ZBOR IPAVSKA NA MEDITACIJI V KAMNJAH

I.

Noč se je stemnila. Naša dnevna dela so bila

opravljena. Mislili smo, da je prišel tudi zadnji

gost za čez noč, in vsa vrata v vasi so bila zaprta.

Le eni so rekli, da pride kralj. Zasmejali smo se

in rekli: »Ne, to ni mogoče.«

Slišati je bilo, kakor da je nekdo potrkal, a smo

rekli, da je bil veter. Pogasili smo luči in legli

spat. Samo eni so rekli: »To je sel.« Zasmejali

smo se in rekli: »Ne, moral je biti veter.«

Gluho noč je presekal glas. V spanju smo

mislili, da kje daleč grmi. Zemlja se je stresla,

stene so se zamajale in zmotilo nam je spanje.

Samo eni so rekli, da je to drdranje koles.

Mi smo dremotno zamomljali: »Ne, to je moralo

zabobneti v oblakih!«

Noč je bila še temna, ko se je oglasil boben.

Zaslišali smo glas: »Zbudite se! Ne odlašajte!«

Pritisnili smo si roko na srce in zatrepetali

od strahu. Eni so rekli: »Glejte, kraljeva zastava!«

Skočili smo na noge in zaklicali: »Ni časa

za odlašanje!«

Kralj je prišel – a kje so luči, kje so venci? Kje je

prestol, da sede nanj? O sramota! O neznanska

sramota! Kje je dvorana, kje nakit? Nekdo je

rekel: »Zaman ves ta krik! Pozdravite ga praznih

rok, odpeljite ga v čisto gole prostore!«

Odprite vrata, naj zapojo školjčne lupine!

V pozni noči je prišel kralj naše temne, puste

hiše. Groza se vali po nebu. Tema se stresa

od bliskov. Prinesi ven svojo raztrgano preprogo

in jo pogrni na dvorišču. Z viharjem je

kar na lepem prišel naš kralj strahotne noči.

(Darovanjke, R. Tagore)

II.

Mislite, da je Marija res ves čas vedela, kakšen bo Njegov in njen konec?

Da je bila ves čas svoje poti sveta

in zvesta

in brez dvomov?

Boginja, ves čas obdana z angeli in nadangeli?

Kot da bi vedela, da bo na koncu temnega predora izhod?

Tako kot tebi tudi njej sredi najhujšega pekla ni bilo dano videti v jutrišnji dan.

Utesnjena ni vedela, kaj jo na koncu temnega labirinta  čaka.

Revna delavka, neka mati delavca.

Vsak dan je nabirala dračje po goličavah Nazareta,

vsak dan med kamni trla moko.

Prala, kuhala, čuvala ognjišče.

Neopazna, skoraj kamnana v očeh tolikih.

In njo si je izbral. Poslal je angela in jo s to veličastno obljubo poljubil.

III.

Jaz, Simeon, starec, ki me je na šepavih nogah držalo samo še eno:

»Moram ga videti, moram ga vzeti v naročje!«

Res, videl sem ga! Božal sem  ga s svojimi zgubanimi dlanmi.

In s solzami veselja pokril njegove veke.

Videl sem rešitev in On mi je pustil oditi.

Si nekje v daljavi videl tudi Njeno rano? In tisti meč?

Strto srce?

V tem petkovem popoldnevu,  ko je prezgodaj potemnel cel nebesni svod …

ko je izgubljala Ljubljenega  …

Kakor da bi se tu vse skupaj končalo. Meč in razpoka na dnu srca.

Marija je ob vznožju križa, sredi teme in groze –

tako kot tistega jutra v svetlobi angela –

izgovarjala:

Zgodi se … po tvoji volji … oče … zgodi se … nič ne vidim, strašno je … vendar če ti dovoliš in če ni druge rešitve ...

»Gospa tišine

mirna in nesrečna

strta in najbolj klena

roža spomina

roža pozabe

izčrpana in oživljajoča

zaskrbljena in spokojna.«

(Pepelnična sreda, T.S. Eliot)

(Darja B. Ipavec)

IV.

»Gospa tišine

mirna in nesrečna

strta in najbolj klena

roža spomina

roža pozabe

izčrpana in oživljajoča

zaskrbljena in spokojna

edina Roža

je zdaj Vrt

kjer se vse ljubezni končajo

skrajšajo muko

ljubezni nepotešene

večjo muko

ljubezni potešene

konec neskončne

poti nikamor

sklep vsega kar

ni moč skleniti

govor brez besede in

beseda nobene govorice

slava Materi

zavoljo Vrta

kjer se konča vsa ljubezen.«

(Pepelnična sreda, T.S. Eliot)

V.

Ko je Marija spoznala, da si vsi sovražniki želijo Jezusove smrti

in da je ta groza neizbežna,

je zatisnila oči.

Šla je prek vsega, pogled je uprla vanj,

ki stoji  nad vsemi kralji in tetrarhi,

v čigar rokah so niti zgodovine.

V te roke je položila svoje razbitine srca

svoje zadnje zaupanje.

Nagnila je glavo in jo naslonila na te Roke.

In vzdihnila ... zgodi se!

Ko je okoli nje divjala nevihta,

je znala obdržati baklo vere, dvignjeno visoko nad glavo: Zgodi se.

Prehodila je zaraščene poti v temini in v noči brez zvezd.

Molče se je prepustila molku Boga

in premagala strah, temino in noč.

In blagor tistim, ki so sredi noči verovali v luč.

(Kateheze, Larañaga)

»Tiha sestra v belih in modrih tančicah

med tisami, za vrtnim bogom, katerega frula je brez diha,

sklonila je glavo in naredila znamenje a brez besede

vodnjak je brizgnil kvišku in ptič je vrnil pesem«

(Pepelnična sreda, T.S. Eliot)

VI.

(Psalmi, odlomki Ps 5 do 119)

»Gospod, vodi me v svoji pravičnosti.

K vodam počitka me vodi.

Vodi me v svoji resnici in me uči, saj si ti Bog moje rešitve.

Uči me, Gospod, vodi me po ravni stezi.

S svojim nasvetom me vodi.

Vodi me po stezi svoje zapovedi, kajti v njej je moje veselje.«

»Tedaj je poklical k sebi množico

skupaj z učenci in jim rekel:

»Če hoče kdo hoditi za menoj,

naj se odpove sebi in vzame svoj križ

ter hodi za menoj.«

K vodam počitka me vodi!

Tvoj jarem je prijeten in tvoje breme je lahko.

K vodam počitka me vodi.

VII

Jaz, Peter, sem ga med prvimi prepoznal.

Videl sem sijati olje nad Njegovim čelom in mu rekel Maziljeni.

Prepoznal sem ga in se mu poklonil.

Se spomniš, kaj ti je rekel?

»Peter, Skala, Temelj za tisočletja in večnost.

Ker si gorčično seme v sebi napolnil z živo vodo,

je počilo,

umrlo

in rodilo se je najlepše drevo,

polno ptic in metuljev.

Obloženo s sadovi in bogato z novimi semeni.

Drobno gorčično zrno.«

VIII.

1 Pt 2

Kot pravkar rojeni otroci zakoprnite po pristnem duhovnem mleku,

da boste z njegovo pomočjo rastli v odrešenje,

če ste res okusili, da je Gospod dober.

K njemu stopite, k živemu kamnu,

ki so ga sicer ljudje zavrgli,

a je pri Bogu izbran in dragocen.

Saj ste vendar živi kamni.

Zato se vgrajujte v duhovno stavbo,

tako da boste sveto duhovništvo.

Bodite sveti, tako kot je svet vaš Oče v nebesih.

IX.

Najlepša roža vseh rož.

Najtoplejši ogenj sredi polarnega vetra.

Najvišja gora, ki smo jo preplezali in osvojili.

Najbolj nežne dlani, ki so nas božale.

Najsvetlejše sonce,

v katerem žarimo prečiščeni.

Najgloblji vodnjak žive vode.

O zimski sneg, ki pokrivaš speče seme v zemlji.

O sonce, močnejše od najgostejše megle.

Večerno nebo, posuto z milijoni zvezd.

Vonj češnjevega drevesa v polnem razcvetu.

O moja skala, pečina, trden temelj.

Orlove peruti, razpete čez sinje modro nebo.

Zares, ti nam prižigaš svetilko,

ti razsvetljuješ temo.

Ti si premagal samoljubje, napuh,

zlomil si samozadostnost

in se udomačil v razpoki srca.

D. B. I.

X.

(Iz 52)

Kako ljubke so na gorah

noge glasnika,

ki oznanja mir, prinaša veselo novico,

oznanja rešitev

in pravi Sionu: »Tvoj Bog kraljuje!«

Poslušaj, tvoji stražarji povzdigujejo glas,

vsi skupaj vriskajo,

saj gledajo iz oči v oči

GOSPODOVO vrnitev na Sion.

Vzklikajte, vriskajte vse skupaj,

jeruzalemske razvaline!

Kajti GOSPOD je potolažil svoje ljudstvo,

odkupil Jeruzalem.

GOSPOD je razgalil svoj sveti laket

pred očmi vseh narodov

in vsi konci zemlje bodo videli

odrešenje našega Boga.

XI.

Ko mi ukažeš, naj zapojem, se mi zdi, da mi bo

srce počilo od ponosa; pogledam ti v obraz

in solze mi privrejo v oči.

Vse, kar je v mojem življenju raskavo

in neskladno, se stopi v lepo in ubrano  -

in moje čaščenje razpenja krila kakor vesela ptica,

ko leti čez morje.

Vem, da uživaš v mojem petju. Vem, da samo

kot pevec lahko stopim pred tvoje obličje.

Le z robom široko  razpetih peruti svoje pesmi

se dotikam tvojih nog, kamor bi si sicer nikoli

ne upal priti.

Pijan od veselja nad petjem se spozabim

in te imenujem prijatelja, čeprav si moj gospod.

(Darovanjke, R Tagore)