ŽUPNIJA GODOVIČ

ŽUPNIJA GODOVIČ.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Dragi prijatelji, dober večer. Poslušate oddajo Iz življenja naših župnij, nocoj se bomo spet podali v koprsko škofijo in se srečali z župnijo Godovič. V studiu prisrčno pozdravljam gospoda župnika Bogdana Berceta.

Dober večer.

Gospo Pavlino Lukan.

Dober večer.

Gospoda Janeza Žaklja.

Dober večer.

Gospo Anito Jesenko.

Dober večer.

In gospoda Aleksa Jermana.

Dober večer.

Gospa Anita, povejte nam: Kje se župnija Godovič nahaja?

Župnija in vas Godovič leži na prehodu iz Idrijske kotline na poti proti Logatcu in Ljubljani. V bistvu je na križišču cest, ki nas povezujejo s primorsko. V svojih začetkih se omenjajo prevozniki, ki so prevažali rudo iz Veharš v Spodnjo Idrijo in v topilnico v Pikalcah. Po južni cesti pa so iz primorske vozili vino in se potem v Godoviču odpočili in nato krenili naprej po poti proti Ljubljani. Prav to križišče cest z vsem tem namenom, kar sem rekla je dajalo nekako glavni poudarek vasi in zanimivemu dogajanju s furmani. Zanimivo pa je, da osnovno jedro vasi tvori nekaj hiš, cerkev, župnišče, pošta in trgovina. Ti ležijo ob glavni cesti Ljubljana Idrija, vsi ostali domovi pa so po majhnih vzpetinah in gričih okrog osnovnega jedra.

In kdaj je bila ta lepa župnija ustanovljena?

Začetki župnije segajo v 16. stoletje, takrat se tudi omenja, pravzaprav leta 1526 prva cerkev, ki je bila zgrajena v poznogotskem slogu. Po vizitaciji ljubljanskega škofa 1631, ko je bilo tudi poročilo napisano na to temo, da ima cerkev tri oltarje in da je posvečena svetemu Urbanu. Vas je bila podružnica Vrhniške župnije in so občasno sem prihajali kaplani. Samostojen vikariat pa je postala leta 1724 in je imela osemnajst kuratov do ustanovitve župnije, to se je zgodilo leta 1863 in od takrat je v Godoviču delovalo šestnajst župnikov.

To se pravi, leta 1863 je bila ustanovljena župnija Godovič. Kdo je pa farni zavetnik župnije?

Farni zavetnik je sveti Urban, papež. Na sliki in v kipu na oltarju je upodobljen z grozdom in s knjigo. Po izročilu naj bi vas dobila ime tega zavetnika ravno zaradi prevoznikov, ki so tu čez vozili vino v notranjost države. Njegov god obhajamo 19. maja, vsako leto ga počastimo s celodnevnim češčenjem in nekaj letu tudi z nočnih bedenjem pred Najsvetejšim. V mesecu avgustu pa obhajamo tudi god svetega Jerneja, ki so se ga nekoč veselili s plesom po maši, sedaj pa s pogostitvijo po maši, ki jo pripravijo dobre gospodinje in gospod župnik. Ta svetnik je zelo popularen, saj nosi največ fantov njegovo ime v vasi.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Gospod župnik, kakšen je obseg župnije in kdo so pravzaprav godoviški župljani?

Kakor smo prej slišali, nam je povedala gospa Anita o župniji, kjer se nahajam, naj povem, da je ta križ, ki gre skozi središče vasi v smeri sever jug, približno dolg šest kilometrov v smeri vzhod zahod pa približno osem kilometrov. Župnija je bila vedno majhna, v prvi knjigi župljanov je zapisanih dvainpetdeset hiš z dvesto osemdesetimi dušami, v drugi dvainsedemdeset hiš s tristo petnajst, danes pa je že blizu sto osemdeset hiš s prebivalci okrog sedemsto dvaindvajset, z verniki pa okrog šesto petdeset, šesto šestdeset. Župnija je zelo mlada po strukturi prebivalstva, saj ima nekaj čez petdeset ljudi starejših nad petinsedemdeset let. V vasi je veliko priseljencev, največ iz Idrije in okolice, v zadnjih dveh letih je tu zraslo devet novih hiš, vsi smo veseli, da vas napreduje in da se širi in so tudi priseljenci se hitro vključevali v naše občestvo, v zadnjih letih pa kar precej manj.

Kljub temu pa je pastoralno življenje v župniji precej živo?

Ja, glavni utrip župniji dajo predvsem skupine, ki ne iščejo samo sebe, da se srečujejo, temveč da se odpirajo k vsemu, kar pomaga vernim k doživljanju svoje vere. Naj omenim nekaj skupin. Župnijski pastoralni svet, trije pevski zbori, cerkveni mešani pevski zbor, dekliški zbor Radost in godoviški oktet, mladinska skupina, zakonska skupina, skupina sodelavcev Karitas, svetopisemska skupina, molitvena skupina, skupina bralcev in strežnikov. Vsak od teh na svojstven način daje župniji svojo pomoč, da se čuti, da pripadamo drug drugemu, še posebej pa moram omeniti skupino čistilk in krasilk, ki stalno skrbijo, da je prijetno stopiti v Cerkev. Druga dejavnost so predavanja in srečanja, k nam prihajajo razni igralci in predavatelji. V adventu in postu imamo tako imenovane godoviške pogovorne večere. Za mlade pa posebej povabimo po dva ali več prijateljev mladih, ki nam predstavijo določene teme, da se potem skupaj o njih pogovorimo. Vsako leto organiziramo tudi po eno romanje v tujino in eno po naši domovini. Cilj so nam vedno Božje poti in srečanje pri sveti maši. Tako tudi že naš odhod izpred cerkve je vedno povezan s skupno molitvijo, nato stopimo v avtobuse, da se ob tej prošnji in z Božjo bližino tudi med seboj vedno bolj razumemo, kajti romanje vedno prinaša tudi svoje težave.

Kakšno je pa sodelovanje župnije s krajevno skupnostjo in krajem?

Nocoj imamo tukaj tudi našega predsednika sveta krajevne skupnosti in bo on tudi lahko to povedal, da s krajevno skupnostjo zelo dobro sodelujemo. Prav tako z gasilskim društvom, kajti oboji nam pomagajo pri organiziranju počitniških dni za otroke, ko nam nudijo gasilci svojo dvorano in ogrevanje in krajevna skupnost pa nam priskoči na pomoč s sofinanciranjem tako te dejavnosti, kakor tudi miklavževanja. Veliko imamo tudi sponzorjev, ki se najbolje vključijo v to naše dogajanje poleti za organizacijo oratorija, pozimi pa miklavževanja.

(pesem)

Prisluhnili smo petju godoviškega dekliškega pevskega zbora Radost. O petju bomo spregovorili nekoliko še kasneje, sedaj se bomo pa dotaknili farne kronike. Gospod Janez Žakelj: Kateri so tisti pomembni dogodki oziroma ljudje, ki so župnijo Godovič posebej zaznamovali?

Poleg težkih preizkušenj, ko je cerkev dvakrat pogorela v 18. stoletju, ko je potres uničil cerkev in ko se je zrušil zvonik ter pokopal tri delavce, je v kroniki največ prostora dobil petdesetletni boj za svojega duhovnika. To je bilo na prehodu iz sedemnajstega na osemnajsto stoletje. Duhovnika jim niso hoteli dodeliti, ker je bila hiška preskromna in premalo ljudi, da bi ga vzdrževali. Končno so se dogovorili, ko je šestnajst gospodarjev zagotovilo, da bodo vzdrževali duhovnika. Zelo pomemben dogodek je bil tudi leta 1756-ega, ko je goriški nadškof Atmes posvetil novo cerkev in napis nad glavnimi vrati to potrjuje, ko pravi, da je svetišče, posvečeno Bogu in papežu Urbanu, zraslo iz ruševin nekdanjih nesreč, toda cerkvi ni bilo še enkrat prizaneseno, med drugo svetovno vojno, ko so Nemci požgali celo vas, so požgali tudi cerkev in župnišče. V tistih težkih časih so zavzeti verniki kmalu po vojni prikrili zvonik, cerkev in župnišče. Pomemben dobrotnik v 19. stoletju je bil iz družine Aldek na Štajerskem, ki je kupil nove orgle za štiristo goldinarjev. Istočasno je kupil tudi okrasno sliko, ki je predstavljena pred korom in na njen sveta Cecilija, ki še danes krasi to steno. Pomembno za župnijo moram šteti tudi glavne duhovnike , ki so redno preskrbovali to Vrhniško podružnico, ko so uspeli z ustanovitvijo vikariata s svojim duhovnikom, so si vsi prizadevali, da bi bili blizu ljudem. Še posebej pa se je odlikoval duhovnik Mihael Mladič. Začel je prvi poučevati, ob ustanovitvi šole, ki je bila v mežnariji, učil pa je samo ob nedeljah po sveti maši. Do leta 1863 so bili v glavnem duhovniki učitelji, ker niso hoteli domačini dati svoje zemlje za novo šolo, so šolo dogradili kar na cerkveni mežnariji leta 1879. Po tem letu pa so prihajali učitelji in učiteljice, ki so hitro tudi odhajali. Hkrati sta tu delovala brat in sestra, on je bil za župnika, ona za učiteljico. Brat in sestra Jelenc. V ljudeh pa je pustil globok vtis duhovnik Ivan Dežela, ki je z ljudmi preživel drugo svetovno vojno, rešil veliko domačinov, ker je znal nemški in skoraj vse matične knjige. Po vojni pa je začel z vztrajno obnovo župnije in verskega življenja. Ko je kmalu po vojni začel svoje poslanstvo z delom za mlade duhovnik Vinko Kobal so tudi v Godoviču slišali za njegovo pot, zato so še toliko bolj razveselili, ko je leta 1985 postal župnik v Godoviču. Podstrešni del župnišča je spremenil v bivalne prostore za najrazličnejše skupine. Najbolj odmevna pa je bila šola duhovnosti, ki so se je udeležili mnogo pozneje vidni slovenski politični delavci. Njegovo gibanje, ki mu je nadel ime Pot je imelo svoje središče v Stržišču nad Baško Grapo, kjer še danes nadaljujejo z mladimi duhovniki njegovo pot.

Bogoto pastoralno delo z mladimi je obrodilo precej duhovnih poklicev. Kako je bilo pravzaprav s tem? Koliko je bilo teh novomašnikov?

Po 20. stoletju je župnija Godovič podarila cerkvi štiri duhovnike, zadnji je bil Robert Petkovšek, ki je imel novo mašo v kriznem obdobju osamosvojitve leta 1991. Svoje okolje je izbral med lazaristi in je sedaj tudi profesor na teološki fakulteti. V tem stoletju, leta 2004 pa smo se veselili z novomašnikom Primožem Erjavcem, ki je sedaj kaplan v Tolminu. K tem dogodkom bi še dodal eno anekdoto Godoviča, v katerem se Godovčanom pravijo muhe. Nastala pa je iz tega, ker se zaključuje konec poletja, kot vemo tudi zaradi furmanov, kateri so vozili skozi Godovič, so imeli živino, no na živini pa je bilo polno muh in za konec poletja so Godovčani spekli potice iz muh, zato se pa pravi tudi muharji. In s tem se tudi končuje tisto poletno obdobje ob Jernejevi nedelji ob katere je pa konec avgusta.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Slišali smo, da ima župnija Godovič bogato zgodovino. Kako pa je danes s pastoralno dejavnostjo, gospod župnik?

Ko sem prišel v Godovič, sem si mislil, da bo mnogo lažje kot prej, ko sem bil v Bistrici. Potem pa je bilo toliko skupin, da me je to kar presenetilo. Zlasti nekaterih tam nisem poznal, mladinske ni bilo, svetopisemske tudi ne in v teh sem začutil tisto priložnost, da tudi sam nekako doživljam, kar doživljajo mladi, pri svetopisemski pa, da se poglobim tudi sam v Sveto pismo, oziroma da bi ta Beseda postajala vsak dan bolj živa. Vendar v teh dejavnostih, ki so bile, je odločilno to, da tisti, ki te skupine sestavljajo, z njo tudi živijo, zato bi bilo prav, da nam o tem spregovorijo tisti, ki tudi v njih sodelujejo.

Gospa Pavlina Lukan, Vi ste članica župnijske Karitas.

Ja.

Kakšno je pravzaprav delovanje vaše Karitas?

Delovanje naše Karitas je predvsem skrb za stare in bolne, v ta namen potem dvakrat letno jih obiščemo vse stare, bolne, enkrat v Božičnem času in enkrat v Velikonočnem času. Poleg tega organiziramo miklavževanje za vse otroke in udeležujemo se tudi vse slovenske trikraljevske akcije. Poleg tega smo se odločili in smo lansko leto tudi posvojili, smo se vklopili v posvojitev na daljavo, tako da imamo sedaj enega posvojenca. Poleg tega se pa še skrbimo za duhovno rast, se udeležujemo občasnih srečanj z voditeljem Karitas, udeležujemo se dekanijskih predavanj, seminarja v Postojni in kot zadnje se tudi udeležujemo vseslovenskega srečanja slovenske Karitas na Ponikvi.

Kdo pa pravzaprav vašo župnijsko Karitas sestavlja, kdo sodeluje?

V župnijski Karitas sodelujemo župljani, v glavnem župljanke, sicer imamo dva moška, mislim, in v bistvu smo vsi starejši od štiridesetih let, zaenkrat nimamo še mlajših članov. Bomo poskušali na temu področju tudi mlade privabiti, tako da bi se povezali z mladinsko skupino, čeravno pomagajo tudi pri trikraljevskih akcijah, smo že vključili nekaj mladih.

Ste tudi članica župnijskega pevskega zbora. Pa nam prosim povejte, kakšno je pravzaprav petje v Godoviču?

Petje v Godoviču, mislim, da je kar kakovostno in v Godoviču delujejo trije zbori: cerkveni mešani pevski zbor, dekliški pevski zbor Radost.

Katerega pesmi poslušamo tudi med oddajo, in še.

In še Godoviški oktet. Cerkveni mešani pevski zbor goji predvsem cerkveno glasbo, ki je prilagojena liturgiji. Zajemamo pa vse naše skladatelje, prav tako pa se jemljemo tudi iz tujih logov. Zlasti za nastope in koncerte. Vsako leto v Godoviču organiziramo dobrodelni koncert, kjer po navadi sodelujejo vsi ti zbori. Zbor vodi gospa Tonija Lapanja Brenčič, organistkinja je pa gospa Ivica Čar. Trenutno štejemo petindvajset članov. Vaje imamo enkrat tedensko in redno sodelujemo pri bogoslužju, to se pravi vsako nedeljo, ob raznih praznikih, porokah, pogrebih, obletnicah, prav tako pa tudi na srečanju starih, ki se organizira enkrat letno in to je tudi sodelovanje pevskih zborov skupaj s Karitasom. Dekliški pevski zbor Radost sestavljajo v glavnem sama dekleta in v liturgičnem pomenu v glavnem segajo po sakralni vokalni ritmični glasbi. Za koncerte in tekmovanja, kjer pa dosegajo tudi izjemne uspehe, pojejo vse zvrsti, od ljudskih pesmi do skladb najsodobnejših skladateljev. Letos pa so izbrale umetno sakralno tematiko. Pesmi, ki jih danes poslušamo so dekleta posnela ob novi maši gospoda Primoža Erjavca leta 2004. Godoviški oktet prav tako tudi   občasno sodeluje pri bogoslužju, vendar je vedno dobrodošel tudi drugod, ker moški glasovi spremenijo občutek liturgije v globlje dojemanje Božje bližine. Prav tako ga vodi gospa Tonija Lapanja Brenčič.

(pesem)

Gospod župnik, a katehezo v župniji Godovič vodite sami?

Kateheza je ena izmed dejavnosti, ki vzame prav gotovo največ časa, vendar je z oziroma na to, da sem župnijski upravitelj tudi župnije Zavratec, težko uskladiti, da bi sam lahko imel vso katehezo. Zato so mi priskočili na pomoč nekateri izmed naših župljanov, vsako leto pa smo dobili tudi enega bogoslovca iz Ljubljane, ki nam je prav tako pomagal, zlasti pri zadnjih, osmem in devetem razredu. Imamo tri katehistinje in bogoslovca, katehista, in potem še jaz imam prve tri razrede v Godoviču. Na podružnici na Medvedjem Brdu, ki je podružnica Zavraške župnije imam posebej, sam verouk, v Zavratcu pa poučuje prav tako Lojze Potočnik, ki se tja pripelje ob četrtkih iz svoje rodne vasi. Kateheza je z ozirom na sprejemanje otrok danes mnogo težja kot je bila nekoč, vendar vseeno občutim, da so prvi trije razredi tisti, ki zelo radi sprejemajo to sporočilo in je njihova dojemljivost zelo lepa, bolj kakor se leta odmikajo je to precej težje oziroma je odvisno na kakšen način katehet pristopi k njihovemu življenju, poznavanju njihovega utripa. In kako potem podaja tudi snov, ki jo imajo pred seboj. Srečanja, ki jih imamo skupaj z otroki, ne bi bila prava, če ne bi imeli tudi srečanja s starši. Ta srečanja so povezana s katehezo, ki je dvakrat letno po triadah, potem pa s srečanjem v katerem se predstavijo posamezni zakramenti in pa letos smo to uvedli, pa govorilne ure, pri katerih naj bi katehet predstavil pa tudi vsakega otroka posebej za tiste starše, ki se za to zanimajo. Vključevanje v župnijsko življenje smo si zamislili tako, da bi vsak teden enkrat bila otroška oziroma šolska maša. To imamo ob petkih, takrat otroci po svojih razredih, ki jih zastopajo, sodelujejo pri bogoslužju, pri petju in so hkrati tudi dejavni skupaj s strežniki, tako da so te maše, če seveda pride več otrok, zelo prisrčne, zanimive. Vendar ni vedno tako, tudi v tem oziru se spreminja sprejemanje in mnogokrat otroci bolj začutijo utrip izven cerkve, kakor pa ravno pri sveti maši.

Po končanem osnovnošolskem verouku se pa mladi, že srednješolci vključujejo v mladinski verouk. Gospod Aleks, povejte nam: Kakšna so pravzaprav mladinska srečanja? Kaj se tam dogaja?

Ja, takšno stvar, kot so mladinska srečanja bi morda težko orisal zelo na hitro, ampak bo poskusil predstaviti kakšen imamo program skupine in kako se vključujemo v življenje župnije. Vsako leto na začetku leta se zberemo in izberemo teme, ki nas mlade zanimajo, potem pa na podlagi teh naših izbir, župnik s svojimi sodelavci izbere teme za posamezna srečanja, jih pripravi in na teh srečanjih potem tudi aktivno sodelujemo. Na srečanjih imamo skupen začetek, nato pa se ločimo na malo starejše študente in mlajše srednješolce, tako da teme obdelujemo v dveh različnih skupinah, na koncu pa se zopet združimo in se ob druženju še malo pomenimo o skupnih stvareh ali drugih temah, ki nas zanimajo. Pomembno za mladinsko skupino se mi zdi tudi vključevanju v življenje župnije in sodelujemo kar na nekaj področjih, kar nam daje tudi neko dodatno širino in možnost za stik z župnijo. Tako sodelujemo pri pripravah maš za otroke ob petkih, nato pri postavljanju jaslic pred Božičem in zelo pomembna vloga h kateri se vključuje precej mladih iz naše župnije pa je priprava oratorija vsako poletje, kjer sodelujemo kot animatorji. Poleg teh dejavnosti se srečujemo tudi z drugimi skupinami, udeležujemo se tudi srečanj, dekanijskih srečanj mladih in pripravljamo tudi počitniške dneve v župniji v mesecu februarju, v času zimskih počitnic. Skupaj se vsako leto odpravimo tudi na morje, kjer preživimo nekaj dni skupaj. Lansko leto se je na morje skupaj odpravilo deset članov naše skupine, potem pa se po izbiri udeležujemo tudi duhovnih vaj v Stržišču in še katerih drugih aktivnosti.

Vi ste tudi skavt. Se dosti mladih odloča za tovrstno služenje? Baje je v Godoviču kar precej skavtov?

Tako je. Kar precej mladih iz Godoviške župnije je tudi skavtinj in skavtov, načeloma smo vključeni v Idrijsko skavtsko skupino, vendar izkoristimo priložnost in sodelujemo v Godoviški župniji, kjer je le mogoče, tako predvsem sodelujemo pri projektu Luč miru iz Betlehema in vsako leto poskrbimo, da Luč miru pride v naše župnije, sodelovali smo letos tudi z župnijsko Karitas pri maši za starejše župljane, sicer pa pomagamo pri raznih projektih ali kjer je to mogoče. Veseli smo tudi podpore našega župnika za razna srečevanja in prostor v župnišču, ki ga lahko izkoristimo.

Kako je pa z birmanskim veroukom? Poteka samo pod okriljem župnika ali kako?

V letošnjem letu oziroma v letošnjem pastoralnem letu je prišla pobuda s strani gospoda župnika, da naj bi bili starši birmanski animatorji. Po premisleku smo se odločili za to, tako da nas je zdaj šest staršev in imamo tri skupine. V vsaki skupini je po sedem birmancev, srečujemo se na domovih, enkrat tedensko, v dveh sklopih, prvi sklop je bil v adventu, drugi sklop bo pa sedaj v postnem času. Vse skupaj traja dve leti, moram reči, da smo tako starši kot birmanci zadovoljni s takim načinom, dobivamo v glavnem pozitivne.

Same pozitivne.

Same pozitivne odzive, tako da verjetno bomo s takim načinom tudi nadaljevali. Prav tako se ti pripravniki za birmo vključujejo v sodelovanje pri bogoslužju kot bralci prošenj, poleg tega vodijo v postnem času križev pot, v mesecu maju vodijo šmarnice in prav tako adventno devetdnevnico.

To je pravzaprav tudi način, kako si lahko starši najdejo izhodišča za pogovor o Bogu in veri s svojimi otroki.

Ja.

Eden od glavnih namenov bi bil prav ta. Drugi pa je, da se ti otroci drugače vživljajo v spoznavanje Boga, ki jim ti, ki so jim najbližji, starši, o Njem govorijo. Pri verouku je to mnogokrat preveč profesionalno in tudi otroci jemljejo to, da je duhovnik učitelj, kako eden pač v šoli, če pa se srečajo s svojimi starši in z njimi govorijo o Bogu, o človeku, o stvareh, o svetu, o namenu in smislu, da iščejo tudi oni eno svojo pot, potem mislim, da je to, če bodo starši tako nadaljevali kakor letos, ena izmed zelo pozitivnih prihodnjih dejavnosti staršev animatorjev.

Jaz bi dodala samo tole še, da ne to, da je taka organizacija dela dobra za same pripravnike na birmo, ampak s tem pridobimo ogromno tudi sami starši.

V Godoviču deluje tudi zakonska skupina, Vi Anita Jesenko ste voditeljica, ali kako, pobudnica.

Ne, jaz sem članica zakonske skupine, seveda skupaj z mojim možem, če ne to ne bi bila zakonska skupina. Ravno prej smo izračunali, da dejansko se zakonska skupina dobiva že deset let, kar je kar ena lepa, lepa leta. Začeli smo v času še, ko je bil v župniji gospod Vinko Kobal, tako da smo v bistvu nekako začeli z razvijanjem njegove ideje naprej, čim večjega sodelovanja, povezovanja, duhovnosti z vsakdanjim življenjem. Potem pa…

Srečujete se, enkrat na mesec?

Srečujemo se enkrat na mesec, zdaj sam program dela pa je tako, ne, da na začetku leta se dogovorimo o čem naj bi to leto govorili. Zdaj na primer, to leto se predajamo pismom svetega Pavla glede na Pavlovo leto, tako da je to nekako naše izhodišče potem za pogovore, ki jih poskušamo nekako peljati tako, da povezujemo teme oziroma Pavla glede na vsakdanje življenje, tako da skušamo nekako vplesti to v naše vsakdanje življenje, pa ne samo naše, nekako je tukaj več vidikov: nekaj je pač osebno versko življenje, drugo je kot življenje zakoncev in seveda tudi v povezavi, kako to živeti v družini. No, zdaj sodeluje sedem zakonskih parov in gospoda župnika imamo zraven, ki dejansko vodi zakonsko skupino. Imamo pa eno posebnost, da ena se ga pa udeležuje tudi sama in v bistvu zastopa oba partnerja v tem, tako da, ampak še vedno rečemo, da je sedem zakonskih parov. Na koncu vsakega leta tudi imamo potem neko skupno srečanje, po navadi poskušamo organizirati z nekim bolj aktivnim, neko aktivnostjo, ali da gremo nekam v hribe, obiščemo kakšno cerkev, tako mini romanje, ali pa pač nekaj takega, da je malo bolj sproščeno kot po navadi.

Poleg samega delovanja in srečevanja zakonske skupine, pa se poskušamo tudi čim bolj vključiti v samo življenje skupine, tako da pripravimo mašo, sodelujemo pri maši pa tudi v raznoraznih drugih aktivnostih, kjer pač lahko sodelujemo. Zdaj edino kar bi rekla, pa je še to, a ne, da glede na naše zelo pozitivne izkušnje v zakonski skupini, bi bilo zelo dobrodošlo, da bi mogoče nastala še kakšna zakonska skupina, ki bi lahko mnogo prispevala in župniji in tudi, kako bi rekla, neka rast v zakonski skupini je zelo dobrodošla tudi za osebno zakonsko rast, ali pa, kako bi rekla, rast zakoncev, tako da je v vsesplošno korist.

Od vseh aktivnosti običajno najprej omenimo župnijski pastoralni svet, ki smo ga sedaj pustili za na konec. Gospod Janez Žakelj, Vi ste član župnijskega pastoralnega sveta v Godoviču, povejte na: Kako pravzaprav vaš svet deluje, koliko pogosto se dobivate?

Pastoralni svet v Godoviču se nekje dobiva na vsake dva do tri mesece, a ne, po potrebi. Sestavljen pa je iz treh podskupin: iz oznanjevalne, bogoslužja in dobrodelnosti, katere pa imajo spet svoje točke, rečmo. Pod oznanjevalno komisijo pridejo kateheze, otroci in mladina, duhovni poklici, družbena občila, prireditve in romanja. Pri skupini bogoslužje različne župnijske skupine, sodelovanja pri nedeljskih mašah, katere sodelujejo, kot smo že prej slišali, dekliški pevski zbor, mešani zbor, oktet za poživitev, potem, ko sem že omenil, pevci in petje, oni imajo to zadolžitev, potem so bralci beril, zakramenti in zakramentali, jih tudi obravnava ta bogoslužna skupina in pa čiščenje in krašenje cerkve, katero je pa tudi, so gospodinje razdeljene po dve, tri v skupino pred vsako nedeljo. V dobrodelnosti se pa sodelovanje z drugimi Karitasi pa v glavnem Karitas, katera poskrbi za pomoč v župniji, organizira akcije po župnijah ob delitvi raznih dobrodelnih tem starejšim in ubogim, potem pa tudi enkrat na leto organizirajo tudi srečanje za starejše.

(pesem)

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Gospod župnik Bogdan Berce, zakaj ste kot župnik župnije Godovič posebej hvaležni Bogu oziroma kaj vam pri vašem delu daje upanja?

Najprej bi se ustavil za nekaj besed pri svetopisemski skupini, čeprav ni velika se mi zdi, da je tam tisto, kar največkrat potrebujem, namreč ko prebiramo Sveto pismo, ko v Stari in Novi zavezi iščemo tisto Božjo sled, ki naj jo človek vedno nosi v sebi, nas to bogatenje ob njej vse krepi, najbolj pa čutim, da prav mene. Čutim, da je ta prihodnost naše župnije povezana s tistim, kar bomo prejeli modrosti in zaupanja v Boga iz te Božje Besede. Druga zahvala bi bila pa vsem tistim, ki so to razumeli, kajti duhovnik v župniji, rečemo da je potreben, vendar potreben je toliko kolikor župljani sami čutijo z njim. Potem duhovnik tudi v tem ima ne samo zadoščenje, ampak vedno novo moč, novo energijo, da nadaljuje.

DOBRO JE VEDETI.

Približali smo se koncu današnje oddaje Iz življenja naših župnij, med oddajo smo prisluhnili dekliškemu pevskemu zboru Radost iz Godoviča, ki ga vodi Damjana Vončina. Nedeljske maše so v Godoviču ob osmih trideset in v Zavratcu ob desetih trideset. Bi Vi, gospod župnik, naše poslušalce še povabili na kakšen poseben dogodek?

Najlepši mesec je mesec maj in mi v tem mesecu obhajamo svetega Urbana. Kakor smo povabili najprej sami sebe in smo rekli: sveti Urban naj bo naš zavetnik v naših srcih, v naših molitvah in se takrat udeležujemo celodnevnega češčenja in nekaj let nazaj tudi nočnega bedenja v molitvi pred Najsvetejšim, tako vabim tudi naše bližnje, prijatelje, da se nam lahko pridružijo, da v tistih nočnih ali dnevnih urah vsi skupaj s češčenjem svetega Rešnjega Telesa imamo kruh, ki je del našega življenja. Drugo povabilo pa je za naš praznik, ki ga obhajamo pa v najbolj vročem delu poletja, v avgustu mesecu, svetega Jerneja, to je 24. avgust in se to naše obhajanje vedno zaključi s skupnim druženjem. Da bi bilo naše druženje veselo in koristno, vas vabimo tudi na potico, ki jo takrat naredimo iz muh, da bi pa vse to bilo resnično pred Bogom in nami ljudmi sprejeto pa prosimo, da bi sveti Urban bil vedno tudi v naših srcih zapisan kot naš zavetnik. Zavetnik sveti Urban.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.