ŽIVETI V DUHU: PREIZKUŠNJE IN TRPLJENJE
Nekoč je živela žena, ki je vsako leto rodila sina.
Toda vsak otrok je prej kot v pol leta umrl. Večina
otrok je živela kvečjemu tri ali štiri mesece. Žena je
tožila: "Jojmene, o, Bog, devet mesecev prenašam
breme za tri mesece veselja! Moja blaženost mine
hitreje od mavrice."
Zaradi neznosnega duševnega trpljenja se je
pritožila svetemu možu: "Dvajset sinov je že odšlo v
grob. Njihova življenja je pogoltnil hitri ogenj."
Neko noč se nesrečna mati v sanjah znajde v
večnem vrtu, prijetnem in polnem zelenja. Omamil jo
je pogled na krasote vrta. Nad vhodom v palačo je
videla vklesano svoje ime. Globoko verna žena je
vedela, da je palača njena. Nato zasliši glas: "Ta
blagoslov je hranjen le za tiste, ki so iskreno predali
svoja življenja služenju Bogu in so tega vredni.
Odlašala si z iskanjem zavetja pri Bogu, zato ti Bog
kot nadomestilo podarja to trpljenje."
"Gospod," krikne, "daj mi še trpeti vsaj še sto in več
naslednjih let! Prelivaj mojo kri!"
Ko se je vrnila v vrt, so bili tam ob njej vsi njeni
otroci.
"Izgubila sem jih", je jokala, "Ti pa jih nisi izgubil."
(238)
Ni komentarjev:
Objavite komentar