ČAŠČENJE

Čaščenje

V naši Družbi sem opazila velike spremembe... Enkrat tedensko imamo dan spomina. Vsak dan gremo vse ven, vendar vsak teden, enkrat tedensko – vsak četrtek – ostanemo doma, ker imamo dan spomina. Na ta dan imamo spoved, duhovnik nam do navodila, sledi ena ura čaščenja. Ko smo imele zbor leta 1973, nas je na tistem zboru bilo 61. In ko smo se zbrale, se je zaslišal glas: »Mati, želele bi imeti čaščenje [svetega zakramenta] vsak dan. Eno uro.« Rekla sem: »Ne, ni mogoče. Preveč dela imamo, preveč različnih opravil, bolni, umirajoči, gobavi, otroci.« Rekla sem: »Težko je.« Ne vem, kaj se je potem zgodilo, molile smo. Jaz sem molila in molila in molila in uspele smo imeti čaščenje vsak dan, ne da bi delo trpelo, ne da bi krajšale delo za uboge.

Lahko vam povem, da je od takrat ljubezen do Jezusa večja in zaupljivejša, vse se zares trudimo, da bi se zaljubile v Jezusa, in med nami je večja, precej večja razumevajoča ljubezen. Še pomembneje pa je, da se je poglobila naša ljubezen do ubogih. Bolje razumemo njihovo trpljenje, bolje razumemo, kako in kaj naj jim nudimo in še več: imamo toliko čudovitih poslanstev. Prav zdaj imamo v noviciatu, v naših štirih noviciatih, skoraj štiristo novink petintridesetih narodnosti. Tako lepo je videti velikodušnost, ljubezen. Vedno govorim, da je to sadež evharistije, Kristusove prisotnosti, našega čaščenja Njega.

Ko sem bila na zadnji sinodi pri svetem očetu – morala sem se je udeležiti - sem imela govor pred vsemi tistimi škofi in kardinali. Ni me bilo strah svetega Očeta, temveč vseh ostalih. Najprej sem prosila svetega očeta: »Daj nam svete duhovnike, potem bomo mi verniki in naše družine svete.« Ko sem se vrnila, sem se pogovarjala s sestrami, kako do rasti v svetosti, kako pomagati duhovnikom do svetosti, da bomo preko njih tudi me postale svete in smo odkrile, da to lahko dosežemo skozi sveto srce. Naš Gospod je prosil sveto Marjeto Marijo [Alacoque] za uro čaščenja na večer prvega petka med 11 in 12 uro. Zato smo začele [na večer prvega petka] v januarju, to je bilo četrtega januarja. V naši Družbi imamo že od začetka devetdnevnico pred prvim petkom. Na vsak prvi petek smo se pripravljale devet dni. Tako smo pričele s čaščenjem ponoči in na prvi petek ne kuhamo, ne obedujemo, postimo se. Ta post imenujemo »post Misijonark ljubezni« in denar, ki ga prihranimo, ker ne jemo, porabimo za popravila hiš ubogih.