ŽUPNIJI CERKNO IN NOVAKI

 

1. del

 

2. del

ŽUPNIJI CERKNO IN NOVAKI.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župniji Cerkno in Novaki, zato so zdajle z mano v studiu gospod župnik iz teh dveh župnij, gospod Jože Jakopič in njegovi sodelavci: gospa Marija Škufca, gospa Dolores Mrzlikar in gospod Pavel Magajne. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

Lep pozdrav. Dober dan.

Da bomo čim bolje izkoristili ta čas, ki nam je na voljo vas kar prosim, da najprej predstavite svoj kraj, svojo župnijo. Boste to storila vi, gospa Marija Škufca.

Ja, meni je bila naložena ta naloga. Bi kar na kratko opisala, kje sploh je župnija Cerkno. Leži 324 metrov nad morjem, v kotlini na robu Primorske z Gorenjsko, med alpskim in dinarskim svetom. Skozi Cerkno vodi cesta iz Poljanske in Sevške doline proti dolini Idrijce in naprej proti Soški dolini. Cerkno je oddaljeno od Idrije približno enaindvajset kilometrov, od Škofje Loke petintrideset kilometrov in Nove Gorice cirka šestdeset kilometrov, tako da smo kar oddaljeni od večjih središč. Cerkljanska je bila naseljena že pred Kristusovim štetjem, v času Ilirov in Keltov. V obdobju Rimljanov pa je čez Cerkljansko vodila tovorna pot, ki je povezovala Škofjeloško s Tolminsko in Furlanijo. Za začetek naše župnije pa se moramo ozreti malo bolj daleč nazaj v zgodovino in sicer v štirinajsto stoletje. V zapisih, ki jih je o zgodovini cerkljanske zbral naš rojak Viktor Prezelj, beremo, da je leta 1356 Čedadski kapitelj izdal odločbo o vsakoletnih cerkvenih vizitacijah po svojih farah. Iz te odločbe je razvidno, da je že v prvi polovici štirinajstega stoletja v Cerknem nastala samostojna fara pri svetem Jerneju. Prvotna farna cerkev ima častitljivo starost, saj naj bi bila zgrajena že v trinajstem stoletju. Zapisi o prvih cerkvenih vizitacijah so iz leta 1476, nato so se redno opravljale vsako leto. Leto 1710 je Cerkljanske župnije obiskal vizitator Vincenc Silani. V Cerknem je ugotovil, da je podružnična cerkev svete Ane v kritičnem stanju, da se podira, ker jo spodkopava bližnji potok. Farani so ga zato takrat prosili, da jim izda dovoljenje, da se stara cerkev podre in zgradi nova na drugem primernejšnjem kraju. Z gradnjo nove cerkve so začeli leta 1710. Gradnjo je vodil zidarski mojster Gregor Maček s Poljan v Poljanski dolini. Ta dela so potekala sedem let. Mogoče je zanimivo v zvezi s tem tudi, da so dela potekala v času Tolminskega punta in zaradi tega Cerkljani niso sodelovali v kmečkem uporu. Cerkev je bila zgrajena in blagoslovljena 19. junija 1717. Blagoslovil jo je kanonik Franc de Brandis. V slovesnem sprevodu so prinesli Najsvetejše iz cerkve svetega Jerneja in tako je nova cerkev prevzela vlogo župnijske cerkve. Posvečena je bila sveti Ani in sveta Ana je naša farna zavetnica. Leseni marmorizirani glavni oltar s plastikami razen sklopa tipov v oltarni niši, je delo domačega rezbarja Jakoba Razpeta. Kip svete Ane in Joahima z Devico Marijo v sredini, ki stojijo v veliki oltarni niši, so po ustnem izročilu delo Mateja Dežela, Razpetovega učenca. Kot vemo je sveta Ana zavetnica za srečno poroko in srečen zakon, za obdarjenost z otroki, za srečen porod, zavetnica mater, vdov, gospodinj, delavk. V naši župniji pa smo ji naložili še eno nalogo, ker je pri nas znano klekljanje in je veliko klekljaric, so se ji tudi te priporočile v varstvo. Zato je tudi na pročelju cerkve, ob nogah svete Ane, naslikana bula za klekljanje. 

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Zdaj bom pa Vas, gospod župnik Jože Jakopič prosila še, da predstavite pa svojo župnijo. Kakšna župnija je to?

Ja, jaz bi najraje povedal glih malo skozi zgodovino. Namreč, pod župnijo svete Ane oziroma Cerknega ali pa prej še svetega Jerneja, je pa spadalo šestnajst podružnic. Danes so se ene že osamosvojile, so postale župnije, druge so še zmeraj podružnice kakšne druge župnije, tako če gremo malo po naših hribih okrog Cerknega, bi lahko naštel poleg svetega Jerneja, ki je bila nekdanja župnijska cerkev, cerkev v Labinjah, cerkev Svetega Duha, vse te cerkve, pa je prav da omenim, so že 1750-ega leta že omenjene, vse so pač starejšega izvora, tako da so v gotskem, gotski stil imajo za osnovo. Kasneje pa večina od njih, so barokizirane. V Labinjah je bila še ena cerkev, cerkev svetega Nikolaja ali svetega Miklavža, ta je še danes v ruševinah, samo turen in pred časom so, pred leti so tiste, so rabili denar in so prodali zemljišče, tako da ni naš več, ta turen. Potem imamo cerkev svetega Janeza Krstnika v Planini, v osnovi prav tako gotska, barokizirana, potem svetega Kacijana na Reki, Spreobrnjenje svetega Pavla na Straži, svetega Jošta v Trebenčah, svetega Andreja v Zakrižu, ta ni iz 1570-ega leta, ampak je iz osemnajstega stoletja, ker je nadomestila eno starejšo cerkev. Prav tako je cerkev svetega Tomaža v Novakih, ki je bila nekoč podružnica Cerknega, danes je župnijska cerkev, župnijska, je nova cerkev iz 1762-ega leta, ravno tako so starejšo cerkev porušili zaradi slabih razmer. Pod Novake pa so spadale še Davče, takrat še ni bilo cerkve, so jo takrat sezidali. Pod Cerkno je bila še seveda cerkev v Ravnah svetega Urha, potem svetega Ubalda v Orehku, svetega Lenarta v Bukovem, danes vse to spadajo pod enega župnika na Bukovem, potem pred kratkim je bilo še štiri leta nazaj so bile tudi Otaleške cerkve pod Cerkno, so v Otaležu, svete Katarine, svete Nikolaja v Jaznah, svetega Jurija v Lascu in Marijinega rojstva v Policah, ki je bila pa, okrog triinšestdesetega leta je prišla pod župnijo Šentviška gora. Še ena cerkev nam je ostala, svetega Janeza Nepomuka v Novi Oslici, ki je zdaj pa v ljubljanski škofiji. Še ena, tista pa ni podružnica, je pa kapela, kapela svetega Križa na Lajšah.

Kjer je vsako leto obletna maša.

Škofijska slovesnost na pobite na Lajšah, prav.

Za naše poslušalce, ki morda malo manj poznajo te vaše kraje, je morda prav, da povemo, da je cerkljansko pač področje, kjer je že med posameznimi kmetijami pol ure ali pa cela ura hoda, kaj šele med zaselki, tako da je tako veliko število cerkva pravzaprav razumljivo, da so sploh lahko naši predniki, ki so po več ali manj hodili peš, prišli do službe Božje. Je to razlog?

To je. Tudi Jožef drugi, ki je bil sin Marije Terezije, ki je bil tiste vrste mežnar, ko je podiral cerkve, seveda svetega Miklavža je šla tudi zaradi tega, se je moralo porušiti, so bili v tistem času tudi še tri so imele prepoved, vendar so s prošnjami ljudstva, ljudi, da so še zmeraj toliko oddaljene od župnijske cerkve so ostale cerkve. To je za sigurno, to vemo za Labinsko cerkev in za svetega Jošta in za Kriško cerkev.

Kaj pa ta množica podružnic pomeni za Vas kot duhovnika v teh krajih? Kako si sploh organizirate potem delo, kako to poteka?

Kot vemo, ne, podružnice so vezane na župnijo, torej mati cerkve je le župnijska cerkev, tako na podružnicah imamo eno do tri maše na leto, to je na zavetnika pa verjetno kjer so ohranili kakšen spomladanski pa jesenski semenj, kot se reče v naših krajih. Pa še kakšen svetnik kot je v Zakrižu svetega Anton, tako Puščavskega kot Padovanskega, ker so imeli tudi bratovščino ustanovljeno.

Kako pridni pa so ljudje na Cerkljanskem za obiskovanje nedeljske maše? Pridejo? Mogoče pozimi je malo težje za nekatere. 

Ma, sama župnija šteje tri tisoč ljudi, od tega je, vzemimo dva tisoč štiristo katoličanov. K maši pride od tristo petdeset do štiristo nedeljnikov se računa iz tistih dveh štetih, ki jih imamo, spomladansko in jesensko štetje. Res je, eni imajo precej daleč. Meni to ni danes vzrok, ker več ali manj hodimo vsi delati, naredijo dosti več kilometrov z avtomobilom, da bi bil to vzrok, da bi ne mogli priti k maši, ne, so drugi vzroki, taki iz tradicije, da se ne hodi k maši.

IZ FARNE KRONIKE.

Pri tolikšnem številu podružnic in pri tako pestri zgodovini se je verjetno marsikaj dogajalo, kar je bilo vredno zapisa v farno kroniko. V današnji oddaji gotovo ne bomo mogli našteti vsega, kar bi se dalo povedati, ampak mogoče izpostavite pač nekaj tistih najbolj pomembnih dogodkov ali pa ljudi.

Veliko je bilo teh dogodkov, ki bi bilo prav, da se jih spominja in to večkrat. Večina teh dogodkov je vsekakor povezanih z raznimi obnovami v župniji. Ali v župnijski cerkvi ali v podružnicah, na primer, gotovo med te dogodke spada celotno restavriranje orgel leta enaindevetdeset, potem žegnanje zvonov pri župnijski cerkvi svete Ane, petek 3. oktobra 1997 je škof Metod blagoslovil tri nove zvonove. Zvonove je ob svoji petdeset obletnici cerkvi in Cerkljanom podarila tovarna elektrotehničnih aparatov Eta. Tako si je tovarna oskrbela trajno zaznamovanost, saj na zvonovih nosi napis: Dar vseh delavcev, Eta, 47 97. Potem je prav gotovo so popotresne obnove, tako cerkve svete Ane, svetega Jerneja, cerkve svetega Andreja v Zakrižu in svetega Tomaža v Novakih. Obnova orgel, starih orgel v Zakrižu, Brgaslonovih zvonov pri svetem Joštu, še bi lahko naštevali. Morda prav to, kar je polepšalo izredno cerkev svete Ane, nove slike, ki so bile napravljene na fasadi cerkve, ki jih je izdelala odlična slikarka, lahko rečemo, Maša Bersam Mašuk, leta 2003. 2004 pa ni preostalo nič drugega, kot da se ob zaključnem delu to blagoslovi. Začelo se pa je pri hiši, rojstni hiši našega rojaka, nadškofa Sedeja, ki je cerkljanski rojak, ob njegovi stopetdeseti obletnici rojstva.

(pesem)

Ja, ob tako velikem številu cerkva, ki jih je seveda treba vse vzdrževati, najbrž imate že kar dosti dela že s samimi temi obnovami, gradbenimi deli in tako naprej. Ampak mi bomo pa zdaj se ozrli, se bomo ozrli še na druga področja, kjer si prizadevajo farani, župljani Cerkljanskega za živ utrip vaše župnije oziroma vaših dveh župnij. Kaj vse se pri vas dogaja, katere so tiste stvari, ki bi jih lahko danes posebej izpostavili?

Vsekakor velja, da brez molitve bi vsako delo, čeprav dobro, ne bi vodilo ne k Bogu, ne približevalo se drug drugemu. Zato naj omenimo molitveno skupino, ki ima, vodi molitveno uro na prve četrtke in ob drugih priložnostih. Tudi živi rožni venec obstaja, poleg mežnarja, ki je ob enem tudi pri nas pritrkovalec in sodeluje z mežnarjem, glih tako, ki je pritrkovalec iz Novakov, potem strežnikov, ki jih je dvaindvajset, krasilk cerkve, katerih je sedemindvajset skupin, sodelujejo po prazniku starši prvoobhajancev in birmancev za njihov praznik, potem je skupina bralcev, danes jih je štirinajst bralcev, zraven pa sodelujejo pri mašah tudi drugi, skavti, medžupnijska Karitas, župnijski pastoralni svet, otroci, pa Vera in luč. V zvezi z bogoslužjem moramo omenit tudi dober zbor, imamo tukaj pevovodja, lahko kaj več o zboru pove tudi sam.

Tako, res. Kakšni pevci pa ste na Cerkljanskem, gospod Pavel Magajne.

Ja, saj nekaj se trudimo, no, pač imamo redne vaje vsak petek in tudi redno sodelujemo pri vseh nedeljskih mašah ob deseti uri, no in seveda za praznike, obletnice in za kakšne druge potrebe kot so seveda slovesa, pogrebi pa birme in tako naprej. Zdaj zbor šteje tam petindvajset do trideset, malo niha, ne, članov odraslih, predvsem bi rad, da bi sodelovalo več mladih, čeprav jih imamo nekaj. Mogoče okrog samega zborovstva v Cerknem, ki ima kar močno, bogato tradicijo in je znano že pač cerkveni zbor iz še začetka prejšnjega stoletja in v tem času se je zvrstilo ogromno dobrih organistov, dobrih zborovodij, znanih, pa kaj vem zdajle po, z novejšega obdobja recimo s šestdeset, sedemdeset let prejšnjega stoletja, to je tam deloval Stanko Medvešček je zbral kar nekaj Cerkljanskih pesmi, aranžiral, in on je tudi dosti dobro vodil zbor in pa, tako da te pesmi zdaj so zapisane in jih tudi izvajamo ob prilikah, okrog Božiča. Če lahko omenim Avgusta Ipavca, ki je tam kaplanoval in tudi imel dober zbor, pa veliko drugih dobrih. No, sam vodim zbor že trinajst let, no, v zvezi z zborom lahko omenim še to, da smo lansko leto 1. Oktobra dobili občinsko priznanje, se pravi naj priznanje za kulturno delovanje, to je Bevkova nagrada, ki jo podeljuje občina Cerkno za take recimo opažene skupine, posameznike, ki delajo na kulturnem področju in to nekako za negovanje ali ohranjanje zborovstva na Cerkljanskem.

Zdajle sem nekako že drugič zaznala, da imate kar dobre odnose z okoljem v katerem živite, se pravi s krajevno skupnostjo, s krajem, prej ste rekli, da je Eta nabavila zvonove, zdaj ste rekli, zbor je dobil občinsko priznanje. Je res tako, ne?

Ja, prav gotovo. Največ seveda pripomorejo, družba v katerem smo, bolj pri konkretnih zadevah, ne tistih, ki se vidijo in v tem se gre tudi zahvala Cerkljanskem, bi rekel, občini, krajevni skupnosti, nenazadnje tudi šole, ne.

Ja.

Moram dodati tudi to, da odličen dober mešan zbor deluje tudi v župniji Novakih, vodi ga pač članica našega zbora Eva Lahajnar in je zdajle v dveh letih lepo zastavila in res smo kar ji hvaležni, da se trudi, tako da imajo tudi oni redne vaje in redno sodelujejo pri bogoslužju, pa hodimo na skupne izlete, pa hodimo na skupne nastope, recimo prav ta vikend je bil dokaj naporen, smo šli v Davčo skupaj na posvetitev nagrobnika Filipu Terčelju.    

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Mogoče je prav, da zdajle rečemo še kakšno besedo o skavtih. Skavti so na Cerkljanskem kar doma in pred dobrim tednom dni je bilo prav na Cerkljanskem veliko skavtsko srečanje Marmeljada 2009. Gospa Marija Škufca, Vas bom vprašala, kje vse ste gostili te skavtske skupine?

Tega srečanja se je udeležilo okoli petsto primorskih skavtov. Razdelili smo jih na več področij po Cerkljanski, kamor so odhajali volčiči, izvidniki in izvidnice, popotniki in popotnice. Tu moramo omenit še naše odrasle skavte, ker jaz sem tudi skavtinja. Mi smo jim pomagali že dan prej, na soboto s kuhanje, v nedeljo pa smo imeli svoj program odrasli skavti. Tako da smo imeli neko služenje in pa skupno udeležbo pri začetku in koncu te Marmeljade. Skavtstvo v Cerknem že obstaja enajst let, da se je pričelo z mladimi skavti, začel je župnik Janez Kobal in seveda je bilo najprej treba usposobiti nekaj mladih ljudi, dijakov, študentov, da so potem lahko začeli delati z manjšimi otroci, a ne, od enajstega, dvanajstega leta dalje. Danes je pri, v stegu vključenih petdeset do šestdeset članov in poleg tega stega obstajamo tudi odrasli skavti. Razlika je mogoče ta, odraslih skavtov, da naše smernice niso, naše smernice delovanja niso vključene toliko v vzgojo in skavtske veščine, ampak v služenje, a ne. Tako da mi radi pomagamo na vseh področjih v župniji, pri kmečkih opravilih, recimo bili smo letos na Brezjah ob romanju bolnikov in invalidov, šest naših članic bo šlo v Lurd kot spremstvo bolnikov. Vsako leto tudi pomagamo pri organizaciji spravne slovesnosti na Lajšah in smo glavni organizatorji pogostitve ob smučarskem dnevu duhovnikov v Črnem Vrhu. Odprti smo za vse dobro, kar se dogaja v naši župniji, tudi dobro sodelujemo z lokalnimi skupnostmi, mislim da je to kar ena dobra popestritev v župniji.

Tako, zdaj smo nekaj povedali o skavtih, kjer se združujejo mladi in tudi starejši. Mogoče pa je prav, da se ozremo še, kaj pa počnejo v vaši župniji otroci, tisti, ki so veroučenci. Gospa Dolores Mrzlikar, Vi ste katehistinja.

Ja, verouk poučujemo v župnišču, razen prvega razreda in ene skupine drugega razreda, kjer imamo verouk tudi v prostorih šole, za kar se tudi tukaj res iskreno zahvaljujemo šoli, ker predvsem staršem veliko olajšamo ravno zaradi tega, ker je pač Cerkljanska zelo raztresena. Čas vožnje, ker imamo pač ta verouk v šoli, takoj po končanem pouku, tako da grem iskat v šolo, jih pripeljem v prostore vrtca in potem jih tudi nazaj odpeljem. Ostali verouk se pač, kot sem že rekla, je v župnišču. Obiskuje otrok dvesto štirideset otrok. Radi sodelujejo, radi prihajajo, najbolj pa so veseli sodelovanja pri nedeljskih mašah, zato smo z gospodom župnikom uvedli sodelovanje po razredih. Začnemo v, prvo nedeljo v septembru in potem nadaljujemo z Roženvensko nedeljo, nedeljo Kristusa Kralja, te pomembne nedelje, Zahvalna nedelja in tako da se zvrstimo tja do nedelje Svete Družine, kjer prvi razred pri tej maši sodeluje, kjer tudi otroci prejmejo blagoslov otrok. V naši župniji poučujeva verouk dve katehistinji in gospod župnik. Jaz poučujem nižjo stopnjo vključno s šestim razredom devetletke, gospa Pia Štravs pa poučuje popoldansko skupino šestega razreda.

Gospod Jože Jakopič, Vi pa imate nekaj nauka tudi v Novakih.

V Novakih kar v podružnični šoli, prav tako, da zaradi prevozov, dve skupini, ker je podružnična šola ima samo do petega razreda veroučencem.

Slišali smo, da je kar dosti veroučencev, kakšno pa je vaše sodelovanje s starši?   

Srečanja s starši v naši župniji poteka, eno na začetku veroučnega leta, kjer gospod župnik pripravi katehezo za starše, sama pa starše seznanim s konkretnim delom pri verouku. Tudi mi, tako kot večina, opažamo upad krščanskega življenja doma. Družine ne molijo več skupaj in večina otrok nima verske izkušnje, Boga srečujejo samo pri verouku in pri maši, doma ni odziva, zato čutim, da so otroci velikokrat v dvomih. Zato bi rada pozvala starše, naj se ne bojijo Kristusa in Cerkve, Jezus namreč ostaja z nami vse dni do konca sveta, zato pogumno pokažimo svojo vero tudi otrokom. Starši pa so najbolj nagovorjeni takrat, ko otroci sodelujejo pri maši. Sama čutim, da nagovorimo tudi oddaljene starše. Morda vsaj takrat upajo priti v cerkev, ker vidijo svojega otroka pred oltarjem, ko bere prošnje, zahvale in pridejo predvsem zaradi svojih otrok. V naši župniji imamo tudi birmance, imamo dvoletno pripravo na ta zakrament. V prvem letu s birmanci skupaj z animatorji pripravljajo bolj tako, da se udeležijo duhovnih vaj. Mi smo jim ponudili dve možnosti, pri sestri Rebeki v Kanjem dolu in z gospodom župnikom v Stržišču. Sama sem bila z njimi v Stržišču in moram reči, da so bili navdušeni, nagovorjeni, tako da se mi zdi to zelo dobro tudi za v naprej. Drugo leto za priprave pa je bolj na, poudarek na liturgičnem področju, na teh katehezah, ki jih imamo po birmanskih skupinah.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Pod bogoslužje prav gotovo spada, kar smo spustili še prej, delivce svetih obhajil, to je, ti imajo tudi poslanstvo, ne. Drugače pa vsekakor pod diakonijo spada medžupnijska Karitas Cerkno, potem pod to dejavnost prav gotovo spada Vera in luč, ki se je pričela leta 2000, katere pobudnik pa je bil takratni kaplan Zoran, danes je tukaj lučk petindvajset, drugi so pa spremljevalci. Pod Karitas gotovo spadajo tudi žene, ki pomagajo oziroma čistijo občasno župnišče, kar sem jim vsekakor hvaležen. V župniji je prav da omenim tudi pomoč, ki jo imam, gospoda Andreja Sedeja, ki je kot duhovni pomočnik, pomaga v župniji in sem mu tudi izredno hvaležen za vso njegovo pomoč.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Gospod Jože Jakopič, kaj je tisto, za kar ste Bogu še posebej hvaležni, da ste pač zadnja štiri leta župnik prav v župnijah Cerkno in Novaki?

Hvaležen sem, da sem, prvo da sem duhovnik. Potem je, kjerkoli si, da lahko deluješ, s tem se približujem dostim ljudem, ki mislijo, da je tudi zdravje zelo potrebno in da je potrebno tudi ene pametne razmere, da lahko upravljaš župnijo ali več župnij, s tem sem hvaležen za pogoje, ki so, in pa, da, če je Božja volja, bomo še dosti časa tam. Jaz sam sem rekel, da bomo v Cerknem, dokler ne sezidamo novega faruža.

Tako, še drugim dajem isto vprašanje. Zakaj ste hvaležni, da ste prav župljani te župnije? Mogoče najprej gospa Škufca.

Ja, jaz če premislim, sem lahko hvaležna za veliko stvari. Meni je bilo v župniji omogočeno nekaj stvari, kar sem jih nekje po tihem želela, to je branje beril, ne bom rekla, tudi mi je v veselje izrednega delivca obhajila, čeprav na to nisem niti nikoli mislila, vesela sem, da se gospod župnik obrača na nas, člane ŽPS, da vidi, da ima zaupanje pri nas in mi mu pomagamo pač po svojih močeh. No in ker je prav omenil izgradnjo novega župnišča, začeli smo zaenkrat z zbiranjem denarja in z molitvijo.

Gospa Dolores Mrzlikar.

Malo ste me izzvala, namreč sama nisem Cerkljanka. Sem enajsto leto v Cerknem. Poročena, imam družino, vendar sem katehistinja, zaposlena kot katehistinja. Kaj bi rekla, vesela sem, da sem katehistinja, Jezus me je poklical, verjetno prav med te otroke tudi zato, da jim prinašam Jezusa. Namreč, jaz vedno molim za vse te otroke in mislim, da čutijo to moč te molitve in mogoče tudi zato radi prihajajo in so me veseli tudi ko me vidijo na cesti.

Lepo. Gospod Pavel Magajne, tudi Vi prihajate od drugod.

Ja, pravzaprav res. Lahko bi že bil Cerkljan, pa še nisem uradno. Kot sem že rekel na začetku, jaz sem čisto slučajno padel v tale zbor, pač ni bilo zborovodja in nova doživetja, nova spoznanja, bi rekel, in jaz sem jih pri tem zboru res veliko, veliko sem si jih nabral, predvsem pa srečal veliko ljudi, a ne, saj tudi imam že polno pevcev, ki so že pokojni, a ne, ali pa, ki so pustili pa tako, ampak vsak mi je dal nekaj, kar verjetno kje drugje ne bi našel, dobil, doživel.

Hvala za vaš čas, gospod Jože Jakopič, gospa Marija Škufca, gospa Dolores Mrzlikar in gospod Pavel Magajne. Nekako smo pripeljali našo oddajo o vaših župnijah Cerkno in Novaki do konca, ampak seveda ne bomo končali preden se ne priporočimo vaši nebeški zavetnici sveti Ani.

Gospod, Bog naših očetov in mater, sveto Ano in Joahima si blagoslovil v njunem potomstvu, podelil si jima milost, da sta dala svetu mater tvojega Sina. Sveta Ana naj nam kot zavetnica in priprošnjica za srečno poroko in srečen zakon, za obdarjenost z otroki, za srečen porod kot zavetnica mater, vdov, gospodinj in delavk in klekljaric, naj nam izprosi Tvojega, Božjega blagoslova. Na priprošnjo Marijinih staršev naj končno dosežemo odrešenje, ki si ga obljubil svojemu ljudstvu po Kristusu našem Gospodu.

Amen.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.