ŽUPNIJE ČEPOVAN, LOKVE, LOKOVEC IN BANJŠICE

 

1. del

 

2. del 

ŽUPNIJE ČEPOVAN, LOKVE, LOKOVEC IN BANJŠICE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Dragi poslušalci, cenjene poslušalke, prisrčno pozdravljeni v oddaji Iz življenja naših župnij. Nocoj se bomo srečali z župnijo Čepovan in župnijami Lokve, Lokovec in Banjšice, ki ležijo v njeni soupravi. Pred mikrofonom prisrčno pozdravljam gospoda župnika Adolfa Šavlija.

Dober večer.

In njegove sodelavce, gospoda Markota Pavšiča.

Dober večer.

Gospo Giuliano Spina.

Dober večer vsem skupaj.

In gospoda Slavkota Slivka.

Dober večer.

Gospod Adolf Šavel, mnogi ne vedo točno, kje leži Čepovan in ostale župnije, ki jih vodite, pa nam za začetek povejte, o katerih krajih pravzaprav govorimo.

Ja, to je kraj, ki se imenuje Banjškotrnovska planota in to sta pravzaprav dve planoti skupaj, ki jih pa Čepovanska dolina je nekako vrezana med te dve, tako da to planoto kot enoto razreže na dva dela. Je Banjška stran in potem Trnovska stran. Zdaj Banjšice in planota Banjška je nekako zapadni del te planote in jo omejuje na zapadni strani Soča in potem na severu pa Tolminska ali pa Idrijca in potem nad, se pravi ko, nad Čepovanom je potem, so, je pa Trnovska planota, ki pa se nekako dviga proti notranjosti in potem na jugu je Vipavska dolina, na severu pa ta Idrijska dolina Idrijca in pa Trebušca, Trebuška dolina. In nekje v sredini je to naselje, te doline, ki je zelo globoko vrezana v to planoto in edino tukaj v tej dolini je izvir vode, precej vode in od tukaj jo črpajo na Lokve, v Lokovec, tako da so že nekdaj tam si postavili svoje hiše prebivalci, ker je bilo dosti vode in potem tudi dolina primerna za obdelovanje in za živinorejo in prav pri izviru te vode je postavljena tudi cerkev Čepovanska, ki je nekako posvečena Janezu Krstniku, ker Janez Krstnik ima tudi nekaj z vodo opraviti in on je krstil Jezusa Kristusa v reki Jordan in tako so tudi predniki izbrali najbrž prav zaradi tega tudi Janeza Krstnika in Čepovan ima približno tristo petinšestdeset prebivalcev, vas kot taka in potem so še razni zaselki okrog in župnija je omenjena prvič v zgodovini leta 1550-ega, takrat so ustanovili vikariat in cerkev je bila potem sezidana in posvečena 1557-ega, potem povečana je bila 1906. Župnija pa je bila ustanovljena 1889-ega. Potem imamo še eno majhno podružnico Srce Jezusovo v zaselku Puštale in potem pa so še zaselki: Dol, Vrata in tako nekako tu, v tem je ta župnija Čepovan.

Ostale župnije, ki jih upravljate, torej Lokve, Lokovec in Banjšice so pa najbrž predvsem mlajše.

Te so pa mlajše in Lokve, to je župnija, ki je na nadmorski višini 947 metrov, prebivalcev ima pa samo sto dvaindvajset in ta župnija je zelo hribovskega značaja in tukaj je tudi bil nekoč močno razvit turizem, pozimi smučarija, poleti lepi, čudoviti izleti in se pravi, so ljudje prihajali iz vseh strani in so tam se nekako ohlajevali, ker dol v Gorici je toplo poleti in potem prihajajo gor. No, in tukaj je pa zavetnik Anton Padovanski in ta župnija je bila pa omenjena prvič 1786. Cerkev je bila sezidana 1797 in posvečena je bila pa 1896. No potem imamo še Lokovec, je pa na drugi strani Čepovanske doline, spada pa pod Banjško planoto. Lokovec je pa nadmorske višine osemsto sedemdeset metrov in prebivalcev ima pa dvesto štiriindevetdeset. Zavetnik te Lokovške župnije je sveti Peter in Pavel. Župnija je prvič omenjena 1800, sezidana je bila tudi 1800 in posvečena je bila pa 1825, v župnijo pa je bila ustanovljena za časa Italija 1936-ega leta. Potem so pa še Banjšice, to je pa nekako središče Banjške planote, no, in potem Banjšice, bi kdo mislil, da je Banjšice ena vas, ki spada skupaj, kjer so hiše skupaj, ampak tam kjer je cerkev na Banjšicah je cerkev in nekaj hiš, se pravi ene tri hiše in drugo ostalo je pa po celi tisti planoti Banjški je nekako raztreseno, so tej zaselki in je to na nadmorski višini sedemsto dvajset metrov in prebivalcev je pa dvesto štiriinšestdeset. In ta župnija je pa posvečena, njen zavetnik je Sveti Duh in prvič je župnija omenjena 1570-ega leta in kot župnija je bila ustanovljena 1936 tako kot Lokovec. Potem cerkev je bila sezidana 1825 in posvečena pa 1909. Je pa nekako na enem lepem kraju, z ene strani se vidijo lepo hribi, od Karnijskih Alp, potem Kanin, Krn do Črne prsti. Na drugo stran ko se pogleda, do proti jugu pa lahko zagledate tudi morje.

(pesem)        

IZ FARNE KRONIKE

Gospod Adolf Šavel, župnija Čepovan ni samo lepa, ni samo krasna, ampak ima tudi lepo in bogato zgodovino. Kdo so tisti pomembni ljudje, ki so župnijo Čepovan zaznamovali?

Župnijo Čepovan je najbolj zaznamoval župnik Blaž Grča, ta je tudi ustanovitelj župnije, to je bil prvi župnik v Čepovanu in on ni bil samo župnik, bi rekel samo upravljal kot duhovnik tukaj, ampak on je bil naravnost en tak voditelj, da je te ljudi tudi bodril in podpiral v drugih rečeh, ker takrat ljudje samo z živinorejo in pa s poljedelstvom in s temi rečmi niso mogli tako preživet kot je bilo treba in jih je on spodbujal, naj tudi kakšne domačo obrt opravljajo in je on tisti prvi bil, ki je ustanovil čipkarsko šolo. Potem so pa še tu znani laiki, Anton Podgornik, ki je bil velik kmetijski strokovnjak, njegov brat Karel Podgornik, ta je bil pa publicist in politični delavec. In potem še eden znan je bil Miroslav Plesničar, ta je bil pa prevajalec. Tudi na Lokvah, ki je tako majhna župnija, žepna, je bilo nekaj takih, najprej je bil en duhovni poklic, redovnik družbe Jezusove in potem je pa tam bil rojen znan mladinski pisatelj Venčeslav Winkler. Lokovec je poznan po gospodu škofu Metodu Pirihu, ki je ordinarij Koprske škofije, je prav v Lokovcu rojen in tudi rad zmerja pride v Lokovec, zlasti na praznik Vseh svetih. On rad tam opravi daritev svete maše in moli za rajne in pokropi grobove in potem gre nazaj v Koper in še tam opravi. Torej, zelo rad prihaja domov in so mu domačini zelo pri srcu, in potem tudi zmeraj ga zanima, kdo je umrl in kako je tam in tako dalje, se pravi, da je res Lokovčan ta pravi, se temu reče. No, potem pa je še njegov bratranec Vladko Pirih, ki je bil dekan v Postojni in je še sedaj tam kot upokojeni duhovnik, skladatelj in velik organist. Potem so še tu redovnice, tri redovnice. Sestra od Metoda Piriha, ki je na Cresu in potem še dve redovnici sta bili in nazadnje lansko leto je dala večne zaobljube sestra Frančiškanka Marijina Misijonarka Ana Slivka. Ta pa ni domačinka, družina se je iz Jesenic preselila k nam in sedaj je pa poslana kot misijonarka v Brazilijo. In smo ponosni, tudi če ni naša domačinka, je pa le gor pri nas te zaobljube dala in je kot tam priseljenka, nekje jo imamo za svojo, bo tukaj njen brat kaj povedal o njej še bolj natančno lahko, ker zna, kaj se je dogajalo.

Na Banjšicah pa poznamo tudi znanega duhovnika Valentina Staniča, ki pa ni bil le duhovnik, ampak tudi?

Res je, ta ni bil samo duhovnik, ki je deloval na Banjšicah, in on je bil prvi duhovnik, ki je stanoval na Banjšicah. In on je bil naroden buditelj, zelo zaveden Slovenec in je zelo, zelo mu bilo pri srcu ta narodnost in je zelo bil ponosen na to, da smo Slovenci. In potem je bil tudi vzgojitelj, pesnik, marsikakšno pesem, in tudi alpinist. In je znan po tem, da je večkrat na Triglav se povzpel in je tudi prvi izmeril na kakšni višini je Triglav in je tam bil na takem kraju, kjer je lahko hribe imel pred seboj in jih je gledal, občudoval, ampak to je bilo premalo zanj, je moral iti gor, da bo videl, gor na tisti hrib, ki ga je od daleč gledal.

(pesem)

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO

Življenje v župnijah Čepovan, Lokve, Lokovec in Banjšice je tudi danes izredno razgibano in živo. Gospod Marko Pavšič, Vi ste mežnar v Banjšicah že skoraj petdeset let. Pripravljate se na praznovanje, povejte nam: Kakšna je vaša življenjska izkušnja življenja z župnijo?    

Kot mežnarija, ne. Kaj jaz vem.

Videli ste že precej duhovnikov, ki je prišlo mimo.

Tri duhovnike, ta četrtega zdaj. Duhovnik, ki je šel proč, tisti je kasneje sprejel, ne. Sem prijel ključe jaz, ki sem bil najbližji cerkve, ker ga ni bilo tam človeka, ne, takega mladega, ne. Sem prijel in potem samo za ključe, pa nisem še bil mežnarija. Ni sem hodil delati in potem, ko sem prišel domov, je bilo tudi ročno zvonjenje. Zvoniti ni imel kdo, pa mi je zvonila mama, ki je bila doma stalno, ne. In potem sem se poročil dvainšestdesetega leta in potem je pa žena skrbela, da je ona zvonila. Jaz sem hodil delat in potem se je začela mežnarija. Prvo je bilo malo sramota, me je bilo malo sram po cerkvi napravljat miloščino, pa več ljudi je bilo takrat in sem se malo sramoval. Pa sem se bolj slabo štimal, potem sem se bolj štimal, da smo me potem bolj gledali, ne. In potem tako naprej, sem delal, potem sem prišel pa do pokoja zdaj.

Najbrž se je življenje v župniji tudi kaj spreminjalo in ni bilo skozi enako?

To se je spreminjalo, ja, tudi. Največ se je spreminjalo z duhovniki. Potem en duhovnik je bil, ki je hodil iz Bat na Banjšice, Robert, ne, kako se je pisal.

Zadnik.

Zadnik Robert, potem za tisti je prišel potem ta Martin Pavlin iz Lokovca. On je hodil deset let iz Lokovca dol, in on je bil brez prevoza, pa jaz sem bil kot šofer potem njemu, sem ga dosti hodil iskat pa vozil dol, vse tako delo sem delal, ne. In potem pa je prišel pa na Banjšice po desetih letih. Je bil še deset let na Banjšicah. Ali čem povedati tudi leta, ali kako? Deset let, no.

Povejte nam, kako to, da že toliko časa vztrajate v tej službi?

Ma ne vem, naučil sem se, zdaj če bi jo pustil, bi bilo dolgo cajta, ne, dolgčas bi bil, ne in kaj jaz vem še kaj. In potem ta Pavlin Martin je šel potem v pokoj, je šel v dom, ne in tako, zdaj pa sva s Šavletom, saj živiva skupaj.

Imate že kaj pomočnikov?

Ne, nič nimam, ne, tudi ne vem, če bo kdo.

Kako pa bo potem, bo vse na elektriko, gospod župnik?

Na elektriko, zdaj je zvonjenje na elektriko. 

Gospa Giuliana Spina, Vi niste vernica te župnije, ampak ste doma iz Ravnice. Ste pa predstavnica Karitas, ki na vašem območju deluje medžupnijsko in povezano. Nekoliko nam orišite, kako pravzaprav vaša Karitas deluje?

Naša Karitas povezuje osem župnij. Osem župnij Banjškotrnovske planote in še podružnično cerkev Grgarja, ki je Ravnica. No, jaz sem iz Ravnice, In to nekako, to Karitas povezujemo skupno, ker ljudi na Trnovski in Banjški planoti ni toliko, da bi lahko vsaka župnija imela svojo Karitas ustanovljeno, smo se potem na pobudo gospoda Martina Pavlina takrat leta 1998-ega ustanovili, prišli skupaj in poskušali delovati skupno, na gorskem področju.

Zbirate se v Grgarju. Kako potekajo vaša srečanja?

Mi se zbiramo enkrat mesečno v Grgarju in srečanja potekajo takole, na primer: imamo duhovno misel, potem recimo temo, ki jo ali jo zberemo mi predhodno ali župniki, tako se tudi sodelavci Karitas izobražujemo, oblikujemo na podlagi tega, ne, in potem se naše seje, sestanki odvijajo naprej s problemi, problemi, ki jih imamo pač po župnijah, socialnega značaja, s problemi ljudi, ki potrebujejo pomoč, povezovanje z drugimi in tako naprej.

Gospa Spina, zaupajte nam, se je v zadnjem času število ljudi, ki zaprosijo za pomoč, povečalo?

Ja, predvsem zadnje dve leti, a ne, ko je začela velika brezposelnost, tovarne se zapirajo, ljudje so ostali doma in tudi ti prosilci so številnejši. Mi seveda kot sodelavci Karitas imamo, moramo imeti posluh do tega in videti, poiskat tudi če ne pridejo do nas vse ta potrebne in jim priskočit na pomoč.

Gospod Slavko Slivka, Vaša zgodba je pa prav posebna. Vi niste od rojstva v župniji Lokovec, saj ste se preselili po poroki, drugače pa ste doma iz Jesenic. Prej smo slišali, omenjena je bila vaša sestra Ana Slivka, ki je sedaj misijonarka in se pripravlja na misijon v Braziliji. Povejte nam, kako je pravzaprav vaša družinska zgodba potekala, kako da ste sedaj župljani župnije Lokovec? 

Dokler smo bili še na Jesenicah, nekako smo se čutili kar utesnjene v stanovanju, nismo bili neki mestni model, ki bi v mestu užival in smo ves čas iskali, kje bi na kakšno podeželje prišli. Pokazala se je priložnost in oče je kupil zemljišče v Lokovcu šestinosemdesetega leta, in od takrat naprej smo kar hodili na počitnice in tako naprej na Primorsko, obnovili staro hišo. Po poroki sva pa z ženo prišla v Lokovec, tudi poročila sva se v Lokovcu in sva tam začela zidati hišo in ustvarjat dom in je bil kar zanimiv prehod iz mestne župnije. Ko sem bil na Jesenicah, sta bila dva župnika, upokojeni gospod Zdravko Handrihar pa Jože Melčinovič, zdaj župnik v Kočevski Reki in na Jesenicah je bila taka mogočna cerkev, velika, tudi obnovili smo jo, tudi prazniki, ko so bili, to so bili dogodki, spektakli, mislim, tako kot ima za bit, slavje. In zanimivo mi je bilo, ko sem prišel v Lokovec, ko je bolj skromno vse skupaj. Ma ima to tudi svoje prednosti, na Jesenicah sem pomagal mežnarju, ki je bil že precej star, zdaj je že pokojni in če smem primerjat recimo vstajenjsko procesijo, čeprav smo sedaj pred Božičem, je bila vstajenjska procesija, smo imeli godbo na pihala. Je bil pevski zbor, so bili skavtje, jaz sem pomagal mežnarju, od cele vstajenjske procesijo sem videl dvainpetdeset stikal, nič drugega, pač v zakristiji. Lokovška cerkev ima vsega skupaj petnajst stikal, tako da sem le bolj v cerkvi in je res tista vstajenjska procesija res nekaj od procesije, ne da sem neki operativec, ki skrbi za to, da stvari tečejo. Je precej, precej boljše to, ima svoje prednosti, ima svoje slabosti, je pa da v Lokovcu ni ne skavtov, ne zakonske skupine, ne kakšnih takih stvari, molitvene skupine in tako naprej, tako da, kar imamo, tisti, ki imajo pač željo, na kakšne zakonske skupine hodimo kam v dolino, predvsem tisti, kar nas je mlajših, ki smo hodili na pripravo na zakon eni v Šempeter, eni v Tolmin, eni niti ne vem kam so še hodili, pač v dolino. Ker tudi priprave na zakon na planoti nekako ni. Tako da se pozna, so stvari, ki so boljše, so stvari, ki so slabše, ja, vsak po svoje, kjer se kdo najde.

Duhovni poklic Vaše sestre se pa ni začel v Lokovcu, ampak že doma na Jesenicah?

Ja, začel se je na duhovnih vajah v Lescah pri sestrah Frančiškankah Marijinih Misijonarkah, takrat je nekako začela doma razlagat, da bi šla k sestram, potem je še nekaj časa premišljevala, malo se pripravljala in prve začasne zaobljube je rekla v Lescah, ko smo še živeli na Jesenicah. Potem se je preselila na Mirje in po očetovi smrti smo se, se je tudi mama preselila k meni v Lokovec, tako da potem ko je bil čas za večne zaobljube, je sestra izrekla večne zaobljube v Lokovcu in tudi misijonski križ je sprejela v Lokovcu, v naši cerkvi, Lokovški, bila je poslana v Brazilijo, ker pa je za Brazilijo težko dobiti vizo, je šla zdaj naprej v Lizbono, na Portugalsko, zdaj je že dobila vizo, dva dni nazaj je sporočila, da je urejeno in se tretjega januarja odpravila čez lužo v Brazilijo.

(pesem)

Gospod Adolf Šavel, zakaj bi se kot župnik župnij Čepovan, Lokve, Lokovec in Banjšice, zakaj bi se posebej zahvalili Bogu oziroma kaj je tisto, kar Vam pri Vašem delu daje elan?

Najprej bi tukaj na prvo mesto postavil te ljudi s katerimi se srečujem, tu so domači, prijetni, taki, ki so veseli, da se srečamo, da se vidimo, da si kaj rečemo in veseli so obiskov in jaz mislim ta njihova preprostost kaže tudi na njihovo odprto srce, da pač nekje so sprejemljivi za vse tisto, kar nekje oznanjamo. Nekako jaz mislim, da tukaj mene drži prav to, čeprav je to področje težko, posebno za starejšega duhovnika, ki more premagovati te višinske razlike, ampak vseeno grem z veseljem tudi če ni obiska pri maši in tudi pri kakšnih drugih stvareh ni tako kot bi človek želel, ampak vseeno vidim neko hvaležnost v teh ljudeh, ko prideš, ko ta obred opraviš in se poskuša obred narediti čim lepši, maša, potem lepo je, da jih čimveč sodeluje, včasih je treba potrpet, ker ni sodelovanja takega kot bi bilo treba. Recimo ni bralcev ta pravih, ker nas je malo in ne moreš si izbrat izmed njih nekoga, ki bi dejansko tam bil pripravljen čimveč pomagat. Saj so sodelavci, hvala Bogu, da so, in potem pa tudi, tisti, ki pridejo nekako je meni v zadoščenje so veseli, da sem prišel in da smo nekje tudi Bogu dali čast, se mu zahvalili in ga prosili in to nekje mi daje neko moč, neko notranjo tako spodbudo, nekako tudi če je težko včasih, greš z veseljem, ker veš, da nekdo te čaka.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Približali smo se koncu današnje oddaje Iz življenja naših župnij. Nedeljske maše se v župnijah Čepovan, Lokve, Lokovec in Banjšice spreminjajo, niso redne, zato jih tudi ne bomo sedaj posebej oznanjevali. Bi pa Vi gospod Adolf povabili naše poslušalce še v vaše kraje.

Ja, jaz vse poslušalce in poslušalke vabim, najbrž da ne poznate tega kraja, da pogledate včasih tudi tisti konec, res je malo bolj vstran, ampak mislim, da človek odnese neko svežino in je vesel, pa zlasti, ko je lepo vreme in da so razmere dobre na cesti in tako naprej, se splača priti in pogledati te kraje, ker imajo res svoj, svojo lepoto, svojo krasoto in to človeka tudi, bi rekel, tako, duhovno vznemirja, da kar nekako s tem krajem živi. Sveti Janez Krstnik.

Prosi za nas.

Sveti Peter in Pavel.

Prosita za nas.

Sveti Anton Padovanski.

Prosi za nas.

Sveti Duh.

Usmili se nas.