TOPLINA ČLOVEŠKIH ROK

TOPLINA ČLOVEŠKIH ROK

Nekega dne sem hodila po ulicah Londona in tam je bil mož, ki je sedel zvit, videti je bil tako osamljen, kot odpadek. Šla sem k njemu, ga prijela za roko mu jo stisnila ter ga vprašala, kako je. Vstal je in mi rekel, da je res po dolgem času spet občutil toplino človeške roke. Po res dolgem, dolgem času. Tam je stal, z očmi polnimi radosti. Postal je drugačno bitje samo zato, ker mu je človeška roka dala občutek da, »da« – ti si nekdo, nekdo, ki ga ljubim. To je nekaj, kar imamo v teh dnevih trpljenja; naj bomo taki - radosti ljubezni.