LETO C: 23. NEDELJA MED LETOM

 1. DEL PRIDIGE (1min 44s)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (1min 49s)

_____________________________________________________

3. DEL PRIDIGE (1min 55s)

______________________________________________________

4. DEL PRIDIGE (40s)

 ______________________________________________________

5. DEL PRIDIGE (2min 3s)

 ______________________________________________________

6. DEL PRIDIGE (2min 1s)

 ______________________________________________________

7. DEL PRIDIGE (2min 1s)

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Kamnem, kjer sem kot kaplan za nedoločen čas.

¹ Resnost in teža poti za Gospodom v Jeruzalem se stopnjuje. Čuti se že teža njegovih besedi, ki postajajo vse težje in težje, vse bolj korenite in zahtevne. Zdi se tako kot da si Jezus ne bi želel, da bi kdo še stopal za njim … Bolj slaba propaganda, Jezus, ti nisi strokovnjak za reklame. Za moderno reklamo, ki nas hitro premami in nam ponuja tisto, kar ni, da gremo po poti za njo. Ravno nasprotno. Ti situacijo še zaostruješ. Vse bolj resno in težko postaja, Jezus. In kakor potrditev se usujejo besede iz Knjige modrosti: »Kateri človek more spoznati Božjo voljo? Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?

Ob današnjih Jezusovih besedah lahko to še posebno zatrdimo. Naj ne hodi za menoj! Kdor ne more zavrniti oz. sovražiti svojega očeta, mater in vse svoje bližnje ter povrh še svoje življenje, naj ne hodi za menoj. Če vseeno gre, dela račun, ki se ne bo izšel. Stolp, ki ga zida nima temeljev za nadstropja, grajen je na pesku, ki ga veter podere. Zida stolp, pa ne ve, če ga bo dokončal. Gre v boj, ki ga ne more dobiti. Gre v Jeruzalem in ne ve, ali bo sploh prišel vanj.

² Kaj pravzaprav je krščanski poklic? Dve nedelji nazaj smo slišali, da je potrebno vstopiti skozi ozka vrata in odložiti vse naše vrečke in torbe; prejšnjo nedeljo, da je potrebno stati na pravem mestu, ki je za mlade neporočene fante in dekleta, ki že živijo skupaj, odločitev za zakonsko življenje, da je treba zamenjati pogled v zrcalu, ne videti samo sebe, ne videti samo drugih, ampak sebe in druge, ko se pogledamo vanj.

Danes Jezus naprej pojasnjuje, kaj je krščanski poklic. Ko gredo velike množice za njim, se obrne, jih ustavi in jih želi ponovno spomniti, kaj pravzaprav pomeni biti kristjan. Iti v Jeruzalem ne pomeni iti na fešto, ampak v trpljenje. Odpovedati se sebi in lahkim rešitvam za ceno zveličanja. Zato: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27).

Moj in tvoj križ je odpovedovati se stvarem, ki so med Jezusom in menoj. Vsak trenutek znova. Vsak trenutek znova. Vsem stvarem, ki me ovirajo, da bi šel za njim, ker moje srce čuti, da bo srečno le na poti za njim – pa čeprav vodi v Jeruzalem. Vzeti je treba te stvari in jih nesti. Te moje ovire so moj križ. In zmaga nad samim seboj.

³ Kaj so te ovire? Nekaj povsem vsakdanjega. Nič ni narobe z njimi, same po sebi so dobre, zelo dobre, lahko celo briljantne. Lahko so moja mati, sinovi, sestre .. a če so napoti med menoj in mojim Bogom – ali drugače rečeno – če so napoti moji osebni rasti, če me ovirajo, ko hočem postati boljši (kar ne pomeni nujno uspešnejši), potem se vsa njihova »dobrost« izniči. Ta teden sem se v zrcalu, ko sem se pogledal, poskušal videti sebe na pravem mestu. Rekli smo, da ko se bomo naslednjič gledali v zrcalu, je treba torej zamenjati pogled: v njem je treba videti sebe in druge. Ne samo sebe in ne samo drugih. Potem bomo našli pravo mesto tudi zase. Naloga od danes do naslednjič pa je, da se je potrebno odpovedati stvarem, ki so med menoj in Jezusom. V zrcalu tako ne vidim samo sebe, ampak sebe in DRUGE. In če verjamem, da je Jezus prisoten v ubogih, je prisoten v mojem BLIŽNJEM. »Vse kar ste storili enemu od mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« pravi Jezus. Potrebno je torej iti z ovirami na svojih ramenih. In teh ovir je vse polno. Tudi sami si jih včasih postavljamo, da bi se pred Bogom opravičili. »Poglej, saj bi rad, da moj otrok hodi k verouku, a kaj, ko ima plezanje, kaj ko ima trening.« Ali: »Ti bom kdaj drugič pomagal, zdaj gledam košarko.«

⁴ Upam si trditi, da so nekateri invalidi sokrivi, da sem postal duhovnik. Neka mlada invalidka mi je dala križ, ki ga že od 2. letnika bogoslovja nosim okrog vratu. V težkih trenutkih se večkrat spomnim njenih besed, ki mi jih je rekla, ko sem se nekoč peljal s kolesom mimo nje. Je rekla: »Vrti pedala še zame!« Tako kot ona moram tudi jaz imeti pogum in vztrajnost za premagovanje ovir, ki so mi postavljene v življenju. Bolniki so tisti, ki so mi dali pogum.

⁵ Na moje poslanstvo z bolniki, invalidi nakazuje tudi moj novomašni križ. S tem križem sem povezan zelo zanimivo. Gospod Janko Tušar, duhovnik, ki me je krstil in tako dal, da sem postal Božji otrok in s tem naredil višek in vrhunec moje kariere, ko sem pri krstu postal Božji otrok. In tudi ta duhovnik je kriv, Janko Tušar, da sploh sem. Vedno, ko je prišel v našo hišo, ko je blagoslavljal domove, je govoril ob družinskih slikah in rekel: »Tukaj manjka še eden. Tukaj manjka še eden.« Vsako leto. Vsako leto. Se mi zdi, da več let, tri, štiri. Imam dva starejši brata, s katerima sem 14 let razlike. In vedno je govoril: »Tukaj manjka še eden.« In potem so se starši odločili zame. In ta gospod Janko Tušar je začutil duhovniški poklic ob smrti duhovnika Lada Piščanca, ki je bil naš primorski mučenec. Leta 1944 je blizu Cerknega v Lajšah dal življenje za Kristusa, ker je pričeval zanj. Leta 1938 mu je Tone Kralj, primorski umetnik, ki je poslikal tudi cerkev na Mengorah, cerkev v Volčah, cerkev na Šentviški gori. Mu je Tone Kralj leta 1938 naredil novomašni križ. Ko sem delal diplomsko nalogo, sem zbral okrog 80 njegovih križev. Med njimi je imel Piščančev novomašni križ najbolj trpeče Gospodovo obličje. Kot da je umetnik intuitivno, predhodno, že slutil, da duhovnika čakata trpljenje in smrt. Njegov križ mi je zelo pri srcu in sem si ga izbral za svoj novomašni križ.

⁶ Bolniki in invalidi so me naučili sprejemati drugačnost. Uvedli so me tudi v duhovnost male Terezije, male Cvetke, ki je duhovnost upanja in ljubezni. Morda sem si tudi zato izbral novomašno geslo: »Bog - moje upanje«. Invalidi so me naučili upati iz dneva v dan. Ne prenehajo namreč upati, da jih bo kdo poslušal, kot smo rekli prej: »Pusti me, zdaj gledam košarko. Ne bom te poslušal.« Da jih bo kdo obiskal, jih imel rad takšne, kakršni so. Pri njih sem odkril res veliko vero in močno upanje. Za njih je Bog edino upanje. V njem črpajo pogum in moč za življenje. Razne bolezni v našem življenju so preizkusni kamni naše vere, pa tudi priložnost za graditev upanja. Invalidi so me naučili tudi močne volje, saj se morajo pri spoprijemanju z življenjem krepko potruditi. Učijo nas verjeti v moč križa in resno jemati Jezusove besede: »Ne bojte se!« Govorijo nam, da si moramo vzeti čas zanje, tudi za pogovor z najbolj zanemarjeno brezdomko. Včasih si sicer mislimo: »Kaj bom poslušal, ko tako ali tako ne morem nič pomagat.« Pri tem pa se ne zavedamo, da pomagamo že s tem, ko poslušamo. Mati Terezija pravi, da bomo šele v nebesih spoznali, koliko so naredili ubogi za nas. Dali so nam možnost, da jim lahko izkazujemo ljubezen in nas s tem tudi popeljali k Bogu. Jezus je namreč rekel: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Jezus živi med nami tudi v njih. Oni so naša bližnjica k Bogu.

⁷ Zapomnite si: Nič ni narobe z ovirami. Same po sebi so dobre, lahko celo zelo dobre stvari. Lahko so moja mati, sinovi, sestre ... a če so napoti med menoj in mojim Bogom v zrcalu – ali drugače rečeno – če so napoti moji osebni rasti, če me ovirajo, ko hočem postati boljši, potem se vsa njihova »dobrost« izgubi. Od danes do naslednje nedelje v zrcalu ne spreminjamo svojega pogleda, ampak razčiščujemo odnos. Odnos s svojim Bogom in s svojim bližnjim.

Zares, kakor smo slišali v prvem berilu: »minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni razum« (Mdr 9,15). Zato je odločitev za nerazumljive Božje zahteve toliko težja. Vendar je potrebno pri tem računati na njegovo pomoč.

In njegova pomoč je v tem, da se obrne, nas ustavi in nas znova pouči, kaj hoče od nas. Hoče, da se opredelimo zanj ali proti njemu. Da pustimo ovire na tleh – tako kot jih invalidi pustijo na tleh, ali da jih poberemo in gremo za njim. Samo ti dve poti sta. Nobene vmesne. Kajti »kdor ne nosi svojih ovir in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (prim. Lk 14,27). In vedi: samo Gospod pozna pot do Jeruzalema. Kam pa želiš priti ti? 

Amen.

________________________________________

1!