ŽUPNIJA PODBRDO

ŽUPNIJA PODBRDO.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Podbrdo. V naš koprski studio so zato prišli tamkajšnji župnik gospod Danilo Kobal in štiri njegove sodelavke, Polona Kenda, Marta Wolf Trojer, Karmen Beguš in Helena Bizal. Lep pozdrav vsem.

Pozdrav. Dober dan, dober dan.

Najbolje bo, da kar začnemo. Gospa Polona Kenda, Vi nam boste predstavili Vaš kraj, Vašo župnijo.

Podbrdo je naselje v občini Tolmin, leži v zgornjem delu Baške grape, ob železniški progi Jesenice - Nova Gorica in cesti ob Bohinjske Bistrice oziroma Železnikov prek Petrovega Brda proti Mostu na Soči. Samo Podbrdo ima nekaj manj kot osemsto prebivalcev, z vsemi okoliškimi vasmi skupaj pa nekaj pod tisoč prebivalcev. Kot sem rekla Podbrdo leži v zgornjem delu Baške Grape, ob Sotočju manjših potočkov z reko Bača. Tukaj je tudi pomembnejši prelaz med Posočjem in Posavjem, razvodje. V Podbrdu je bila nekoč pomembna tovarna volnenih izdelkov Bača, v kraju pa je osnovna šola, dom upokojencev, trgovina, pošta, banka in pa nekaj manjših gostilnic. Če gledamo z geografskega vidika, je pomembnejši hribi, ki obdajajo Podbrdo so Črna Prst, Obla in pa Porezen. Iz Podbrda se pa vidi tudi Soriška planina. Med kulturno zgodovinskimi spomeniki je najpomembnejša baročna župnijska cerkev svetega Miklavža, več hiš iz devetnajstega stoletja, spomeniki ponesrečencem pri gradnji Bohinjskega predora in pomniki druge svetovne vojne. Podbrdo je nastalo v 16. stoletju na območju Tirolske kolonizacije. V 13. stoletju kot zaselek Bače, omenjene tudi v urbarju. Cerkev svetega Miklavža se omenja leta 1588 in od leta 1848 tudi kot sedež župnije. Od leta 1767 je bila v Podbrdu tudi mitnica in urad za pobiranje vinskega davka. Cestna povezava s Tolminom obstaja od začetka graditve Bohinjskega predora, se pravi od leta 1900. Če pogledam samo še sedanjo podobo Podbrda, glede na to, da je tovarna Bača nehala delovati, se večina prebivalcev vozi na delo v Bohinjsko Bistrico, na Jesenice, v Tolmin, Cerkno, Železnike, tukaj se pojavljajo kar precejšnji problemi s tem, da število prebivalcev kar nazaduje, predvsem so pa velike težave s številom otrok, kar se pozna tudi v delovanju župnije.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

No, potem ko nam je gospa Polona Kenda tako lepo predstavila sam kraj, ki je verjetno pod zavetjem svetega Miklavža, to je vaš farni zavetnik, nam bo pa gospod župnik Danilo Kobal povedal, kakšna je pa župnija, občestvo v njegovih očeh.

Torej, kot smo slišali, teren je kar precej razgiban. Hitro se dvigneš, hitro spustiš, to je hitro pade tista višinska razlika in tudi ti zaselki, ki še sestavljajo župnijo jih kar nekaj najprej, torej glavno je kraj, to je Podbrdo, ki je tudi sedež župnije in drugih ustanov, okoliške vasi okrog Podbrda so Trpnik, Bača, Petrovo Brdo, Porezen in Kuk. Torej Podbrdo ima svetega Miklavža, zelo priljubljenega, zlasti pri otrocih, no, in ima pa tudi podružnice, to so Obloke, k Oblokom spada še vas Huda Južna, potem je Stržišče, kamor spada še dva zaselka Znojile in Kal, tu bi ga rad omenil, tudi da že več kot trideset let deluje dom duhovnosti. No, pred nekaj leti sta bila tako Bloke kot Stržišče še vikariata, to pomeni, da so hodili vikarji, duhovniki iz Ruta, kjer je bila najstarejša župnija v Baški Grapi, že omenjena v 14. stoletju. No, potem je tu še Bača pri Podbrdu. No, in vse te cerkve imajo tudi seveda svoje zavetnike, tu je Obloke imajo svojega zavetnika sveti Trije kralji. Bi rad omenil zelo lep, lesen oltar, ki je bil pred dvema letoma v celoti obnovljen, to je spomeniško varstvo, to je država financirala in tudi vreden ogleda. Torej, porodna cerkev je tam bila že omenjena 1530-ega leta, se mi zdi od tiste prvotne cerkve ni ostalo ničesar, ne. Sedanja cerkev pa ima letnico v cerkvi tudi 1710. Torej letos naj bi bila tristo letnica, ne. Huda Južna tudi ima majhno cerkvico, domačini ji rečejo kar kapela svete Barbare, je bila po dolgih stoletjih narejena, takrat ko je bila tudi narejena Bohinjska proga. Potem je še Stržišče, tu je pa zavetnik sveti Ožbolt, ki goduje petega avgusta in tudi ta cerkev je tam iz leta 1770, torej te cerkve so večkrat skozi vso zgodovino tudi bile obnovljene in zadnja obnova, popotresna obnova je bila med leti 2000 in 2004, ko so bile vse te cerkve tudi obnovljene, ene boljše, ene manj. Po moje najslabše obnovljena prav na Bači, ne, ker že odpada mal tisto, omet in tako naprej. Bača ima tudi svojega zavetnika svetega Lenarta, tudi ta cerkev je bila že omenjena v, tam v 16. stoletju, sredi 16. stoletja, Obloke in Stržišče, ta vikariata od župnije Rut, so imeli tudi svoje duhovnike, kar veliko časa so bili tam svoji duhovniki, potem Obloke so bile nekaj časa pod upravo iz Grahovega, to je sosednja župnija, no, in Stržišče je potem pa po letu 1964, ko je odšel še zadnji duhovnik, to je Drago Klemenčič, potem spadajo pa v soupravo iz Podbrda. Tu bi lahko omenil še živeče duhovnike, ki so še, ki so delovali na našem terenu, torej najstarejši je gospod Milan Sirk, ki je zdaj v penzionu v Volčah, potem je Martin Pavlin, Drago Klemenčič, Brus Dominik, Štrancar Albert in Drašček Anton. Koliko je vernikov, je res težko reči. Veliko leto si malo izmišljujem, ampak taka okvirna cifra je okrog sedemsto, bomo rekli, ne. No in potem tudi razna praznovanja, ki so v naših krajih, če začnem prav pri župnijski cerkvi svetega Miklavža, torej glavno dogajanje se vrti prav že na ta dan, oziroma tudi že na predvečer svetega Miklavža, najprej Miklavževanje, člani, določeni člani župnijskega sveta pripravljajo, pripravljajo z otroki kratko igrico in potem Miklavž obdari otroke z majhnim simboličnim darilom. Tukaj kakšne odrasle, ne. No, na vsake toliko let pa gre tudi Miklavž, obišče kakšne otroke na domovih. Na sam praznik svetega Miklavža pa je adventna sveta spoved, to je že stara tradicija in pa potem zvečer slovesna sveta maša. Rad bi omenil še to, da na nedeljo po prazniku svetega Rešnjega Telesa smo spet po dolgih letih leta 2005 obnovili procesijo svetega Rešnjega Telesa in ljudje so bili tega dogodka zelo veseli, tako da sedaj imamo vsako leto, s tem vidim, da ljudje tudi želijo tudi navzven pokazati svojo vernost in potrebo po Kristusu, da živi med nami v naših krajih. Tudi na podružnicah so lepa praznovanja ob godovih teh svetnikov, zavetnikov. Najbolj se mi zdi Stržišče en tak kraj kjer se še posebej vzamejo zares praznovanje. Torej maša je na tisti dan, ko godujejo, to je tudi po vseh drugih podružnicah in, samo v Stržišču je že dopoldne ob desetih in ljudje si vzamejo prosto tisti dan. Tudi od daleč, od blizu pridejo rojaki in tudi drugi pevci iz Podbrda in to je res lep praznik in se pridružijo potem še mladi, ki so tisti teden na tednu duhovnosti in to je taka družinska maša in srečanje med nami je tako prijetno in se človek počuti kot doma. Tu na Bači je sveti Lenart, tisto je prav na dan svetega Lenarta ni toliko praznovanja, bolj je tam stari praznik Poslednica, ne vem, če sem prav rekel. To je zadnja nedelja cerkvenega leta, torej tam se zberejo res rojaki, od blizu in daleč in tudi drugi ljudje in društvo Baška dediščina pripravi ta dan in tudi najprej slovesne maše, pri kateri sodelujejo cerkveni pevski zbor in potem krajši kulturni program in potem še družabno, prijateljsko srečanje. Potem so gotovo tu še paznik prvega svetega obhajila, birme, tudi v zadnjih letih smo pripravili nekaj predavanj, je bilo malo namenjeno za zakonce, družine, pa tudi za ostale, smo povabili najprej sestro Matejo Kraševec, potem patra Christiana Gostečnika in pa zakonca Sitar. Tako da tudi s tem, bi rekel, smo vsaj dali možnost, še bolj poglabljanja v določene teme, ki sodobnega kristjana tudi zanimajo. Tu je kar, bi rekel, sodelovanje župnije pa z raznimi društvi, nekaj z gasilci in pa z društvom Baška dediščina, torej v Blokah bi rad omenil še tudi ta praznik svetega Florijana, to je nedelja po svetem Florijanu je ta zaobljubljena sveta maša, to bo še več gospa Helena povedala, da se zberejo torej gasilci iz Podbrda in da grejo tudi vsaj nekaj časa peš in da torej v zahvalo in pa tudi priprošnjo k svojemu zavetniku tudi tam, bi rekel, se zbere veliko ljudi in s tem pokažejo tudi, da želimo tega zavetnika proti ognju, proti duhovnemu ognju in proti materialnemu ognju imeti vedno radi in ga tudi radi, in se mu tudi radi priporočamo.

IZ FARNE KRONIKE.

Zdaj nam bo pa gospa Helena Bizal malo odstrla strani farne kronike, kaj pa najdemo v njej.

Ja, tako, kronika za župnijo se je vodila samo kratek čas, nekaj zanimivejših podatkov nam je pa vseeno uspelo zbrati iz drugih virov, največ informacij in pomembnejših letnic sem dobila pri gospodu Cvetu Zgagi, domačinu iz Bače, ki že vrsto let ljubiteljsko zbira informacije o preteklosti zgornjega dela Baške grape po raznih arhivih, knjigah, župniščih. Po njegovih podatkih naj bi bila prva omemba cerkve svetega Nikolaja že leta 1566, najprej je bila podružnica fare v Nemškem Rutu, prvotna cerkev  v Podbrdu je bila majhna in deloma lesena, leta 1739 so zgradili sedanjo cerkev, leta 1766 naj bi v velikem požaru zgorelo celo Podbrdo, od takrat naprej je v začetku maja ob godu svetega Florijana organizirana procesija v Bloke, kot je povedal že gospod župnik, v tamkajšnji cerkvi je namreč najbližji oltar posvečen temu svetniku. Na zahvalno nedeljo leta 1891 pa so v cerkvi zapele nove orgle, izdelal jih je mojster Janez Zupan iz Kamne Gorice, zanimiv je mogoče tudi podatek, da je v Podbrdo prišel prvi posvetni učitelj leta 1896, do tedaj pa so poučevali v šoli duhovniki. Tako imenovana šola za silo je delovala v kaplaniji najmanj od leta 1865, cerkev je seveda bila skozi stoletja večkrat obnovljena, naj povem samo še to, da so leta 1971 župljani ob cerkvi zgradili tudi novo veroučno dvorano.

V vaši kroniki pa gotovo najdete tudi nekatera imena, nekatere ljudi, ki se jih še posebej radi spominjate.

Ja, zbrala sem kar nekaj teh imen, tu bi najprej omenila gospoda župnika Valentina Batiča, ki je služboval v Podbrdu za čas italijanske okupacije, bil je zaveden Slovenec, pravijo mu, pravi podbrški Čedermac, namreč bil je večkrat skozi Podbrdo gnan z zvezanimi rokami na zasliševanje v Videm. Potem, pretekla stoletja so naši kraji dali tudi nekaj duhovnih poklicev. Znan je duhovnik Ivan Kokošar iz Hude Južine, bil je skrben zbiralec slovenskih ljudskih pesmi, skladatelj, tudi glasbeni pedagog, skladateljsko delo pa je usmeril skoraj izključno na cerkvene skladbe. Potem bi omenila duhovnika Janeza Wolfa iz Petrovega Brda, ki je kasneje postal stolni kanonik, nadškofijski sodnik in upravitelj cerkvenega premoženja pri svetem Ignaciju v Gorici. Povedati je treba tudi, da je vodil zidavo Goriškega semenišča. Društvo Baška dediščina mu je leta 2007 postavila spominsko obeležje nad njegovo domačijo, kjer se vsako leto daruje tudi sveta maša. Iz naših krajev sta izšla tudi dva patra, to sta bila, Štefan Kemperle iz Hude Južine in Urban Gregurič iz Podbrda. Vas Zakojca, ki tudi meji na Baško grapo pa nam je dala vsem znanega plodovitega pisatelja Franceta Bevka. No, pa mogoče bi omenila še pesnico Ljubko Šorli, ki ima prav vse svoje korenine v Baški grapi in v prihodnjem tednu bomo obeležili spomin nanjo na krajevni prireditvi. Ponosni smo na te naše pomembne prednike, hkrati pa zaskrbljeni, ker naša župnija že več kot devetdeset let ni rodila nobenega duhovnega poklica, ampak upamo in molimo, mogoče bomo z leti le izmolili spet kakšnega.

(pesem)

Da je župnija Podbrdo živa, se gotovo poleg gospoda župnika prizadeva tudi župnijski pastoralni svet. O delu tega sveta nam bo pa nekaj povedala gospa Helena Bizal.

Tako je, ja. V župniji deluje tudi župnijski pastoralni svet. Sestavljajo ga člani, ki prihajajo kar iz osmih vasi župnije Podbrdo, običajno se sestanemo dvakrat letno, sestanek začnemo z molitvijo in duhovnim uvodom, ki ga pripravi gospod župnik, potem pa steče beseda o bolj gospodarskih zadevah in pa o tem, kako bomo pripravili razna praznovanja, srečanja, posebne maše na primer družinska maša, pa procesije ob praznikih, miklavževanja, obletnice. Kar je potrebno narediti in damo v plan za polletje, tudi naredimo. Želeli bi si še več, vendar smo omejeni z denarjem, kot najbrž povsod. Trenutno nas najbolj pesti obnova strehe na veroučni dvorani, pa tudi orgle v cerkvi so že zelo dotrajane. Naslednji izdatek nas še posebej skrbi, ker bo velik. No, sicer pa, če so župljani pred sto leti zbrali denar za nove orgle, še ni rečeno, da ga ne bi mogli še mi, ki živimo le v večji blaginji kot so naši predniki pred sto leti.

No, to je lepo slišati, ker pogosto znamo samo tarnati in pozabimo, kako so bili včasih časi še hujši. Že na začetku naše oddaje je gospod župnik, potem pa tudi gospa Polona Kenda, ste omenila, da mladih ljudi v Podbrdu ni tako zelo veliko, ker se ljudje odseljujejo, ker so pač zaposleni drugje. Nekaj otrok pa je vendarle, še zlasti, če morate obnoviti dvorano, kjer poteka verouk. Pa me zanima, kako je ta organiziran. Gospa Karmen Beguš bo to povedala.

Ja, najprej bi rekla samo pa besed o liku kateheta. Pravijo, da je danes lahko oznanjevalec tisti, ki je pričevalec. Besede, vsebina ali metode nič ne pomagajo, če veroučenci ne prepoznajo v katehetu, da je tisto, kar govori, zanj vrednota. Katehet naj bi bil usposobljen za poučevanje katehez, ki jih dobi na teološko pastoralni šoli, predvsem pa naj bi bil pošten, odkritosrčen, prijazen, obenem pa naj bi že na začetku pokazal občutek za red in sodelovanje. Sama sem zaključila šolanje na teološko pastoralni šoli septembra leta 1997 in od takrat redno poučujem verouk. Verouk obiskuje petdeset otrok, z gospodom župnikom se sproti dogovarjava, kateri razred bom poučevala, vsako leto pa imam tudi pripravo na prvo sveto obhajilo. Kadar je sveta birma, sem tudi animatorka birmanske skupine. Z birmanci obiskujemo tudi ostarele v domu upokojencev ali pa na njihovih domovih. Razveselimo jih s pesmijo ali drobnim darilcem, na primer jim prinesemo oljčno vejico, adventni venček ali pa samo droben cvet in jih s tem zelo razveselimo. Velikokrat imamo tudi sodelovanje pri svetih mašah, na primer začetek ali konec veroučnega leta, materinski dan, Božičnica, Miklavževanje, vsako leto pa se tudi predstavimo prvoobhajanci, oziroma birmanci tisto leto, ko je sveta birma. Vesela sem, ker pri tem večkrat sodelujejo tudi njihovi starši, čeprav na žalost ne vsi. Kar se dojemljivosti otrok za versko življenje tiče, pa sem malce žalostna, saj nekateri starši nimajo vere za svojo vrednoto, na kateri bi gradili medosebne odnose. To pa se žal zelo pozna tudi na otrocih. No, na koncu pa moram pohvaliti še sodelovanje s šolo. Namreč nižje razrede, prvi in drugi razred moram iti iskati v šolo in jih potem po končanem verouku tudi pripeljem nazaj v šolo. In pri tem mi učiteljice zelo pomagajo. Ker pridem v šolo, so otroci že vsi pripravljeni in jih lepo vzamem in gremo na veroučno uro.

Še gospa Polona.

Jaz bi pa dodala samo še to, da z gospodom župnikom s šolo zelo dobro sodelujemo, tako da če se rabi večji prostor, potem pač oddamo tudi prostore šole, da imamo nekako skupna predavanja in obratno. Dogovarjamo se tudi glede urnika verouka, tako da tukaj si gremo na roke in si ne nagajamo.

Ahm. Torej, verouk je eno, ampak zelo dobro je pa mlade oziroma otroke vključiti tudi v siceršnje dogajanje v župniji. Katera opravila, katere naloge so jim na razpolago v župniji Podbrdo?

No, v župniji imamo tudi ministrantsko skupino. Biti ministrant se marsikomu zdi pač nekaj, kar sodi k sveti maši, nekaj samoumevnega, pa ni tako. Ko se ministrant odloči, da bo ministriral oziroma pomagal pri sveti maši, je prav, da mu duhovnik pove, da je cilj ministrantske službe postati dober človek in zrel kristjan. Deloven in odgovoren in da bo s tem privzgojil tudi čut za vrednote. Tudi v naši župniji ministrantska skupina uresničuje svoje poslanstvo. V župniji ministrira deset strežnikov, so zelo vestni in marljivi sodelavci našega gospoda župnika. Ko sem jih nekoč vprašala, zakaj tako radi opravljajo to službo, so mi odgovorili, da se imajo lepo, ker je v redu družba. Enkrat letno pa imajo tudi dekanijsko srečanje vseh ministrantov, takrat imajo tudi kviz in razna športna udejstvovanja.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Pod Podbrdo spada vas Stržišče, kjer se dogajajo vsako poletje Stržiški tedni. Kako so pa vaši mladi vključeni v to dogajanje, se tudi oni udeležujejo, gospod župnik?

O, zdaj ste postavila težko vprašanje, mislim, da bom moral negativno odgovoriti, ne. Vključujejo se pa otroci iz zadnjih letnikov osnovne šole, šesti, sedmi, osmi, deveti razred, imamo pa v sklopu rednega verouka en vikend v jeseni ali spomladi za to.

Gospa Marta bi tukaj nekaj dodala.

Če lahko jaz dodam. Stržišče, vsaj če pogledam našo generacijo, mi smo raje hodili na druge kraje na duhovne vaje, zato ker so se nam zdele Stržišče malo preblizu in smo zato hodili v Logarsko dolino, v Vrh pri Svetih Treh Kraljih, dobro, jaz tudi v Sočo, tako da mislim, da je tudi malo…

Kar je doma, je preveč doma, ne, to se pravi, kakor da nikamor ne bi šli.

Tako.

Dobro. Ko ste že pri besedi, gospa Marta, pa mogoče bi malo spregovorili o tistem, kar zelo polepša vsako bogoslužje, to pa je v petju. Kako je s petjem pri vas, v Podbrdu?

Ja, jaz moram reči, da cerkveni pevski zbor je zame vedno nekaj posebnega, da je to zbor, ki ima daleč največ nastopov v letu in daleč najširši repertoar, peti moramo vsako nedeljo, prav tako pa se moramo s svojimi pesmimi prilagajati cerkvenemu letu. Mešani pevski zbor župnije Podbrdo je v našem okolju najstarejši delujoči zbor. Z gotovostjo lahko trdimo, da je deloval že pred drugo svetovno vojno. Prve orgle pa so bile kot je že Helena omenila, postavljene že koncem devetnajstega stoletja, poznavalci pravijo, da so v osnovi Zupanove, vendar jih je Valiček leta 1934 obnovil. Prvi znan organist je bil Andrej Lapanja, ki se je priženil iz vasi Šebrelje, pevske vaje je imel takrat kar v svoji hiši, zaradi prepovedi prepevanja slovenskih pesmi, takrat so bili naši kraji pod Italijo, tako da se je tudi hiše prijelo po njegovem poklicu in čeprav ta hiša ne stoji več, je ime še vedno ostalo. Če boš rekel, da boš šel mimo organista na sprehod, bodo vsi vedeli kam si šel. Po njegovi smrti je skrb za župnijski zbor prevzel kar takratni službujoči župnik, gospod Milan Sirk, obvladal je notni zapis in bil odličen pevec. Prsti pa ga niso preveč ubogali, zato mu je za večje praznike priskočil na pomoč njegov sošolec iz semenišča, ki je takrat služboval v sosednji župniji v Sorici, to pa je bil gospod France Gačnik, znani skladatelj mladinskih, predvsem mladinskih pesmi. Seveda to ni bila trajna rešitev, zato je počasi začela zbor spremljati Milenka Mesesnel, njo pa so nasledile Majda Smrke Kos, Slavica Mlakar, obe sta potem tudi glasbenici, in Lilijana Kogoj. Trenutno mešani pevski zbor vodi Marta Wolf Trojer ob pomoči Katje Štenkler. Gojimo predvsem cerkveno pesem in skladbe, ki jih pojemo ob pogrebih. Lansko leto so se nam pridružili še pevci iz Stržišč, tako da zbor trenutno šteje kar okrog štirideset pevcev vseh generacij, zato ob večjih praznikih pojemo najprej pri sveti maši v Stržiščah, nato pa še v Podbrdu. Vsako leto za Božič in veliko noč sooblikujemo sveto mašo v domu upokojencev, na Petrovem Brdu in v Podbrdu, seveda pa poskrbimo tudi za druženje izven bogoslužja in pevskih vaj, srečamo se za Ciciljanko, organiziramo različna romanja in izlete, letos smo na primer bili v Pragi, veseli pa nas, da se tem našim podvigom pridruži tudi gospod župnik. Sodelovanje v pevskem zboru, cerkvenem pevskem zboru zahteva veliko več samodiscipline in odrekanj kot sodelovanje v kateremkoli drugem pevskem zboru. Lepo je na koru ob najlepših cerkvenih praznikih, ob krstih, ob porokah, vendar je treba prepevati tudi ob žalostnih dogodkih, pa v nedeljo zjutraj je treba vstati, ker poješ pri sveti maši, čeprav bi raje še malo podremal, ker se je sobota rahlo zavlekla. Zato je še toliko bolj pohvalno dejstvo, da nekateri izmed pevcev prepevajo iz sooblikujejo cerkveno bogoslužje že preko petdeset let.

Imate pa tudi mlade pevce, o tem nam bo pa nekaj povedala gospa Helena.

Ja, še prej bi pa rada nekaj povedala o naši zborovodkinji. To deli kljub svoji mladosti opravlja že celih osemindvajset let. Zanimivo je namreč, da je zbor začela voditi že pri svojih enajstih letih in sicer ob pomoči tedanjega gospoda župnika Dominika Brusa. Mi pevci smo ji hvaležni, da ne obupa nad svojim včasih zelo težavnim delom. Saj veste, vsi pevci ne pridejo zmeraj na vaje, nekateri pridejo, pojejo leto ali dve, potem pa odidejo. No, nekaj pa nas je tistih, ki vztrajamo z več ali manj posluha. Zborovodkinja Marta poleg cerkvenega zbora vodi še nonet Bača in ženski pevski zbor Okarina iz Podbrda, in kljub vsem vajam, ki jih ima, še vedno najde čas tudi za nas, in po njeni zaslugi so naša bogoslužja bogatejša in bolj slovesna. Želimo pa si še kakšen moški glas več, torej novi pevci lepo vabljeni. No, ne smemo pa pozabiti na naše najmlajše pevce. Za njih že par let skrbi Saša Trojer, pred njo je to delo opravljala Špela Bizjak, potem Katja Štenkler, pred Katjo pa seveda Marta. Otroški cerkveni zborček občasno popestri nedeljsko bogoslužje, tako poskrbimo, da so maše zanimivejše tudi za našo mladino. Nazadnje so zapeli na primer ob začetku veroučnega leta.

(pesem)   

To lepo cerkveno petje gotovo zelo povzdigne sveto mašo. Ni pa to edino kar je potrebno, da bi bilo bogoslužje lepo, pa vas prosim, da poveste še, naštejete še tiste druge skupine, tiste druge ljudi, ki se trudijo poleg pevcev, strežnikov, za katere smo tudi že slišali, zato da je bogoslužje v Podbrdu in tudi v podružničnih cerkvah zelo lepo.

No, da ne bomo komu naredili krivice, naj poleg ministrantske skupine omenim še bralce in bralke beril. Kar lepo se držijo seznama, ki ga skrbno pripravlja gospa Marija Drole. Če koga, ki je tiste nedelje ni na seznamu, kar sam poskrbi za zamenjavo. Pozabiti pa ne smemo tudi požrtvovalne krasilke oltarja, ki zelo lepo skrbijo, da je bogoslužni prostor lepo urejen.

Tako. Rekli smo, nekaj besed o oznanjevanju. Povedali smo nekaj o bogoslužju. Imate pa seveda tudi v vašem kraju tudi Karitas. Gospa Karmen, kako pa se zbirate sodelavke Karitas?

Identiteta Karitas je živeti evangelij v vsakdanjem življenju. To je zastonjska ljubezen, spoštovanje sočloveka, sprejemanje posameznika, takšen kakršen je, ali na kratko služenje človeku in Cerkvi. V naši župniji je bila pred leti kar močna Karitativna skupina, saj so bili organizirani kar trije dobrodelni koncerti. Za učenko Urško se je z zbranim denarjem omogočil nakup hišnega dvigala. Septembra 2007 pa sta bila še dva dobrodelna koncerta, v poplavljenem Podbrdu in Železnikih. Po svojih zmožnostih tudi sedaj pomagamo kjerkoli se pokaže potreba oziroma stiska. V Tolminu na območni Karitas imamo skladišče, od koder pripeljemo upravičencu paket s hrano ali oblačili, občasno plačamo tudi položnice, družinam v stiski. Ob začetku šolskega leta dobijo upravičenci do pomoči tudi šolske potrebščine in pa bone za nakup šolskih potrebščin. Bone dobijo glede na število otrok v družini in glede na njihove finančne nezmožnosti. Srečujemo se tudi enkrat mesečno na dekanijski Karitas na Mostu na Soči, trenutno nas je že kar okrog trideset iz večih župnij, oktobra po počitnicah pričnemo po navadi naše srečanje s sveto mašo. Po maši imamo vedno duhovni uvod, vsak mesec ena župnija. Zastavimo plan za naprej, po pogovoru pa zaključimo z molitvijo. Naj na koncu še omenim, da Karitas tudi poskrbi za osebno rast in duhovno poglabljanje svojih članov. Vsako leto pošlje sodelavce na seminar v Postojno, imamo pa tudi duhovne obnove, običajno v Vipavskem Križu. Udeležujemo se tudi dobrodelnega koncerta v Celju, pa adventnem času pa organiziramo tudi razna karitativna predavanja, sama sem tudi obiskovala sto dvajset urni seminar na Sinjem Vrhu za neprofesionalno svetovanje v stiski, ki ga je vodil doktor Bogdan Žorž. Naj omenim, da sem sama prostovoljka v Karitas že od leta triindevetdeset. Z veseljem pristopim, kjer koli je pač potrebno, saj menim, da s tem, ko pomagam drugim, bogatim tudi sebe. Ne smem pa pozabiti oziroma omeniti še, da bomo naslednjo nedeljo imeli v naši župniji tudi sveto mašo za bolnike in ostarele iz vasi Podbrdo, kot tudi iz doma za ostarele v Podbrdu oziroma Petrovem Brdu. Upajmo, da bomo z Božjo pomočjo in pomočjo vaščanov in delavcev domov upokojencev, to lahko omogočili našim bolnim in ostarelim. Zato že vnaprej hvala vsem, ki bojo pri tem kakor koli pomagali.

Gospod župnik je prej omenil, da ste imeli nekaj predavanj za zakonce, pa me zanima: Ali vam je uspelo ustanoviti zakonsko skupino?    

Nismo še ustanovili te skupine, imamo pa zelo veliko željo. Vemo, da je družina nekaj, kar nam predstavlja varnost in notranji mir, je Cerkev v malem, saj je prva šola za življenje po evangeliju. Če se dotaknemo še zakonske skupine. Zakonske skupine imajo v župniji zelo velik pomen, zakonci se med seboj družijo in spletajo vezi. V skupini dobijo odgovore na marsikatero vprašanje, ki jo morda v družini ne znajo sami rešiti, utrdijo tudi medsebojne odnose in vzgojo v družini. Upamo in želimo, da bo tudi v naši župniji zaživela taka zakonska skupnost. Z gospodom župnikom smo se pohecali, da smo seme za tako skupino že vsadili, upajmo, da bo z Božjo in našo pomočjo tudi vzklila.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Tako, povedali smo marsikaj o župniji Podbrdo in ostalih krajih, ki spadajo pod to župnijo, preden pa zaključimo, seveda vprašanje kot je v naši oddaji že običaj. Vsakega od vas bom vprašala, kaj je tisto, kar vas najbolj veseli, zakaj ste najrajši župljan oziroma župnik v župniji Podbrdo? Vprašanje najprej za Vas, gospod Danilo Kobal.

Lahko rečem, da sem vesel, da sem lahko duhovnik tudi na tem terenu našega koščka Slovenije, v Baški Grapi, čeprav v začetku me je bilo malo strah vstopiti tu noter, ampak potem se prilagodil, sem tukaj našel kar nekaj družin s katerimi se lahko srečujemo, se pogovarjamo, načrtujemo, se poveselimo. Tu so potem, torej kot je bilo že omenjeno strežniki z otroci pri verouku, to, vse to zmeraj ne prinaša veselja, ampak prinaša veliko več veselja, kot pa drugih negativnih stvari. Posebej bi tu omenil še ta dva domova za starejše, v Podbrdu in na Petrovem Brdu dom za posebne potrebe. Tukaj vidim eno veliko področje tudi mojega duhovniškega delovanja, vedno z veseljem, rad vstopam v te domove, ker vidim, ko sam, ko pridem, se ne čutim niti vrednega, da ljudje čutijo takrat tudi veliko veselje. In ko se z njimi pogovarjaš, predvsem pa, ko jih znaš poslušati, slišiš veliko zgodb, težkih zgodb, ki te pretresejo in prav tukaj začutim, kako sem kot duhovnik poklican, da sem enostavno z njimi. Posebej še na Petrovem Brdu, ko prihajam k tem ljudem, ki so tako ali drugače prizadeti. Ko jim rečem samo: Živijo, jim že privabim nasmeh na usta in to je, mislim, čutim, veliko bogastvo. Da se ga dotaknem, to čutim, kako Jezus, ko je prihajal do človeka, se ga je dotaknil, in človek je ozdravel. To, mislim, ta dotik, Božji dotik, tudi za te ljudi in tudi človeški dotik je velikega pomena.

Lepo je povedal gospod župnik, zdaj pa isto vprašanje, zakaj ste radi v tej župniji še za vse ostale. Najprej gospa Polona Kenda.

Jaz prihajam iz te podružnične župnije Bača pri Podbrdu in tukaj je vas, kjer je zelo malo ljudi, mislim, da nas je stalnih prebivalcev samo še trinajst in ta cerkvica svetega Lenarta, mislim da je postala tudi en prostor, kjer se lahko druži tudi naša družina, ker je zelo velikokrat dovolj prostora za vsakega in glede na to, da je v tej cerkvi, da so maše samo ob poletnem času in pa za večje praznike, Bačarske, mislim, da je res tisti element, kjer se lahko združimo in v tihoti pogovorimo z Bogom.

Gospa Marta Wolf Trojer.

Ja, jaz sem v bistvu rastla s to župnijo in tako kot sem sama dozorevala in tako kot sem nabirala izkušnje od starejših ljudi in njihovo vernost, tako zdaj rada sama te svoje darove dam, predam na mlajše ali pa mogoče na tiste, ki mojega poklica niso tako zelo vešči.

Gospa Karmen Beguš.

Jaz izviram iz župnije Podmelec, čeprav sem pa že trideset let v župniji Podbrdo in mislim, da te družine, ko, da se s temi družinami zelo dobro povezujemo in sodelujemo in tako lahko tudi veliko dobrega naredimo s tem našim druženjem in prinašamo tudi na naše potomce.

In še gospa Helena Bizal.

Ja, jaz sem pa tudi že od rojstva tukaj in če mi ne bi bilo všeč, bi najbrž šla, tako kot je mnogo mladih odšlo, ampak nekaj nas je ostalo in vztrajamo in poskušamo po svojih močeh pomagati tudi župniji, pomagam kot pevka cerkvenega zbora, trudim se v župnijski, župnijskem pastoralnem svetu in pa kadarkoli priskočim na pomoč, če katera od sodelavk potrebuje pri svojem delu tudi pomoč.

Hvala za vaš obisk in hvala za vse, kar ste povedali. Da pa bi župnija Podbrdo šla naprej in se morda še pomlajala, pa se zdajle priporočimo nebeškim zavetnikom. Pa Vas prosim, gospod župnik, da kar pomagate, da se obrnemo nanje.

Rad bi tudi vsakega omenil, predvsem v čem je zavetnik, ne, in v čem nas ti zavetniki, ki jih imamo tudi spodbujajo. Če začnem pri svetem Miklavžu, da nas spodbuja predvsem k veliki dobroti, ki jo imamo v sebi od Boga in to smo poklicani, da jo darujemo naprej, potem pa praznik svetih Treh Kraljev nas predvsem kliče, da tudi mi, kot so oni, z veliki veseljem oznanjamo in pričujemo za Kristusa, ki ga srečujemo v evharistiji. Sveti Ožbolt, ki je zavetnik tudi obmorskih nevarnosti in priprošnjik za dobro letino in vreme deli kot kralj, ki tudi sam se je spreobrnil, predvsem nas kliče k doslednemu življenju po krščanskih načelih. Sveti Lenart, ki je zavetnik jetnikov, tudi tukaj bi ga prosili za, da bi na teh krajih, kjer so jetniki, vladalo spoštovanje do človekovega dostojanstva, in sveta Barbara, zavetnica rudarjev, da vedno, bi rekel, ima veliko dela, da bi v rudniku bilo čim manj nevarnosti. Zdaj če vse te združimo skupaj, vidimo koliko veliko sodelavcev imamo pri našem duhovnem, pri naši duhovni rasti. Bomo rekli, sveti Miklavž, sveti Trije Kralji, sveti Ožbolt, sveti Lenart, sveta Barbara.

Prosite za nas.

             ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.