moj poslednji dom. Vesel sem, da sem Marijaceljan.

Gospod Stane Kos.

Ja, zakaj sem rad član te župnije oziroma te skupnosti v Ročinju? Tam sem se rodil, imam se za trdega Ročinjca, lokal patriota malček, ne z negativnim predznakom. Predvsem pa zato, ker ko smo sprejemali našega župnika Jožeta pred nekaj leti v Ročinju, mi je bila dana ta čast, da sem ga v nagovoru sprejel, sem se sam sebe, predvsem pa njemu želel povedati in se vprašal: Kakšni smo Ročinjci? In takrat se spomnim, da sem rekel, da smo trmasti, da smo malček čudaški, da smo malček ne vem kakšni, vendar predvsem pa dobri ljudje, ki znamo takrat, ko je treba, malček stopit skupaj in mislim, da je to najbolj pomembno za neko skupnost.

Še gospa Alenka Hvalica.

Jaz nisem živela v Ročinju do začetka srednje šole, ampak sem bila zaradi očetove službe povezana ves čas z župnijo, sem pa sodelovala v več župnijah, ampak Ročinj je moja župnija in jaz čutim kot eno poslanstvo, da tiste sposobnosti, kar jih imam, da jih uporabim za dobro ljudi, ki tam živijo tudi v svoje dobro, saj toliko kot daš, več sprejmeš. Delo v župniji mi pomeni način življenja, jaz si brez tega svojega življenja preprosto ne predstavljam.

In gospod župnik Jože Mikuž?

Sem že v začetku omenil, da sem z veseljem prišel v dolino iz Cerkljanskih hribov, z veseljem delam tukaj po svojih močeh. Je pa treba tudi reči, da človek z leti po vseh delih, ki so za mano v Breginjskem Kotu v času potresa, potem v Šebreljah, kar se da še delamo skupaj, s skupnimi močmi se pa da še veliko napravit. Posebej, ker so ljudje za to pripravljeni, potem je to tudi neko navdušenje, neka spodbuda za to, naj bo v duhovnem oziru, da napredujemo, da gremo naprej, kot tudi v materialnem oziru, da naše cerkve ohranjamo lepe, da jih olepšujemo in da je v njih bogoslužje res lepo in prijetno, tako bi se vsem sodelavcem v obeh župnijah iz srca zahvalil in naj Bog blagoslavlja naše delo naprej.

Zdaj pa še priporočilo nebeškima zavetnikoma Marijinega Celja: Sveti Zenon in sveta Marija.

Prosita za nas.

No, in še priporočilo nebeškemu zavetniku župnije Ročinj svetemu Andreju: Sveti Andrej.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.