ŽUPNIJA IZOLA

ŽUPNIJA IZOLA.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci. V naši oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo tokrat predstavili župnijo Izola. Obmorsko župnijo, ki jo morda malce poznate, pa vendar boste lahko v njej izvedeli še veliko novega. Zdajle so z mano tukaj v studiu gospod župnik Janez Kobal in njegovi štirje sodelavci oziroma sodelavke. To so Gregor Vučko, Rene Tripar, Snežana Busija in Klemen Mihačič. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

Pozdravljena.

Morda bi začeli kar s predstavitvijo župnije. Kje leži, kakšna je, kdo je vaš farni zavetnik? Mogoče gospod Gregor.

Župnija Izola zavzema del občine Izola, predvsem stari del mesta, Jagodje, Livade, Šareti in Dobravo. Vsega skupaj približno štirinajst tisoč prebivalcev. Sama župnija je taka zaokrožena celota z bivšim otokom, torej Izolskim starim delom in hribovjem, ki ga obkroža kot nek naravni amfiteater.

Cerkve v Izoli so najprej župnijska cerkev svetega Mavra.

Ja, župnijska cerkev svetega Mavra, cerkev svete Marije Loretske, cerkev svetega Roka, cerkev svetega Jakoba na Šaredu, cerkev Marije Loretske v Jagodju, potem pa še manjše cerkve kot je opuščena cerkev svete Katarine, cerkev svetega Janeza, kapela svetega Donata.

In Marija Lijetska.

Kaj pa vaš zavetnik sveti Maver, v Sloveniji nekaj manj znan svetnik, mogoče poveste kakšen stavek še o njem.

Ja, sveti Maver je bil mučenec v zgodnjem krščanstvu, umrl je okoli leta tristo mučeniške smrti, bil je obglavljen. V Izoli je predvsem čaščen zaradi čudeža, ki naj bi ga naredil v Izoli, ko je Izolo v 14. stoletju rešil pred napadi ladjevja iz Genove. Takrat so Izolani v prošnji za pomoč se obrnili na svetega Mavra in ta je poslal meglo, tako da je ladjevje zgrešilo otok in tako Izolo rešilo pred gotovo pogubo.

Ahm. Danes pa ne pošilja megle tolikokrat, rekli ste, da je to sončen kraj, lep, prijeten.

Tako. Poslal je meglo in od takrat naprej skrbi, da je več sonca. Tako drugi, potem sta seveda še dva sozavetnika, to je sveti Sikst drugi, papež, in sveti Donat, škof iz Arrezza.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Statistika pove, da je v župniji šest tisoč tristo katoličanov, tisti, ki se imajo za katoličane, ki so se tako popisali na popisu prebivalstva. Se pravi niti polovica prebivalcev ni katoličanov in statistika pove, da zelo majhen procent teh katoličanov hodi k sveti maši. Pet, šest procentov, tako enih petsto ljudi imamo vsako nedeljo pri sveti maši, ampak statistika ni vse, ne, statistika tudi laže, ker petsto ljudi pri maši je pa dosti in je cerkev polna in je s temi ljudmi lepo obhajat Gospodov dan, tako da na videz procentualno smo majhni, v resnici pa zelo veliki in je to zelo živa župnija. Ima vrsto dejavnosti na katere smo ponosni, zraven tega so to ljudje, ki so na nek način nasledniki svetega Mavra. Jaz ko gledam otroke. Otroci so tudi neke vrste mučenci, ti otroci hodijo k verouku, eden, dva, trije iz razreda. Včasih samo eden iz celega razreda, ga sošolci zafrkavajo: Kaj pa ti hodiš tam tistega šutastega župnika poslušat, in ti otroci so res trdni, že otroci v tej svoji veri, tako da skupnost s katero delam kot župnik je res ena taka sončna skupnost. Jaz sem ponosen nanjo, ponosen na vsako generacijo birmancev in mladih, ki pridejo, ki prispejo do, bom rekel, polnosti vere in do te Kristusove ljubezni. Vsakokrat ko se odločijo za sveto mašo in ti moji ljudje, tako jim rečem, ker so moja družina, zelo veliko molijo. Vem da je v župniji veliko molitve, tudi ne samo v cerkvi, tudi na domovih.

Zelo lepo je bilo to slišati, gospod župnik Janez Kobal, toda preden se bomo posvetili tem dejavnostim in temu živemu utripu župnije mogoče še kratek pogled v farno kroniko. Kaj je recimo tisto, kar se je v župniji Izola v preteklosti dogajalo in česar pri našem pogovoru ne bi smeli spregledati?

IZ FARNE KRONIKE.

Ja, tako, Izola kot mesto, prav omemba je iz leta devetsto dvaintrideset, župnija se pa prvič omeni že leta 1082, sicer kot nepopolna župnija z določenimi pomanjkljivostmi, ki so bile potem odpravljene leta 1212, tako da lahko od takrat govorimo res kot o polni župniji oziroma takrat kapitlju. Izola je bila namreč kapitelj nekje do začetka devetnajstega stoletja, v tem času se je seveda iz tiste majhne vasi in otočkov zgradila neka velika župnija, ki je imela nekaj svojih res svetlih obdobij, to je bilo, prvo tako je bilo začetek beneške republike, ko je s trgovanjem in drugim Izola relativno zelo obogatela. V času francoske nadvlade je bilo v Izoli pomembno predvsem infrastrukturno preoblikovanje, predvsem prostora cerkva in potem je sledilo devetnajsto stoletje oziroma druga polovica devetnajstega stoletja z industrializacijo Izole, kjer je že zaradi samega prihoda velikega števila ljudi, so bile potrebe v župniji po neki prenovi tako velike, da se je recimo takrat povečala cerkev v takšno obliko kot je danes, ustanavljale so se bratovščine različnih cehov, tako da je življenje v župniji do druge svetovne vojne cvetelo. Takrat je potem na žalost po drugi svetovni vojni znana situacija z odhodom prvotnih prebivalcev pustila neko tako praznino, ki se je potem nekako v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začela zopet izpopolnjevati in je župnija, danes lahko rečemo v nekih korakih nekega ponovnega preporoda z ustanavljanjem skupin in tako naprej.

(pesem)

Šele dober teden je tega, kar ste imeli v župniji Izola birmo in med nami v studiu je zdajle tudi Rene Tripar, birmanka, na novo potrjena s Svetim Duhom. Rene, ali lahko poveš, kako si doživela to sveto birmo?

To je nekaj, kar ne bom nikoli pozabila in je bilo res čudovito. Tudi škof je ful v redu oseba in se ves čas smeje in imeli smo se lepo, pripravljali smo se celo leto in veliko novega smo doživeli v tem letu.

Kakšne pa so bile te priprave mogoče drugačne od verouka, ki si ga pa prej obiskovala?

Ja, šli smo v Log pod Mangartom in tam imeli duhovne vaje, štiri dni smo preživeli v naravi, hodili smo v gore, obiskali svete Višarje, imeli smo se lepo, zelo lepo.

Starejši se velikokrat bojimo, ko je birma opravljena nekako mladi začnejo zapuščati. Kako misliš, bo ne samo s teboj, zate sem prepričana, da želiš to močno ohranit, kako bo s tvojo generacijo?

Jaz mislim, da je bila naša skupina zelo v redu in da bomo tri četrt po mojem nadaljevali s tem in bomo obiskovali sveto mašo, ker nam je bilo res zelo lepo in se nam je to dobro tako, dobro se nam je zdelo vse kar smo doživeli in po mojem bomo nadaljevali.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Mogoče bi k temu, kar je povedala naša birmanka dodala še kaj katehistinja gospa Snežana.

Jaz sem še kar sveža katehistinja, hočem reči, poučujem komaj tretje leto, imam rada delo s temi manjšimi otroci, tako da sem do sedaj poučevala drugi, pa tudi poučujem tretji razred. Tudi sem pri pripravi prvoobhajancev na prvo obhajilo, pravzaprav na prvo spoved in prvo obhajilo. Pri tej pripravi sodelujejo tudi starši, kar mi je zelo všeč, ko se učimo z otroci o Jezusu, gospod župnik pripravlja starše na prvo obhajilo, tukaj mi se zdi zelo pomembno za omenit, da tudi potem cel maj, ko so šmarnice, ti otroci tudi sodelujejo pri maši na različne načine. Ali pripravljajo prošnje, zahvale, pojejo, tudi pobirajo miloščino, tako da se tudi počasi vključujejo tudi tako v župnijo. Kar bi rada kot katehistinja omenila je, da imamo priložnost, ki jo nimajo še vse župnije, da naši otroci lahko hodijo h katehezi Dobrega pastirja od tri do šest let in od tega leta pa tudi h katehezi Dobrega pastirja od šest do devet let. Zato je potrebno tudi precej prostora, veliko materiala in naša sestra uršulinka, sestra Marjeta te otroke pripravlja zdej že, ima verouk že tretje leto.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Gospod Janez Kobal, vprašanje še Vam. Kaj v Vašem delu pomeni ravno priprava na ta dva zakramenta in kaj recimo tudi kateheza mladih?

Priprava na zakramente je, to čutim, moje osnovno poslanstvo. Tisto kar ljudje vidijo v Izoli je, da sem bolj gradbenik, pa ne vem, finančnik, ampak če gre za pripravo na spoved, spoved, za sveto mašo, za delo z mladimi, z birmanci in tako naprej, ima to prednost pred drugimi zadevami. Tudi imam take sodelavce, ki druge zadeve lahko pokrivajo. Priprava, ja, to je, biti duhovnik pomeni ponavzočevati Kristusa v, na poti življenja in kje bolj je Kristus navzoč, kot prav pri zakramentu svete spovedi in svetega obhajila in Sveti Duh v zakramentu svete birme. Tako da, zame je to tako, da sem duhovnik, in ker so tukaj uspehi, se tudi dobro počutim kot duhovnik, prav zaradi, ne zaradi gradenj, ampak zaradi tega, ker je sprejet ta koncept, ta zamisel, ker mladi to radi, ker imajo radi vero Jezusa Kristusa.

Katehistinja je povedala, da na poseben način vaše župnijsko občestvo predstavlja že kar skupina majhnih kristjanov, tistih med tremi in šestimi leti. Kaj to pomeni, kako to zgleda? Marsikje te izkušnje nimajo.

Hvala Bogu imamo v naši župniji sestre uršulinke, štiri, in ena od teh sester je prišla z idejo, ker je prej delala v vrtcu v Ljubljani, da bi poskusili tudi tukaj, niti ne samo za našo župnijo, ampak za vse obalne župnije, smo povabili zraven, tudi majhne otroke, otroke tistih staršev, ki si upajo pripeljati, tri, štiri, pet letne otroke tja za eno uro in pol, dve uri na teden in imajo za to poseben pripravljen prostor, z majhnimi stolčki, z majhnimi mizicami, vsem mora biti tako bolj majhno, na njihovi višini dosegljivo in potem tudi veliko teh kipcev in pripomočkov, s katerimi se potem oni igrajo in nehote spoznavajo tudi mašo in vpijejo vase. Tudi, bom rekel, znanost katehetska pove, da tisto, kar nismo naredili do šestega leta, smo za vedno zamudili, tisto, kar se v otroka vnese v družinah doma, to poskušamo tudi mi z našimi otroci in še s pomočjo sester uršulink, ki so posebej nadarjene za to.

(pesem)

Vsi ljudje, otroci pa še posebej, pa se čutijo zlasti nagovorjene, kadar vidijo, da imajo v neki skupnosti tudi oni svoje poslanstvo. Kakšna so poslanstva mladih ljudi v vaši župniji. Mogoče najprej gospod Klemen, ki bi povedali malo o tem, kako poteka delo ministrantov.

Ja, v naši župniji poteka delo ministrantov, služba ministrantov tako kot v vseh ostalih župnijah, torej, da polepšajo bogoslužje, da s svojo prisotnostjo, s svojo množičnostjo dajo nek zgled praznika, praznovanja, kljub temu, da v naši župniji ni veliko ministrantov glede na ostale župnije, ki so tudi manjše kar se tiče površine in števila prebivalcev. Imamo zelo dobre strežnike. Ja, imamo sicer neredne ministrantske vaje, v glavnem jih organiziramo pred večjimi praznovanji, ko je treba bogoslužje tudi malo bolj izpiliti, sicer pa imamo izlete v neznano, to je bila dobra ideja našega župnika, ker je rekel strežnikom, pojdimo nekam, so vsi vprašali: Kam? V neznano. In samo župnik je vedel, kam gremo, vsaj upam, da je vedel, kam gremo.

Če ne sem si pa izmislil.

Si je sproti izmišljeval, zavijemo v eno stransko gozdno potko in pet kilometrov kasneje smo prišli ven v neki vasi, za katero ni še nihče slišal. Drugače, ja, pa, naši ministrantje so zelo kvalitetni, čeprav jih je malo. Imamo v sredo že dve leti, odkar imamo tri ministrantke, jih je tudi župnik vpeljal in skupaj se trudimo biti ena velika skupina, ena velika družina, kar je tudi sicer težko, saj glede na starosti so razlike, od šest letnikov pa vse do srednješolcev in študentov. Se pa trudimo po svojih najboljših močeh.

Prej ko smo se pogovarjali ste omenili, da so tudi zelo iznajdljivi. Kaj pri ministrantu pomeni, biti zelo iznajdljiv?

To, da zna reagirati na kakršnokoli situacijo, ki se lahko zgodi med mašo, da nima vseh stvari v glavi tako po predalčkih spravljene, če se zgodi to in to, ampak da zna sam uporabljat svojo glavo in razmislit, če se duhovnik kaj čudno premakne kot nismo zvadili, da zna tudi on vse drugače potem postaviti. 

No, poleg ministrantov pa so verjetno tudi še druge otroške in mladinske skupine. Pa predlagam, da spregovorimo še kaj o tem.

Zdaj ne vem, če bi jaz lahko povedal po pomembnosti, tako da ne bo šlo po pomembnosti recimo, imamo pevski zborček, otroški pevski zbor, odrasel, ki ga vodi ena sestra uršulinka, zelo dober, tudi otroški zelo v redu, imamo dve zakonski skupini, smo tudi ponosni na to, ena ima že blizu dvajset let, ta druga je pa na novo, in v teh zakonskih skupinah je zelo veliko otrok seveda, potem imamo dve molitveni skupini, ena je molitvena skupina Božjega usmiljenja, ta druga se je pa rodila ob popravilu cerkve Marije Lijetske, to je ena cerkev, ki jo popravljamo že intenzivno petnajst let in verjetno bo res popravilo letos končano, ampak pred nekaj leti, ko smo začeli, ko smo postavili načrt, kako bomo dokončali popravilo pri tej cerkvi, smo se odločili, da bomo organizirali tudi molitveno podporo, ker sama malta, smo ugotovili, ne obstane, na ta ali drugačen način odpade dol, tako da v to malto zdaj vmešamo tudi kar precej molitve in se je… Skupina se imenuje Spominjaj se in v glavnem molimo s Svetim pismom ali pa premišljujemo Sveto pismo, se dobivamo vsake štirinajst dni prav na pobudo tiste Marije Lijetske. Imamo potem še birmanske skupine, mislim, da jih je sedem zdaj za naslednjo birmo, že se pripravlja. Potem smo, imamo društvo Jona, to bi Gregor povedal več o tem društvu, ker imam kar nekaj takih lepih idej in tako.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Jona je društvo mladih kristjanov, zdaj bo praznovalo spomladi osem let svojega obstoja. Predvsem je namenjeno mladini in samoiniciativi mladine, namen je takšen, da se pokrije mogoče tiste dejavnosti, ki se znotraj mladinskih skupin ne izvajajo, tako da lahko potem najdeš svojo lastno iniciativo in z vsemi možnostmi, ki jih organizacija v društvu omogoča. Od finančnih do takih bolj, kako bi rekel, vključevanje v samo družbo, kar omogoča društvo, lahko potem izpelje svoje ideje, tukaj so zelo različne, od dejavnosti za otroke kot je oratorij, recimo organizacija kakšnih duhovnih vaj tako kot je bila recimo ta gora za birmance, ko so šli v Log pod Mangartom, potem se ukvarjamo tudi, lahko bi temu rekli neko turistično obogatitvijo same Izole, s tem da omogočamo vodene oglede v cerkvi svetega Mavra v poletnem času in razstavo Zakladi svetega Mavra, kjer pač razstavljamo te predmete, sakralne, ki so v župniji oziroma

župnijski cerkvi. In seveda potem še druge dejavnosti, različne kulturne, športne, predvsem je dosti idej in malo manj časa in predvsem sem zadovoljen s temi dejavnostmi za otroke, to je že nekaj let poteka oratorij v Izoli, ki je zelo dobro obiskan, zelo dobro organiziran, tukaj gre zahvala Valentini, ki to vodi predano vse ta leta, ker je to res za otroke v poletnem času, ko so prepuščeni tako bolj na milost in nemilost samemu sebi, res ena dodatna obogatitev.

            Še kakšno stvar bi dodali lahko?

            Ma, lahko bi še dodali, da smo letos v naši cerkvi naredili novo ozvočenje in tako k temu so pristopili starši prvoobhajancev, ki so pa tudi naredili zbiranje sredstev in to na način, da so nekaj sobot zaporedoma pekli kruh in prispevek od tega je šel za to ozvočenje. Tudi starši prvoobhajancev tale Božič so se zmenili in so naredili prekrasne jaslice. Pri nas deluje tudi Karitas, ki razdeljuje hrano, pa tudi na drugačne načine prispeva. In naš župnik vsako leto organizira romanja, tako da smo prejšnjo leto imeli to srečo, da smo lahko šli v Lurd, Fatimo. Tudi to leto se je šlo, pa tudi v Rim. Bili smo tudi že v Padovi, tako, upamo, da bo še kaj.

            Ja, tako, te naše skupine delujejo tako lepo naprej, zdaj se pa ustanavlja tudi ena skupina taka bolj retrospektivna, ki se imenuje skupina za kulturo in tradicijo, ki se bo pa ukvarjala predvsem s stvarmi, ki so že zamrle. Predvsem ideja o obujanju starih običajev in tudi o odkrivanju in ponovnem obujanju vedenja, recimo o starih dogodkih iz same župnijske kronike, ki so bili pomembni v starih cerkvah, ki jih je Izola izgubila v tekom recimo prejšnjih dvesto let, tako da tudi za naprej in za nazaj naša župnija poskuša dihati iz teh svojih korenin, ki so zelo bogate.

            Mogoče še eno vprašanje. Kolikor poznam župnijo Izola, je to zelo gostoljubna župnija, poleti prihajajo k vam tudi gostje. Po navadi so to mladi ljudje, tisti, ki pač so potrebni, da se naužijejo malo morske vode in morskega zraka. Kako je pa s tem?

            Za goste ne bi delal reklame, zaradi tega, ker je že tako prenatrpano, imamo pa celo poletje, prav vse dni v veroučnih prostorih tako eno tako švoh bivanje, ker je blizu morje, prihajajo pa v glavnem te verske skupine, se pravi, razni pevski zborčki, ministrantske skupine in tako, iz župnij gor, iz celine. Imamo pa tudi čez zimo, v župniji stanujejo dva, trije študentje, ker imamo prostor in jim dajemo sobe, pa tudi nekako tako skupno življenje s temi fanti, tudi dekleti živimo tam noter. 

            SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

            Potem ko smo takole pregledali in vsaj v grobih obrisih spoznali, kako živahna je vaša župnija, še vprašanje gospodu župniku: Zakaj bi se kot župnik prav v župniji Izola Bogu še posebej zahvalili, za kaj ste hvaležni, da ste župnik v tem kraju, ne pa kje drugje?

            Ma no, jaz bi rekel, da kamorkoli me Bog postavi, tam sem rad župnik, vsaj do zdaj je bilo vedno tako, mislim, da bo tudi še naprej. V Izoli, mogoče nismo omenili, imamo tudi dva pripravnika za stalni diakonat, dva moža, že poročena, in imam še dosti drugih, takih zavzetih sodelavcev, ki dosti samostojno peljejo stvari naprej in ni treba da vtikam nos kamorkoli. Mislim, da za župnika je važno in sem rad župnik tak po drugem vatikanskem koncilu, kjer se laiki samostojno vključujejo v cerkev, ne tako kot se je od začetka razumelo koncil, da so to neki cucki na vrvicah duhovnikov, klerikov, ampak laiki, ki odgovorno dajo pobudo, jo sprejmejo, jo potem tudi izpeljejo in prosijo mene, več ali manj za to, da še z molitvijo podprem tisto stvar, ki jo že tako dobro sami peljejo, tako da mislim, da je Izolska župnija prav zaradi tega, ker je to res stara župnija v resnici pa mlada, ker se je prebivalstvo v Izoli v zadnjih petdesetih letih popolnoma zamenjalo, prej je bila to Italijanska župnija, zdaj je slovenska, hrvaška in tako, so zelo različni ljudje iz različnih krajev prišli noter, Slovenci tudi od Prekmurja in vse te tradicije je včasih že kar težko povezovati, hkrati pa je to veliko bogastvo in ljudje so odgovorni, tako da najbolj bi se zahvalil Bogu za, ne vem, take birmance, ki jih imam tukaj in za mlade, ki vodijo to birmansko skupino, za mlade, ki vodijo ministrantsko skupino, za katehete in katehistinje, toliko jih imamo, da meni ne bi bilo treba nič imeti verouka, pa jaz ne morem brez otroke, ne, tako da imam zaradi mene, še bolj kot iz potrebe v župniji. Toliko je teh stvari, vsega nismo omenili, vse je tisto za kar se zahvaljujem, pa verjetno je še več tistega, kar smo pozabili omeniti.

Mogoče podobno vprašanje še ostalim, ki ste tukajle z nami v studiu. Kaj mislite, da so sadovi vašega truda, kaj je tisto, ki vam budi upanje v vaši župniji? Gregor.

Ja, naša župnija je takšna v kateri ni dolgčas, tudi v najbolj hladnih zimskih dnevih se dogaja, tako da ideje dežujejo iz vseh koncev in tudi pogoji za uresničitev marsikatere ideje so zelo dobri v naši župniji, tako da tisti, ki želi in je pripravljen kakršnokoli malenkost narediti, ima za to vse dane pogoje in mislim da je dobro povabit še čimveč ljudi, ki imajo kakšno idejo, ker tukaj se to da narediti.

Rene.

Jaz sem najbolj vesela, da imamo tako dobrega župnika kot je Janez, ki nas spodbuja in tudi če ne gre vse tako kot smo predvidevali, nas, se nasmeje in nas tako, pač je z nami v dobrem in slabem, in bi se rada njemu zahvalila.

Gospa Snežana.

Jaz sem zelo vesela, da je prejšnje leto nastala nova zakonska skupina, tako da verjamem, da bo še kakšna s časoma, pa tudi to, da že nekaj let po maši se ustavimo pred cerkvijo, pa tudi ob slabem pa tudi ob dobrem vremenu in to traja tudi po eno uro in več.

Še Klemen.

Jaz sem vesel, da imamo tako zavzete mladince in pridne otroke, ki radi sodelujejo pri bogoslužju in meni osebno kot voditelju ministrantov mislim, da ni večjega zadovoljstva kot vsako nedeljo zjutraj ob desetih videti nasmejane obraze.

Lepo, hvala vsem za vaše sodelovanje v naši oddaji in mogoče še priporočilo svetemu Mavru naj ima Izola čimveč sončnih dni, megle pa ravno toliko, da bo obvarovana vsega hudega. Sveti Maver.

Prosi za nas.

(pesem)

DOBRO JE VEDETI.

Nedeljska sveta maša v Izoli je vedno ob deseti uri, ob delavnikih so maše poleti oziroma v počitniških mesecih ob dvajseti uri, sicer pa običajno ob devetnajsti uri. Od časa do časa oziroma po dogovoru včasih tedenska maša tudi v dopoldanskem času. Življenje v župniji Izola so nam predstavili tamkajšnji župnik gospod Janez Kobal ter njegovi sodelavci: Gregor Bučko, Rene Tripar, Snežana Busija in Klemen Mihačič. Z gosti sem se pogovarjala Zlata Krašovec. Pogovor je posnel Bojan Jurišič.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.