Strani

nedelja, 7. julij 2013

SOBOTA, 6. JULIJA 2013

Kako se prileže po enem tednu naspati. Zanimivo je, da sem moral priti v Beograd, da sem se naspal. In s kakšnim večjim užitkom je bilo tisti dan voziti kombi, ko sem bil naspan. Ta dan nadaljujemo pot proti Sofiji, glavnem mestu Bolgarije, kjer so bomo razdelili na tri skupine. A na poti se marsikaj dogodi. Srečamo zelo zanimive ljudi, z njimi zapojemo po italijansko, po angleško, po špansko in po slovensko. Žal nekaterih potnikov ne moremo vzeti s seboj, saj ne gremo v Skopje v Albaniji, ampak v Sofijo v Bolgariji.



V Sofiji sem že ob prvem stiku z misijonarkami ljubezni deležen velikega rešpekta, zato ker sem duhovnik. Z mano se ukvarjajo kot z najbolj pomembno osebo. Ko vprašam sestro Maksimilijano, ki nas je v Sofiji sprejela, kdo je bil tisti moški, od katerega se je pravkar poslovila in mi odgovori, da je to duhovnik, pa izrazim željo, da bi se srečal z njim, da bi mu dal podobico in mu nekaj povedal, ta hitro steče ven za njim po cesti. Res živeta duhovnost matere Terezije. Nekdo je rekel, da mati Terezije še živi v svojih sestrah misijonarkah ljubezni. In prav je imel. Karizma še ostaja in nauk matere Terezije še živi.

Odpotujemo iz Sofije proti Varni. Načrtovanih je pet ur vožnje. Kmalu pridobimo eno uro in pol na času, saj  so ravno v zadnjih časih odprli nove dele avtoceste. A v nadaljevanju izgubimo prav to uro in pol, saj je cesta do Varne zelo luknjasta in je treba hitrost prilagoditi razmeram. V Varno prispemo ob 23 15h. Hitro vzamemo kovčke, dobimo svoje sobe. Sestra Forance nas pričaka in, ko izrazimo željo, da bi imeli sveto mašo, nam dodeli njihovo kapelo. Resnično je bila to moja prva maša v angleščini. Ob 0 30h končamo z mašo. Bila je maša s pridigo, ki sem jo vključno s posebnimi odlomki Božje Besede pripravil prav za začetek našega misijona.

Pridiga je bila hkrati moja predstavitev, še bolj kot to pa moja izkušnja delovanja Svetega Duha v lastnem življenju. Takole sem povedal:

"Dragi Blaž, Nika, Klarisa, Pina, sedaj smo tukaj v Varni, v misijonih. Rad bi vam pri tej naši prvi maši tukaj spregovoril o svoji lastni izkušnji misijonov. Otroška in mladostniška leta so mi tekla v prelepi vasi Kamnje, kjer sem se rodil v petčlanski družini, obiskoval našo "učilno zidano" in užival vaško življenje. Že kot otrok sem vzljubil harmoniko, zato so me starši vpisali v glasbeno šolo in leta 1999 sem bil v Attimisu pri Vidmu evropski prvak v diatonični harmoniki. Na vseh borčevskih srečanjih v Šempetru, na Pokljuki, Kredarici in Triglavu sem igral zadnje razrede osnovne šole in še celo srednjo šolo. Ves čas sem se ljubiteljsko ukvarjal tudi z gledališčem. Bog se me je opazneje dotikal med šolanjem v Škofijski gimnaziji v Vipavi, 17. maja 1996 se je močno dotaknil mojega srca papežev obisk v Postojni, ko sem bil tam ministrant. Ta dva mejnika – šolanje in papežev obisk – sta predvsem pripomogla k temu, da sem se po končani srednji šoli vpisal v bogoslovje v Ljubljani. Po prvem letniku je Bog uporabil moje zanimanje za umetnost, ko sem ob neki razstavi na Rakovniku navezal stik z Marijo Leskovec, ki me je navdušila za misijone. Tako sem leta 2007 v skupini trinajstih mladih misijonarjev odšel v Indijo. Vedno bolj spoznavam, da je bilo to misijonarjenje, s
tremi duhovnimi pripravami doma in predstavitvami po župnijah, najmočnejše obdobje v mojem življenju. Prvi poudarek moje duhovnosti je duhovno veselje. Zgodilo se je tako: v Kalkuti sem doživljal hudo stisko. Delo je bilo popolnoma drugačno, kot sem si predstavljal. Stalne spremembe načrtov so v meni povzročale notranjo napetost. Poleg tega sem vsak dan gledal pretresljive dogodke na ulicah Kalkute. O svojih težavah sem se pogovarjal s slovenskim zdravnikom, ki je moč in ljubezen za svoje delo črpal iz duhovnosti Marijinega dela. Nekega dne sem po pogovoru odšel v kapelo sester Misijonark ljubezni. Med molitvijo sem v sebi začutil moč, danes ji pravim Sveti Duh, ki mi je dal jasno spoznati: duhovno veselje je moja pot. Življenje z Bogom je pesem mojega srca. Drugi temelj mojega življenja je duhovnost Marijinega dela, ki sem jo bolje spoznal med enoletnim bivanjem v italijanskem mestecu Loppiano. Tam smo bili študentje teologije z vsega sveta. Ob srečanju različnih kultur sem spoznaval bogastvo življenja. Zato lahko rečem, da samo Ljubezen, ki je živeta v edinosti, prinaša pravo duhovno veselje in srečo. Poleg vsega me nagovarjajo tudi naši mučenci: Filip Terčelj, Ludvik Sluga, Lado Piščanc … Pred posvečenjem si bogoslovec izbere novomašni križ, ki ga spremlja skozi duhovništvo. Svojega sem odkril, ko sem pripravljal diplomsko nalogo. Za Lada Piščanca ga je izdelal Tone Kralj. Od vseh korpusov, kar jih je ta umetnik naredil, le-ta najbolj izraža trpeči izraz Jezusa, kot bi napovedoval duhovnikovo smrt, le šest let po novi maši. V duhovništvu se najbolj veselim spovedovanja, hkrati pa me je tega tudi najbolj strah. Dokončati sem moral diplomsko nalogo. Ko sem sedel, da bi delal, kar je Bog od mene hotel, to je diplomsko nalogo, skušnjave pa so me skušale zvabiti v kaj drugega, sem si šepnil tiho in kratko, a močno molitev, ki sem jo – če se je le dalo – večkrat ponovil: »Pridi, Sveti Duh!« In je pomagalo. Ta molitev izvira od naših srečanj v pripravi na spovedovanje, ko sem moral prvič sesti v spovednico. Spominjam se dneva, ko smo imeli izpit iz spovedovanja. Bilo me je strah, zelo strah. Ko mora vendar mlad, neizkušen človek stopiti v sredo hudega, med bremena in krivde, v nered, v katerem ne ve, kam naj bi se obrnil, koga naj bi poslušal, kaj naj bi storil. Ta groza prevzema ljudi vsega sveta. Še posebno tiste, ki se zavejo, v kakšnem svetu živijo. Kakor sem čutil jaz na tisti prvi poti, tako čutijo mnogi mladi in starši današnjega sveta: preveliko breme, pretežko odgovornost, da bi jo zmogli nositi, da bi zmogli zaplavati proti toku sedanjosti, ki pelje v nič.
Nič čudnega, da je danes toliko obupa, toliko nesmisla, toliko pasivnosti in neodločnosti. Svet je pretežak, da bi mogel v njem preživeti tak, kot sem. Preveč tvegana je odločitev, da bi vstopil vanj. Ali naj vseeno vstopim? Kaj drugega pač ne kaže. Potisnjen si vanj. In ko gledaš kaos, v katerem se sesipa današnji svet; ko ne veš več, kaj bi storil, ker te je groza, da je vse, kar počneš, samo prazno mahanje po zraku; ko spoznaš, da je tvoja beseda, tvoj trud, tvoj zgled le kaplja v morje proti ponudbam velikih korporacij, takrat lahko storiš troje: lahko si zakriješ oči in si govoriš, da so to samo hude sanje; lahko greš vanj podprt z alkoholom ali drugim mamilom, ki te tako omami, da ne veš, kaj počneš; ali pa se zaveš, da sam pač ne boš zmogel in da potrebuješ nekoga, na katerega se lahko opreš, saj veš, da te bo ščitil, ti pomagal, ti dajal pravih besed in te vodil. Lahko rečeš: »Pridi, Sveti Duh.« Marsikdo bi ob tem zamahnil z roko, češ,  neumnosti. Toda kadarkoli človek postane zelo gotov sam vase, mu prav kmalu stvari uidejo iz rok. Ko se to zgodi, je razočaran nad sabo in svojimi sposobnostmi. In ga je strah. Ker ve, da »nima šans«. Morda pa je potrebno prav to, da spoznam: velike reči lahko naredim samo z Bogom, ne sam. Ko si v največji temi, vsaj taka je moja osebna izkušnja, si povabljen, da stopiš v kapelo, tako kot smo sedaj mi, pokličeš in prisluhneš. Izkušnjo tistega poletnega dne v Kalkuti v Indiji sem že opisal, ko mi je Sveti Duh dal jasno spoznati: duhovno veselje je moja pot. Življenje z Bogom je pesem mojega srca. Zato, ko ne veš, kako se odločiti, zakliči: "Pridi, Sveti Duh." Ko te je strah, šepni: "Pridi, Sveti Duh." Ko ti je vsega dovolj in ne vidiš več smisla, vzdihni: "Pridi, Sveti Duh." Ko te bo bolelo srce, zajokaj: "Pridi, Sveti Duh." Ko boš sam, pomisli: "Pridi, Sveti Duh." Skratka, ko se boš počutil kot človek, pokliči: "Pridi, Sveti Duh." In bo prišel. Zagotovo. Tako kot je prišel tistega dne v Kalkuto, ko sem bil v stiski, tako kot verjamem, da bo prišel v spovednico vsakič, ko ga bom prosil, da iz nje ne bom odhajal utrujen, ampak vesel in zadovoljen. Če so v zgodovini zmogli različni ljudje narediti mnogo dobrega, lahko tudi sam, vendar s pomočjo Boga, s pomočjo Svetega Duha. Kajti ko človek dela s Svetim Duhom, dela vse novo, vse lepše, vse svetlejše. Izkušnje in bogastvo prehojene poti me navdaja z upanjem in veseljem. Če so v zgodovini zmogli različni ljudje narediti mnogo dobrega, lahko tudi sam, vendar s pomočjo Boga." Anko je čez dan bolel trebuh, zato tudi zvečer ni mogla biti pri maši, a sem dal eno kopijo pridige tudi njej. Upamo, da bo jutri njeno zdravstveno stanje boljše.

SLIKE:



















Ni komentarjev:

Objavite komentar