ŽUPNIJA ILIRSKA BISTRICA

ŽUPNIJA ILIRSKA BISTRICA.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Ilirska Bistrica. Z mano v studiu so zato tamkajšnji župnik gospod Gabrijel Vidrih in njegovi sodelavci: Vinko Rolih, Alojzija Rutar, Damjana Kinkela, Božidara Česnik in Martina Štemberger. Lep pozdrav vsem skupaj.

Dober dan.

Začnimo kar s predstavitvijo. Ilirska Bistrica je verjetno našim poslušalcem precej znan kraj, ni pa rečeno, da so tam vsi bili, zato Vas prosim, gospod župnik za kratko predstavitev.

Lep dober večer, poslušalcem in poslušalkam radia Ognjišče in na poseben način iskreno pozdravljam tudi naše župljane in vse v Ilirski Bistrici, ki bodo prisluhnili našemu nocojšnjemu razmišljanju. Župnija Ilirska Bistrica, ali nekdaj poimenovana Trnovska fara leži v večinoma dolinskem predelu ob reki Reki, nekdaj poimenovani pa še zmeraj veliki, Veliki vodi. Sega od vasi Jablanica na vzhodu, umetnega jezera Slivnika na jugu, Nereč na severovzhodu in Šembijami, ki so nekdaj spadale tudi v to župnijo, sedaj župnijo Knežak. Začetki župnije po nekaterih trditvah lahko glede na patronat in patrocinij župnije trdimo, da je Trnovska župnija prafara iz desetega stoletja, vendar omenjena posebno šele z župnikom v papeški taksaciji Tržaške škofije leta 1272 in patrocinijem leta 1355. Podobno kot velja za župnijo Slavina in tukaj zgodovinar Janez Hefler zatrjuje, da je obsegala tudi župnijo Jelšane in morda tudi Hrušico. To so pač podatki iz preteklosti, ki nas morda ne zanimajo toliko, marsikaj je zanimivega iz te zgodovine, recimo ob prihodu Valzejevcev leta 1394 se vname spor za patronat nad nekaterimi župnijami Tržaške škofije in med temi tudi Trnovske. Župnija je nekoč nosila ime svetega Petra in Pavla v Trnovem ali v Cerovem tudi poimenovane in vemo, da cerkve posvečene apostolom Petru in Pavlu so načeloma zelo stare cerkve, ampak tu se v podrobnosti seveda ne bomo spuščali, ker lahko navajam samo zapise gospoda Janeza Bilca, ki je napisal kroniko Trnovske fare in zgodovinarja Kandlerja. Torej farni zavetnik sveti Peter, apostol, in potem še mestna cerkev svetega Jurija, ki je sezidana leta 1752, omenjena pa že 1689. Potrebno je omeniti tudi nekdanjo cerkvico Svete Trojice, ki so jo, čeprav je bila kulturni spomenik prvega razreda, povojni oblastniki v Trnovem porušili za druge bolj takrat važne namene na tem mestu. Cerkev svetega Petra je seveda močno potrebna temeljite prenove, projekte tu že imamo, hvala Bogu, pripravljene, ampak najtežji oreh bo seveda finančna konstrukcija in tokrat tudi trkam na srca dobrih ljudi, morda tudi naših izseljencev po svetu, da bi, ko se bo obnova začela po svojih močeh tudi pomagali.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Župnija sama obsega mesto Ilirska Bistrica in dva nekdanja vikariata oziroma kaplanijo Podstenje in Harije, ki sta sedaj podružnici, čeprav se v Harijah, seveda zaradi dobrega sodelovanja tamkajšnjih ljudi, ohranja tudi že zmeraj nedeljska maša. Župnija ima okrog osem tisoč petsto prebivalcev, večinoma je katoličanov, je pa še tudi nekaj muslimanov in pravoslavnih, nedeljnikov pa je tam okrog tisoč. Podružnic je kar veliko, devetnajst in jih imamo menda še premalo, tako da nastaja še ena v Zarečici, kjer se gradi večja kapela, ki bo posvečena svetemu Jožefu delavcu. No, kar se tiče našega pastoralnega dela, tudi to mislim, da je važno, skušamo nadaljevati prizadevanja svojih predhodnikov, delo z mladimi, družinami, starejšimi skupinami in seveda tudi gibanji. Za župnijo lahko rečemo, da je kar precej še tradicionalna in seveda v takem smislu je težko spreminjati, uvajati nove metode dela, ampak tudi v tem smislu bo treba malo bolj trdo prijeti, da nam župnija v spremenjenih razmerah, bomo rekli, ne bo razpadla. Še zelo zakoreninjeno je obhajanje shodov ali žegnanj po posameznih vaseh, ki je bilo nekoč zelo važno, pomembno in predvsem pa mi je všeč, da se takrat ljudje zares bolj snidejo, bolj dobijo skupaj, pogovarjajo in tako naprej, združijo z ostalimi sorodniki in tako naprej. Potem drugo recimo sodelovanje kar se tiče z občino imamo kar dobro urejeno, povezani smo z občinskimi strukturami in tako naprej.    

IZ FARNE KRONIKE.

Ne vem kaj je najbolj v zgodovinskem spominu ljudi, ker nam spomin ne sega tako daleč, prepričan sem, da se pa ljudje spominjajo svojih dušnih pastirjev. Gotovo je bil velik dogodek posvetitev, vsaj tako sem razbral v kroniki, posvetitev velikega zvona leta 1287, potem blagoslov obnovljenega stopnišča do cerkve svetega Petra, popolna preobnova notranjščine mestne cerkve svetega Jurija in za to ima velike zasluge takratni župnik Bogdan Berce s sodelavci. Gotovo je še veliko takih podvigov, ki so zapisani v naši kroniki, morda omenimo dva: nov zvonik na podružni cerkvi svetega Florijana v Dobropoljah, obnova starega zvonika na podstenski cerkvi in bi gotovo lahko našteli še marsikaj. Kar moram posebno poudarit, a ne, za našo župnijo, je seveda sodelovanje s sestrami de Noter Dame, kjer se dogaja veliko pomembnih stvari tudi za našo župnijo. To sodelovanje s Karitas, popoldne v Trnovem imenovano delovanje in seveda potem pa gotovo to, kar se je nazadnje zgodilo, to je vrtec, ki so ga sedaj sestre odprle za eno skupino naših otrok.

(pesem)

Ko je gospod župnik povedal na kratko, kaj vse se pri vas dogaja, je morda zdaj čas, da spregovorite o tem tudi tisti, ki se za to dogajanje še posebej trudite in nekateri od njih ste zdajle tudi z nami v temle našem studiu. Mogoče bi kar začeli s tem, kaj počne župnijski pastoralni svet. Gospod Vinko Rolih.

Ja, lep pozdrav vsem poslušalcev radia Ognjišče. Sem tajnik župnijskega pastoralnega sveta, ki je posvetovalno in delovno telo, ki preučuje, načrtuje, spremlja in preverja izvajanje pastoralnega dela v župniji. Sestavljajo ga člani, ki so vanj vključeni po službi: to so župnik pa kaplan, predstavniki katehistov in gospodarskega sveta, katerega član tudi sem, pa voditelji posameznih skupin in gibanj v župniji ter člani, ki so jih izvolili župljani. Župnijski svet v naši župniji sestavlja petindvajset članov, ki se sestanemo najmanj dvakrat letno, ko sprejemamo in potrjujemo načrt pastoralnega dela v župniji. Na kratko bi predstavil še župnijski gospodarski svet, ki je bil ustanovljen predvsem za to, da svetuje župniku glede gospodarskih zadev v župniji in mu pomaga pri upravljanju materialnega imetja v župniji, pri tem naj omenim, da se kljub gospodarski krizi redno vzdržuje podružnične cerkve v župniji, kot je omenil že gospod župnik se zadnja leta načrtuje prepotrebna obnova župnijske cerkve svetega Petra. Načrtovali smo, da bomo že pričeli, vendar nas je gospodarska kriza pri tem nekoliko zavrla, za temeljito obnovo so potrebna kar izdatna sredstva, člani župnijskega gospodarskega sveta so sprejeli sklep, da se za namen obnove opravi ofer vsako tretjo nedeljo v mesecu pri vseh mašah, poleg tega pa je pomembno pobudo dal tudi župnijski pastoralni svet, da se v ta namen pri vseh pogrebih v mrliški vežici postavi skrinjica, da bi namesto cvetja darovali za župnijo oziroma tudi za druge prepotrebne namene.

No zdaj pa: Kako vaša župnija v bistvu živi, mogoče bi začeli z mladimi, kako ste poskrbeli za njih, kako poteka kateheza? Gospod župnik.

Ja, kateheza je kar obsežna, če računamo tu je, v naši župniji je štiristo veroučencev, zanje so, bom rekel, tu pripravljeni jih vodit, a ne, usmerjat. Usmerjat naše katehistinje, to sta dve sestri, sestra Alenka, sestra Martina in pa gospodična Jana, laična katehistinja, poleg tega seveda je gospod kaplan in pa tudi jaz, a ne, čeprav postajam že nekoliko star, da bi najraje prepustil kakšnim mlajšim, a ne, ampak trenutno mislim, da to zadostuje, to število, a ne, kako lepo je razporejeno. Pogled tega, bom rekel, obveznega katehetskega dela je potem še delo z mladimi. Skupina srednješolcev, ki se zbira ob sobotah in pa skupina študentov ob petkih. Ta skupina po birmancev je tudi bila vsaj do zdaj zelo dejavna v prejšnjih letih. Upam, da se bo to tudi nadaljevalo in da seveda tudi vse to vključevanje mladih tudi v druge dejavnosti, posebej na področju Karitas in kakšnega drugega kulturnega delovanja. No, tu so nam v veliko pomoč seveda tudi skavti in skavtinje, ki so v naši župniji precej dejavni. Posebna skupina, majčkena trenutno na žalost ne skupina ministrantov, ampak mislim, da se bo to v prihodnosti kaj tudi popravilo. Potem so pa seveda razna molitvena in duhovna gibanja, o tem bi pa moji sodelavci lahko kaj več spregovorili.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Morda bi res nadaljevali kar z molitvenimi skupinami, ki delujejo pri vas. O tem nam bo nekaj povedala gospa Alojzija Rutar.

Lepo pozdravljeni vsi, ki nas poslušate. V Bistrici imamo še kar živahno molitveno dogajanje, imamo precej skupin. Zbiramo se pri molitvenih skupinah, k Svetemu Duhu molimo, pa ob četrtkih imamo češčenje Najsvetejšega in celo prvi četrtek v mesecu častimo Najsvetejše kar do polnoči, to za duhovne poklice, no, in imamo še Binkoštno dvorano, ki se zbira enkrat mesečno, pa tudi Sera klub, katerega bi bolj podrobno predstavila. To je molitvena skupina, ki molimo za duhovne poklice, tako da pomagamo duhovnikom in zbiramo denarna sredstva, da če bi kje kaj potrebovali, da jim tudi pomagamo s tem, drugače je pa teh sera klubov pet v Sloveniji. Mi smo bili kar drugi, je pa potrebno da škof odobri, da to deluje in moramo imeti določeno število članov, da smo potem sprejeti v mednarodni sera internacional. Imamo pa tudi duhovnega voditelja, ki je gospod Ciril Sorč. Poleg Sera kluba pa imamo tudi močno molitveno skupino Živega rožnega venca, mislim, da je skoraj enih deset rož in imamo še Marijino delo, pa tudi lansko leto smo začeli s Prenovo v Duhu, ker dosti ljudi navdušuje in so radi prihajali.

Molitev je torej kar močna, ne, v Bistrici?

Ja, mislim da se tudi neki sadovi že poznajo. Bom rekel, če je molitev za duhovne poklice, vključuje vse, ne samo duhovnike, ampak tudi redovnike, tako da imamo sedaj že kar gospodično, ki se pripravlja za ta duhovni poklic redovnice, sestre, upam da bodo naše molitve še trajale naprej in jo spodbujale, opogumljale, da bo korajžno ostala na tej lepo izbrani življenjski poti.

Pa če še zraven dodam, smo imeli zaključek Seramskega leta na Kureščku in letos je bil naš gospod škof Pirih in nas je pohvalil, da so trije sera klubi na primorskem, v Ajdovščini je šel eden v bogoslovje, v Postojni, da gre letos v semenišče, celo dva menda, je rekel, da se že sadovi poznajo, ker dvanajst let že obstajamo.

To pa ne pomeni, da moramo nehat molit, ampak kar nadaljevat, ker začetek je lep, ampak za vztrajanje je potrebna tudi pomoč molitve.

Prej je gospod župnik omenil, da nimate prav močne ministrantske skupine, po drugi strani pa za lepoto vašega bogoslužja gotovo poskrbi pevski zbor, ki pa je močan oziroma ima lepo tradicijo. Nekaj več o tem nam bo povedala gospa Damjana Kinkela, ki je organistkinja in zborovodkinja.

Jaz bi tako rekla: Odkar pomnimo je v naši cerkvi svetega Petra v Trnovem pel cerkveni pevski zbor. Bili so zagotovo vzponi in padci, a kljub temu lahko rečemo, da je tradicija cerkvenega petja pri nas že zelo dolga. No, cerkveni mešani pevski zbor zvon pa je začel svojo pot v letu 1982 na Zahvalno nedeljo, zbralo se je skupaj triindvajset mladih pevcev, vodstvo pa je prevzela Nives Pirih, korepetitorstvo pa takratni župnik gospod Bogdan Berce. No, naj za zanimivost povem, da prva zapeta pesem je bila Tomčev Začetek. Danes zbor šteje trideset članov. Vodim ga jaz, Damjana Kinkela, pomaga pa mi organistkinja in korepetitorka Nives Pirih. Da bi vsaka izpeta nota izzvenela kar najbolj točno in občuteno, se pevci vsak petek srečujemo na pevskih vajah v Trnovskem župnišču. Pred večjimi prazniki seveda število vaj podvojimo, ali pa še kaj več, saj pripravimo takrat zahtevnejši pevski program, s katerim se dnevno udeležimo dveh ali treh bogoslužij. No, ravno ta teden, naj za zanimivost povem, da se intenzivno pripravljamo na zadnji koncert revije Primorska poje in imamo pevske vaje kar vsak drugi dan. No, kljub majhnemu negodovanju moram pevce pohvaliti, da redno prihajajo na vaje, saj se zavedajo, da brez žrtvovanja in odpovedi ni pravih rezultatov. V župniji pa že dolga leta deluje in bogati bogoslužje tudi otroški pevski zbor Zvonček, ki ga vodi mlada gospodična Anja Janežič. Glasba je umetnost, je tisto več in ko v cerkvi svetega Petra, posebno za prvo sveto obhajilo zadonijo ubrani otroški glasovi, tega občutka se z besedami ne da opisati. Moje delo nekako vidim tako: pevce skušam usmerjati k doživetjem lepote človekove in Božje izpovedi. Z bogato dediščino sakralne glasbe želimo in se trudimo približati Božjo bližino celemu občestvu. Ko se Bog skozi pesem in molitev dotakne vsakega od nas, vemo, da smo jo posredovali tudi našim poslušalcem oziroma našim vernikom. Seveda pa je poleg duhovne pripravljenost potrebna tudi dobra pevska pripravljenost, da se to res občuti. Zbor že kar nekaj let deluje tudi kot kulturno društvo, tako da poleg pastoralnega poslanstva se redno udeležujemo revij občinskih zborov, revije Primorska poje, raznih proslav doma in drugje po Sloveniji in tudi v tujini. Zbor je recimo zapel na prireditvi Živela sem za pesem ob stoti obletnici rojstva Bistriške pesnice Makse Samsa in štiridesetletnici delovanja knjižnice Makse Samsa, sicer sodelovali smo s štirimi pesmimi Makse Samsa, ki jih je uglasbil skladatelj Bojan Glavina. Navdušili smo poslušalstvo, tako da moram pevce res pohvalit, ker to je zelo veliko žrtvovanje. To je kot da bi bila v bistvu dva zbora, en del se nanaša na pastoralo, drugi del pa na posvetne pesmi, ne, in je to, kar precej dela nam vzame, da to vse zmoremo. Poudarila bi še Božične koncerte, ki so že nekako tradicionalni, sedaj pa že nekaj let organizira naš zbor ta Božični koncert, no, tukaj bi izpostavila tudi našega župnika, saj smo zelo veseli, da se nam odzove, našemu povabilu in zapoje tudi kakšen solo delček.

(pesem)

Od petja pa sedaj h Karitas. Gospa Božidara Česnik, pa povejte malo več o tej dejavnosti.

Naša župnijska Karitas je vključena v vsa dogajanja v naši škofiji in pa tudi v celotni Sloveniji, v naši župniji je tudi center dekanijske Karitas, tako da velikokrat ne moremo točno ločiti, kaj je dekanijsko, kaj je župnijsko. Področja delovanja naše župnijske Karitas: zagotovo je skrb za starejše, bolne in invalide in vanjo smo vključeni prav vsi prostovoljci Karitas, pomagajo pa nam tudi skavti, mladi, pevci, gospodinje. Starejše, bolne in invalide, ker smo zelo velika župnija, to pomeni približno štiristo ljudi obiščemo na domovih, v jesenskem času kot osebno vabilo na župnijsko srečanje zanje in pa ob Božiču in novem letu ter ob Veliki noči. Že nekaj let v obiske ob Božiču vključimo tudi birmance, tako da je nekako adventna naloga birmanca, da obišče z določeno sodelavko, v glavnem Karitas, nekaj starostnikov. Zato tudi pripravimo nekakšno usposabljanje teh mladih ljudi, da povabimo medse gospo Marijo Šlenc Zver, direktorico našega doma starejših občanov in ona nam v eni taki prijetni delavnici predstavi, kaj je pomembno ob obiskovanju starejših. Oskrbovance doma starejših občanov, teh je tudi dvesto trideset, ker imamo zelo velik dom v občini, obiščemo s skromnim darilcem ob Božiču in novem letu in ob velikonočnih praznikih. Skupaj s skavti poskrbimo, da jih obišče Miklavž, tedensko se srečujemo v molitveni in pevski skupini v domu starejših občanov. Pomagamo in spodbujamo jih za obisk svete maše ob prvih petkih, sodelavci pa tudi obiskujejo individualno oskrbovance, ki nimajo svojcev ali so zelo oddaljeni. Izpostavila bi pa tudi gospo Anko, ki obišče dom starejših občanov prav vsak dan, se z njimi dobi ob molitvi in ker je izredna delivka svetega obhajila, jih ob koncu molitve tudi obhaja. Potem pripravimo posebno srečanje s čaščenjem Lurške Matere Božje za bolnike ob svetovnem dnevu bolnikov, enajstega februarja v cerkvi svetega Jurija. Mlajše invalide, ki pa nekako ne čutijo, da spadajo v eno od teh skupin pa povabimo na zaključek pastoralnega leta v eno izmed podružnic na Brdce, za otroke bomo v letošnjem šolskem letu že četrto leto nadaljevali s programom Popoldne v Trnovem, program, ki ga izvajamo skupaj s sestrami v samostanu in Škofijsko Karitas Koper nudi otrokom preko prijateljskih srečanj s prostovoljci ustvarjalen in dejaven način preživljanja prostega časa, potrebno pomoč pri premagovanju učnih težav in razvijanje socialnih spretnosti in veščin. Vsak torek popoldne se v samostanu zbere več kot trideset osnovnošolcev in prostovoljcev. Materialna pomoč, ki jo nudimo v našem centru Karitas je velika naloga in pa velik del našega dela. Hvaležni smo upravi za zaščito in reševanje, ki nam je dala prostore. Hrana, ki jo delimo, je hrana, ki jo prejmemo iz Evropske skupnosti, hrana iz sredstev vlade in pa hrana, ki jo prejmemo iz naše škofijske Karitas in pa v tem času recesije imamo tudi košarico v Mercatorjevem nakupovalnem centru in je odziv naših občanov zelo dober, pri dodeljevanju hrane se ravnamo predvsem po pravilniku za materialno pomoč in pa redno sodelujemo tudi z delavkami centra za socialno delo, svetovalno službo osnovnih šol v občini in z Rdečim Križem. Ljudi, katerim smo v letošnjem letu pomagali, je že prek tisoč iz tristo šestdeset družin in pa ker smo ravno ob začetku šolskega leta z zvezki in boni smo pomagali dvesto dvajsetim šolarjem.

Imate pa v Bistrici tudi skupino Vera in luč. Kaj več o tem nam bo povedala gospa Marija Štemberger.

Ja, tako: Vera in luč je mednarodno gibanje, ki druži osebe z duševno prizadetostjo, to so naše lučke, njihove starše in prijatelje. Prijatelji smo prostovoljci, ki z njimi radi preživljamo prosti čas. Naša skupina deluje že od oktobra 2006 v prostorih šolskih sester de Noter Dame v Ilirski Bistrici, od oktobra 2008 pa smo tudi uradno priključeni kot ena od petintridesetih skupin slovenske Vere in luči. Dobivamo se enkrat mesečno popoldan, običajno je to tretja nedelja v mesecu. Skupaj pojemo, se družimo, molimo, obhajamo tudi sveto mašo, pri vsakem srečanju praznujemo tudi rojstne dneve in se tako tudi skupaj veselimo. Vsak mesec obravnavamo določeno temo, ki je zapisana v programskem zvezku Vere in luči in smo tako združeni z vsemi skupinami sveta, saj naša mala skupina štejemo le deset lučk in dvajset staršev in prijateljev, le droben kamenček v mozaiku vseh skupin Vere in luči. V župniji predvsem skrbimo, da tudi osebe z duševno prizadetostjo vsaj enkrat mesečno doživijo Jezusa pri sveti maši in to na način, ki je njim blizu. Lučkarske maše so pač običajno polne petja, mimike, prikaza Božje Besede na preprost način, zelo radi oživljamo evangelij z nekimi ponavljajočimi, preprostimi kretnjami, gestami. Prav tako pa s pomočjo Vere in luči v Ilirski Bistrici odpravljamo sence, ki vse prevečkrat padajo na naše Lučke. Ljudi s tem ozaveščamo in privajamo na sprejemanje drugačnosti. Zelo bi bili veseli tudi novih članov, tako medse vabimo nove lučke, njihove starše in seveda tudi mlade prijatelje.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Ja, ko mi je gospod škof zaupal to župnijo mi je rekel: »Elko«, tako je moje drugo ime, »do svetega Petra je strma pot.« Pa nisem vedel za kaj gre, potem pa seveda v naslednjih minutah je bilo jasno, da prevzemam župnijo, ki ni tako lahka, vendar vsako župnijo do sedaj sem sprejel kot izziv za boljše pastoralno delo, za to, da kot duhovnik začnem spet nekaj na novo, nekako drugače. Seveda vsak človek bi rad videl, ne, takojšen kakšen uspeh, ampak človeško je pa tako, da je pa potrebno gledat predvsem na tisto za kar sem kot duhovnik tudi poslan in bi rekel, tukaj imam veliko, veliko zaslombo, veliko pomoč prav v skupinah in, bi rekel, tudi temu našemu organiziranemu delu, po katerem se čuti utrip naše župnije, morda ne ravno kratkoročno in takoj, vendar vidijo se pa končno tudi uspehi. Uspehi se poznajo na ljudeh, ki so pripravljeni sodelovanja, ki so pripravljeni delati na tem področju in iskati tisto, za kar smo tudi kot vsak posamezen, kot kristjani tudi poslani v svet.

Gospod Vinko Rolih, kaj bi Vi rekli o vaši župniji.

Meni se, bom rekel po domače, dopade živeti v Bistrici, čeprav eni ljudje bežijo iz nje. Pravijo, da je neka luknja, kjer se nič ne dogaja, ampak v Cerkvi se. In jaz mislim in sem vesel, da sem z vsemi župniki in vsemi kaplani bil prijatelj, v bistvu, sem zato vesel, da živim z njimi in da si skupaj pomagamo, kolikor moremo, in če si pomagamo, nam bo tudi Bog pomagal, pravijo.

Gospa Alojzija Rutar.

Jaz sem pa tudi zadovoljna, da v Bistrici živim in hvaležna sem župniku, ki nam dovoli te skupine in nas celo podpira in oznani, ko je kaj potrebno. Zelo sem vesela tudi sestram de Noter Dame, ki nam dajejo prostore, da se tam srečujemo in molimo v njihovi kapeli, v prostorih pa imamo duhovne vaje in razne druge stvari. Res hvala lepa vsem.

Damjana Kinkela.

Tako, jaz bom pa tako rekla: povsod je lepo, a doma je najlepše in cerkev svetega Petra je moj drugi dom. Poleg tega, da sem še glasbenica, je pa še glasba tista, ki me usmerja v globino duše, je tista, ki se začne, ko se besede končajo in ni namreč večjega smisla oddajanja tistega, kar je najbolj tvoje in ni večjega zadovoljstva kot da s tistim, kar daješ, prižigaš iskre v očeh ljudi in jim odpiraš srce.

Gospa Božidara Česnik.

Tudi jaz sem hvaležna, zato ker sem pač v Bistrici doma, če se pa navežem na Karitas, zagotovo je Karitas povezan tudi z mojim poklicnim delom, ker sem namreč patronažna medicinska sestra. Zagotovo pa stiske, uboge bomo vedno imeli med seboj. Karitas bo vedno potrebna. Želim pa si, da bi se nam še kdo pridružil.

Gospa Martina Štemberger.

Ja, jaz sem predvsem hvaležna za naše šolske sestre. Veseli me, da z njimi dobro sodelujemo. Tako, v samostanu se počutim že kar domače. Včasih zvečer po napornem delu kar tam najdem en mir v njihovi kapeli. Drugače ne vem, pravzaprav zelo mi je všeč tudi naš Trnovski zvon, ki vsakič res, ko grem od doma, ga pogrešam, no, vesela sem, da sem Bistričanka. 

Tako. Hvala vam za vse kar ste povedali, preden pa se čisto zares poslovimo, pa seveda kot je v naši oddaji navada, še priporočilo farnemu zavetniku župnije Ilirska Bistrica, svetemu Petru. Sveti Peter.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.