PRELEP NASMEH

PRELEP NASMEH

Nekoč so prinesli umirajočega moža, ki pa je že prej umrl na cesti. Hindujci imajo navado, da molijo okrog trupla, potem pa vtaknejo ogenj v pokojnikova usta in ga zažgejo. Ko so vstavili ogenj v usta tega moža, je vstal. Rekel je: »Dajte mi vode!« Potem so ga prinesli v Kalighat. Bil je tam. Jaz zgodbe nisem poznala. Šla sem, da bi ga videla, a se je komaj premikal. Torej sem rekla: »Ta je že korak čez!« Tako sem mu očedila obraz in ga krstila. Na široko je odprl oči, se mi nasmehnil in umrl. Poklicala sem po telefonu, povedali so mi zgodbo ter me vprašali: »Ste zares prepričani, da je mrtev?« Rekla sem. »Jezus, res Te je našel. Jaz se že toliko let borim, da bi prišla v nebesa, ta pa je šel kar tako.« Nikdar ne bom pozabila žareče radosti na njegovem obrazu. Zakaj? Povezava z Bogom.

Nek dan nas je peljala neka gospa. Vozila nas je in med pogovorom rekla: »Oh, zelo mi je všeč ta red.« Rekla sem: »Kako, da vam je naš red še posebej všeč?« »Ker se vedno, ko se redovnice srečajo, zdi, da še nikoli niso videle druga drugo, srečujejo se s tolikšno ljubeznijo, s tolikšno radostjo. V njih vidim Kristusovo prisotnost, vidim, da so zares zaljubljene druga v drugo.« Vidite, bila je laik, ki je zunaj živela v izobilju in vendar jo je zbodlo, da so bile sestre zaljubljene druga v drugo, ker so kazale radost v prisotnosti drugih. In to je tisto, kar bi mladi želeli videti. V primeru, da ni dovolj poklicev, da v poklicu ne vztrajajo z nami, moramo najprej ugotoviti, kaj jim mi pomenimo, kaj smo jim sposobne dati, namesto, da raziskujemo vse mogoče; kakšne povezave vzpostavljamo z njimi, kakšne povezave vidijo v odnosu do drugih, do dela, do ljudi. Večina od vas se ukvarja z mladimi v srednjih in osnovnih šolah. Kaj jim pomenite?