ŽUPNIJA GRGAR

ŽUPNIJA GRGAR.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišča, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij Vam bomo predstavili župnijo Grgar. To je tista župnija, od koder je doma Urška, tista Urška, ki se ji je prikazala Marija, zaradi katere tako radi poromamo na Sveto goro. In iz te župnije je zdajle v našem koprskem studiu kar lepa skupina ljudi, z mano v studiu so torej grgarski župnik gospod Matjaž Kravos in pa njegove sodelavke in sodelavci: gospa Anica Pavlin, Elitka Winkler, Justina Doljak, Klemen Cej in David Širok. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

Dober dan.

O Grgarju je mogoče povedati zelo veliko, zato kar pohitimo. Kraj sam, kakšen je, nam bo predstavila gospa Justina.

Torej, Grgar je večja vas, sedem kilometrov oddaljena od Nove Gorice, severno od Nove Gorice leži, v majhni Grgarski kotlinici, kdor je izmed poslušalcev že bil na Sveti gori in se je razgledal po tem čudovitem obzorju, ko se je ozrl proti severu, je tik pod seboj zagledal čudovito kotlinico z lepimi obdelanimi polji in z veliko vasjo, na sredi z belim zvonikom. To je Grgar. Torej Grgar je kotlina, kot sem rekla, in jo obdaja, od juga je zaprta s Škabrijelom, z znanim hribom iz prve svetovne vojne, na severu je rob, južni rob Banjške planote in na zahodni strani je Sveta gora. Torej, Sveta gora zaznamuje Grgar zgodovinsko in duhovno. Sveta gora in pastirica Urška Ferligoj, to so prabesede z močnim čustvenim nabojem, ki so jih rodovi sporočali vedno znova in znova naprej. Torej v Grgarju dandanes živi sedemsto petdeset prebivalcev, k osnovni centralni vasi Grgar spadajo še trije zaselki, to je Zagorje, Biteš in Fobca. V Grgarju je nekakšno prometno središče, odcepi vasi proti Banjšicam, proti Čepovanu in dalje na Most na Soči. Na vzhod pa proti Trnovemu in Lokvam.

 ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Zdaj si približno predstavljamo, kakšna je ta vasica, gospoda župnika pa bom vprašala, kakšna je, kakšen je ta kraj, kakšno je župnijsko občestvo.

Župnijo Grgar po moje lahko štejemo med manjše župnije. Nedeljnikov je približno osemdeset, nekateri so pa tudi navajeni iti redno na Sveto goro. V župniji sem posebno vesel ne prevelike skupine, ker nas je vse skupaj malo, kot smo slišali požrtvovalnih sodelavcev, predvsem sta zlasti organizirani skupini strežnikov in pevcev, ki imata tudi srečanja, potem tudi druge skupine, vendar ker nas ni toliko, tudi ni toliko skupin. Župnija je posvečena svetemu Martinu, znanemu zavetniku, ki je najbolj znan prav po svoji dobrodelnosti, zato je tudi zavetnik naše medžupnijske Karitas.

IZ FARNE KRONIKE.

Mogoče bi, ker ima vaša župnija bogato zgodovino, pokukali še v farno kroniko. Kakšna je zgodovina župnije Grgar, gospa Justina?

Zgodovina, kot ste rekli, je resnično zelo bogata, to lahko potrdim, recimo to je raziskal župnik Joško Kragelj, ki je potem tudi napisal knjižico: Župnija svetega Martina Grgar in je tu raziskal zgodovino župnije, na kraju z ledinskim imenom Britof, kjer je sedaj cerkev, so si sledile štiri cerkve, in sicer romanska v dvanajstem stoletju, gotska sredi petnajstega stoletja, baročna v sedemnajstem in osemnajstem stoletju in sedanja cerkev. Torej ljudje so času in stoletjem primerno cerkev tudi večali, ne, za potrebe, kajti ljudi je bilo tudi tam še leta 1910 okoli tisoč dvesto. Potem pa je prva svetovna vojna in begunstvo in sploh izseljevanje v tridesetih letih prejšnjega stoletja naredilo svoje, David bo govoril, kako je bilo potem s porušeno cerkvijo med vojno leta petinštirideset, jaz pa omenim samo to, da so potem ko so obnavljali cerkev, leta oseminšestdesetega, so našli majhno, majhno sličico Marije, ki moli in tako podobico, ne, kovinsko. Strokovnjaki datirajo to podobico konec 12., začetek 13. stoletja, to se pravi, da je bil Grgar že zelo zgodaj naseljen.

No, po tem pogledu v daljno zgodovino, pa mogoče v to bližnjo preteklost. Gospod David, kako je bilo pravzaprav s to vašo cerkvijo, zakaj je bila potrebna tako temeljite obnove?

Ja, cerkev, tako podobo kot jo ima danes, predvsem z notranje strani, jo ima od leta 2007. Cerkev je bila v drugi svetovni vojni  porušena, zahvala gre gospodu župniku Francu Bizjaku in našim dedom, ki so v letih šestdeset do dvainšestdeset cerkev rešili pred rušenjem in jo do te mere uredili, da je bilo možno v njej opravljati bogoslužje, tako da cerkev je bila namenjena rušenju. Zatem so se tudi župniki, ki so prihajali za njimi, vsak se je trudil, da bi, je nekaj vložil v cerkev, prav tako župljani, tako da se je potem počasi obnavljala, tako da smo obnovili tudi streho pa zunanjost cerkve, z večjimi deli smo pa pričeli v letih od 2003, tam okoli. Zdaj samo zasnovo idejno smo potrebovali, ker notranjost pač ni bila urejena, ta idejni načrt nam je izrisal arhitekt Marko Lavrenčič, po tem načrtu smo potem izvedli celotno obnovo, ki je potekala od leta 2003 do 2007, tako da smo potem leta, 11. novembra, to je za svetega Martina, ki je naš zavetnik, smo posvetili cerkev, katero je posvetil škof Metod. Zdaj cerkev, ko je potekala obnova, smo jo morali tudi za dve leti zapreti, tako da se nas je okrog petdeset Grgarcev, bom rekel, s prostovoljnim delom, pomagalo to zadevo potem urediti. Poleg tega smo dobili tudi pomoč s strani občine, države in pa tudi nekaterih podjetjih na primorskem.

Kam pa so Grgarci tisti dve leti hodili k sveti maši?

O, to je en prizidek pri cerkvi, to je ena dvorana, ki smo jo za silo uredili, tako da je tam lahko potekalo bogoslužje, zdaj pa mislim, da je tudi že po tem, ko je bila porušena cerkev, je že tudi tam potekalo tista leta.

Torej na vsak način zanimiva zgodovina kraja, ki jo pa zaznamujejo tudi nekateri ljudje, nekatere osebnosti, ki se jih tudi moramo spomniti. Bi našteli vsaj tiste najpomembnejše, gospa Justina?

Seveda, teh oseb je kar dosti, že Vi ste začeli prej uvodoma, da je pač Grgar znan po pastirici Urški Ferligoj, že to naštejem, ki se ji je leta 1539 prikazala mati Božja. No, pozneje pa je cela vrsta znanih, znamenitih ljudi, omenila bom samo nekatere, ki jih tudi domačini mogoče bolj poznajo, to je bil. Prvega recimo naštejem župnika Martina Judna, ki je v letih 1855, ko je razsajala kolera, je iz Svete gore prišel v Grgar pomagat tem ljudem, vsaka hiša je imela ne vem koliko bolezni in tudi smrti in je tudi on umrl za kolero. In na pokopališču je spomenik, kot zaslužnemu človeku, ki je dal življenje za Grgarce, potem mogoče omenim naslednjega župnika. To je bil Mihael Oblokar iz Solkana, ker je on začel zidati cerkev leta 1877 v takem tlorisu kot je sedaj, ne, in je bila takrat, leta 1884 posvečena. No, zelo, zelo znan med ljudmi pa je Jožef Godnič, župnik, ki je bil v Grgarju od leta 1894 do prve svetovne vojne, do 1917 pravzaprav. Ta gospod je pisal zelo zanimivo in dragoceno kroniko, memorabilijo, je popisoval zgodovino, dogodke, zelo, zelo dragoceno delo, ki je ohranjeno tudi sedaj v župnišču. Bil je strahote prve svetovne vojne tudi. Torej, da ne pozabim, iz Grgarja je tudi misijonar Stanko Pavlin, ki je leta 2002 umrl v Hongkongu. No, po prvi svetovni vojni, že leta 1919 je prišel v Grgar župnik Alojzij Filipič, monsignor, doma iz sosednje Ravnice in je bil v Grgarju do leta petinštirideset, celih šestindvajset let in je zapustil zapuščino poleg duhovne in vse kot jo zapusti vsak župnik, on je zapustil tudi ta spominska obeležja ob štiristoletnici, ko so bile velike, velike slovesnosti ob štiristoletnici prikazanj leta devetintrideset je on z domačini seveda, z župljani skupaj so postavili pred rojstno hišo Urške Ferligoj kapelico, a ne, znamenje poslikano s kipom, potem za prezbiterijem, kjer naj bi bil grob te pastirice Urške Ferligoj, je tudi bil kot nek nagrobni spomenik postavljen in sploh lahko rečem, kar so mi pripovedovali starejši ljudje, ki so že tudi pokojni in sploh, do druge svetovne vojne je ponovno nekako priklical v zavest ljudi to pastirico Urško in češčenje Svetogorske Matere Božje, tako da so dekleta bila tudi v nošah, posebnih nošah, ki so jih imenovali Urške ali Uršule, ne, tako.

(pesem)

V začetku našega pogovora, gospod župnik Matjaž Kravos, ste povedali, da šteje župnija Grgar pravzaprav malo vernikov, tam okrog osemdeset vas je, pa vendarle se ti potrudijo, da je življenje v župniji živahno. Mogoče bi začeli s tem, kako je pri vas poskrbljeno za mlade.

Prav posebnih srečanj ni, vendar so pa občasna, zlasti v preteklih letih smo se zbirali okrog priprave oratorija, nekateri mladi so tudi v pevskem zboru in nekateri, kar jim je še v poseben ponos, so tudi strežniki, in tako naprej.

O strežnikih nam bo nekaj povedal naš današnji najmlajši sogovornik Klemen Cej. Kako je organizirana strežniška skupina v Grgarju?

Ja, strežnikov nas je osem. Osem starejših, zdaj smo dobili še novo pošiljko strežnikov, kar devet jih je prišlo. Zdaj jih uvajamo, vsak jim pomaga po svojih najboljših močeh, da jih nauči streči. Nameravamo jih naučiti v čim krajšem času, da bodo v prihodnjih nekaj dneh stregli pri obhajilu. Imamo tudi razna ta srečanja, katera, po srečanju imamo tudi kakšne takšne družabne igre, nogomet ali pa namizni nogomet, vsak strežnik ima tudi svoje naloge, starejši strežniki strežemo bolj ob svečanih priložnostih, mlajši nam pa pri tem pomagajo. Mislim, da je Matjaž tudi zelo dobro nas naučil in skrbi tudi za nas, za nagrado nas pelje tudi kdaj na izlete, tako da mislim, da ga vsi imamo radi in radi strežemo.

Lepo. Že prej je pa gospod župnik omenil tudi oratorij. Nekaj več o tem, če nam lahko poveš?

Ja, zadnjih nekaj let se redno odvija oratorij, mladi smo pripravljali, pomagali župniku pripravljat oratorij, imeli smo nekaj sestankov, da smo se organizirali, kako bo sploh stvar potekala. Mislim, da otroci so se vsi veselili tega oratorija, radi so prihajali k nam vsak dan, to traja pet dni, bile so tudi razne delavnice v katerih so otroci uživali in so radi sodelovali. Na žalost pa letos oratorija ne bo, ker se nas ni zbralo dosti animatorjev, pomočnikov, tako da letos žal ne bo, ne.

Namesto tega pa bomo mogoče šli s strežniki na morje, ne, bo pa tudi en določen program, če nam bo uspelo.

V Grgarju pa se poleti tudi sicer zbere veliko mladih, ne samo iz domače župnije, ampak tudi od drugod po Sloveniji, to pa je na Frančiškovem taboru, o tem nam bo pa nekaj povedala gospa Anica.

Ja, leta 2006 je prišla ideja skupaj s temi manjšimi sestrami iz Svete gore, da bi v Grgarju organizirali Frančiškov tabor, začeli smo s pripravami, z delom, bilo je treba pripraviti prostor, ma nam ni bilo žal ne dela ne vsega, ker bilo je zelo lepo, zbralo se je, pet tednov je to trajalo, okrog sto otrok skupaj z animatorji vsak teden je bilo. Grgar je zaživel s tem taborom, to je bilo res tako povezana vas in vsi ljudje s temi otroci in smo jih imeli kar nekam za svoje. Tema prvega leta je bila Urška Ferligoj, tako da so otroci prav podrobno spoznali življenje Urške, zbirali so se dostkrat pred njeno rojstvo hišo v Grgarju in se prav natančno seznanili z njenim življenjem in s celim krajem, tudi z domačini, imeli so razne naloge, učili so se tudi grgarščine, tako da so na koncu imeli kar domačo nalogo iz grgarščine, da so spoznali tudi nekaj besed. To je bilo prvo leto, drugo leto so se vrnili, so bili, tema je bila Frančišek, pa so eno leto šli drugam in lansko leto so spet prišli k nam, sicer silom prilike, ker nekje se je nekaj zataknilo, tako da so bili tri leta v Grgarju, mi smo zelo zadovoljni. Tudi oni so rekli, da jim je bilo zelo lepo v Grgarju, s tem je tudi Grgar kot župnija šla po Sloveniji, so malo spoznali Grgar in bilo je zelo zanimivo, ker so bile tedenske in nedeljske maše, tudi župnijske maše v taboru in zanimivo, da tam se je več ljudi zbralo pri maši kot v župnijski cerkvi. Bilo je zelo lepo, no.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Ja, takšni oratoriji, tabori in tako naprej, seveda prinaša veliko veselja, ampak so pa tudi navadni dnevi med letom, ko je treba poskrbeti pa za tiste običajne stvari, kako pa je v Grgarju s katehezo, gospa Elitka.

Verouk poteka v zelo lepi učilnici, ki so jo tudi prostovoljno naredili očetje od teh otrok, ki hodijo k verouku. K verouku hodijo tudi otroci iz župnije Bate, ker hodijo tudi v šolo in mimogrede, ko pride avtobus, po avtobusu potem imajo tudi verouk, je obvezen, to so že prejšnji župniki skombinirali , da je to lažje. Zdaj pri verouku jaz imam prvo triado, ostale poučuje župnik. Človek, če nima rad otrok, ne more učiti verouka, ker če otroka ne ljubiš, če ti ni pri srcu, se ne da. Zdaj, nekateri prinesejo od doma že veliko, nekateri malo, drugi pa prav nič. In s temi je zelo težko, ne, saj so zelo radovedni, zelo so željni enega znanja, ma doma življenje to bi se moralo nadaljevati tudi doma, ne, kar pri verouku slišijo in molitev in znanje, ker drugače je… Meni se nekateri prav smilijo, ker ubogi, rad bi nekaj povedal, pa ne ve, ker tam, kamor je ostal pri uri, enako je potem čez štirinajst dni ali pa na koncu veroučnega leta. Zdaj otroku, tem majhnim je treba, potrebujejo prav eno tako versko opismenjevanje, prikazanost, da pokažeš, mu ponazoriš, ga… otroci po navadi vse primejo, vse taknejo, recimo zdaj, ko je bil, prav za letošnji post smo bili v cerkvi, so tisti križ, od Jezusa, ki je na križu, vse, pa zakaj je mrzel, zakaj je tak, pa kako je to, z eno tako radovednostjo, ne, potem pa, kar ostane, ostane, ne. Mene, zdaj imamo letos šest prvoobhajancev, kar je dosti, potem trije se pripravljajo na birmo, ki bo prihodnje leto, ne sedaj, imamo tudi redna srečanja, štirikrat na leto obvezno, potem s starši, ne, če je pa potreba, tudi več, ne. Ta srečanja po navadi vodi župnik, včasih sem tudi jaz zraven, če je potreba.

Mogoče bi še župnik kaj dodal?

Lahko tudi.

Ja, saj je že Elitka dosti povedala. Tako, včasih ti kaj rata, včasih ti nič ne rata, ne. Meni rečejo, da sem mahnjen bolj na tehniko, čeprav ne vem, če je glih res, tako da v tisti učilnici imamo tudi, recimo, lahko poslušamo glasbo, pa si pogledamo filme in tako naprej.

Tako da je malo bolj pestro, ne.  

Ja, ja.

Ja, mogoče smo zdajle nekako končali to, kaj je vse pripravljeno za otroke, pa bi dodali še tisto, kar nismo govorili, pri skrbi za lepo bogoslužje, slišali smo nekaj seveda o strežnikih, ki poskrbijo za to. Kako pa je z ostalimi, krasilci, bralci in seveda pevci? O bralcih bo nekaj povedala gospa Anica.

Ja, z ozirom na majhno število župljanov kot smo slišali, imamo kar lepo število bralcev. Bi lahko rekli, da jih je okrog štirideset procentov, niso vsi tisti, ki so stalni nedeljniki, ampak so bralci, zelo lepo je. So različne starosti, od takoj po birmi, pa do mojih rosnih let, tako bom rekla. Poskušamo jih vključiti takoj po birmi v bralske skupine, enkrat na začetku, ko se je začelo to izvajat, so bile prav take priprave, je župnik Matjaž pripravil prav tak uvajalni seminar, je bilo enih dvanajst poglavij, večkrat smo se dobili, je bilo zelo poučno, ker je bilo pač drža, pomen, poslušati, razumevanje, način branja in vse. Zdaj poskušamo pa tudi že mlajše od birme pripravljat na to, da bi se, zgubili tremo pred nastopom, in kaj pomeni sodelovanje pri sveti maši, samo ti sodelujejo pri večernih mašah ali pa pri kakšni veroučni, začnemo pa že z branjem prošenj že pri prvoobhajancih, tako da jih res že prav kmalu začnemo uvajati na sodelovanje pri maši, ne.

O pevcih pa gospa Elitka.

V Grgarju imamo mešani pevski zbor. Zdaj ena tri leta nazaj se je tudi malo pomladil in imamo tudi mlade pevce, da prihajajo. V glavnem smo starejši. Imamo tudi mladega zborovodja, in sicer prihaja iz Trnovega, Jernej, kar je zelo dobrodošlo pri nas, ne, ker nikoli nismo imeli, smo imeli svojega pred leti, potem je umrl in smo skozi nekaj štukali, in malo z enim in malo z drugim, tako da je, da zdaj pa je v redu. Pojemo različne pesmi, v glavnem ljudske pesmi, pa tudi zborovske, vsako leto se dobimo tudi s pevci iz gorskega področja, rečemo vsem tem župnijam tam od Grgarja naprej gor, je še devet župnij in se dobivamo s temi pevci in potem nekje imamo kot en nastop, ali pa sodelujemo pri taki maši ali pa pri kakšen shodu, rečemo mi, zdaj slučajno so bile binkošti, praznujejo na Banjšicah in je bil tam tak, smo sodelovali pri maši, pri procesiji, tako da je bilo zelo lepo. Enkrat letno pa gremo tudi, ne samo pevci, vsi župljani na romanje na Sveto goro in to je vsako leto na Sveto Trojico in tudi tam pojemo vsi zbori skupaj, tako da je, da je lepo, da je prijetno slišat, da je lepo za dušo in tudi za glas. So pa tudi pevci vključeni v pastoralno delovanje župnije zelo dosti, vsaj en par jih bere berilo, so bralci in tudi strežniki so še med pevci, tako da,…

Da vsak opravlja tudi več služb.

Več služb, ja, več služb, nas je manj, ampak ima vsak, je zadolžen,…

Da je včasih težko kombinirat.

Tudi, tudi.

Je treba pogledat, kdo bo kakšno vlogo odigral.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ

Gospa Elitka, Vi ste pa tudi članica Karitas.

Ja, tudi jaz se članica Karitas, odkar v Grgarju deluje, to je že več let, lahko enih dvanajst, ne vem, enih enajst, dvanajst let in ta Karitas je tudi združila vse župnije gorskega območja in se imenuje medžupnijska gorska Karitas, dolgoletni naš predsednik te Karitas je bil župnik iz Banjšic, sedaj v pokoju, gospod Martin Pavlin, ena zlata duša, tudi prisoten, je bil tudi v Karitas, vse je pripravil, mislim, za naše srečanje, enkrat mesečno se dobivamo, tukaj imamo najprej duhovno misel, vsakokrat in potem pač kar je potreba, kar se dogaja na področju Karitas dol v Novi Gorici in potem pa na našem. V glavnem skrbimo za starejše ljudi, ker po naših krajih je vedno več starejših, tudi brezposelni so tudi pri nas, tako da zmeraj več je potreba, ljudje rabijo hrano, rabijo, pa tudi zmeraj več rabijo denar za položnice, ker ni dela, ker ni službe, kmetije ne prinesejo toliko, da bi lahko ljudje živeli, je pa letos v tem pastoralnem letu nismo še imeli nobenega gosta, ma po navadi vsako leto povabimo kakšnega gosta, tako da nam potem še kaj predava, recimo gospoda Kobala, ki je predsednik, take duhovne vikende, prav tako zelo lepo za nas sodelavce, ker smo potrebni, zdaj te reči, ne, na ta usposabljanja pa tudi hodimo, in v Vipavo, kadar so tisti, vsako leto enkrat v petek in soboto, potem na Mirenskem gradu se dogajajo tudi predavanja, eni taki tečaji, da v glavnem sodelujemo in tudi se krepimo s tem na tem duhovnem področju. Radi pa bi, da bi se naše število pomnožilo, ne, malo nas je, ker to je treba dosti delati, ne. Ja, to tudi organiziramo, vsako leto organiziramo srečanje starejših, enkrat v enem kraju, drugič v drugem kraju, letos je predvideno na Trnovem.

(pesem)

Kako pa je v vaši župniji z molitvijo, gospa Anica?

Ja, v naši župniji imamo tudi molitveno skupino, ki se združuje že od leta sedemindevetdeset, osemindevetdeset, eni prej, eni kasneje. Vsaki prvi petek v mesecu po maši molimo rožni venec, potem imamo v oktobru, vodimo rožni venec pred nedeljsko mašo, molitvena skupina vodi, na veliki četrtek pripravimo molitveno uro in ob celodnevnem češčenju tudi je molitvena skupina nekako zadolžena, v navednicah, za to pripravo, bi pa še dodala prej, pri bralcih sem pozabila, da tudi bralci ne sodelujejo samo pri nedeljskih mašah z branjem berila, ampak tudi pri vodenju križevega pota v postnem času, v nedeljo pred mašo in petek po maši. Pri vodenju šmarnic, sicer tu zelo lepo sodelujejo otroci z molitvijo litanij in petjem. Pri šmarnicah poskušamo pritegniti tudi starše otrok, ki niso bralci, tako da tudi oni sodelujejo. Potem imajo bralci: na cvetno nedeljo pripravijo branje pasijona, torej moram reči, da bi obeh kar ni problema za sodelovanje, komur koli se reče, se prosi, je kar pripravljen takoj sodelovati.

Spominjamo se lanskega leta, ko so potekale velike slovesnosti ob praznovanju štiristo sedemdeset letnice prikazanja Device Marije pastirici Urški, veliko prireditev je bilo na Sveti gori, kako pa ste se v to praznovanje vključili Grgarci, gospa Anica?

Ja, naprej bi jaz rekla, da smo Grgarci zelo ponosni, da je Marija zbrala prav našo Urško za svojo vidkinjo. Res smo lani praznovali štiristo sedemdeset letnico prikazovanja. Tako kot ste že rekli, so bile v glavnem slovesnosti na Sveti gori, ampak tudi v Grgarju smo zelo lepo obeležili to praznovanje. Najprej smo tudi mi poromali na Sveto goro in sicer od Urškinega spomenika, oziroma izpred rojstne hiše z milostno podobo Matere Božje, je bilo splošno romanje, ne samo teh župnij, ampak tudi širše okolice peš na Sveto goro, praznovanje, slovesnost pa smo priredili 14. junija v Grgarju, slovesna maša dopoldne, popoldne je bilo pa pred obnovljenim spomenikom Urški Ferligojevi, ki je bil postavljen ob štiristoletnici prikazanja, je bil zdaj ob štiristo sedemdeseti popolnoma obnovljen ter smo pripravili eno veliko slovesnost skupaj v sodelovanju s patri iz Svete gore, ker bi rekla, v programu so sodelovali pevci, vsi združeni pevski zbori iz našega gorskega okrožja, otroški in cerkveni zbori, ljudski pevci iz Lokovca, ta gospa Ljuba Jenček, ki je vsem dobro poznana, pater Bernard Goličnik iz Svete gore, za vrhunec te slovesnosti pa je bila verjetno uprizoritev Marijinega prikazanja Urški. To smo uprizorili oziroma otroci, petnajst otrok je bilo, pastirčki, sodniki, a ne, Klemen. Eden je tukaj od sodelavcev. V glavnem so sodelovali in uživali, res, so se tako vživeli v to igrico, ta Urška in Marija, da je bilo kot v resnici prikazano, no. To je bilo pa po tej igri, ki jo je napisal Dragotin Vodopivec z naslovom Na skalnici. Celo to prireditev, to slovesnost smo poimenovali Na Sveti gori zvon zvoni. Za začetek pa smo vsi obnemeli ob zvonovih Svetogorskih, ki so naznanili pričetek te slovesnosti. To so rekli, da je bilo darilo Svetogorcev Grgarcem.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Naš pogovor o župniji Grgar, se počasi približuje koncu, še preden pa ga zares zaključimo Vas bom vse po vrsti, gospod Matjaž Kravos, sodelavci: gospa Anica Pavlin, Elitka Winkler, Justina Doljak, Klemen Cej in David Širok, povprašala: Kaj je tisto, zaradi česar ste radi župljan župnije Grgar oziroma župnik v župniji Grgar? Pa bi prosila najprej Vas, gospod Kravos.

Veliko je dogodkov in stvari, ki so mi prinesli veliko veselje med mojim dosedanjim župnikovanjem v Grgarju. Zagotovo ne smemo pozabiti obnove cerkve o kateri smo slišali in ki se je sklenila s posvetitvijo cerkve. Mislim, da ni bilo trenutka, da bi bilo več ljudi pri maši v Grgarju kot je bilo takrat in tudi za mene osebno je bil to zelo poseben dogodek. Vemo da ne doživi vsaka generacija posvetitve cerkve in jaz se spomnim, ko smo potem mazilili stene cerkve, ta čas je doletela tudi mene, sem doživljal prav nepopisno lepe občutke. Tudi zelo sem bil presenečen letos, da se je kar devet fantičev, ne, odločilo, da bi se priključilo strežnikom, ker za tako število župljanov je to skoraj neverjetna številka.

Mogoče isto vprašanje, zakaj ste radi v župniji Grgar, še za Vas, gospa Justina.

Torej, jaz nisem rojena, nisem avtohtona Grgarka, sem priseljena in imam tam mojo družino. Vesela sem, da sem župljanka Grgarja, predvsem za to, ker se lahko ob vsakem trenutku ozrem na Sveto goro in mi to zelo veliko pomeni.

Klemen.

Mislim, da za te mlade Grgarje je zelo dobro poskrbljeno, naš župnik je tudi športnik, potem tudi on rad z nami odigra kak nogomet, pa zelo rad potuje z nami, če gremo kam pohajat, tako da smo predvsem ponosni vsi, vsi strežniki in mladi spoštujemo gospoda in radi smo z njim, no.

Gospa Elitka.

Tudi jaz nisem Grgarka, ampak živimo v Grgarju že dolgo let, tudi z družino. Zdaj zakaj, jaz sem se vživela, nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj v Grgarju prej, zdej mi je pa lepo tam. Zdaj, zakaj mi je lepo, zaradi sosedov, zaradi ljudi, ki me razumejo. Pač, lepo je v Grgarju.

David.

Ja, meni je tudi zelo lepo v Grgarju, ga ne bi zamenjal za mesto nikoli, že zaradi narave, ki je malo odmaknjena, pa tudi predvsem zaradi zdaj v zadnjih letih sem spoznal, tudi zdaj pri obnovi, ljudje, ki tam živijo, ker najbolj me je bilo takrat strah, da bo ostalo vse na naših plečih in potem, ko si videl koliko ljudi se je temu priključilo, je bilo to eno veliko veselje.

Je delo zelo povezalo ljudi?

Ja, jaz mislim, da ja. Tudi finančno je odzadaj podpora je bila zelo, s strani župljanov je bila kar precej velika, no.

In še gospa Anica.

Jaz sem pa Grgarka, prav Grgarka, rojena v Grgarju tudi, in mi je v Grgarju lepo, zato ker je to Grgar. Lepo mi je tudi v župniji sodelovati z župnikom in vsemi ostalimi, hvaležna sem Bogu za vse talente, ki so bili mi podarjeni in jih z veseljem dajem na razpolago in mi ni žal nobene minute za Grgar.

Hvala lepa za ta pogovor. Preden pa prav zares zaključimo našo današnjo oddajo, pa seveda še naše priporočilo k vašemu nebeškemu zavetniku. To je sveti Martin. Sveti Martin.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.