LETO C: 21. NEDELJA MED LETOM

 1. DEL PRIDIGE (27s)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (1min 57s)

_____________________________________________________

3. DEL PRIDIGE (2min 2s)

______________________________________________________

4. DEL PRIDIGE (2min)

 ______________________________________________________

5. DEL PRIDIGE (57s)

 ______________________________________________________

6. DEL PRIDIGE (1min)

 ______________________________________________________

7. DEL PRIDIGE (1min 22s)

 ______________________________________________________

8. DEL PRIDIGE (1min 43s)

 ______________________________________________________

9. DEL PRIDIGE (43s)

 ______________________________________________________

10. DEL PRIDIGE (1min 57s)

 ______________________________________________________

11. DEL PRIDIGE (1min 54s)

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Tolminu, kjer sem kot kaplan za nedoločen čas.

¹ Ozka vrata. Vprašanje, ki sledi takoj zatem, ko jih zagledaš, je, kako priti skoznja. Vse skupaj se zaostri, če si obložen z vrečkami, nahrbtniki, vozički ali kako drugo stvarjo, ki si jo pridenemo nase – menda v prepričanju, da brez nje ne bo šlo.

² In večno vprašanje kovčka. Ta večni problem. Pripraviti prtljago za potovanje. Kaj vzeti s sabo, kaj pustiti doma. Za en mesec na primer. To leto smo potovali v misijon. Več kot en mesec smo bili v Indiji in na Tajskem. Kako vzeti s sabo ves pribor za maševanje, pa misal, pa angleški misal, pa albe, pa duhovniške majice, da ne govorim o drugih osnovnih stvareh? Nekatere stvari je treba pustiti doma. Sestre Misijonarke ljubezni v Kalkuti, to je mesto v Indiji, v državi, kjer je delovala blažena mati Terezija, te sestre perejo cunje na roke. Imajo dva sarija. Dve obleki. In to je materialno uboštvo. In materialno uboštvo ima konec, je omejeno. Potrebujejo dva sarija, drugače ne morejo. Medtem ko perejo en sari za naslednji dan, ima oblečen drugi sari. Sari je obleka s tremi modrimi črtami, ki je značilna za ljudi v Indiji in redovna obleka sester Misijonark ljubezni. Duhovno uboštvo pa za razliko od materialnega uboštva ni omejeno, nima konca. Vse talente, ki nam jih je Bog dal, da znamo peti, da imamo posluh, da smo pridni v šoli, da imamo različne spretnosti, darove, da smo iznajdljivi, vse to je od Boga, in to damo takoj Njemu. Na primer: Ko nas nekdo pohvali, damo Njemu. Rečemo: Ti si mi to dal. To je duhovno uboštvo. In to duhovno uboštvo lahko živimo v vsakem trenutku.

³ Človekov naslednji odziv, ko je pred temi ozkimi vrati, je verjetno, saj se sami velikokrat zalotimo pri tem, preklinjanje čez tistega, ki je naredil tako ozka vrata. Ali ne bi mogel narediti širših vrat. Da ne bi bilo potrebno truditi se, da bi prilezel, kamor si pač želiš. Da prideš skoznje, moraš nazadnje povleči neprijetno potezo: nekaj moraš pač pustiti pred vrati in se od tega za vedno posloviti. Veliko takih vrat je v našem življenju. Nekatere smo prisiljeni izbrati sami, druge pa izbere višja sila ali Bog kot kristjani rečemo ali po domače Božja previdnost. Tako se spominjam nekega dne, približno tri leta nazaj. Kot bogoslovca so me skupaj s prijateljem povabili, da bi pred parlamentom v Ljubljani, ko bodo pripravili za podporo družinam pred referendumom za družinski zakonik kulturni program, zaigrali pesem Slovenija, od kod lepote tvoje. In vzamem s sabo harmoniko. Si jo oprtam v nahrbtniku na rame in grem. Ko pridem, jo odložim. Se z nekom pogovarjam približno eno minuto, se ozrem, harmonike ni več. Bilo mi je zelo težko pri srcu. Zakaj? Zato ker sem to harmoniko imel s sabo sedem let nazaj, ko smo bili v misijonu v Indiji, pa z njo sem bil evropski prvak leta 1999 in me je vezala na en tak spomin. In zadnja stvar, ki bi jo bil pripravljen izgubiti bi bila ta harmonika. Ampak Bog mi jo je vzel.

⁴ Takrat še nisem razumel, da je bila to Božja previdnost. In v tej svoji bolečini sem takoj šel in obvestil vse svoje prijatelje okrog, če bi jo kdo videl, pa policijo, ki je bila okrog. Potem sem šel še k brezdomcem. Rekel sem jim: Če slučajno kdo od vas rabi denar za mamila ali alkohol ali karkoli, dajte mi jo prosim nazaj. Smejali so se, ko sem jim rekel: Kdo vam bo pa igral za novo leto ali pa za piknike. Vsako leto se namreč srečamo z brezdomci v Šentjakobu na tradicionalnem pikniku, vsako leto silvestrujemo v Ljubljani na Taboru. Pomagali so mi iskati, a tudi s skupnimi močmi nismo dobili. V tolažbo in zadoščenje mi je Aleš Primc, vodja civilne iniciative za zaščito družine, po uspelem referendumu poslal pismo, s katerim se mi je zahvalil za mojo pripravljenost in nakazal, da so bile za uspeh referenduma gotovo potrebne tudi žrtve, ko je kraja te harmonike. Prav ta bolečina nas je vse, ki smo se udeležili tistega popoldneva zbora pred parlamentom v podporo družinam, združila in povezala. Trudil sem se še na razne načine vsa ta leta, da bi harmoniko dobil, a z bolečino v srcu brez uspeha. V četrtem letniku bogoslovja sem bil za vikende v Sežanski župniji kot pomoč duhovniku in nekega popoldneva smo praznovali v Povirju obnovitev zvonika. Prišel je škof, in prosili so me: po maši boš zaigral, popoldne pred cerkvijo. Saj lahko, a s tako majhno klavirsko harmoniko, 48-basno. Če pa imate vi kakšno frajtonarico pa prinesite, bom zaigral. In potem prinese neka gospa kovček, odpre. In potem vsa presrečna reče: Joj, nisem vedela, da še poje. Dvajset let nazaj, ko je šel naš nono v dom za starejše občane, ni igrala. Vas lahko slikam, da nesem nonotu pokazat, da ta njegova harmonika še igra. In se rekel: Glej kakšno veselje. Nimam svoje harmonike, da bi jo vzel iz prtljažnika, vzel iz kovčka in zaigral, ampak prinaša Bog veselje na ta način tudi drugim in tudi druge osrečuje.

⁵ In potem ko sem bil v Portorožu lansko leto kot diakon, so prišli iz Litve, (Litva je država na severu Evrope), Iz Litve so prišli z avtobusom dečki, ki zelo lepo pojejo in po sveti maši so imeli koncert. In potem zvečer reče župnik ob deveti uri: Bi zaigral kakšno na harmoniko? Sem rekel: Nimam. Potem kličem prijatelja, ki je tam blizu doma, in s katerim se že približno 10 let nisva slišala. Skupaj sva takrat hodila na tekmovanja. In mi reče: Pridi iskat, fajn, da si poklical. In potem sva še klepetala, pripovedoval mi je, kako lovi ribe. In že spet sem rekel: Glej, če bi imel svojo harmoniko, morda nikoli ne bi več navezal stike s tem svoji bivšim kolegom. Tako da, Bog nam s tem, ko tudi kdaj čutimo bolečino, ko nam kaj vzame, s tem nas vzgaja in nam pomaga, pelje po poti za Njim.

⁶ Veliko takih vrat je v življenju, res. In vsaka so ožja. Na vsakih je treba pustiti nekaj svoje prtljage. Vsaka vrata spremlja bolečina ob ločitvi. Z vsakimi vrati se pretrga določena ustaljenost. Za vsakimi vrati pa je tudi nekaj novega. Z vsakimi vrati smo bolj svobodni. Veliko takih vrat je v našem življenju. Življenje ima ožine. Trenutke, ko ''zagusti''. To veste tisti, ki hodite v šolo. Pred testom kdaj, ko se nismo pravočasno začeli učiti, in potem ''zagusti''. Sami veste, koliko napora zahtevajo od nas ta ozka vrata in kako težko jih je sprejeti. Ampak naj vas potolažim. Ni samo napor, ampak lahko pride v določenem trenutku Božja milost.

⁷ In rad bi z vami delil eno osebno izkušnjo, ki govori o tem, da ni nujen samo napor, ampak lahko vmes poseže Božja milost. Bil sem v petem letniku bogoslovja in tisto poletje, 1. avgusta je prišel k nam nov duhovnik. Ga morda poznate, ker je bil tudi tukaj kaplan. Rafko Klemenčič. In mi smo se ravno tisti ponedeljek pred tem 1. avgustom vračali iz Bibionov. To je mesto, blizu tukaj čez mejo v Italiji, kjer je morje, in smo bili z bolniki in invalidi za 10 dni na morju. In takrat sem še imel veliko brado. Bil pa je še eden z nami, starejši, tam nekje okrog 50 let, ki pa je imel brado dolgo do popka. Dolgo, sivo. Bolniki so ga hecali: Glej, ki si pa navezan na to svojo brado. Si ponosen na to svojo brado. Te bomo mi obrili. Rekel je: Lahko. In zadnji večer so se dali v krog z vozički in Marijini sestri čudodelne svetinje iz Dobrove v Ljubljani s. Edith in s. Helena sta ga obrili. In edini, ki je še imel brado, sem bil jaz. »Ja, ti si tudi navezan na brado.« In potem so še mene obrili. Veliko so se smejali.

⁸ Prišel sem domov v ponedeljek. Naslednjo nedeljo, ko grem k sveti maši, si rečem, zdaj si bom spet puščal brado. Tudi če je nedelja, ko se po navadi ''zrihtamo'' (lepo oblečemo), da smo lepi, ker je Gospodov dan, grem vseeno kar tako. In potem jaz pridem od te maše. Bila je prva maša, ki jo je imel Rafko v naši župniji. Ne spomin sem nobene besede, da bi on kaj rekel, da bi kaj naredil. Ampak kot ena Božja milost je bila. Ne samo, da sem se potem obril popoldne, saj sem imel v glavi princip, tudi za kakšne nastope, da če se zjutraj nisem obril, se nisem nikoli potem popoldne. In takrat sem se popoldne. In potem sem imel posteljo takole dvignjeno, da sem mogel iti v posteljo na podoben način kot skakalci skačejo čez palico. In potem sem imel eno desko na kateri sem spat. Da bi premagal vse te stvari sem se tri, štiri leta že boril. Govoril sem si: Nočem biti čudak, nočem biti poseben, samo po ljubezni do bratov, do bližnjega. Po tem bi bil poseben, ne po teh stvareh, ki me delajo čudnega. In sem se boril. Pa ni šlo. A takrat po tej maši, prvič ko je bil Rafko v naši župniji, sem prišel domov, dal tiste cegle dol. Rekel sem tatu: »To desko bomo razžagali in zakurili, da bo za drva. Mama se je jokala od veselja. Tata je bil vesel. In tako nas Bog osvobaja. Z našimi napori, z našimi prizadevanji, pa tudi moramo prositi za milost. Milost je moč, ki pride in se je ne da razumeti po človeško. Po njej nam Bog pomaga.

⁹ A naj se sliši še tako čudno, prav ti trenutki ožin v naše življenje vnašajo tisto potrebno vznemirjenost, ki nas prisili, da preverimo temelje, na katerih gradimo, da dopolnimo to, kar nam manjka, in da odvržemo to, česar ne potrebujemo oziroma česar je v našem življenju preveč, kar nas moti, kar nas ovira. Pa najsi gre za navezanosti, krivde, želje, predstave o drugih in sebi, imetje ali karkoli še takega.

¹⁰ Ko sem pred novo mašo nosil vabila, sem obiskal tudi svojega profesorja za klarinet, ki živi z družino v Ljubljani in ni veren. Zanimalo ga je, kako da se več mladih ne odloči za duhovniški poklic. Takrat smo ravno govorili, da je težko za mlade dobiti službo in ni razumel, zakaj se jih več ne odloči. Na to vprašanje sem mu seveda odgovoril. Potem pa mi je postavil še eno zanimivo vprašanje. Vprašal me je: Kako si se pa ti odločil za duhovniški poklic? In sedeli smo pri mizi približno pet ur, se v miru pogovarjali in po malo premisleka sem rekel: Sem hvaležen, ker ste mi postavil to vprašanje. Zakaj? Zato, ker me je s tem vprašanjem spomnil vseh tistih začetnih zadovoljstev, veselja, ki sem ga doživljal, ko sem takrat začutil duhovniški poklic. Potem ko greš v semenišče, (to je hiša, kjer se pripravljajo tisti fantje, ki želijo postati duhovniki kar šest let), in tam se nabere ogromno balasta. Stvari, ki niso tako pomembne. In v življenju včasih prav rabimo nekoga, ki nas spomni na te prve trenutke. Prve trenutek, ko sva se poročila. To prvo srečo, ki si jo čutil, in tudi tiste težave, ki jih sedaj občutiš, niso nič, ko se spomniš na to. In te ožine teh trenutkov, prav te nesrečne ožine, so tiste, v katerih preverimo, kdo smo in ali smo res to, kar želimo biti, in če to, kar smo, res vodi v to, kar želimo doseči.

¹¹ Ena punčka pet let stara je enkrat vprašala: Ali bom prišla v nebesa? S svojim vprašanjem me je v tistem hipu presenetila. Potem sem ji rekel: Ali si želiš priti v nebesa? Rekla mi je: Ja. Rekel sem ji: Če si želiš, boš sigurno prišla. In ali to, kar v resnici smo, res vodi v to, kar si želimo doseči? Na ožini gledamo, ali smo primerni za cilj, h kateremu gremo, ki smo si ga izbrali za svojega. Kajti tam, na koncu, bodo morda najožja vrata, tako ozka, da bomo šli skoznje samo mi. Prijatelja bomo pustili odzadaj in mu rekli: Pridi kmalu za malo. Kako hudo bi bilo, če ne bi mogli skozi samo zato, ker smo se naprtili prevzetnost, napačno razumeli ljubezen ali se oborožili z imetjem. V tem tednu, ki je pred nami, vam želim veliko izzivov, pa ne samo tistih, s katerimi se treniramo za materialno uboštvo, ki je, smo slišali, omejeno, ampak tudi tistih izzivov, s katerimi se treniramo za duhovno uboštvo. Za vse kar imamo v prepričanju, da če nam danes zjutraj On ne bi dal, da smo lahko vstali, da niso ponoči umrli. V tem trenutku, da pomignem z mezincem, če mi On ne bi dal, ne bi mogel. V tem prepričanju naj se ta teden treniramo za to duhovno uboštvo, ki nima mej.

Amen.

________________________________________

1!