Strani

torek, 29. maj 2012

ŽUPNIJE ŠMARJE, PLANINA IN VELIKE ŽABLJE





  




1. del




2. del
  


ŽUPNIJE ŠMARJE, PLANINA, VELIKE ŽABLJE IN GABRJE.     
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci.  V današnji oddaji vam bomo predstavili kar tri župnije in eno podružnico. To so župnije Šmarje na Vipavskem, župnija Planina in župnija Velike Žablje, poleg tega pa še podružnico Gabrje. Zato so z nami v našem studiu zdajle tamkajšnji župnik gospod Sašo Mungerli in njegove sodelavke: Katarina Vrtovec iz Šmarij, Julijana Leben iz Planine in Jelka Troha iz Velikih Žabelj. Lep pozdrav vsem skupaj. 
Tudi Vam. Dober večer. Dober dan.
Ker so župnije štiri, je prav, da kar pohitimo. Začnimo torej kar s Šmarjami. Gospod Sašo.
Župnija Šmarje na Vipavskem je manjša župnija. Šteje štiristo, približno štiristo sedemdeset duš, cerkev je posvečena Marijinemu imenu in šagro imamo dvanajstega septembra. V Šmarjah se dogaja mnogo zanimivih stvari, o raznih aktivnostih mogoče še nekaj kasneje. Imamo še eno manjšo podružnico Šmarij, ki je pa Spodnja Branica. Tam je pa zavetnik, Spodnje Branice, pa sveti Lenart, šestnajsti november. Tako, prva na kratko. Kam smo umeščeni Šmarje? Šmarje je ena taka župnija, ki je med Vipavsko dolino in skoraj že med krasom, tako da izpred župnišča že recimo vidim Štanjel, prve hiše v Štanjelu, to je že kras. Tako da smo na enem takem, na eni taki tromeji, med krasom, med Goriško in med Vipavsko dolino.
Upravljate pa tudi župnijo Planina, ki nam jo bo predstavila gospa Julijana.
Planina je tudi razložena v naselje, ki leži na gričevnatem svetu jugovzhodno od Ajdovščine in ločuje Vipavsko dolino od krasa. Hiše so strnjene v več zaselkov, Kobolje, Gorenja vas, Novo naselje, Brith, Dolenja vas, Marči, Štrancarji in Guštini. In v to krajevno skupnost in župnijo spada tudi Dolenje in vas Tevče. Planina ima dve podružnici, to je podružnica svetega Pavla, ki leži tudi na vzpetini, tristo šestinosemdeset metrov nadmorske višine in podružnica svete Marjete je pa v Dolenjah, to je blizu reke Vipave. Drugače je pa posvečena cerkev svetemu Kancijanu in oglejskim mučencem.
No, in zdaj poglejmo še tretjo od župnij. To so Velike Žablje, predstavila nam jo bo gospa Jelka Troha.
Naša župnija ima zavetnika svetega Florijana in leži sredi Vipavske doline, na levem bregu reke Vipave, ob vznožju hriba Školj. Župnija ni velika, saj šteje nekaj več kot tristo dvajset duš. Vas Velike Žablje pa je omenjena že v davnem letu 1200, sama cerkev pa leži na vzvišenem prostoru nad vasjo, v bližini gradu, okrog cerkve je obzidan prostor, ki je včasih služil za pokopališče, zgrajena pa je bila okrog leta 1770, v času Attemsov in Lantierijev, znanih goriških grofov. Cerkev je leta 1889 poslikal goriški slikar Klemente de Neri, ki je leta 1940 tudi slike restavriral, menda je to edina cerkev, ki jo je v celoti poslikal ta slikar.
Poleg teh treh župnij pa, gospod Sašo Mungerli, upravljate tudi Gabrje, ki so nekako nekaj med podružnico in župnijo.
Ja, po starem se je reklo temu kuracija, to je, vas šteje približno sto petdeset prebivalcev, zavetnik župnije je pa sveti Martin, tako da imamo veliko šagro 11. novembra, ko se iz mošta naredi vino, in takrat pride tudi sveti Martin na konju in imamo sredi vasi en lep praznik, župnik tudi blagoslovi mošt, ki je postal vino in tako potem se veselimo še dolgo časa in počastimo na tak način svetega Martina. Tako da, Gabrje pa je zanimiva vas, zaradi tega ker so po svoje zelo povezani med seboj in tako kar dobro funkcionirajo, če se hoče temu tako reči, tako da je kar lepo biti med Gabrci.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.
Poslušalci, ki so do zdajle pozorno prisluhnili temu našemu pogovoru, si lahko že kar predstavljajo, da je to kar obsežno območje, da imate, gospod Mungerli, kar nekaj dela, da obidete vse te vaše fare. Pa Vas prosim, da zdajle poveste: Kakšne so te fare, vse kolikor jih imate, v Vaših očeh? Kaj se tam dogaja, kako jih doživljate?
Ja, vsaka je posebej zanimiva. Kakor če vprašate očeta, naj opiše svoje otroke, vsak je edinstven, vsak je nekaj posebnega, ne vem, kje bi začel. Pri Planini, ki je fara, ki sem jo nazadnje dobil, pred dvemi leti. Na Planino sem že takoj, ko sem postal župnik te fare, sem doživljal kot zelo aktivno vas, ogromno stvari se dogaja, ogromno stvari so laiki prevzeli v roke in tako, da župnik ima ogromno podpore, no, s strani laikov. V vasi je tudi društvo gospodinj, potem tudi amatersko gledališče, dosti močnih in dobrih vinarjev. To je Planina recimo, potem Žablje, majhna vasica, velik pomen, se mi zdi, da, doživljam, velik pomen, da se v Žabljah daje molitvi, na temu liturgičnemu dogajanju, življenju. S tega vidika je res sto procentno poštimano, kar se tega tiče, je pa majhna vasica, ne, to pa spet ima svoje prednosti, pa spet tudi minuse. Smo pa tudi v Žabljah zelo aktivni, tako da smo, v enem letu smo podrli ta stari faruž in postavili novega in zdaj že pridno tam imamo vse aktivnosti, verouk in vse ostale stvari. Šmarje? Šmarje je kar en po svoje sem jo doživljal od začetka kakor malo zaspano, ampak potem ko sem pa prišel živeti v Šmarje, sem videl, da so tudi Šmarci so se zelo odzvali in čeprav sem tri leta živel v pisarni in spal v arhivu, potem smo pa kar, so kar stopili skupaj in mi uredili stanovanje, tako da sedaj imam, v Šmarjah namreč bivam, tam so mi uredili lepo stanovanje in tudi, ne zaradi mene, ampak, ne vem, tak trenutek je bil, da se v Šmarjah zdaj zadnje čase veliko dogaja, zelo veliko, tudi na področju mladine, zato sem tudi povabil Katarino, ki je predstavnica mladih, da bo tudi o tem kaj kasneje povedala.
Kot župnik v vseh teh župnijah najbrž morate usklajevati delo: Pa delate kakšne stvari skupaj, katere v vsaki župniji posebej?    
Takoj od začetka sem videl, da je treba stvari povezovati, zato sem začel čisto na taki zelo preprosti ravni. Začeli smo s tako imenovanimi Ceciljankami. Pevci smo se začeli zbirati vsako leto v eni župniji in smo najprej, smo imeli sveto mašo pri kateri pojemo in potem pridemo skupaj in se malo poveselimo in tako da se selimo, tako da vsako leto ena župnija gosti vse pevce iz ostalih župnij in to je bilo taka prva oblika povezovanja, potem so sami pevci in organisti, so rodili idejo, da bi imeli tudi Božičnico, se pravi ravno tako, da se naučimo v Božičnem času iste pesmi, da jih potem v Božičnem času oziroma potem že v novem letu, po novem letu zapojemo, to se je zdaj zadnji dve leti prijelo in vidim, da kar funkcionira, no, začeli smo čisto tako, pesem povezuje in to je bila prva. Zdaj pa skušamo še druge stvari povezovati, ker je tako lažje in boljše, pa tudi se, mislim, da je v vsakem primeru dobro, da se srečujemo, ker čeprav živimo zelo blizu, ena vas od druge je lahko oddaljena deset, pet, deset minut, ampak se v bistvu sploh ne poznamo, jaz ugotavljam, recimo letos smo imeli zaključek veroučnega leta, smo imeli v Šmarjah, naslednje leto gosti to zaključek drugje, smo imeli, zapeli vsi zborčki, kar jih je skupaj, potem smo sodelovanje imeli skupno in potem na koncu še skupaj presenečenje, sladoled. Mislim, da je bil en lep dogodek.
(pesem)
Pokukati bo treba kar v tri farne kronike, zato predlagam, da tudi sedaj kar pohitimo, gospa Jelka Troha nam bo povedala, kaj piše v farni kroniki Velikih Žabelj.
Ja, v Velikih Žabljah zasledimo, da so bila zelo velika prizadevanja za ustanovitev samostojne župnije, ker preden so Velike Žablje dobile svojega duhovnika, so spadale v župnijo Sveti Križ in so vsi otroci, ki so bili do leta 1813 rojeni, so bili krščeni v Svetem Križu. In takrat pa je bil za vikarja v Velikih Žabljah imenovan duhovnik Janez Zgonik. Od takrat naprej se tudi v vasi vodijo matične knjige, se vpisuje krste, poroke, smrti in vendar je bil še zmeraj odgovoren Kriškemu župniku in takrat so kot za pogoj, eden od pogojev za ustanovitev lastne župnije je bilo tudi stanovanje za župnika, farouž in tako so po več desetletnih prizadevanjih za pridobitev statusa samostojne župnije, je bilo zgrajeno in vseljivo novo župnišče, ki je bilo za takratni čas zelo sodobno, ker je imelo sanitarije v hiši, to je bilo leta 1898, vendar župnija še zmerja ni bila priznana in leta 1900 je Kriški župnik Ivan Kodre napisal knezo-nadškofijskemu ordinariatu ostro pismo s prošnjo, naj se zadeva ali spor končno reši, ker so ljudje bili odločeni prestopiti v vzhodno Cerkev in tako so Žablje 1904 postale samostojna župnija in prvi župnik v tej župniji je bil Henrik Černigoj. Kasneje so Velike Žablje prispevale kar veliko duhovnikov, enajst duhovnikov in osem redovnic. Prvi duhovnik je bil Anton Slejko, posvečen leta 1833, še živeči in delujoči so še trije duhovniki in ena redovnica in posebej bi omenila železomašnika in starosta, duhovnika, duhovnikov Dušana Bratino, ki živi v Šempetru pri Gorici. On je bil posvečen leta 1938.
Tudi farna kronika župnije Planina je zanimiva, gospa Julijana Leben, boste Vi nekaj povedali o tem.
Ja, Planina je bila zaradi svoje lege zelo pomembno naselje, nastalo že v dobi Keltov in o tem priča prazgodovinsko gradišče in Keltsko grobišče. Potem je zelo znana bitka, ki se je odvijala pod Planino petega in šestega septembra leta 394 po Kristusu in sicer je bila to znamenita bitka med vojskama cesarja Teodozija in proti cesarja Evgenija. Potem naslednja ena taka zanimivost je, da so Turki leta 1471 pustošili po Vipavskem in so se seveda Planinci takrat se utaborili okoli cerkve svetega Pavla in se tam branili. Naša cerkev je bila zgrajena leta 1631 in sicer je bila pod upravo menihov iz kartuzijanskega samostana v Bistri pri Vrhniki, in nenazadnje je tudi na Planini služboval znani duhovnik, zgodovinar, vinogradnik, gospod Matija Vrtovec, iz novejše kronike pa ta podatek, da smo leta 2003 popolnoma prenovili notranjost cerkve in tudi obnovili vse znamenite kipe in slike, ki jih ima naša cerkev.
Gospa Jelka je že omenila duhovnika Vrtovca. Zdajle pa nam bo Katarina Vrtovec povedala, kaj pa je zanimivega v farni kroniki župnije Šmarje na Vipavskem.
No, tukaj se je rodil, kot ste že povedala, Matija Vrtovec, ki je precej pomembna osebnost svojega časa in je bil rojen osemindvajsetega januarja 1784 na Jakulinih, umrl je pa drugega septembra 1851. Osnovno izobrazbo je dobil v Vipavski farni šoli in pri domačem duhovniku, gimnazijo je obiskoval v Gorici, učil se je tudi v Gradcu in v Ljubljani, potem je bil posvečen v duhovnika in je bil kot pomočnik v Vipavi in dve leti je tudi služboval kot kaplan na Planini. In tam je tudi se zelo veliko ukvarjal z ljudmi, skrbel za njihovo izobrazbo, delil je nasvete, kmetijske, pa tudi pozneje je kot vikar v Podnanosu ljudi učil o raznoraznih teh kmečkih opravilih in tudi svoje premoženje je zapustil svojemu rojstnemu kraju in tistim krajem, kjer je služboval. Ja, je tudi zelo veliko potoval in se je učil drugih jezikov, tujih, jih je obvladal kar sedem, njegovo najbolj znano delo je vinoreja, potem je pa tudi znan po temu, da je dal pobuda za slovensko himno, da bi največji slovenski pesnik moral napisati neko hvalnici trti in to je potem tudi Prešeren vzel na znanje in napisal Zdravljico.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
V Velikih Žabljah je bila že leta 1993 ustanovljena molitvena skupina pod vodstvom pokojnega župnika Franca Misleja. Bila je ustanovljena kot molitveno pogovorna skupina za samopomoč in so bila srečanja dvakrat mesečno v župnišču, kasneje pa je ta skupina postala izključno molitvena in dejavno sodeluje v župniji. V oktobru molitev rožnega venca, adventna devetdnevnica, Križev pot v postu, majniška pobožnost, birmanska devetdnevnica. Enkrat tedensko pa imamo srečanje in molitev za razne namene, letos za duhovne poklice, srečanja imamo pa sedaj v cerkvi. Skupina je sestavljena iz starejših članic, skupina pa je tudi povezana z geortološkim društvom štirje letni časi, s katerim tudi večkrat poromamo v bližnje božjepotne cerkve in se udeležujemo tudi duhovnih srečanj za starejše. Skupina je odprtega značaja, tako da se lahko vsak župljan, voljan molitve, priključi in sodeluje.
Ahm. Molivci ste tudi v Planini, gospa Julijana, boste Vi povedali kaj o tem, kako se Vi organizirate.
Ja, pri nas je molitvena skupina od leta 2006, podobno kakor v Velikih Žabljah, tudi mi se srečujemo enkrat tedensko pri češčenju, ker smo brez gospoda in ker sem jaz delivka obhajila, potem tudi prejmemo sveto Rešnje telo, pripravljamo v postnem času križeve pote po vsaki nedelji in ob petkih, potem tudi sedaj, ker je, ima gospod kar tri župnije, pomagam tako, da nesem obhajilo po molitveni uri tudi na dom k bolnikom. Drugače pa naše članice tudi obiskujejo skupino prenove v Duhu, ki pa je v bližnji Vipavi.
Ko smo že pri tem, mogoče malo zdaj bi rekli kakšno besedo o tem, kako je pa organizirano bogoslužje v vseh teh župnijah, kako uspete uskladiti vse urnike.          
Sveta maša je vsak dan, tako da se zvrsti, praktično razen ob četrtkih, ko imam prosto in mašujem kje drugje na terenu ali pa doma, kjerkoli, tako da je organizirano, da vsak dan je na vseh farah in podružnicah, je ravno zadosti dnevov. Ob nedeljah so pa tri nedeljske svete maše, tako da začnemo ob osmih trideset v Velikih Žabljah, potem ob devet petinštirideset na Planini in ob enajstih spet v Šmarjah. Tako, je treba malo pohiteti, ampak to je to.
Kdo pa so tisti, ki si prizadevajo za lepo bogoslužje, gotovo pevci.
Pevci gotovo. V vsaki župniji in v Gabrjah ravno tako imamo pevski zbor, recimo če povem samo kdo vodi zbore. V Šmarjah je to Jolanda Klemše, v Gabrjah je Marjan Gorjup, ki vodi zbor in igra na orgle, Franc Leben, soprog gospe Julijane, ki je tle z nami, na Planini skrbi za glasbo in v Velikih Žabljah Tanja Troha.
Potem so tu gotovo še strežniki. Imamo bolj organizirano po seznamih v vseh župnijah, tako da to res, kar deluje lepo. Potem skupina bralcev, ki pridno berejo, tudi med tednom imamo organizirano, potem imamo v vsaki župniji je, je tudi mežnar. Milan Marc je v Šmarjah, v Gabrjah je, po mojem, takrat ko se je lotil je imel štirinajst ali petnajst let, je bil najmlajši v Sloveniji, povem, Marko Kobal. Jaz sem ga malčk nahecal, po birmi sem rekel, on je rekel, peti ne znam, sem rekel, kaj boš potem delal, boš pomagal malo ta prejšnjemu mežnarju, ne, je rekel, Rajkotu, je rekel ja, ok. Jaz sem že pozabil in potem naslednjo nedeljo ga dobim v zakristiji, sem rekel: Kaj pa ti tle. Je rekel: Saj ste rekel, da bom pomagal, in potem je ostal, ko je stari mežnar obnemogel, je Marko lepo ostal. Tako se mi je zdelo zelo lepo, no, eno tako nadaljevanje birme, ne, ko zmeraj slišimo take zgodbe, da birmanci odhajajo, kakšni pa ostajajo in sprejmejo tudi take službe. Na Planini je za mežnarja Dominik Trebižan, tudi dokaj mlad in v Žabljah Sandi Samec. Tako da bogoslužje je nekako, mislim, lahko rečem, da zelo dobro, sem zelo, zelo zadovoljen, no, z bogoslužjem.
Sodelavcev, kot vidim imate tudi dovolj.
Je, res hvala Bogu.
Ja.
Velik imate pa gotovo da tudi nauka, vsaj veliko število ur, če že ne veliko število učencev.
Ja, problem je tle, da smo razpršeni, ne, zato je treba organizirati, potem združujemo po dva razreda po navadi, da dobimo za eno skupino normalno, pomagajo pa mi še katehistinje, tri in katehist, tako da v Šmarjah mi pomaga Drago Troha, soprog do gospe Jelke. Na Planini gospa Julijana, ki je tle z nami in gospa Anica in v Velikih Žabljah Tanja Turk. Tako da nekako uspemo ves verouk lepo poštimati in pripraviti otroke na zakramente in tudi drugače, mislim.
To je eno, potem pa otroci počasi rastejo in postanejo mladi, tudi za mlade je potreba poskrbeti, o tem nam bo pa kaj več povedala gospodična Katarina Vrtovec. Katarina, kako pa je poskrbljeno za mlade v teh Vaših župnijah.
Ja, v zadnjem času smo še kar precej stopili skupaj in se dobivamo vsaj v Šmarjah, se dobivamo tudi vsak teden med šolskim letom. Večina vsaj punce, no. Tudi sodelujejo pri zborčku, ki jih imamo pač jaz in ena prijateljica vodimo in hodijo otroci zelo različne starosti, tudi, ne vem, štiri leta do mladincev in ne samo pojemo, ampak tudi se igramo, se lovimo in pa skačemo, samo da je pač žur. No, in zdaj na, glede na to, na uspešnost tega zborčka smo tudi nekako letos si zastavili en projekt, in sicer oratorij v Šmarjah, in smo naredili en tak oratorijski dan, smo tudi povabili iz drugih župnij, ki jih upravlja naš župnik. Potem pa je za omeniti še pohod, ki se dogaja od leta 2001 in že spet je pohod po Vrtovčevih poteh.
To je en tak velik dogodek za Šmarje, pa ne samo za Šmarje, slučajno sovpada ta pohod po vseh teh župnijah, ki jih pravzaprav jaz upravljam, tako da je en tak dogodek za vse naše fare. Pride do šest tisoč ljudi, pride, ne, tako da je kar dogodek, ne, mislim, v novembru se to dogaja in tako, da tudi en drugačen utrip tem našim krajem. Tako, se srečujemo z ljudmi, ki prihajajo tam in skušamo biti gostoljubni, tako, v spomin, vse na spomin na Matija Vrtovca, no, ker mislim, da je res pomemben za naše kraje.
Še nekaj bom vprašala kar naravnost. Gospod župnik se gotovo ne bo sam pohvalil, ampak on je glasbenik, kar se takoj pozna pri delu z mladimi.
Seveda se pozna, tudi pomaga nam pri zborčku, je vedno prisoten, če le zmore in je nek, prav eno tako srce, ki zmeraj da malo podpore oziroma malo še precej. Mislim, da brez njega ne bi bilo tako kakor je, no.
Vzgaja tudi nove kitariste.
O, ja, tudi nove, ja, to smo pozabili, tudi ma, ta tečaj kitare, tako da je, ja, tak motor.
Ja, meni se je zdelo pomembno, ker, ja, zastonj sem prijel to znanje in se mi je zdelo zelo fajn, ker sem znal kitaro in sem videl, kaj vse to potegne s sabo. Koliko veselja in koliko druženja in se mi je zdelo zelo dobro predati to znanje tudi naprej, in zato sem, že od vsega začetka sem se lotil s tečaji tako v Šmarjah, kot v Žabljah, zdaj tudi na Planini in mislim, da je fajn, da se to, potem gre to znanje avtomatsko kot gre en plaz kar naprej, ma ne samo znanje, tudi ena ljubezen do glasbe in predvsem meni je pomembno druženje in to vidim, da glasba zna ustvariti.
(pesem)
Že uvodom je gospod župnik omenil, da imate tudi društvo gospodinj, pa bi morda gospa Julijana, Vi malo več povedali o njih.
Ja, društvo gospodinj in dramska skupina na Planini povezuje dekleta, žene, fante in može na vasi ter si prizadeva razgibati kulturno in družabno življenje v naši vasi in tudi zelo pohvalno mladim rodovom želi prenesti sporočilo in kulturo naših dedov in babic, in zato vsako leto ustvarjajo etnološko obarvane prireditve. Uspešno so že predstavili knjigo: Da ne bi pozabili, kjer so zbrani običaji in recepti tradicionalnih jedi in za ta projekt so tudi v letu 2006 prijeli priznanje občine Ajdovščina, potem so bili pa vsako leto naprej projekti, zrno na zrno, Whcet, bo Whcet, in Povabljen prijatelj sem trto sadil.
Prvi projekt je bil ta, da ne bi pozabili, je bila knjiga, ampak potem vsako leto naprej, tej projekti, ki jih je omenila gospa Julijana, to so, ma amatersko posneti filmi, dolgi petinštirideset minut, koliko je bil zadnji, in to je, poleg tega pa še eno dramsko igro postavijo na oder, vsako leto, ne, in potem še gostujejo okrog. Hočem reči, da poudarimo, ne, da to je, ni samo ena razstava, ali pa tako ena proslavica, ampak je eden konkreten projekt, za katerega delajo celo leto, recimo lani so imeli, kako je že trta.
Povabljen prijatelj sem trto sadil.   
So dobesedno spremljali trto po starem, tako kot se je po starem, kakor se je po starem trto sadilo, od ko so šli jo vsaditi, pripraviti že prej cepiče, saditi in potem so dejansko jo spremljali vse leto in so snemali film po malem čez celo leto, se pregazili do trgatve, po potem do svetega Martina, hočem reči, je kar en konkreten projekt, za katerega mislim, da gre vse pohvale.
Torej ta dramska skupina in gospodinje v Planini delujejo samostojno kot društvo ali so, in kako so povezani potem z župnijo, mogoče malo več o tem.
Z župnijo dobro sodelujemo, recimo prvo leto, takoj ko sem prišel na Planino in smo imeli ta projekt Bo whcet, bo whcet, so rabili župnika in sem rekel, nič, saj jaz bom zdaj vaš župnik, bom kar jaz igral župnika v tem filmu, tako da smo imeli že od začetka en tak dober stik in sodelujemo super.
Tudi recimo, ko se kakšne slovesnosti, prihod škofa ali karkoli, so vedno pripravljene te gospodinje, odlično skuhajo, narezke in za vse slovesnosti v vasi in tudi take cerkvene stvari.
Tako sodelovanje pa zmeraj pomeni tudi nekako odpiranje župnije v, in povezovanje župnije z ostalimi dejavnostmi, z vsem kar teče v kraju, mogoče se da še o tem kaj reči, gospod Sašo Mungerli.
Meni je zelo naravno, pravzaprav, saj župnija, saj so isti ljudje, ali, enkrat jim rečemo krajevna skupnost, drugič župnija, ker, dobro to, zdej mogoče na Vipavskem je nam povsem logično, kar verjetno po drugih farah po Sloveniji ni, namreč pri nas so, če rečemo po statistiki več kot devetdeset procentov vsaka fara, več kot devetdeset procentov katoličanov, ne, in meni je to življenje je zelo naravno to povezovati, krajevna skupnost, se kar zmenimo, vsi smo med sabo, tudi poznamo se, predsednika krajevne skupnosti, smo tako, prijatelji, dobesedno, prijatelji, res, in vsa ta, vso to dogajanje je zelo tako, kot sem rekel, naravno, no, da se ne ponavlja. Potem že dolgo časa, zelo staro društvo imamo, že petdeset let in več, prostovoljno gasilsko društvo v Šmarjah, katerega član sem tudi jaz, in pritrkovalci, tako imamo eno novo ekipo v Šmarjah, in zdaj skušamo to tudi v drugi farah se mi zdi zelo dobro tudi ta oblika bogoslužja, sodelovanja pri bogoslužju s pritrkovanjem, da je zelo fajn. Poleg tega, da tudi druži med sabo, ne, moške, ne, in tudi punce so, na Planini recimo imamo eno manjšo ekipo, so pa praktično osnovnošolci in zdaj jih vzgajamo, upamo da bo. Še pogled naprej, če smem.
Seveda.
V planu, nekaj se pogovarjam, tako ko grem na kakšen obisk se pogovarjam, mislim, da je nujno potrebno tudi v naših župnijah narediti kakšno zakonsko skupino. Mislim, da to zelo, zelo veliko pripomore k drugačnemu utripu župnije, ker mislim, da je, če je družina celica Cerkve, je pravzaprav tista družina v prvem pomenu besede sta mož in žena, ne, in tle mislim, da premalo, vsaj pri nas mislim, da premalo vlagamo in bi bilo treba več. Ker če delamo samo na verouku, samo z otroci, ali pa samo z mladimi, pa tudi samo s starejšimi, mislim, da to ni to, ne, treba je iti k družini oziroma prav v zakon, k zakoncema in tam poskrbeti, da res živi dobro in potem mislim, da avtomatsko mora živeti dobro tudi župnija.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.
Jaz moram povedati, že začetka, ko sem prišel na Vipavsko in te župnije, katerim sem do sedaj župnik, sem čutil eno tako, eno tako naravno povezanost s farani, župnikom, ki je recimo prej nisem bil vajen. Jaz sem doma iz Goriških Brd in drugačen način, en drugačen način dojemanja službe duhovnika in prav konkretno župnika. In, uuu, hočem reči, to me je že tako prevzelo, ta sprejetost, tako dobro, normalno, naravno biti sprejet, to je bilo tisto prvo, kar moram reči, da me še danes drži, me še danes drži gor, kadar je tudi včasih težko, in je težko, normalno, da je težko. Me zelo drži gor, to, točno vem, da je toliko in toliko ljudi, ki me sprejema, ki me imajo radi, ki zame molijo, ki čutijo z mano, tako, da ta zavest, da sem sprejet, mi daje zelo veliko moči.
Zdaj pa, ker imamo prav iz treh različnih župnij tudi naše sogovornice, vsaka za svojo župnijo. Katarina Vrtovec, Vi boste povedali za Šmarje.
Meni mi je všeč, posebno te zadnje čase, da se, da smo res stopili skupaj, da bolj, da se več dogaja in da je več stvari in resnično, če pač nekaj hočeš, ne, in če imaš voljo, se resnično da nekaj narediti, no, in tega, predvsem to v zadnjem času, mislim, si nisem mislila, da bo tako živo, ja.
Kaj Vas najbolj nagovarja v župniji Planina, gospa Julijana Leben?
Jaz sicer nisem iz Planine doma, smo se pred enajstimi leti z družino preselili, tukaj prav z obale, ampak se mi zdi, da smo šli kakor Abraham po Božji volji, zelo lepo so nas sprejeli v vasi in tudi je tukaj ena taka čudovita narava in življenje in odprtost ljudi in ker sem doma gospodinja, je tukaj v župniji moj poklic, je tukaj moja služba in tisto moje delo, ki ga z veseljem opravljam za druge in za Boga.
Gospa Jelka Troha, Vi pa za Velike Žablje.
Ja, tako kot je že prej gospod župnik rekel, da so v vsaki vasi tudi ljudje, ki so proti in tako, ampak se mi zdi, da kadar pa pride kakšna stvar, kjer je treba res pograbiti in je treba res stopiti skupaj, da se pa res naredi in to mislim, da se je v naši vasi zelo pokazalo. Tako kot je rekel naš duhovnik, ki je iz naše vasi, Vinko Paljk, je rekel: V Žabljah se je zgodil Velikožabeljski čudež, da je bilo v dveh letih staro župnišče porušeno in zgrajeno na novo in mislim, da smo lahko na to vsi ponosni in da to je res en veliki dokaz, da se če stopiš skupaj res lahko dosti naredi.
Oddaja se približuje h koncu, zato se vam vsem štirim, gospod Sašo Mungerli, in gospe Katarina Vrtovec, Julijana Leben in Jelka Troha, zahvaljujem za vaše sodelovanje. Preden pa prav zares zaključimo, se bomo tako kot po navadi priporočili vašim farnim zavetnikom, ker je župnij več, je tudi zavetnikov seveda več. Zato: sveta Marija, sveti Martin, sveti Florijan, sveti Kancijan in Oglejski mučenci.
Prosite za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.                    

Ni komentarjev:

Objavite komentar