NE MOREM BREZ TEBE

Pišem. Kot že tolikokrat skušam svoje misli preliti na papir. Ko stojim sredi blata in se pogrezam vanj, pogled vzdigujem proti nebu, k tebi Bog. Kličem k tebi, razbijam, te prosim za pomoč, za tvojo bližino in ljubezen, a kmalu spoznam, da so moja ušesa in moje srce zaprti, da te ne morem ne slišati, ne prepoznati in ne začutiti. Tako gledam pa ne vidim, poslušam pa ne slišim, živim, a brez smisla, veselja in ljubezni. In kričim naprej, da bi me ozdravil, da bi me vso prevzel in s svojo svetlobo pregnal mojo temo in s svojo ljubeznijo zapolnil mojo praznino. In končno začutim tvojo dlan, ki me dvigne in tvoj dotik, ki me prevzame in tebe, kako mi praviš, da brez mojega privoljenja in sodelovanja ne moreš ničesar storiti zame in mi že pojasnjuješ:

„Jaz te neskončno in brezpogojno ljubim, a ti tolikokrat ne sprejemaš moje ljubezni in sebe ter druge preziraš in obsojaš. V mojih očeh si popoln, edinstven in čudovit, a žal mi še kar ne verjameš. Zate si želim, da bi bil srečen in živel v polnosti. Da bi pogumno, vztrajno hodil po svoji poti življenja, se z nasmehom na obrazu trudil za dobro in hvaležen sprejemal vse moje darove. A ti se še kar oklepaš negativnosti, brezvoljnosti, iskanja lažje poti in lažnih nadomestkov ... In da bi te spravil iz tega stanja, ti pošiljam na pot ljudi, ki jim je mar zate, sončne žarke in drugo krasoto narave … čakam nate, a ti tega še opaziš ne. Ne glede na to, kaj narediš, te imam še vedno rad in ti napake sproti odpuščam, a kaj, ko si jih ti ne. Vedno znova ti namenjam novo priložnost, kolikokrat jo izkoristiš pa sam veš …“

Vem, Gospod in hvala ti, da si mi odprl oči. Gospod, rad bi sodeloval s teboj in se ti prepustil, da bi res lahko deloval v mojem življenju. A saj veš, da ne zmorem sam. Prosim pomagaj mi in mi utrdi klecava kolena, vlij mi olja v srce in daj, daj mi poguma in moči, da ti vedno znova rečem „Da“ in grem po poti z roko v roki s teboj.