BOG JE LJUBEZEN

I

Bog je ljubezen

Kot odgovor na vprašanje »Kaj ali kdo je Bog?« je mati Terezija ob neki priložnosti dejala: »Bog je ljubezen in On nas ljubi, ker smo Mu dragoceni. Poklical nas je po imenu. Pripadamo Njemu. Ustvaril je v nas svojo podobo, da bi počeli velike stvari. Bog je ljubezen, Bog je veselje, Bog je luč, Bog je resnica." Ta stavek povzema njeno vero v Boga in njeno izkušnjo: Bog obstaja in je vir vsega obstoječega; njegova bit je ljubezen; ustvaril nas je po svoji podobi, z duhovnimi močmi razuma in svobodne volje, s sposobnostjo vedeti in ljubiti; je Oče, ki vsakega od nas ljubi enkratno, osebno, in si goreče želi naše sreče. Prepričanja matere Terezije, da Bog JE ljubezen, da je vse kar stori ali dopusti v večje dobro in s tem izraz Njegove neizmerne in brezpogojne ljubezni, ni moglo ogroziti niti njeno trpljenje niti trpljenje ubogih.

Sveti Avguštin je na začetku svojih Izpovedi napisal: »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi.« Tako je bilo tudi prepričanje matere Terezije, in sicer, da vsi ljudje »v globinah svojega srca verjamejo v Boga.« V vsakem od nas obstaja hrepenenje po Bogu, ki ga ne prepoznamo vedno in ga ne znamo razumsko utemeljiti, a vendar gre za iskanje sreče, miru, veselja in predvsem ljubezni. Vse to je izraz tega hrepenenja. Lakota po Bogu, kot pravi mati Terezija, je vsajena v srce vsakega človeka, navezati odnos z Njim pa je v glavnem odvisno od našega sodelovanja z Njegovo milostjo. Svoboda, da lahko tudi zavrnemo to sodelovanje, je še en izraz te ljubezni in spoštovanja, ki ga ima Bog do vsakega od nas. Nikomur se ne vsiljuje; to prepušča naši izbiri. Vendarle mora biti odgovor nas, ustvarjenih bitij pred Stvarnikom, ki je neskončna ljubezen in modrost, ljubezen in zaupanje, molitev in čaščenje, priznavanje in zahvaljevanje.

Vsaka oseba, močno ljubljena od Boga, je poklicana, da to ljubezen deli; kot je mati Terezija pogosto pritrdila: »Ustvarjeni smo bili za večje stvari, zato da ljubimo in da smo ljubljeni.« Nujno je, da se med seboj ljubimo, kot nas je Bog ljubil ter se z Njim dnevno srečujemo v molitvi. Brez tega ljubezen umre. Mati Terezija je pomembnost tega poudarila z besedami: »Kakor je kri pomembna za telo, tako je za dušo pomembna molitev.« Vendar je za molitev nujna tudi tišina, saj »v tišini srca spregovori Bog.« Njen izrek[1], ki izraža to resnico, je zelo poznan:

Sad tišine je molitev;

sad molitve je vera;

sad vere je ljubezen;

sad ljubezni je služenje,

sad služenja je mir.

Po tem preprostem, vendar globokem reklu, je tišina tista izhodiščna točka, ki omogoča dejavno ljubezen, mir in služenje. Kot je trdila mati Terezija: „Tišina je vir naše povezanosti z Bogom in naše medsebojne povezanosti“. Tišina in zbranost sta nepogrešljiva pogoja za molitev. Tiho zunanje okolje nam je v pomoč, vendar se je mati Tereza, ki je večino življenja preživela v velikih, prenaseljenih mestih, naučila najti notranjo tišino in zbranost tudi sredi največjega direndaja. Pokazala nam je, da si tišino, ki jo potrebujemo, lahko ustvarimo tudi brez odmikanja od sveta v puščavniško življenje. Potrebno se je naučiti utišati misli in srce, da bi se predali molitvi.

Molitev je zapolnila dan matere Terezije: z njo je začela, končala in napolnila vsak dan. Ko je vstala, so bile prve besede, ki jih je izgovorila namenjene Bogu, preko dneva pa je brez zunanje pobude govorila z Njim o ljubezni in hvaležnosti, načrtih, upanju in željah. Če se je pojavila kaka potreba ali težava, pa še tako majhna in nepomembna, se je obrnila na Boga z zaupanjem in pričakovanjem, kot se obrne otrok na očeta. Poleg vsakodnevne svete maše in jutranjih ter večernih molitvenih ur (ki so vsebovale psalme, branje beril in prošnje), je stalno povezanost z Bogom ohranjala s tradicionalnimi molitvami, kot so: rožni venec, križev pot, litanije in devetdnevnice.

Pomemben čas molitve je bil za mater Terezijo dnevna polurna meditacija ob svetih spisih. Njena meditacija Božje besede, predvsem psalmov, je slonela na tradicionalni metodi Sv. Ignacija, kar jo je vodilo do intimnega pogovora in odnosa z Bogom. Preko teh branj se je Božja beseda dotaknila bistva v njej, vzplamtela njeno ljubezen, vplivala na njene besede in usmerjala njena dejanja. Svojo dušo je hranila tudi z dodatnim vsakodnevnim polurnim branjem o življenju in delu svetnikov ali z drugimi oblikami askeze.

Da bi pomagala ohraniti zbranost preko dneva, je mati Terezija izvajala molilne „vzdihe“- kratke molitve, ki sredi dnevnih aktivnosti dvigajo glavo in srce k Bogu. Ti ponavljalni vzdihi so ji pomagali ostati v Božji bližini. S takšnimi sredstvi je rasla v globokem vedenju in Božji ljubezni ter je bila zato sposobna odgovarjati Njemu in svojim bratom ter sestram z ljubeznijo.

Ker je »ljubezen Božja« (1 Jn 4,8), mora biti človeška ljubezen njen odsev in biti hkrati udeležena v Božji ljubezni, ki je popolnoma nesebična in namenjena samo v dobro drugim. Prava ljubezen se razdaja, žrtvuje, »umira v sebi«, da bi ljubila in služila drugim. To je ljubezen, ki jo je postavljala mati Terezija za vzgled. V kulturi, v kateri se o »ljubezni« na splošno razmišlja kot o čustvu, namesto kot o dejanju volje, kot o užitku namesto o žrtvovanju, je življenje in učenje matere Terezije, oblikovano po Kristusovem vzgledu, primer Krščanskega ideala ljubezni.

V intervjuju je bilo materi Tereziji postavljeno to vprašanje:“ Mi lahko na kratko razložite, kaj ljubezen res je?“ Imela je pripravljen odgovor: “Ljubezen je dajanje. Bog je tako ljubil svet, da je dal Svojega Sina. Jezus je tako ljubil svet, vas in mene, da je dal svoje življenje. In On hoče, da ljubimo, kot je On ljubil. Zdaj moramo zato mi dajati do bolečine. Prava ljubezen je dajanje do bolečine.“

---

[1] V času ko je mati Terezija postala mednarodno znana osebnost, je začela deliti majhen kartonček. Na eni strani je bil napis: »Bog te blagoslavlja,« z njenim podpisom, na drugi strani pa izrek: »sad tišine je molitev; sad molitve je vera; sad vere je ljubezen; sad ljubezni je služenje, sad služenja je mir.« Z malce nagajivega humorja je imela ta kartonček kar za svojo »poslovno vizitko.« Za razliko od običajnih poslovnih vizitk, njene niso vsebovale ne imena organizacije, ne naziva, kontaktnih informacij ali telefonske številke. In vendar imamo zaporedje izrekov na njenih vizitkah za formulo uspeha njenega dela. Brez želje po oglaševanju svojega dela zaradi svoje slave, nam mati Terezija pokaže, da so bila njena prizadevanja duhovne narave, osredotočena na Boga in usmerjena k bližnjemu.