ŽUPNIJA RENČE

ŽUPNIJA RENČE

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Drage poslušalke, cenjeni poslušalci, prisrčno pozdravljeni v oddaji Iz življenja naših župnij. Nocoj se bomo srečali z župnijo Renče. Pred mikrofonom pozdravljam tamkajšnjega župnika gospoda Slavkota Hrasta.

Pozdravljen.

In njegove sodelavce: gospoda Uroša Kobala.

Pozdravljeni.

Gospo Melanijo Kerševan.

Pozdravljeni.

In gospo Lučiano Martinuč.

Dober večer.

Najprej nas zanima, kje pravzaprav župnija Renče leži. Gospod Slavko Hrast, povejte nam, kako bi geografsko lahko umestili župnijo Renče.

Naša župnija Renče se nahaja v spodnji Vipavski dolini, torej na Goriškem. Spada v dekanijo Šempeter pri Gorici. Zgodilo se je že, da je kdo vprašal, kje sem za župnika. In ko sem povedal, da je naša župnija Renče, je rekel: 'A, to je tam, kjer delate kis.' Renški hram. Spoznavam, da nas ljudje spoznajo tudi po kisu. Geografsko pa bolj natančno postavimo našo župnijo med župnijo Dornberk in župnijo Miren. V naši bližini je torej Mirenski grad. Od nas gledamo Kostanjevico ali Kapelo, kjer je grobnica Borboncev in seveda čudovito lepo vidimo Marijino svetogorsko baziliko nad Gorico. Renče same so zgrajene ob reki Vipavi, ki nas včasih preseneti tudi tako, da prestopi bregove, kot se je na primer zgodilo lansko leto. Renče niso strnjeno naselje. Središče je lep trg, kjer stoji mogočna in lepa cerkev in okrog nje kar veliko hiš. Drugi prebivalci pa živijo po drugih zaselkih, ki so raztreseni po vsem tem velikem področju naše župnije. Župnija ima samo dve cerkvi. Župnijsko cerkev svetega Mohorja in Fortunata, praznik obhajamo 12. julija. In pa podružno cerkev Marije brezmadežne na Gradišču, njen praznik je 8. decembra. Župnija šteje približno 2400 prebivalcev in ima okrog 220 nedeljnikov.

Že ti podatki pravijo, da gre vendarle za versko bogat kraj. Kakšni so pravzaprav začetki vaše župnije?

Ja, zgodovina renške župnije je zelo dolga in razgibana. Žal pa tudi v marsikaterem obdobju zamegljena in nepoznana, ker so predvsem vojne vihre v arhivu marsikaj uničile. Matične knjige so začeli voditi v začetku 17. stoletja in sicer krstne 1601., poročne 1603., in mrliške 1648.. Velika škoda, ki je v župnijskem arhivu nastala v prvi svetovni vojni, ko so morali ljudje z župnikom vred v begunstvo. V naši župniji je bilo v preteklih stoletjih več cerkva, ki pa so bile porušene in danes se niti ne da natančno ugotoviti, kje so stale. Prvi dušni pastir je omenjen že leta 1288. Leta. od takrat naprej je ugotovljeno po do sedaj razpoložljivih virih 33 imen dušnih pastirjev. Med vsemi bi rad izpostavil duhovnika Valentina Pipana, ki je bil dušni pastir tu v Renčah od leta 1907. do 1948.. Starejši ljudje ga imajo še zdaj v živem spominu in vedo povedati o njem veliko dobrega. Z njegovim prihodom v župnijo se je stanje bistveno namreč spremenilo na bolje. V župniji je zavel svež veter duhovne prenove. Ustanovil je dekliško Marijino družbo, izobraževalno družbo s knjižnico in gospodarsko društvo. Bil je veli narodnjak. Za časa fašizma se je odločno postavil v bran verskih in narodnostnih pravic krajevnega prebivalstva. Modro je krmaril Marijino družbo in Marijin vrtec, oblikoval pevski zbor, ohranjal slovensko besedo v cerkvi in pri verouku in tako zavzel vidno mesto v vrsti primorskih Čedermacev. Njegov nečak je bil Lado Piščanc, ki ga je on podpiral in mu omogočil šolanje, zato je imel na začetku druge svetovne vojne, menda je to bilo leta 1942. novo mašo v Renčah in je bil potem imenovan za kaplana v Cerknem. Nadaljevanje njegove zgodbe je nepoznano.

Rekli ste, da je župnijska cerkev posvečena svetemu Mohorju in Fortunatu. Ta cerkev je precej bogata s svojimi umetninami.

Ja, cerkev je zelo lepa in sedanja, torej na tem mestu pravzaprav je bilo že prej zgrajenih več cerkva. Sedanja poznobaročna stavba je bila zgrajena koncem 18. stoletja ob stari cerkvi. V prvi svetovni vojni je bila, kakor župnišče tako močno poškodovana, da so jo morali med 1918 in 1926. skoraj na novo pozidati. Ohranili pa so njeno baročno podobo. V drugi svetovni vojni pa je bil porušen zvonik in prezbiterij. Šele 1958. so prezbiterij in zvonik pozidali, dokončali pa šele 1980. leta.

Vzporedno z rastjo verskega življenja v Renčah, pa je rastlo versko življenje tudi na Gradišču, ki je sedaj podružnica župnije Renče. Gospa Melanija, povejte nam, kakšna je pravzaprav zgodovina cerkve.

Gradišče, najprej bi o Gradišču nad Prvačino. In sicer je to majhna vasica na hribčku s katere je krasen razgled po spodnji Vipavski dolini. Razgled z naše vasi se razprostira vse do Furlanije, tudi Dolomite vidimo, Sabotin, Sveto goro, Krn, Čaven, na drugi strani pa Trstelj in obrobje hribov Kraške planote. Prav na vrhu hriba je naša cerkvica, posvečena je Brezmadežni Devici Mariji. Letnico nosi nad vhodnimi vrati 1553, tako da lahko upravičeno sklepamo, da je to že zelo stara cerkev, ki se je pa skozi stoletja spreminjala, sigurno tudi večala. Današnjo obliko velikosti je dobila cerkev v 17. stoletju, in takrat to velikost. Je pa seveda kot vse cerkve na Goriškem in širšem primorskem doživela strahote prve svetovne vojne, ko je bila porušena. Močno je bila poškodovana tudi vas, tako da so potem cerkev po prvi svetovni vojni obnavljali in sicer v letih po 1930 do nekje 35. Samo cerkev in tudi zvonik. Takrat je dobila res to današnjo podobo z zvonikom oglejskega tipa. Med drugo svetovno vojno pa cerkev ni bila poškodovana, tako da je ohranila res tisto obliko po prvi svetovni vojni.

(pesem)

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Slišali smo že, da je zgodovina župnije Renče izredno bogata. Naj Vas vprašam gospod Uroš, ali obstaja v vaši župniji kakšna posebna kronika ali zapis, ki bi bolje opredelil zgodovino.

V arhivu župnije ni zaslediti neke kronike, ki bi nakazovala, kako je potekalo življenje. Imamo pa nekaj knjig, krstnih, matičnih, mrliških, ki nekako nakazujejo razvoj kraja župnije. No, naj na tem mestu omenim najstarejšo matično knjigo iz leta 1601, ki je, tako kot je bilo že uvodoma omenjeno, izginila, torej med prvo svetovno vojno je ta knjiga se izgubila, in se je šele po dolgih letih potem nekako vrnila čudežno nazaj v župnijo. Ta knjiga torej je že kar precej stara in če jo nekako bolj natančno pregledamo, lahko ugotovimo, da obsega dve dela: krstni in poročni del. Zanimivo je, da je sestavljena iz devetdesetih folij, ki so si potem nekako vezane na štiri posamezne vložke. V sami knjigi je moč zaslediti 419 krstom, krstnih zapisov in 96 poročnih zapisov. Torej med prvo svetovno vojno je ta knjiga izginila iz župnijskega arhiva in po dolgih letih so jo našli na Češkem. Ocenjuje se, da naj bi jo tja prinesel nek Češki oziroma Slovaški vojak. V letu 2003 je ta knjiga prišla v narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljano, kjer je bila obdelana, nato pa poslana v arhiv koprske škofije in v letu 2004 se je nazaj vrnila v Renče. Iz te krstne knjige je mogoče razbrati, kakšna imena so takrat ljudje dajali svojim otrokom, svojim krščencem in lahko ugotovim, da so še vedno, torej tukaj imena kot so Martina, Katarina, Ana. Moška pa: Žan, Ivan, Andrej, Štefan, torej, ki dosti se danes niso spremenila. Lahko pa ugotovim tudi, da je ob tej krstni knjigi torej razen teh imen veliko pomanjkljivosti pri samem zapisu od kje so ti krščenci, torej nekaj teh domačih naslovov ni, kar pa je potem nadgrajeno v poročni knjigi, kjer pa je bogatost teh podatkov bistveno, bistveno večja.

V uvodu smo že slišali, da je v župniji Renče delovalo kar nekaj pomembnih ljudi, posebej duhovnikov, ki so oblikovali življenje v župniji. Nekaj pomembnih ljudi pa je živelo in delovalo tudi na Gradišču. Gospa Melanija, povejte nam, kdo so tisti pomembni ljudje.

Pomembni ljudje, ki so v 19. stoletju delovali na Gradišču so slikar Jožef Tominc, tam se je rodil in novo mašo imel duhovnik Andrej Žnidaršič in na Gradišče je za vikarja iz Branika prišel Simon Gregorčič, duhovnik in pesnik, Goriški slavček. T'le bi izpostavila res dve letnici, ki so za Gradišče sigurno velikega pomena: to je leto 1860, takrat je na Gradišču pel novo mašo duhovnik Andrej Žnidaršič in takrat je Jožef Tominc cerkvi na Gradišču podaril pet slik, ki jih Gradišče ima še danes v cerkvi. Poleg tega pa je Jožef Tominc takrat poskrbel tudi, da je bila cerkev slovesno in lepo okrašena. Slike, ki jih je Jožef Tominc podaril cerkvi so Janez Nepomuk. To je slika, ki velja za Tominčevo prvo sakralno delo, potem pa so še slike svete Lucije, svetega Alojzija, svetega Boštjana in zelo lepa Marijina slika, na katero smo še posebno ponosni, saj je bila izbrana leta 2008 med 12 najlepših Marijinih podob, ki so okrasile koledar Družine. Andrej Žnidaršič, ga omenjamo kot duhovnika in velikega narodnjaka. Sicer ni deloval na Gradišču, službo je opravljal na Srpenici, v Kobaridu, na Banjški planoti. Bil je tudi šolski nadzornik v tistem času. Kasneje in največji del življenja in svojega dela pa je posvetil Brdam. V Gradnem v Goriških Brdih je ustanovil društvo slovenskih jezik, ki je skrbelo, da se je ohranil slovenski jezik na res tisti zahodni meji, da ni poitalijančevanje segalo globlje na slovensko območje. Potem pa je naslednja letnica, ki je tudi zelo pomembna. To je leto 1882 in sicer je to čas po Veliki noči, ko so v aprilu Gradiški možje šli v Dornberk in tam pričakali pesnika, duhovnika Simona Gregorčiča, ki je prihajal iz Branika. Simon Gregorčič je na Gradišče prišel brez dekreta, v najmanjši vikariat takratne Goriške nadškofije. To je tudi sam napisal v enem od svojih pisem prijatelju. Na Gradišču so ga ljudje zelo lepo sprejeli. Zgodilo pa se je tudi to, da je v tistem času v Gradišču bilo na dražbi Tominčevo posestvo in se je Simon Gregorčič udeležil več teh dražb, tako da si je nakupil kar nekaj zemljišča in kasneje tudi sezidal, si je sezidal hišo, kjer je živel vse do leta 1903, kjer je kmetoval in v tej svoji hiši, ko je zaradi bolezni težko maševal v cerkvi, maševal tudi doma, pri domačem oltarju. To obdobje Simona Gregorčiča na Gradišču je bilo po eni strani lepo, uspešno, po drugi strani pa tudi prežeto s trpljenjem. To je bil čas, ko so izšla njegove prve poezije. Iz krstne knjige, kot zanimivost lahko že povem, da je prvi krst Simon Gregorčič opravil na Gradišču 24. aprila 1882, to je bil čas po Veliki noči, ko je res že začel s službo vikarja.

(pesem)

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Gospod Slavko Hrast, župnija Renče je živa tudi danes, pastoralno razgibana, vključuje mnoge skupine. Povejte nam, kako pravzaprav deluje?

Ja, v naši župniji se trudimo, da bi res bila župnija živa. Gotovo je potrebno na prvem mestu omeniti župnijski pastoralni svet, katerega volitve smo na prvo postno nedeljo že opravili za novo sestavo. Potem imamo mnoge te skupine, ki pač jih imajo tudi druge župnije, naj samo naštejem: gospodarski svet, imamo dve katehistinji, ki skrbita za verouk, potem je svetopisemska in molitvena skupina, nekje jo povezujemo. Je istočasno torej v enem delu, prvem delu molitvena, in potem vse je naslonjeno branje in pogovor, razlago o Svetem pismu. Imamo skupino ministrantov, na Gradišču jih je 6, v Renčah pa 12, imamo potem župnijski zbor, ki se pač trudi tako kakor vsi zbori, včasih bolj uspevamo, včasih manj, kakor pač se nam uspeva in gre naprej.

Če Vas smem tukaj prekiniti gospod Hrast. Vi sami vodite ta zbor oziroma spodbujate petje v župniji. Kako pravzaprav to povezujete z liturgičnim vodenjem?

Ja, no, to je že vprašanje, ki mi ga je še kdo že kdaj postavil in mi hudomušno rekel, če prekinem mašo in grem na kor, pa grem potem nazaj k oltarju. No, nič takega se ne dogaja, ampak mogoče mene je zaznamovalo, zaznamoval tudi ta dar, prav bom rekel naravni dar petja in veselja do petja, ki sem da prinesel že iz prejšnje župnije ali pa me je zaznamovalo skozi celo moje življenje in duhovniško delo. Naj tako tudi tukaj, ker so, imamo sicer organista, je pa včasih zaposlen, to je pač današnji čas in je utrip je življenja takšen kot ga poznamo povsod in je potrebno nekako bilo, da sem nekoliko tudi to poprijel, to delo, to skrb za cerkveno petje, ker pač čutim, da lepo cerkveno petje je to potem lepo bogoslužje, je vse drugačno doživetje vsake svete maše, vsake nedelje, posebej še vsakega praznika. No in tako, torej nekako pri, poskušam učiti oziroma voditi pevske vaje, potem pa seveda ob nedeljah sem pri oltarju, se razume, kot duhovnik, in uživam v lepem petju, ki prihaja iz kora. In, torej tudi organist je poleg imenovanega tudi gospod Uroš, ki je tukaj z nami, ki pa skrbi za petje na Gradišču, kadar tudi, ker je tudi tam redna sveta maša. Ja, potem imamo še v župniji izrednega delivca svetega obhajila in mogoče kot, če omenim kot zanimivost, da ima naša župnija kar štiri mežnarje, verjetno se vsaka ne more tako pohvaliti. Dva sta na Gradišču in dva v župnijski cerkvi.

Poleg naštetega imate v župniji izredno dejavno in pridno župnijsko Karitas. Gospa Luciana, Vi ste predstavnica te Karitas. Povejte nam, kako pravzaprav vaša Karitas na župniji deluje?

Naša Karitas je bila ustanovljena leta 2001. V Karitas deluje cirka 15 oseb. Ja, jaz bi povedala kar od začetka, kaj vse delamo, po vrstnem redu. V januarju imamo vsako leto, tukaj že peto leto smo imeli dobrodelni koncert, recimo letos, če omenim, smo to je bilo namenjeno varstvo delovnemu centru Nova Gorica, to je za osebe s posebnimi potrebami. Vsaki mesec imamo sveto mašo v domu za ostarele, ki je v bližnji vasi in tukaj deluje cirka 10 oseb, ki gre pomagat starejšim, ki so v sobi in tako. V marcu imamo materinski dan, praznujemo, v mesecu maju pa imamo za starejše občane in za osebe, ki so v domu za ostarele sveto mašo in tako rekoč eno družabno srečanje potem. Dobimo pa tudi dotacijo od občine, ki te stvari pač razdelimo za plačanje kakšnih položnic ali gotovih stvari za ljudem v stiski. Potem urejamo prijavnice za te pakete ljudem, ki so potrebni in to ne glede kdo je, ali so to prebivalci Renč, ne glede ali so to naši ali vaščani ali priseljeni začasno. Ne oziraje na to, mi kjer začutimo vprašamo, če želijo, jim pomagamo, ali pa sami vprašajo. Potem tudi imamo letovanja za osebe z več otroci tudi nudimo, ker to je pa v Karitas Portorož, to je hiša za letovanja za ta duhovna srečanja in take stvari. Razdelimo tudi zvezke in bone, to je za otroke, kjer je več otrok v družinah, kjer je več otrok pač v družinah. Ja, v jeseni spet organiziramo za jubilante porok, to je ali 20, 30, 40, 50.

Takrat imate mašo?

Imamo mašo in tudi družabno srečanje in izdelujemo tudi adventne venčke in za vsa ta srečanja, in za božične, novoletne praznike izdelujemo tudi voščilnice, in za vsa ta srečanja izdelujemo tudi simbolična darila in to nam pomagajo tudi birmanci, ne. In te voščilnice nesemo starejšim občanom po vasi in tudi starejšim, ki so v domovih, tam v okolici pri nas imamo štiri domove za ostarele in to raznosimo. Ja, to je kar veliko dela, ko sešteješ je to kar sto in nekaj ljudi, da si kar precej na terenu.

Si pa vendar pri vsakem morate nekaj časa ustaviti, poklepetati.

Ja, seveda, moramo povedati, ker so zelo zadovoljni in srečni. Kar si misliš, da boš pol ure, ti rata kar tri včasih, ker moraš povedati vso zgodovino od tvojih dedov, iz kje prihajaš in kaj jaz vem kako. Vsi ti stari ljudje vse to poznajo. In organiziramo morda tudi kakšna poučna predavanja na primer, ne. Dodala bi še to, da se moram zahvaliti vsem krajanom, ko imamo kakšne prireditev, da zelo prisluhnejo in nam pomagajo za tako rečeno bom rekla, veseli del na koncu. Hvala.  

In krajani so gotovo lahko hvaležni tudi za številne prireditve in dogodke, ki jih kot župnija organizirate. Gospod Uroš, kateri so tisti najbolj odmevni dogodki, ki jih organizirate?

No, zagotovo je to božični dobrodelni koncert, ki ga že od leta 2005 nekako peljemo. Že sama beseda božični pa tudi dobrodelni nam veliko pove. Torej vsa stvar se dogaja v božičnem času in zato zagotovo prinaša veliko božičnega veselja, miru, spokojnosti in odprtosti. Lahko rečem, da je to dogodek za cel kraj. Lepo je, ko začutiš, da je med vsemi nami veliko složnosti, zavzetosti, kajti priprava na tak dogodek zahteva kar veliko dela in organizacije. Moram pohvalit množičnost, predvsem odziva pevcev, zborov, župnijskih zborov iz bližnje pa tudi daljne okolice, ki se nekako želijo in kličejo, torej, po tem, da radi se odzvali s svojim petjem na to našo dobrodelnost. No, naj omenim, da smo v letu 2005, takrat mislim, da kar tako spontano oblikovali prvi tak božično dobrodelni koncert. Vsi se spomnimo takratnih cunamijev, ki so prizadeli veliko ljudi in ta naša drobtinica dobrodelnosti se je nekako začela, Nadaljevala se je potem v naslednjem letu za družino na dolenjskem, pa zopet v našo bližnjo okolico. Z našo dobrodelnostjo smo želeli pomagati pri odprtju in ustanovitvi dializnega centra v Kobaridu, pa nadalje za hišo Ecce homo, ki jo nekako želi zaporniški duhovnik gospod Friškovec.

Če se ne motim gre za hišo, kjer bi nekako uvajal po prestani kazni.

Tako.

Ja.

… zapornike nazaj v življenje skupnosti, da bi se nekako ustalili.

Tako, no, sam gospod Friškovec je župnijo tudi obiskal. Imel čudovito predavanje na to temo in mislim, da se je potem tudi tukaj rodila ta iskrica, da smo v tem letu potem ravno za te namene oblikovali ta naš božično novoletni koncert in kot že od prej omenjeno: v letošnjem letu smo to našo božično dobrodelnost namenili za Varstveno delovni center v Novi Goric, torej tem osebam, ljudem, ki so drugačni, pa si vendarle po naši oceni zaslužijo enako obravnavo in tudi možnosti v svojem življenju, tako da smo na vse to lahko rečem zelo ponosni. Ob tej priliki pa bi rad najprej pozdravil in se predvsem zahvalil vsem tem pevcem, ki so v vseh teh letih pri nas delovali oziroma sodelovali in tudi s svojim glasom prinesli k tej skupni dobrodelnosti.

Poleg teh dogodkov pa so v župniji zanimivi tudi še nekateri drugi. Gospod Slavko Hrast, kaj se pravzaprav pri vas dogaja 22. januarja?

Ja, nekaj zanimivega. Torej je, potrebno je reči najprej, da je Renški kraj zaznamovan z Renškimi zidarji. Namreč, v preteklosti recimo dvesto let nazaj so se Renčani preživljali predvsem z zidarskim delom, kakor povedo v vsaki družini je bil oče in pa sinovi, kolikor jih je bilo. Vsi ali skoraj vsi so bili zidarji, ki so hodili na sezonsko delo v Švico, v Francijo, torej v druge dežele in si pač na ta način služili vsakdanji kruh. Torej Renški zidarji so bili zelo poznani do nedavnega. Je pa, torej 22. januar zaznamoval njihov obstoj, njihovo delo v tem pomenu. Namreč, 22. januarja, tam sredi 19. stoletja, ne, točno se ne ve kdaj, naj bi se zgodila v opekarni v Bukovici nesreča in so trije Renški zidarji se takrat ponesrečili. To je pa god svetega mučenca Vincenca in zato je bila vsako leto na ta dan v Renčah žalna spominska maša. Ta slovesnost je dala pobudo za nastanek zidarskega društva svetega Vincenca. Ta dan je bila vsako leto velika slovesnost in velik krajevni praznik. Društvo je delovalo še nekaj let po prvi svetovni vojni. Sveti Vincenc je tako torej postal zavetnik Renških zidarjev, torej ne splošno zidarjev, če beremo njegov življenjepis tega ni napisano tam, ampak prav Renški zidarjev. Imeli so tudi svojo posebno bandero v cerkvi in kot zanimivost, na vrhu te bandere ni bil križ kakor imajo bandere, ampak zidarska žlica. No, ta zidarska žlica je še zmeraj, jo imamo, in mogoče bomo tudi ta, to staro obnovili, tako da bo nekje vidna in nas spominjala na ta dogodek.

Sploh ko boste kaj obnavljali v vaši župniji.

Ja, ko bomo še obnavljali, ker smo že veliko obnavljali, tako, ja. Mogoče samo še to: želeli smo, moja želja je bila, da bi spomin na te Renške zidarje, ki so šli zdaj v pozabo in tudi, mislim, ni več, malo zidarjev je sedaj v Renčah in se več ni praznoval potem ta praznik, ampak smo ga zdaj, zadnje desetletje oživili in ga praznujemo in torej vsako, 22. januarja oziroma na nedeljo po 22. januarju je sveta maša za pokojne Renške zidarje. In še en spomin smo postavili v cerkvi nanje. Akademski slikar Tomaž Perko, ki nam je napravil načrte za vitraže v celi cerkvi, na enem izmed vitražev smo upodobili svetega Vincenca in zraven je napisano: sveti Vincenc, zavetnik Renških zidarjev.

(pesem)

Počasi se približujemo koncu nocojšnje oddaje Iz življenja naših župnij. Nedeljske maše so na podružnični cerkvi na Gradišču ob pol devetih zjutraj, v župniji Renče, v župnijski cerkvi pa ob desetih. Gospod Slavko Hrast, zakaj bi se kot župnik župnije Renče posebej zahvalili Bogu?

Ja, res se imam za marsikaj zahvaliti Bogu in zahvaliti dobrim ljudem s katerimi živim in s katerimi delam. V teh skoraj desetih letih, kar sem v župniji smo se morali najprej spoprijeti z različnimi obnovami in mislim, torej sedaj, če gledam našo župnijo, moram reči, kajne: Torej živimo v kraju, kjer sobivamo z ljudmi različnih pogledov, med nami so neverni, veliko je priseljencev, ki so pravoslavne ali muslimanske vere, vendar skušamo živeti v slogi, v razumevanju in moram reči, da imamo skupnost katoličanov, ki s srcem kot kristjani in župljani delujejo in živijo, veliko sodelujejo, materialno prispevajo, pomagajo z delom. V Renčah je veliko dobrih ljudi in na Gradišču tudi seveda na katere se lahko zanesem in zelo radi pomagajo. In v jeseni bomo imeli tudi misijon od katerega pričakujemo še poseben Božji blagoslov.

Najlepša hvala gospod Slavko Hrast. Hvala tudi vam, ostalim sodelavcem iz Renč in iz Gradišča. Poslušalce pa vabim, da nam prisluhnejo tudi prihodnjo soboto.

Marija Brezmadežna.

Prosi za nas.

Sveti Mohor in Fortunat.

Prosita za nas.