UBIJANJE

UBIJANJE

Ko sem prihajala z letalom, sem izrabila čas s pisanjem pisem in vsakič, ko sem pogledala navzgor, sem lahko na filmu, ki so ga predvajali, videla samo streljanje in ubijanje, streljanje, ciljanje, same take težke stvari. Naslonila sem glavo, pogledala navzgor: streljanje, revolverji, puške ... kakšno breme. Kasneje sem odšla v Air India [urad], kjer sem jih pošteno oštela. Rekla sem jim: »Vse naredite tako udobno, toda ljudem mešate glave, ko jih učite takih stvari.« Rekli so mi, da o tem niso nikoli razmišljali, zato sem jim povedala: »Bolje, da začnete razmišljati o tem. Zlo se širi, ljudje so utrujeni in potrebujejo počitka in vsakič ko sem pogledala gor nisem videla nič lepega, kar bi povzdignilo razum in srce, temveč zgolj streljanje, ubijanje, pištole.« Zares moramo veliko moliti.

Zdaj se ljudje ubijajo v Jugoslaviji,[1] brez občutkov režejo drug drugega na kosce. Vedno sem govorila: »Če mati lahko ubije svojega otroka, kaj je potem še tisto, česar moški ne bi naredil?« Koliko milijonov splavov, dojenčkov – ubitih! Vse te morije, vse te vojne so sad splavov – prav zares moramo moliti. Ne vem, kako daleč bo to pripeljalo. Isto je v Indiji v majhnih krajih, ubijanje – povsod toliko težav.

---

[1] Mišljena je vojna v bivši Jugoslaviji v devetdesetih.