UMETNINE V LJUBLJANSKEM SEMENIŠČU PO ZAPISU MARJANA SMOLIKA

Stavbo Bogoslovnega semenišča v Ljubljani na prostoru severno od stolnice je zasnoval arhitekt Carlo Martinuzzi, zidavo pa je od leta 1708 do svoje smrti leta 1714 vodil stolni dekan Janez Anton Dolničar, kasneje pa generalni vikar Karel Peer. Stavba je imela prvotno tri vhode, zahodnega za obiskovalce knjižnice, vzhodnega pa za druge stanovalce. Glavni portal krasita giganta, delo kiparja Angela Puttija iz delavnice Luka Misleja, nad vhodom pa je napis Virtuti et musis. Strupeni ljubljanski zrak je, žal, že močno načel kamniti portal, najbolj strašljivo je, da je putu, ki je nekoč z roko kazal na omenjeni napis, roka že odpadla, pa tudi nogi obeh gigantov sta že brez prstov. Lesena dvokrilna vrata so zdaj prevlečena z bakreno pločevino. Namesto kljuke pa je ing. arh. Tone Bitenc oblikoval držaja z bronasto kopijo Miklavževega škofjeloškega kruhka kot opozorilo na bližnjo stolnico sv. Nikolaja.

V veži, ki je bila po letu 1957 preurejena po Bitenčevih načrtih (prej se je šlo iz veže na dvorišče, kjer je zdaj pokrita tržnica), je na desni steni novejši kamniti okvir, nad njim pa lesena skulptura Svete Trojice (prej menda nekje v stolnici).

Preko nekaj stopnic pridemo šele v pritličje semenišča, kjer lahko skozi okno občudujemo t. i. »Peerovo« fasado z rokokojsko oblikovanimi štukaturami nad okni. Šele zdaj je bilo mogoče ugotoviti, da je bilo po njegovi smrti leta 1776 mnogo njegovih knjig, v katerih je nalepljen njegov heraldični ekslibris, vključenih v Semeniško knjižnico.

Številni obiskovalci prihajajo v semenišče skozi veličastni portal in vežo prav zaradi te knjižnice. Iz veže vodi pot do vhoda v knjižnico skozi nekdanje vratarjevo stanovanje. Letnica 1957 v teracu dokazuje, da je takrat začel obnavljati semeniško stavbo ing. arh. Tone Bitenc. Pred tem prostorom je še bolj simbolična zapora iz dveh starih železnih okenskih mrež.

V knjižnici se obiskovalci srečajo z največjo umetnino v hiši. Stropno fresko je v knjižnični dvorani (11.8 x 7,5 m) avgusta 1721 naslikal italijanski slikar Giulio Quaglio. Občudujemo jo tudi zato, ker nikoli ni bila restavrirana, saj v knjižnici nikoli niso kurili in ne svetili s svečami ali petrolejkami; potres leta 1895 je povzročil le nekaj manjših razpok. Ikonografija freske je bila že velikokrat popisana.

Ob tej priložnosti želim opozoriti le na nekaj novejših ugotovitev glede oseb, naslikanih na tej freski. Na naslikanem ovalnem zidu sedijo latinski cerkveni očetje Hieronim, Gregor Veliki, Ambrož in Avguštin, srednjeveški cerkveni pisatelji Tomaž Akvinski, Bonaventura, Karel Boromejski in Frančišek Saleški pa na oblakih. Žene na oblakih v sredini freske naj bi po Steletovi razlagi predstavljale teologijo in tri božje kreposti vero, upanje in ljubezen. Atributi teh kreposti niso sporni, za belo ženo z blestečo kroglo v desnici in palmovo vejo v levici pa sem po večletnem ukvarjanju z življenjepisi svetnikov prišel do bolj verjetne razlage: žena s soncem predstavlja sveto Modrost (grško Sophia, latinsko Sapientia), ki je po vzhodni legendi iz 7./8. stoletja imela hčere Vero (Pistis, Fides), Upanje (Elpis, Spes) in Ljubezen (Agape, Caritas). Vprašanje, zakaj je slikar naslikal Modrosti v desnici svetlo kroglo namesto knjige, si razlagam s tem, da je v neposredni bližini naslikal angela s knjigo, v kateri so vidne besede zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega - po njej naj bi se ravnali pisci in bralci. Škoda, da ob slikanju te freske ni več živel Gregor Dolničar, ki je v svoji zgodovini sosednje stolnice natančno opisal ikonografijo fresk istega slikarja.

Dolničarjev opis štirih fresk v podstavkih stolniške kupole, ki predstavljajo štiri kardinalne kreposti: Pravičnost, Srčnost, Modrost in Zmernost pa morda omogočajo drugačno razlago upodobitve štirih žen v ovalnih podobah na obeh stranskih stenah v knjižnici. Nekateri dosedanji pisci jih razlagajo kot upodobitve štirih Sibil. Morda pa predstavljajo štiri kreposti kot tiste v stolnici?

V knjižnici občudujemo tudi lesene omare, ki so prave umetnine, kakor je zapisal France Stele: »Ta oprema spada med najbolj monumentalna dela mizarske obrti preteklosti v Ljubljani« Potem ko je leta 1721 freskant končal svoje delo, je v prazni dvorani prišel na vrsto mojster mizar - rezbar. Njegovo ime je povsod doslej zapisano kot Josef Wer, kakor ga je sam izrezljal nad vhodnimi vrati. Nad edinim oknom nasproti vhoda je izrezljal tudi letnico 1725, ki jo lahko razumemo kot letnico dokončanja napornega dela v trdem hrastovem lesu s samo ročnim orodjem. Mizarja Wera ni bilo mogoče najti v arhivih, pred nekaj leti pa je Damijan Prelovšek opozoril, da bi mojster knjižničnih omar mogel biti Jožef Wergant, dokumentirani oblikovalec oltarjev iz Kamnika v tem času, oče baročnega slikarja Fortunata Berganta. Kamniškega mojstra bi utegnil pridobiti za to delo kamniški župnik Maksimilijan Rasp, ki je bil tedaj eden zadnjih članov akademije operozov, ustanoviteljev knjižnice. Fresko in opravo v knjižnici (tudi knjige) opazujemo v pritličju stavbe, knjižnica z galerijo in freskami pa sega še v prvo nadstropje.

V pritličju semenišča je vsaj nekoliko ohranjena še ena freska, in sicer delo slikarja Antona Cebeja. Freska je v pritličju severnega dela semenišča, ki so ga pod Peerovim vodstvom zidali v letih 1756-1758. Arhivski podatek pove, da je »slikar Anton Cebej leta 1766/67 'po lastnih osnutkih' poslikal s freskami obednico in kapelo«. O freski v nekdanji kapeli, za katero ne vemo, kje je bila, ni sledu, nekdanja obednica pa je zdaj prezidana v več kuhinjskih prostorov. Deloma je še viden nekdanji štukaturni okvir freske na stropu, baročno je razgiban, a strop je že dolgo prebeljen. Od celotne površine pribl. 10 x 3,5 m je očistil restavrator Izidor Mole predvsem tisti del, kjer je odkril Jezusa, ko mu grešnica umiva noge (površina 1,5 x 1,8 m), vse drugo je spet prebeljeno.

V sedanji obednici je nekaj novejših lesenih skulptur kiparja Staneta Jarma.

V pritličju je še manjša kapela, namenjena šolskim sestram, ki od leta 1919 dalje skrbijo za gospodinjstvo v semenišču. Takratni škof Anton Bonaventura Jeglič jih je poklical namesto laiških uslužbencev. V tem delu stavbe so dotlej stanovali stolniški cerkovniki in organisti.

Do leta 1960, ko je to kapelo preuredil Bitenc, je bila nad skromnim lesenim oltarjem slika Srca Jezusovega, ki je zdaj prebeljena, namesto nje pa je v oknu vitraj Staneta Kregarja z isto vsebino, saj je Srce Jezusovo zavetnik kapele. To okno je bila prva Kregarjeva umetnina v semenišču, po letu 1970 pa mu je dodal na nasprotni strani na hodniku še vitraj Sončna pesem sv. Frančiška, ker so šolske sestre frančiškanske tretjerednice. Oltar je iz kamna, ki ga je Bitenc dobil v škofijskem dvorcu spodaj desno, kjer je bila do leta 1945 dvorana Marijine kongregacije. Sedanja oblika oltarja, tabernaklja in svečnikov je bila po letu 1965 ponovno predrugačena.

Iz pritličja vodi glavno stopnišče (na vzhodni in zahodni strani sta še dve stopnišči) v nadstropja. Na prehodu v I. nadstropje visi najprej slika mladega Ivana Groharja, slikana leta 1900 v Munchnu, ki predstavlja Marijo z Jezusom v naročju, ob straneh pa klečita sv. Tomaž Akvinski in sv. Alojzij Gonzaga. Slika je bila do konca vojne v kapeli državne Klasične gimnazije v Ljubljani, ni pa znano, kako je prišla v semenišče.

V nekaterih sobah I. nadstropja visijo različne umetnine. V sobi št. 47 je slika Staneta Kregarja iz leta 1942: Marija z Jezusom in sv. Stanislavom.

V sobi št. 48 je nad vrati stara slika Črne Marije - najdeno na podstrešju je restavriral Izidor Mole. Isti slikar, doma na Brezovici pri Ljubljani, je upodobil tudi farno cerkev sv. Antona. Ob njej visi še grafika Božidarja Jakca Novo mesto. V tej sobi je še zbirka keramičnih odlitkov škofjeloških kruhkov in drugih motivov, izdelki in darovi kiparke Lize Hribar. Tudi moj novomašni križ iz brona je njeno delo. Lesen kip Marije z Jezusom je darilo družine Pollak. V sosednji spalnici visi eden izmed neuresničenih osnutkov za Kregarjevo oltarno sliko v kapeli. Tam visi še star tisk dečka Jezusa (detajl slike Jezusa med Marijo in Jožefom); manjša slika Marije z novorojenim Detetom v naročju je delo Elze Obereigner iz leta 1955 za mojo novo mašo. Ob njej je starejša kopija naslikane glave Žalostne Matere Božje (po Sassoferratu), delo baronice Marije Auersperg z gradu Križ pri Komendi, kamor je pred prvo svetovno vojno hodila moja mama Angela Grčar, učiteljica v Komendi, učit grajske otroke. Zanimiva je slika Jezusa, ki drži zemeljsko oblo, neznanega avtorja, v ovalnem okvirju, tudi najdena v hiši.

V prvi sobi bližnje čitalnice, kjer so bralcem na voljo naročene slovenske in tuje revije tekočega leta, visi kopija portreta Sigmunda Krištofa Herbersteina, soustanovitelja semeniške knjižnice. Upodobljen je še kot novomeški prošt. Sliko, ki je v novomeškem kapitlju, je kopiral Izidor Mole. Ob čitalnici je za železno staro okensko mrežo, obdelano kot vrata, zbirka različnih predmetov slovenske verske kulture: slike na steklo, dar nekdanjega stolnega župnika šentviškega profesorja Franca Glinška in drugih zbirateljev. V prostoru visi prejšnji stekleni lestenec iz semeniške kapele, na veliki leseni omari tržiškega župnika Viktorja Kragla stoji več novomašnih šopkov iz umetnega cvetja pod steklenimi baloni. (Pozneje je njihovo vlogo dobil novomašni križ.) Med njimi je tudi šopek pisatelja Franca Saleškega Finžgarja (nova maša 1894) in biblicista Jožefa Dolenca (nova maša 1878). Za marsikak predmet ni podatkov o prvotnem lastniku. Iz tega prostora je skozi dve nekdaj zazidani okni pogled v staro knjižnico. Okenska stekla so še izvirna (stara torej 300 let) kakor sploh vsa v dvorani knjižnice. Zazidali so ju, ko so leta 1893/94 na nekdanjem zunanjem dvorišču dozidali nadstropja od kleti do dvorane na vrhu in podstrešja. Različnost arhitekture je dobro vidna s Pogačarjevega trga. Že omenjeni stari načrt semenišča je omogočil tudi ugotovitev, da so takrat zazidali še druga okna, o katerih pa v stenah ni bilo sledu. Skozi eno teh okenskih odprtin je zdaj prehod v sobo, kjer je kronološko urejena zbirka slovenskega verskega tiska. V železnih predalnikih je tudi del zbirke podobic, sad zbirateljske vneme različnih zbiralcev, med njimi tudi nekaj starih ročno slikanih na pergamentu. V teh predalih je tudi zbirka plakatov verske vsebine, zemljevidov in nekaj manjših umetniških slik ter večjih reprodukcij.

V drugi sobi čitalnice, v kateri so različni leksikoni in slovarji, visi oljna slika Marije Pomagaj, ki jo obdajajo angeli, pod njo pa so naslikane trpeče duše v plamenih, ki kličejo Marijo na pomoč (verjetno upodobitev Karmelske Matere Božje, a brez škapulirja). Na nasprotni steni visi kopija Jelovškove Svete Družine, katere izvirnik je v ljubljanski cerkvi sv. Petra.

Pod to sliko je vhod v knjižno skladišče t. i. Duhovne knjižnice, v kateri so novejše knjige (od sredine 19. stoletja do našega časa) kot nadaljevanje zbirke v baročni dvorani. Namenjena je interni uporabi stanovalcev semenišča.

V tem prostoru so začasno shranjene nekatere umetniške slike, ki še niso našle ustreznega mesta na stenah sob. Omenjam le večje:

1. Nekdanja banderska slika: na eni strani škof sv. Urh, na drugi pa Marija, ki jo angeli spremljajo v nebo (torej Vnebovzeta).

2. Druga banderska slika: na eni strani škof (morda sv. Valentin), na drugi pa Marijino oznanjenje.

3. Slika sv. Stanislava (ali morda Alojzija), ki naj bi po izročilu bila delo Staneta Kregarja.

4. Risba Semeniškega portala.

5. Ležeči Kristus v grobu.

6. Sveta Trojica nad zemeljsko kroglo, ki jo nosijo angeli (tisk na blagu).

7. Franc Saleški Finžgar, risba bogoslovca Otmarja Črnilogarja.

8. Ivan Pregelj, risba njegovega sina Marija Preglja.

Kiparska in grafična posebnost sta dve pečnici iz peči v Baragovem semenišču z različnima portretoma misijonskega škofa Friderika Barage, kakor ju je oblikoval kipar France Gorše okrog leta 1940, ko so za Bežigradom na starem ljubljanskem pokopališču zidali novo semenišče. Ker so po letu 1945 te peči podrli, je vendar nekdo rešil dve pečnici izmed mnogih in ju prinesel bežigrajskemu župniku p. dr. Romanu Tomincu, ki ju je izročil v našo zbirko.

Začasno je tukaj shranjenih še nekaj portretov Božidarja Jakca:

1. Matija Tomc (leta 1935), izročena leta 1986 v semenišče s skladateljevo zapuščino.

2. Anton Bonaventura Jeglič (leta 1938).

3. Dr. Anton Breznik (7. 3. 1940 z Breznikovim podpisom).

Mapa s portreti in grbi ljubljanskih škofov je shranjena v železnem predalniku v čitalnici. Tam je tudi nekaj kartonov z osnutki za opremo pokoncilskih liturgičnih knjig, ki jih je med letoma 1970 in 1972 narisal slikar Stane Kregar.

Na hodniku pred sobami severnega trakta visi slika sv. Jožefa, delo mlajšega duhovnika slikarja Jošta Snoja, na drugem koncu istega hodnika pa slika sv. mučenca s tremi angeli nad narisano pokrajino. Avtor ni znan.

V sobi št. 26, kjer je od leta 2005 računalniška oprema knjižnice, visi Jakčeva risba Prešernove rojstne hiše v Vrbi. Na hrbtni strani je avtor zapisal, da jo je risal 25. aprila 1931, pod tem pa je zapisal: »Predragemu župniku Finžgarju v globokem spoštovanju v spomin na urejanje Prešernove rojstne hiše in na kratke in lepe ure, prijateljsko poklanja vdani B. Jakac«. V tej sobi je tudi pisalna miza iz zapuščine pisatelja Finžgarja.

Na stopnišču, ki vodi v II. nadstropje, visi slika Jezusa Dobrega Pastirja, ki spominja na upodobitve v Baragovem molitveniku Dušna paša. Na tem stopnišču je tudi večji oljni portret škofa Barage, delo Janeza Mežana.

Zanimiv je dolg hodnik v drugem nadstropju, kjer so na stropu drugo za drugim štukirana polja, kakor pripravljena za freskiranje.

Ko omenjeno stopnišče prehaja v ta hodnik, je od Marijinega leta 1954 dalje med oknoma vzidan okrogel mozaik Marije z Jezusom, ki je nekoč krasil vhod v zavod Marijanišče. Dr. Janez Oražem, ki je bil tedaj prorektor semenišča, nekoč pa stanovalec v Marijanišču, je ob nacionalizaciji cerkvenega zavoda smel odpeljati v škofijo nekaj stvari, med njimi ta mozaik, predvsem pa staro knjižnico Frančiška Lampeta, ki jo je pozneje vključil v Škofijsko knjižnico. Zavod so morale takrat zapustiti tudi šolske sestre, smele pa so iz kapele odpeljati liturgično opremo. Začasno je bila v Repnjah v njihovem samostanu, kje je zdaj, ni znano.

V bližnji sobi št. 72 visi slika Adolfa Pena iz Domžal, ki jo je prof. Tomc, takrat domžalski župnik, dobil leta 1957 za 80-letnico, v semenišče je prišla z njegovo zapuščino.

S krajšega hodnika od te sobe proti kapeli je skozi dve okni viden del semeniške knjižnice, kjer so shranjene leposlovne in neteološke znanstvene knjige, t. i. Cirilska knjižnica. S tega hodnika je bil nekoč vhod v rektorjevo stanovanje, v katerem je zadnji stanoval poznejši škof Anton Vovk.

Ena izmed sob tega stanovanja je zdaj stanovanje duhovnega voditelja - spirituala, v katerem visi stara slika Poklon sv. treh kraljev. V sobi za goste visi stara slika Križanega in še pokrajinska slika iz zapuščine Matije Tomca.

Ena izmed sob je po preureditvi kapele postala zakristija. Ob novih vratih vanjo visi moderen lesen kip Marije Brezmadežne neznanega avtorja. V zakristiji je nad novo omaro s paramenti in posodjem stara slika omizja z Jezusom, ki mu spokorjena grešnica umiva noge, delo neznanega avtorja. V zakristijski shrambi sta še stara slika Zadnja večerja in kip Brezmadežne Franceta Kralja.

Iz zakristije vodijo lesene stopnice na kor, ki je bil potreben zaradi velikega števila bogoslovcev v letih po koncilu (1965). Zdaj so na njem nove mehanične orgle, izdelek mariborske škofijske orgelske delavnice leta 1996. Od leta 2000 je na koru tudi zbirka miniaturnih zvonov za vajo v pritrkavanju.

V predkoncilski kapeli je bil preprost lesen oltar ob zahodni steni, kjer je zdaj kor. Na njem je bila oltarna slika Brezmadežne, ki jo je leta 1768 naslikal Augustin Dahlsteen, ki se je zadaj na sliki podpisal. Ob njej sta bila lesena kipa sv. Jožefa in sv. Karla Boromejskega, zavetnika semenišča še iz časa operozov, ko se je zavod imenoval Collegium Carolinum. Slika in oba kipa so zdaj na zidu nasproti vhoda v zakristijo. Stari leseni oltar s tabernakljem, dodanim šele v 19. stoletju, je bil prenesen drugam (lokacija ni znana).

Ko so po koncilu povečevali kapelo zaradi velikega števila bogoslovcev, tudi štajerskih in primorskih, in jo prenavljali po novih liturgičnih smernicah, je bilo zaradi arhitekture to mogoče samo v smeri proti vzhodu. Po načrtih Toneta Bitenca je bil iz dveh nekdanjih sob urejen večji oltarni prostor - prezbiterij z ambonom, oltarjem in tabernakljem v zidu med oknoma.

Novo sliko nad oltarjem je leta 1965 naslikal Stane Kregar na enem kosu platna, a v več motivnih delih: stvarjenje, Jezusovo trpljenje, odrešenje s simboli evangelistov, vstajenje in končno poveličanje. V tem delu kapele so bila navadna okna zamenjana s štirimi Kregarjevimi vitraji z motivi stvarjenja (Adam in Eva), oznanjenja Mariji, Jezusovega trpljenja in prihoda Svetega Duha.

Izmed šestih večjih oken v kapeli so bila tri na severni strani uničena ob veliki majski eksploziji na ljubljanskem kolodvoru leta 1945. Še leta 1952 so bila zaradi pomanjkanja stekla zakrpana s kartoni, pozneje pa le zastekljena z navadnim steklom. Načrt, da bi jih nadomestili s Kregarjevimi vitraji, je za nekaj let preprečil škof Vovk, ki je nekoč študiral v šentviških Škofovih zavodih in je vedel, da je slikana okna iz zavodske kapele leta 1941 od nemškega okupatorja kupil kamniški svečar Stele in jih varoval za boljše čase. Nekaj let so bila z njimi nadomeščena navadna stekla v vseh šestih oknih. Srednji okrogli in ovalni slikani portretni deli teh oken so še ohranjeni na stopnišču prizidka teološke fakultete v Alojzijevišču.

Leta 1971 pa je le smel Kregar to zasilno rešitev na lastne stroške nadomestiti s svojimi vitraji marijanske vsebine, ker je kapela posvečena Mariji: Na levi od vhoda je najprej motiv Jesejeve korenine, v srednjem velikem oknu je Marija kot kraljica vesolja, manjše sosednje okno pa Roža skrivnostna. Nasprotna okna na južni strani predstavljajo Marijo kot kraljico nebes in zemlje, veliko okno v sredini srednico milosti, manjše pa kraljico angelov.

Že leta 1970 je na lesonitne plošče, ki so pritrjene na ograji kora, naslikal vsebino križevega pota tako, da postaje prehajajo druga v drugo do vstalega Kristusa na koncu. Namenjene so premišljevalnemu gledanju iz kapele proti zahodu (vhodu), za molitev pa so obešeni na zidu med okni leseni križi. Hranišče starih slikanih podob križevega pota je neznano.

V velikonočnem času je v kapeli za podstavek velikonočne sveče uporabljen umetniški vrtljivi svečnik mojstra Jožeta Plečnika. Pisatelju Finžgarju, svojemu tajniku, ga je leta 1951 ob njegovi osemdesetletnici poklonila Mohorjeva družba. Posvetilo je s kovinskimi črkami napisano na svečniku, ki ga je pisatelj po smrti leta 1960 podaril semenišču (napis na kovinski ploščici na podstavku priča o tem), saj je bil prorektor dr. Oražem med duhovniki, ki so se redno zbirali pri pisatelju. Seveda je bila prvotno in še pozneje na svečniku velika voščena sveča, okrašena z voščenimi odlitki škofjeloških kruhkov, izdelek kamniškega svečarja Steleta.

Na krajšem severnem hodniku, ki vodi iz kapele, visi večja slika sv. Alojzija neznanega avtorja.

Dvorana v tem nadstropju je v tistem zahodnem delu semenišča, ki so ga dozidali leto pred velikim potresom 1895. V njej visi več umetnin. Najbolj znana in velikokrat objavljena sta Langusova portreta misijonarjev Friderika Barage in Ignacija Knobleharja. Na isti steni visita še portreta duhovnikov, kulturnih delavcev Frančiška Lampeta in Luka Jerana, leta 2002 pa se jim je pridružil še portret škofa Antona Vovka, delo Tomaža Perka. Na nasprotni steni med okni je velika slika djakovskega škofa Josipa Juraja Strossmayerja, ki jo je po naročilu ljubljanskega župana Ivana Hribarja za magistrat naslikala Ivana Kobilica. Po letu 1945 je slika leta 1960 preko škofije prišla v semenišče. Enako velik portret škofa Antona Bonaventura Jegliča, ki je verjetno delo zavodskega profesorja Gašperja Porente, čaka na restavriranje, njen prostor pa je med oknoma blizu slike Ivane Kobilice.

Sprehod med starimi in novimi umetninami, ki jih hrani Bogoslovno semenišče v Ljubljani, je tako pri kraju.