LETO C: BINKOŠTNA NEDELJA

 1. DEL PRIDIGE (2min 23s)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (2min 24s)

_____________________________________________________

3. DEL PRIDIGE (1min 59s)

______________________________________________________

4. DEL PRIDIGE (51s)

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Luciji pri Portorožu, kjer sem kot diakon do junija 2013 na pastoralni praksi vsak konec tedna.

V duhovništvu se najbolj veselim spovedovanja, hkrati pa me je tega tudi najbolj strah. Dobri mesec je še do mašniškega posvečenja, predavanja smo že končali, izpite smo razen cerkvenega petja že naredili, to me ne skrbi. Dokončati mi je potrebno še diplomsko nalogo. Tudi tega me je strah, kajti če je ne dokončam, se posvečenje prestavi na jesen, česar si ne predstavljam. Ko se usedem, da bi delal to kar Bog od mene hoče, to je diplomsko nalogo, in se v mojo glavo prikrade obilo skušnjav delati kaj drugega, šepnem tiho in kratko, a močno molitev, ki jo – če se le da – večkrat ponovim: »Pridi, Sveti Duh!« In pomaga.

Ta molitev izvira od naših srečanj v pripravi na spovedovanje, ko sem moral prvič sesti v spovednico. Spominjam se takrat, ko smo imeli izpit iz spovedovanja. Bilo me je strah, zelo strah. Ko mora vendar mladi, neizkušen človek stopiti v sredo hudega, med bremena in krivde, v sredo neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj bi se obrnil, koga naj bi poslušal, kaj naj bi storil. Ta groza prevzema ljudi vsega sveta. Še posebno tiste, ki se zavejo, v kakšnem svetu živijo. Kakor sem čutil jaz na tisti prvi poti, tako čutijo mnogi mladi in starši današnjega sveta: na sebi imamo preveliko breme, pretežko odgovornost, da bi jo zmogli nositi, da bi se zmogli zoperstaviti toku sedanjosti, ki pelje v nič.

Nič čudnega, da je danes toliko obupa, toliko nesmisla, toliko pasivnosti in neodločnosti. Svet je pretežak, da bi mogel v njem preživeti tak, kot sem. Preveč tvegana je odločitev, da bi vstopil vanj.

Ali naj vseeno vstopim?

Kaj drugega pač ne kaže. Potisnjen si vanj. In ko gledaš kaos, v katerem se sesipa današnji svet, ko ne veš več, kaj bi storil, ker te je groza, da je vse, kar počneš, samo prazno mahanje po zraku, ko spoznaš, da je tvoja beseda, tvoj trud, tvoj zgled samo kaplja v morje proti ponudbam velikih korporacij, takrat lahko storiš troje: lahko si zakrivaš oči in si govoriš, da so to samo slabe sanje, lahko greš vanj podprt z alkoholom  ali kako drugo drogo, ki te tako omami, da ne veš, kaj počneš, ali pa se zaveš, da sam pač ne moreš in da potrebuješ nekoga, na katerega se lahko opreš, za katerega veš, da te bo ščitil, ti pomagal, ti dajal pravih besed in te vodil. Lahko rečeš: »Pridi, Sveti Duh.«

Marsikdo bi ob tem odmahnil z roko, češ, to so neumnosti. Toda kadarkoli človek postane zelo gotov sam vase, potem se prav kmalu zgodi, da mu stvari zbežijo iz rok. In ko se to zgodi, je razočaran nad sabo in svojimi sposobnostmi. In ga je strah. Ker ve, da »nima šans«. Morda pa je potrebno prav to, da spoznam: velike reči lahko naredim samo z Bogom, ne sam.

Ko si v največji temi, vsaj taka je moja osebna izkušnja, si povabljen, da stopiš v kapelo, pokličeš in prisluhneš. Spominjam se občutkov, ki sem jih doživljal tiste poletne dni v Kalkuti v Indiji. Misijon je potekal drugače kot smo si predstavljali in kot smo doma načrtovali. Stalne spremembe načrtov so v meni povzročale notranje napetosti. Poleg tega pa sem vsak dan gledal pretresljive dogodke na ulicah Kalkute. O svojih napetostih in stiskah sem se pogovarjal s slovenskim zdravnikom, ki je moč in ljubezen za svoje delo črpal iz duhovnosti Marijinega dela. Neki dan sem po končanem pogovoru z njim odšel v kapelo sester Misijonark ljubezni. Med molitvijo je prišla vame sila, danes bi temu rekel Sveti Duh, ki mi je dala jasno spoznati: duhovno veselje je moja pot. Življenje z Bogom je pesem mojega srca.

Zato: ko ne veš, kako se odločiti, zakliči: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko te je strah, šepni: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko ti je vsega dovolj in ne vidiš več smisla, vzdihni: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko te bo bolelo srce, zajokaj: »Pridi, Sveti Duh.«

Ko boš sam, pomisli: »Pridi, Sveti Duh.«

Skratka, ko se boš počutil kot človek, pokliči: »Pridi, Sveti Duh.«

In bo prišel. Zagotovo.

Tako kot je prišel tistega dne v Kalkuto, ko sem bil v stiski, tako kot verjamem, da bo prišel v spovednico vsakič, ko ga bom prosil, da iz nje ne bom odhajal utrujen, ampak vesel in zadovoljen. Če so v zgodovini zmogli različni ljudje narediti mnogo dobrega, lahko tudi sam, vendar s pomočjo Boga, s pomočjo Svetega Duha. Kajti ko človek dela s Sveti Duhom, dela vse novo, vse lepše, vse svetlejše.

________________________________________

1!