PRINAŠATI BOGA

PRINAŠATI BOGA

Mislila sem, da je to taka majhna stvar, pa smo vseeno pogosto spregledali tiste majhne stvari. Pred časom so sestre našle zelo, zelo nesrečno osebo, v enem tistih stanovanj samotarjev v bližini Rima, kjer sicer sestre delujejo, vendar ga še nikdar niso videle, zdi se mi, nekaj takega. Kakorkoli, oprale so mu oblačila, počistile sobo, mu pripravile toplo vodo in podobno, vse so postorile. Pripravile so mu tudi nekaj hrane, on pa ni spregovoril niti besede. Dva dni kasneje, potem ko so ga sestre začele obiskovati dvakrat dnevno, je spregovoril: »Sestre, v moje življenje ste prinesle Boga, pripeljite še očeta.« Sestre so šle in pripeljale duhovnika, ki ga je spovedal, prvič po šestih letih. Naslednje jutro je umrl. To je nekaj tako čudovitega; to sočutje sester, ki so v življenje tega moža, ki je za toliko let pozabil, kaj je Božja ljubezen, kaj je ljubezen do bližnjega, kaj pomeni, biti ljubljen, prinesle Boga. Pozabil je, ker je bilo njegovo srce zaklenjeno in ta nežna, sočutna, preprosta, krotka dela teh mladih sester – vaših otrok – so se ga dotaknila, mu v življenje prinesla Boga in kar me je najbolj prevzelo, dostojanstvo, veličino duhovniškega poslanstva. Da je potreboval duhovnika, da se je povezal z Bogom. Mislim, da se tega vsi učimo od naše Gospe – od sočutja naše Gospe. In da bi vi in jaz uporabili, kar nam je Bog naklonil, za kar nas je ustvaril, on nas je ustvaril za večje stvari: ljubiti in biti ljubljeni, da imamo globoko sočutje za svet, kakor ga je imela ona, ki je svetu dala Jezusa. Ljudje niso lačni nas, lačni so Boga, lačni so Jezusa, evharistije.