Bog – moje upanje!
Prihajam iz Vipavske doline, natančneje iz vasi
Kamnje, kjer je tudi župnijska cerkev svetega Mihaela. Gospod se me je bolj
opazno dotaknil v času mojega šolanja v Škofijski gimnaziji v Vipavi. Leta 1996
se mi je dan papeževega obiska v Postojni, ko sem bil tam kot ministrant, močno
vtisnil v spomin. Ta dva dogodka – šolanje in papežev obisk – sta predvsem
pripomogla k temu, da sem se po končani srednji šoli vpisal v bogoslovje. Po
prvem letniku je Gospod že spet posegel vmes in izrabil moje zanimanje za
umetnost, saj sem prav ob neki razstavi na Rakovniku navezal stik z Marijo
Leskovec in tako smo leta 2007 skupina trinajstih mladih misijonarjev odšli v
Indijo. To obdobje misijonarjenja v Indiji, s tremi duhovnimi pripravami prej
in predstavitvami, ki so sledile po župnijah, je bilo najbolj intenzivno
obdobje mojega življenja – to vedno bolj spoznavam. Tam sem spoznal dve
duhovnosti, ki bosta oblikovali moje duhovniško življenje: ena je duhovnost, ki
poje globoko v mojem srcu, druga duhovnost pa je klic k uresničevanju Jezusove
oporoke: » Da bi bili vsi eno …«
Nagovarjajo me naši mučenci: Filip Terčelj, Ludvik
Sluga, Lado Piščanc ... Prav moj novomašni križ je bil tudi novomašni križ Lada
Piščanca (izdelal ga je Tone Kralj). Od vseh korpusov, ki jih je ta umetnik
naredil, le-ta najbolj izraža trpeči izraz Gospoda, kot da bi Tone Kralj hotel
napovedati duhovnikovo smrt, ki je sledila le dve leti po novi maši. Odkril sem
ga, ko sem pripravljal diplomsko nalogo. Vseh teh stvari nočem razvijati v tem sestavku,
saj moj namen ni samohvala, ampak opis poti mojega življenja, tri pikice na
koncu seznama naših mučencev izražajo prav to – da zgodba še ni končana in da
so prav naši mučenci tisti, ki me spremljajo na začetku duhovniške poti.
KRATKO POROČILO O DELU IN SPOZNANJIH PASTORALNE PRAKSE V MEDNARODNEM MESTECU LOPPIANU PO DVEH MESECIH
V skupnosti nas je 29 in je zelo pisana; smo praktično iz vsega sveta: Južna Amerika (Brazilija, Kolumbija), Afrika (Kongo, Nigerija, Egipt), Azija (Filipini, Burma, Indija) in Evropa (Nemčija, Madžarska, Švica, Belgija, Slovaška, Italija, Malta, Portugalska in Slovenija). Iz Slovenije je poleg mene še en duhovnik iz mariborske škofije, Marko Drevenšek, in pa Bojan Ravbar, ki ga dobro poznate. Ena prvih nalog, vsaj v prvih dveh mesecih, je bilo učenje italijanščine, ampak samo kot pomoč za bolj bistvene reči: izkušnja skupnosti škofijskih bogoslovcev, spoznavanje in poglabljanje duhovnosti Marijinega dela ter praktično življenje (torej, kako vse to živeti).
Vsi ti aspekti so očitni v našem vsakdanjem življenju: vsak dan (med tednom) imamo dve meditaciji, katerima skoraj vedno sledi podelitev osebnih spoznanj in duhovnih izkušenj; potem je tukaj osebno delo (italijanščina, osebno poglabljanje duhovnosti ...); pomemben del vsakdanjega življenja pa je tudi učiti se živeti po krščanskem "modelu" (umirati egoizmu, v drugem prepoznavati Jezusa in ga imeti rad ...). Nenadomestljiv del je konkretno fizično delo, ki je v Marijinem delu zelo cenjeno. Jezus je živel kot delavec večino svojega življenja, hkrati pa je to prilika, ko lahko to, kar slišimo, pretvorimo v življenje. Jaz trenutno delam otroško pohištvo in izdelke iz lesa v tovarni Azur.
Naša skupnost je samo ena izmed skupnosti, ki živijo v Loppianu: tukaj so tudi redovniki in redovnice (tudi kontemplativne), mladi (nekateri želijo razširiti svoje duhovno znanje oz. obzorje, drugi pa študirajo na mednarodnem institutu Sofia), družine, moški in ženski fokolari ... Vseh skupaj nas je ok. 900. Z mnogimi od teh se dnevno srečujem pri sv. maši.
dnevniški zapis 2.12.2011:
Na začetku meseca decembra smo se znašli pred dvema situacijiama: prva je kraja dokumentov enega od bogoslovcev, druga približevanje srečanja Gen's v Rimu. Spraševali smo se, kako lahko živimo ta dva trenutka.
Z lučjo Jezusa med nami smo videli, da je ena konkretna oblika, ko lahko objamemo to situacijo, najti način za zbiranje denarja tako, da bomo lahko prispevali za stroške kongresa in stroške za ponovno naročiti dokumente. Ena možnost je bila prodaja piškotov in tort po koncu maš v Vivaiu. Skupaj smo videli to možnost in vsi smo se takoj strinjali s tem. Stavek iz evangelija: "Resnično vam povem, učenec ne bo izgubil svojega plačila," je razsvetlil našo izkušnjo. Ni bilo pomembno, koliko bomo zmogli zaslužiti, ampak ljubezen in narediti se eno z bližnjim v teh dogodkih.
Priprava piškotov je bila zelo utrudljiva in je proizvedla velik nered v kuhinji. Bilo je že zelo pozno, da bi umili posode, oblike za tortice, kuhinjo, itd. ampak Beseda Življenja za mesec november nas je spomnila, da ne vemo ne dneva ne ure prihoda Ženina in vedno moramo pustiti kraj in stvari urejene s spoštovanjem do drugih, ki pridejo kasneje za nami. Z zadnjimi našimi močmi smo vse pomili in počistili. Čeprav z zadnjimi močmi, a z velikim navdušenjem. Ta teden, predvsem konec tedna je bil poln življenjskih izkušenj in izkušenj družine. Ljubezen v preprostosti zgradi mnoge stvari.
dnevniški zapis 25.12.2011:
Pred Božičem smo imeli vsi zaposleni v AZUR-ju, tovarni pohištva, skupno večerjo. Po glavni jedi so me prosili, če lahko kaj zaigram na harmoniko. Z avtom sem se zapeljal jo iskat. A ko sem prišel, nisem mogel vstopiti v svojo sobo, ker so bila vrata zaprta. Moj sobrat, s katerim si delim sobo, je po pomoti vzel s seboj ključ. Šel sem iskat zamenjavo, a je nisem dobil. Ko sem se vrnil na večerjo, je bilo že vsega konec. Znati izgubiti, da bi se lahko srečal z Njim.
dnevniški zapis 16.1.2012:
To jutro je bilo zame na delu zelo težavno. Tri mesece sem delal z nekim fantom iz Brazilije, ampak sedaj je ravnokar odšel nazaj v Brazilijo in to jutro je bilo zame prvi dan, ko sem delal s fantom iz Filipinov. Želel sem delati kot sem vedno delal, to se pravi skupaj. Videl sem, da je on pripravil škatlo z odejo in prospekti skupaj, kar nisva nikoli delala s fantom iz Brazilije. Zato sem vzel ven te dve stvari, pri tem pa opazil, da je on zgrešil tip odeje. Poklical sem mojega odgovornega in mu razložil te stvari, pa tudi to mojo željo po delu skupaj.
Vzel je nato eno škatlo iz drugega oddelka, brez da bi mi povedal. Tudi to je bilo zame zelo težko, bil sem namreč navajen delati drugače že tri mesece.
Nato mi je rekel, naj napišem kodo S35 na naročilo, kajti škatla je prav ta. Nisem mogel narediti tega, kar me je prosil, kajti običajno ne gremo jemati škatel na drugi oddelek.
Čutil sem odgovornost narediti kaj dobrega in želel sem se prepričati, če je res, kar mi pravi. Videl sem, da je škatla "ATTACCAPANNI 4 FUSTO", ki pride iz drugega oddelka, enaka tej, ki mi jo je on prinesel. Rekel sem mu: "Glej, ta škatla, ki si mi jo prinesel, nima te kode, ampak S645, ker je enaka tistile." On mi je odgovoril: "Ne, ni res," ampak s časom se je zavedel, da je zgrešil. Zaradi vsega tega, kar se mi je zgodilo, sem zgubil zaupanje vanj.
S to mojo izkušnjo združeno z dejstvom, da sem od tistega dne bil kot odgovoren za skupino Gen's, sem se naučil dve stvari, skoraj program za moje življenje: Ne obstaja samo en način, kako lahko živimo odnose, ampak vsaka oseba, ki jo srečamo, zahteva različen odnos, ki je enkraten; treba je imeti zaupanje do tistih, s katerimi skupaj delamo. Tudi na samem delu smo se na koncu z našimi odgovornimi Markom in Mauriziem odločili, da od sedaj naprej vsak izmed nas vzame svoj list z naročilom in naredi to sam, z zaupanjem drug v drugega.
dnevniški zapis 9.2.2012:
S sobratom sva pripravila obložene kruhke za moje kolege tukaj v Azurju, kjer vsak dan delam. Sam pa sem napisal ime na listek in skupaj vse dal v hladilnik. Naslednji dan, v torek, torej na dan mojega rojstnega dneva, jih je nekdo vzel in so jih pojedli za zajtrk. Bilo mi je hudo, do pogovora.
S to mojo izkušnjo združeno z dejstvom, da sem od tistega dne bil kot odgovoren za skupino Gen's, sem se naučil dve stvari, skoraj program za moje življenje: Ne obstaja samo en način, kako lahko živimo odnose, ampak vsaka oseba, ki jo srečamo, zahteva različen odnos, ki je enkraten; treba je imeti zaupanje do tistih, s katerimi skupaj delamo. Tudi na samem delu smo se na koncu z našimi odgovornimi Markom in Mauriziem odločili, da od sedaj naprej vsak izmed nas vzame svoj list z naročilom in naredi to sam, z zaupanjem drug v drugega.
dnevniški zapis 9.2.2012:
S sobratom sva pripravila obložene kruhke za moje kolege tukaj v Azurju, kjer vsak dan delam. Sam pa sem napisal ime na listek in skupaj vse dal v hladilnik. Naslednji dan, v torek, torej na dan mojega rojstnega dneva, jih je nekdo vzel in so jih pojedli za zajtrk. Bilo mi je hudo, do pogovora.
dnevniški zapis 13.3.2012:
Vsi lahko pritrdimo, da je življenje, če ga živimo sami, zelo naporno. Vsi lahko doživljamo, da je življenje v skupnosti, živeto skupaj v odnosu z bližnjim lepše, da imamo potrebo, da živimo "skupaj".
A zakaj?
V tem tednu je bil eden dan zame še posebej zahteven. Počutil sem se zelo žalostnega, ker sem imel veliko problemov, bil sem v težavi in moja duša je bila resnično brez miru, brez upanja, brez Boga.
Imel sem težave doma, potem z zdravjem mojih staršev, tudi težave pri komunikaciji z mojim prijateljem, tudi v odnosu z nekaterimi drugimi osebami.
Cel dan sem vedno razmišljal samo o teh problemih, ves dan je bil bolj zahteven, nisem želel iti na meditacijo, nisem želel delati, ta žalost je bila vedno večja. In vse to me je pustilo samega.
Kasneje, bolj proti večeru je prišel k meni eden od sobratov, ki je začel govoriti z menoj, s preprostostjo in z nasmehom: "Kaj si delal danes?" me je vprašal. Malce sva govorila in čutil sem, da ta žalost počasi počasi zginja in prišlo je malček miru. Nato sem čutil, da moram govoriti z njim o vseh mojih problemih. Vse sem dal v občestvo z njim, vse tisto, kar sem čutil. On pa se je z menoj napravil eno. Poslušal me je umirjeno, z vso bratsko ljubeznijo. Čutil sem, da me spoštuje, da je zanj v tem trenutku Bog znotraj mene. Zaradi ljubezni se je tako spremenil ves moj dan, saj sem verjel in odkril, da je ljubezen Boga močnejša od mojih težav. Bog je prisoten tudi v vsakem človeku, v vsakem našem bližnjem. Na ta način smo videli, da z Njegovo ljubeznijo je zmogel osvojiti svet. In zato kdor prinaša mir, upanje, prinaša Boga. Vsak bližnji je darilo za nas. Zato ko smo skupaj, smo močni in Bog je med nami.
dnevniški zapis 31.3.2012:
Naše življenje zaznamujejo ljubezen in predvsem rast v medsebojnih odnosih. Posledično bi lahko sklepali, da so zato naši medsebojni odnosi vedno boljši. Ampak se pokaže, da ni vedno tako. Razlike, ki naj bi odnos bogatile, nas večkrat ločujejo kot zbližujejo.
Enkrat se je zgodilo, da me je nekdo prosil za uslugo, če mu grem iskat v delavnico kladivo. Ko sem prišel, sem opazil, da manjka moje kolo. Ko sem opazil, da ga ni, smo vsem velikokrat povedali in vprašali, če ga je kdo videl, a ni bilo odziva. Nato smo skupaj videli in sem ga šel prijavit na policijo. Tam so napisali dolg zapisnik. Bili so zelo prijazni. Rekli so mi, naj prinesem še sliko. Potem so mi pomagali, da smo še tam, kjer delam, dali obvestila. Čez približno štiri dni smo ga videli popoldne po enem srečanju v Loppianu.
Zgodilo se je, da ga je brat, ki živimo skupaj dal svojemu prijatelju, ker je tako navajen, da dela v Egiptu, kjer je župnik. Tam je pač kultura drugačna, pa tudi sam živi v župniji in je tako rekoč sam sebi gospodar.
Kolo je bilo zlomljeno. Moral sem ga peljati k mehaniku, mojemu bratu iz Egipta pa nisem povedal, da je bilo popravilo 100 evrov, ker sem videl, da mi je odnos, ki ga imam z njim bolj pomemben kot pa denar in čas, ki sem ga porabil za popravilo. Sedaj imam kolo v sobi.
Razočaranja torej. Ravno tam, kjer po navadi mislimo, da ničesar ne moremo, tam notri je običajno ključ za spremembo. Dovoliti si priznati, da je tudi to ena od možnosti, da za nekaj ni rešitve, da je pač tako.
dnevniški zapis 31.3.2012:
Naše življenje zaznamujejo ljubezen in predvsem rast v medsebojnih odnosih. Posledično bi lahko sklepali, da so zato naši medsebojni odnosi vedno boljši. Ampak se pokaže, da ni vedno tako. Razlike, ki naj bi odnos bogatile, nas večkrat ločujejo kot zbližujejo.
Enkrat se je zgodilo, da me je nekdo prosil za uslugo, če mu grem iskat v delavnico kladivo. Ko sem prišel, sem opazil, da manjka moje kolo. Ko sem opazil, da ga ni, smo vsem velikokrat povedali in vprašali, če ga je kdo videl, a ni bilo odziva. Nato smo skupaj videli in sem ga šel prijavit na policijo. Tam so napisali dolg zapisnik. Bili so zelo prijazni. Rekli so mi, naj prinesem še sliko. Potem so mi pomagali, da smo še tam, kjer delam, dali obvestila. Čez približno štiri dni smo ga videli popoldne po enem srečanju v Loppianu.
Zgodilo se je, da ga je brat, ki živimo skupaj dal svojemu prijatelju, ker je tako navajen, da dela v Egiptu, kjer je župnik. Tam je pač kultura drugačna, pa tudi sam živi v župniji in je tako rekoč sam sebi gospodar.
Kolo je bilo zlomljeno. Moral sem ga peljati k mehaniku, mojemu bratu iz Egipta pa nisem povedal, da je bilo popravilo 100 evrov, ker sem videl, da mi je odnos, ki ga imam z njim bolj pomemben kot pa denar in čas, ki sem ga porabil za popravilo. Sedaj imam kolo v sobi.
Razočaranja torej. Ravno tam, kjer po navadi mislimo, da ničesar ne moremo, tam notri je običajno ključ za spremembo. Dovoliti si priznati, da je tudi to ena od možnosti, da za nekaj ni rešitve, da je pač tako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar