OTROŠKA RADOST
Kako
ogromno darilo je dano duhovnikom, da lahko rečejo: »To je moje telo.«[1]
V našem domu imamo mentalno in fizično zaostalega otroka. Kadarkoli imamo
čaščenje, sem se navadila pripeljati otroka v kapelo in vsakič, ko ga pogledam,
način, kako gleda sveti zakrament, dvigne tudi mene, zaradi veselja in radosti,
ki ga vidim na otrokovem obrazu, kajti gledala je tako odkrito in vedela je,
koga gleda. Nekega dne sem vprašala očeta: »Oče, prosim – ta otrok razume,
naklonite ji sveto obhajilo.« Rekel je: »Mati, kako? [Ona] mora biti
pripravljena.« Ampak ona ni mogla, ni govorila, ni mogla. Tako sem mu rekla:
»Oče, naredila bom preizkus,« in sem vzela kos kruha in hostijo, običajno
hostijo in sem vzela križ ter postavila vse pred otroka. Prosila sem naj da
znak otroku in deklica je položila prst na kruh in nato prst v svoja usta.
Potem se je s prstom dotaknila hostije in se z istim prstom dotaknila križa.
Oče je rekel: »Razume,« in ji je dal sveto obhajilo. Vidite, kako gromozansko je
Božje hrepenenje, da bi prišel k nam. Globoko v srcu te male, hrome, tako
prizadete deklice je bil Jezus, ki je hrepenel, da bi v polni radosti prišel k
njej. In duhovnik je bil tako hvaležen Bogu, da je lahko podelil to radost tej
deklici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar