VELIKA NOČ 3. del - SKRIVNOST JEZUSA KRISTUSA TRPEČEGA (petek), UMRLEGA (sobota) IN VSTALEGA (velikonočna nedelja)

TRETJI MISIJONSKI NAGOVOR PATRA MARKA IVANA RUPNIKA: KAJ JE ZA NAS DOBRO, VEMO MI, NE PA BOG. 

Pater Marko Ivan Rupnik, dober dan v tretjem dnevu našega radijskega misijona. 

Dober dan.

Tema za danes je: Kaj je za nas dobro, vemo mi, ne pa Bog.

Še vedno smo na poti iskanja zakaj je odnos z Jezusom Kristusom nekaj, kar se človeku pokaže kot težkega, nekaj oddaljenega od njegovega življenja, nekaj kar lahko človeka celo zaslužni, mu vzame svobodo. Še vedno iščemo odgovor, zakaj je ta odnos s Kristusom, če je naš Gospod in Odrešenik in najbolj čista ljubezen do človeka in najbolj popolna ljubezen do človeka, zakaj nam to ni tako naravno, blizu, in mogoče je vseeno dobro če ponovimo, da smo prvi dan spoznali, da je en razlog verjetno v tem, da se pač preveč površinsko lahko navdušimo za Kristusom, pod enim samim zornim kotom, potem pa imamo svoja pričakovanja, svoje fantazije in ko Kristus se dejansko približuje s svojim odrešenjem, na šokira ta njegova preprostost, uboštvo, s katerim prihaja, vsakodnevnost, vsakodnevno življenje tistega, ki veruje v Kristusa, ki ni nič kaj posebnega, nič kaj rožnatega, ampak kakor vsi ljudje na zemlji, ne, in da ta banalnost nas dejansko spravi do tega, da zdvomimo v njega in ga počasi odmaknemo, ker so druge stvari važnejše. Potem smo drugi dan, včeraj, videli prav na primeru dveh učencev na poti v Emavs, da je dejansko, je problem križ. Problem je velikonočni način odrešenja, se pravi bolečina, polom, s katerim se je Kristus pojavil v svoji Veliki noči in da mi pač razmišljamo o odrešenju na en tak otročji način brez vsakega trpljenja in križa in tako naprej. Smo že včeraj praktično prišli na prag te teme, ker se je vedno bolj jasno kaže, da je v človeku eno prepričanje, da je to, kar je za človeka dobro, pač že človek sam ve. Da izpolnit zdaj kakšno Božjo voljo, uresničiti kakšno Božjo Besedo, da to je za človeka sigurno neka odtujenost, neka alienacija, da kaj je pa zame dobro, to pa že vem, ne, in kvečjemu lahko pridemo do tega, da za tisto, kar jaz vem, da je zame dobro, ker to sam pogruntam in razumem, kar je, da prosimo Boga, da nam pomaga, da se to uresniči. Do tega še lahko pridemo. In bomo danes to malo raziskali.

Pa pojdimo k Mojzesu.

(pesem)

Ko je ljudstvo videlo, da Mojzes odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in mu reklo: Vstani, naredi nam Bogove, ki bodo hodili pred nami, kajti ta Mojzes, mož, ki nas je izpeljal iz Egiptovske dežele, ne vemo, kaj se mu je zgodilo. Aron jim je rekel: Izberite zlate uhane iz ušes svojih žena, sinov, hčera in mi jih prinesite. In vse ljudstvo si je izdrlo zlate uhane iz ušes in jih prineslo Aronu. Vzel jih je iz njihovih rok, vse to oblikoval s kalupom in naredil vlito tele. Tedaj so ljudje rekli: To so tvoji Bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz Egiptovske dežele. Ko je Aron to videl, je pred teletom postali oltar, nato je razglasil: Jutri bo praznik za Gospoda. Drugo jutro so ljudje zgodaj vstali, darovali žgalne daritve in prinašali mirovne daritve, potem so sedli jesti in piti in so vstali, da bi se zabavali.

(pesem)

No, ta dogodek, ki je jasno zelo tragičen in dramatičen, bo nam pomagal danes odkriti in uvideti mogoče še eno globljo vizijo, zakaj je težko biti z Gospodom. Če ga zdaj skušamo malo odpreti, vidimo, da Mojzes je šel na goro in se ni vrnil, kakor so Judje čakali, da se bo vrnil. Predolgo je bil na gori. In potem so rekli Aronu, ne, da si naj naredi bogove, ki bodo šli pred nami, ker zdaj tega Mojzesa ni, kar je že prva zelo zanimiva stvar v tem duhovnem smislu: zlato tele v prvi vrsti ni malik glede na Boga, na Jahveja, ampak glede na Mojzesa, ker Mojzesa ni bilo, da bi šel pred njimi, ker Mojzes je hodil pred njimi. In oni so rekli, naj, daj nam bogove, nekateri prevodi pravijo, daj nam boga, da bo šel pred nami, kakor je hodil Mojzes, ki ga zdaj ni, kar je že zelo, zelo važno, da kdorkoli ima kakršnokoli službo vodenja, vzgajanja, se mora zelo paziti te skušnjave, da bi postal on epicenter, središče tega procesa. To je jasno, da kljub, če se, kljub temu, da se še tako pazimo, da se lahko nekaj tega vedno zgodi, ta stvar je pri Judih ostala skoraj do, do Kristusovega časa, malo te zmede med Mojzesom in Bogom, ne, ampak je pa zelo važno recimo že v družini, starši lahko postanejo zelo močan epicenter, ne, in vodijo otroke zelo močno k sebi, to se lahko v župniji zgodi z župnikom in potem ga premaknejo in ljudje znorijo.

Pišejo škofu.

Ja, to je najmanj, ne, ga vzamejo, avtobus, in grejo tja, ne. Se pravi, marsikaj se, se lahko zgodi, to se lahko zgodi tudi med možem in ženo, to se lahko zgodi v šoli, to se zgodi lahko v podjetju, to se lahko zgodi v politiki, narodu in to je zelo važno, da se ta modrost, ne, ki jo je zelo lepo imenoval Vjačeslav Ivanovič Ivanov, ko pravi za Mojzesa, da je vodeni voditelj. Vodeni voditelj. Se mi zdi, da je za nas kristjane to čudovita podoba, ne. Mi smo vodeni voditelji in mi vedno, vedno samo posredujemo. Kristjan je človek, ki se zaveda, da je resnica človeka v posredovanju. Ni epicenter, ni središče. No, oni so, Aron je vzel, je rekel: V redu, kar se zelo, to je druga stvar, zelo čudno, Aron je bil mož, previden. Kako da v tem trenutku ni imel nobenega pomisleka. Ja, pravi: V redu, pa dejmo, no, pa dejmo narediti nekaj, da bomo dobili tega boga. In zdaj postane pa glavna problematika v tem odlomku, kar se prav duhovnega življenja tiče, je pa tale: Judje niso bili sposobni počakati štirideset dni, da bi se Mojzes vrnil. Je bilo prehudo. Dati vse zlato, kar so ga imeli, pa nobene težave. Pravi Sveto pismo, da o vsi dali vse kar so imeli. So si pobrali z ušes dol in ogrlic in vse in verižice in vse in so dali. A ni to čudno?

Čudno je.

Štirideset dni ne moremo čakati, zlato takoj damo. Torej tukaj nekaj ne bo v redu. Kaj ni v redu? Kaj je tisto pravzaprav, ki je odzadaj vsega tega? 

Pomagajmo si z enim stavkom, ki ga sicer razni kodeksi prepisov Svetega pisma prevajajo na dve, na dva precej različna načina in to je pri Izaiju 44,10, kjer pravi Izaija takole: Kdo si vliva malika ali kleše boga, kipari boga, če ne, da s tem išče koristi? Se pravi, malikovanje ima v sebi en mehanizem, po katerem jaz darujem, ker za malika je potrebno darovati, ampak v bistvu se mi splača, v bistvu se mi splača. Nekaj bom tukaj dobil. Gotovo direkten učinek malika ni velik, ker psalmist pravi, kdor časti malike, bo njim postal podoben. Imajo usta, pa ne govorijo, ušesa pa ne slišijo, noge pa ne hodijo in se delajo norca iz tega, ne. Psalmist pravi, v redu, vi častite malike, boste taki kot oni, trdi kipi, ki iz njih nič ni, ne. Se pravi, malik sam gotovo nima velikega učinka, ne, mora biti ena druga, globlja stvar, duhovno bolj prefinjena. Kakšno korist iščem? Stari cerkveni očetje, recimo Kasijan, Diadokom, Makarij Egiptovski. Oni so v malikovanju videli ena pot, po kateri si človek na nek religiozen način opraviči eno svojo razvado. To pa je zdaj že mičken bolj huda stvar. Jaz grem v neko malikovanje, zato ker bom preko tega na videz religioznega početja prišel do opravičenja ene moje razvade. Kakšna je ta razvada? V čem je bistvo razvade? V samovolji. Se pravi, bom daroval ker v zadnji inštanci se bo zgodilo nekaj kar jaz hočem.

Koristoljubje.

Koristoljubje. Jaz bom nekaj dobil. Ena moja volja se bo nekje uresničila. In dejansko, kako se zaključi dogodek? So darovali, potem so se pa usedli, fejst najedli, napili in se vdali zabavi. Odlično. Se pravi, jaz darujem, ker potem na koncu bom dobil nekaj za mojo čutnost. Jaz sem sicer dal zlato, ampak potem sem pa opravil na koncu en navidezno sveti obred, ki mi je dal eno, mi je dal zaduška, Jaz sem se na koncu počutil zadovoljnega.

(pesem)

Pejmo še en korak nižje. Kaj je bilo tisto, kar oni niso, niso prenesli? Se pravi, potrpljenja niso imeli. Oni niso znali počakati. Znati čakat. Oni niso znali čakati. Oni so rekli, torej moramo nekaj narediti, ne. In jasno, s tem so dobili potem na koncu poplačil, ker so se zabavali, popili in se veselili, so imeli svojo veselico. Se pravi, če človek dela malik in malikuje, v nekem smislu je prepričan, da on ve bolje, kaj je treba, kakor pa zaupati, da z Božje strani bo prišlo eno odrešenje ali pa ena odrešitev. Če postavimo eno, na soočenje, ali Božja logika, ne, ali moja, se tle vidi pri tem dogodku, da oni se ne zanesejo, da bo res Mojzes kaj naredil in da bo še kaj šlo naprej ta njegov eksodus, izhod. Pa so prišli iz Egipta v uri, ko so vse druge pobili. Oni so, oni imajo že toliko pozitivnega spomina za seboj, da če bi se samo ustavili, pa rekli, čujte, če nas je do tukaj pripeljal, nas bo še naprej. Saj cela zgodovina Svetega pisma je sestavljena tako, vse molitve biblične so sestavljene na tak način: Gospod Jahve, ker si nas odrešil tukaj, ker si naredil to, ker si ustvaril zemljo in nebo, ker si nas to, to, to, in to, celo zgodovino, naštejejo tam dva dni naštevajo, kaj vse je Bog naredil, na koncu rečejo, zdaj te prosimo, daj še to, ne. Če si že naredil tisoč stvari, zdaj te samo še eno prosimo, še tisto daj. Če bi oni na ta način tukaj reagirali, bi se, ne bi šli nikoli v malikovanje, ampak oni tega niso bili sposobni. Oni se niso več zanesli, da se bo tam kaj uresničilo, kar je na koncu tudi zadnja najbolj dramatična točka tudi Mojzesa samega, zato tudi on potem ni stopil v obljubljeno deželo. V nekem trenutku se niso več zanesli, oni so bili prepričani, da bodo z Aronom stvari rešili drugače. Kot pravi Izaija, če jaz delam malike, jaz imam tukaj eno korist zadaj. Nekje bom nekaj dobil, kar mi živi Bog po moji logiki ne bo dal. To si jaz moram sam zorganizirati in si to zorganiziram z neko videzno religioznostjo. Navidezno. Ni ta prava, ampak to si jaz sam zorganiziram, ne. Zakaj? Ker nisem prepričan, da je to, kar bo Bog uspel narediti. Če gledamo zdaj, prenesemo ta dogodek na Jezusa Kristusa, ne. Zakaj je težko? Zato ker njegova Velika noč ni zame zadosti velik argument, da bom tudi jaz vstal od mrtvih, če umrem. Jaz temu ne zaupam do konca. Kristus mi reče: Če te obsodijo, obsojajo, slabo o tebi govorijo in obrekujejo, ti pusti pri miru, moli in zahvali Gospoda in pojdi naprej, ne. Jaz, ampak kdo bo meni garantiral, da se bo to končalo dobro? Ja, Gospod pravi, ja sej tukaj na tej zemlji ni nujno, da se bo vse uresničilo tako, kakor bi ti mislil, da se bo evangelij uresničil, saj je posmrtno življenje, kjer bo se evangelij do konca uresničil. Ja, pa kdo bo mene prepričal, da bo neko posmrtno življenje? Ja, saj je Kristus vstal, saj sem jaz vstal. Ja že, ampak kaj pa, če jaz, a bom jaz tudi sigurno vstal, kaj pa vem jaz, ne. Grob je le grob in zemlja gor zasuta je le zemlja gor zasuta. In jaz sem videl preveč strohnjenih in zgnilih teles, da bi zdaj kar tako mirno se zaupal, da bom jaz res vstal od mrtvih, ne. Njegova Velika noč ni prepričljiv dokaz za mojo Veliko noč. To je prva stvar. Se pravi.

To je prva človeška tragika.

Ja, to je tragika, to je prav dobesedno tragika, ne. Oni niso zdržali štirideset dni, je bila neka neučakanost, tukaj gre za čisto isto stvar pred Kristusom, mi smo neučakani. Ker evangelij nima časa. Božje ure niso naše ure, Božji časi, Božji mlini počasi meljejo, mi bi pa radi hitro. Danes ko smo pa sploh oboleni od tega virusa, reklamnega, ne, vse najboljše in takoj, ne, to pa sploh, evangeljski časi, da ti, že v Cerkvi sami je ta bolezen danes. Če ti pogledaš recimo, ko si debatiral o evangelizaciji v pastoralnem delu. Vsi bi radi takoj videli rezultat. Misijon v župniji, takoj rezultat, kaj se je zgodilo. Ja (smeh) mislim, to je čisto pogansko razmišljanje, to ni nikjer v evangeliju. Kristus je zaprl oči na križu, ne da bi videl kakršenkoli uspeh svojega oznanjevanja, pridiganja in pričevanja. Nobenega učenca tam ni bilo, da bi veroval do konca, kaj se je zgodilo, ne, in kljub vsemu še danes se uresničuje vse kar je učil in delal v vsakem krščenemu človeku, ampak takrat se pa nič kaj dosti ni pokazalo. Mi smo oboleli od tega, da se ne zanesemo in da nas čas, da ta logika, da bi mi radi, da bi tako in tako se ne da takoj narediti, tega mi ne prenesemo in zaradi tega dejansko kot en citat enega svetega očeta, da človek že sam ve boljše, kaj je za njega bolj dobro, kakor pa, da bi Bog mu to povedal. Zakaj? Ker ni zanesljivo, da se bo to zame res dobro uresničilo. Zato je boljše, da jaz si sam zorganiziram stvari, na moj način. Jasno, brez Velike noči. Jo lahko pripravim nekomu drugemu, ma ne sebi. Zame si bom zrihtal in uredil življenje tako, da bo šlo gladko. In dejansko Bog nas hoče kljub vsemu še reševati. Recimo, če se spomnimo v Svetem pismu na dogodek Bileamove oslice, izredno zanimiv primer, ne. Zakaj? Ker Bileam je hotel iti po svoje, se je odločil za eno stvar, kakor je on razumel, Bog pa bo storil vse, da bi ga nekako prepričal, da to ni dobro in da tega naj ne naredi. On pa tišči pa tišči, da bi vse stvari šle tja. Prisluhnemo temu odlomku.

(pesem)

Bileam je torej zjutraj vstal, osedlal svojo oslico in šel z Moabskimi knezi, toda vnela se je Božja jeza, ker je šel. Ko je tako jezdil na oslici, sta bila z njim njegova hlapca, se mu je Gospodov angel postavil na pot kot nasprotnik. Ko je oslica zagledala Gospodovega angela, kako z golim mečem v roki stoji na poti, je krenila s poti in šla na polje. Bileam pa jo je začel tepsti, da bi jo spet spravil na pot, potem se je Gospodov angel postavil na ozko stezo med vinogradi, kjer je bil na obeh straneh zid. Ko je oslica zagledala Gospodovega angela, se je pritisnila k zidu, ker pa je Bileamu pritisnila nogo ob zid, jo je spet začel tepsti. Nato je šel Gospodov angel spet naprej in se je ustavil na ozkem kraju, kjer se ni bilo mogoče ogniti ne na desno ne na levo. Ko je oslica zagledala Gospodovega angela, je legla pod Bileamom. Ta se je razjezil in oslico tepel s palico. Tedaj je Gospod odprl oslici usta in je rekla Bileamu: Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel? Bileam je rekel oslici: Ker se norčuješ iz mene: če bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil. Oslica pa mu je rekla: Ali nisem tvoja oslica, na kateri jezdiš od nekdaj do danes. Sem mar kdaj imela navado, da bi ti počela kaj takega? Rekel je: Ne. Tedaj je Gospod odprl Bileamu oči, da je videl Gospodovega angela, kako stoji na poti z golim mečem v roki.

(pesem)

Vidite. Včasih mi mislimo, da so stvari tako, kakor jih mi razumemo. In da morajo iti po naši volji in bi radi podvrgli življenje in dogodke naši volji. Stvari pa nas prepričujejo, da grejo drugače. Življenje je velikokrat močnejše, kakor pa naše prepričanje, kako naj gre. Mi izsilimo življenje v našo logiko, ne. V naše teorije, v naše prepričanje, v našo trmo, ampak življenje se ne da spraviti tja. In na koncu kolikokrat se zgodi, ko se obrneš v življenju nazaj, vzameš en večer, ti pride na misel, razmišljaš malo in rečeš: Kako je bilo dobro, da se ni zgodilo tisto, kar sem jaz želel. Kako so se stvari potem v življenju obrnile tako in da lahko na koncu samo s hvaležnostjo rečeš: Ja, hvala Bogu, da ni bilo tako, kakor sem si jaz želel. Koliko takih dogodkov je v našem življenju samo za to, ker mi smo prepričani, da moramo podvreči življenje našemu prepričanju in da more naše misli vladati življenju, ne, in to ne gre, to ne gre. Ta oslica je čudoviti primer, kako Bog preko življenja, preko dogodkov, ljudi, potresov in ne vem kaj vsega vodi naše življenje tako, da če smo odprti, kakor je bil Bileam, da gremo v dialog z dogajanjem. On se je začel pogovarjati z oslico, to je zelo važno, se pogovarjati z dogajanjem, se nam odkrivajo spoznanja, sicer pa vztrajamo ves čas pri svojem in če se vrnemo nazaj zdaj na Kristusa. Vztrajamo pri svojem in mislimo tako, mi imamo eno poklicanost, eno poslanstvo, važno, lepo, sveto, smo ga spoznali, smo ga izdelali, programirali, zdaj pa prosimo Gospoda, da bi se to uresničilo pa da bi nam pomagal. Ne, to je samovolja. Ne, ne, mi nimamo nobenega poslanstva pred Kristusom ali zraven Kristusa. Sveti Pavel v drugem pismu Korinčanom pravi jasno: Vse obljube so v Kristusu postale da. Se pravi, vse karkoli se je v mojem življenju dobrega lahko zgodi, je storjeno in odživeto v Kristusu. In jaz ne stojim pred njim in ga ne prosim, naj mi pomaga, da se to uresniči, ampak sem delež na njem, sem deležen njemu. Ampak, tukaj je zdaj najvažnejša točka. Če jaz uresničujem v življenju en program življenjski, eno poslanstvo, ki vem, da je v Kristusu uresničeno, jaz ga moram samo danes v zgodovini odživet, ampak on je to odživel z Bogom. Potem to pomoni, pomeni, da jaz moram živeti na način Kristusa in s Kristusom. To pa pomeni, na velikonočni način, kar pomeni, da tudi mene čaka Velika noč. In ko bom odživel mojo Veliko noč, bom najbolj uresničil to, zakaj me je Bog poklical na zemljo. To je Kristusov način. Ko smo jezuiti imeli zadnjo kongregacijo idealno, so prišli na dan dokumenti, sem jih prebral. Ma, sem rekel, saj nič ni novega. Potem sem moral iti v kurijo za generalne imeti eno duhovno obnovo, ravno od teh kongregacij, v tej kongregaciji in sem rekel, zdaj pa res moram najti nekaj novega. In na koncu sem našel eno samo besedo, ki je bila nova. Sem šel tja in sem videl, da sem zadel. Pred ta zadnji kongregaciji smo jezuitje izdali ta dokument o socialni pravičnosti, kjer piše, da se moramo boriti za pravičnost. V novem dokumentu pa pravi, da se moramo boriti za Kristusovo pravičnost. Zelo velika razlika. Jaz lahko izdelam eno vizijo pravičnosti in se zanjo borim. Če pa gre za Kristusovo pravičnost, potem sem pa jaz deležen te pravičnosti, združen s Kristusom in jo uresničujem na Kristusov način, kar pa pomeni: smrt in vstajenje. Jaz moram rešiti tistega, ki dela krivico in tistega, ki jo doživlja. Oba.

Kar pomeni, da svoje oslice ne pretepam in jo silim po neki poti.

Ja. Mi se ne moremo ves čas boriti z razredom. Je prišel Marks, smo se borili z delavskim razredom, se pač, mi vedno se z nekom borimo, ker ne grejo stvari kakor si mi, bi radi. Na koncu pa spoznamo, da je Bog po teh zgodovinskih dogodkih tudi nam, tudi Cerkvi ogromno povedal. In za nas vsakega kristjana v svojem majhnem svetu, moramo paziti, da ne bomo obšli Kristusa, zato ker smo prepričani, da njegova Velika noč še ni zadosti velik dokaz, da bom tudi jaz, če bom umrl vstal in da bom več naredil v življenju, če bom s tem, kar delam in sem, razodel skrivnost ljubezni, ki se uresničuje na velikonočni način, kakor pa da delam fantastična dela, ploskana dela, ki jih vsi ploskajo, vsi pozdravljajo, na vseh sredstvih javnega obveščanja so na prvih straneh objavljena. To še ni po krščanski logiki dokaz do so to dela za odrešenje. Odrešenje se uresničuje na velikonočni način. Se pravi, prihajamo še do enega odgovora, zakaj je težko biti s Kristusom. Ker nismo prepričani, da je Velika noč naša pot, ampak da imamo mi bolj prav in da poznamo boljše metode in metodologijo, kako se uresničuje človekovo življenje.

(pesem)

Torej pri tem iskanju zakaj je težko biti s Kristusom, smo zdaj videli, da je eden glavnih razlogov prav to, da se izogibamo velikonočnemu Kristusu in da vztrajamo pri svojem, kakor da je naša misel in naše prepričanje važnejše, da mi bolje vemo kaj je za nas dobro. Pri tem lahko pridemo do take trme, da je ta naša misel tudi razlog nasilja, agresije. Recimo, v Svetem pismu poznamo en primer, zelo zgovoren prav tega načina razmišljanja, kjer mi v prepričanju, da imamo prav, da pravilno vidimo, se čutimo upravičene, da lahko sežemo po nasilju. Poslušajmo en tak dogodek.

(pesem)

Medtem je Savel še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k Velikemu duhovniku in si izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca poti, moškega ali žensko vklenil in prignal v Jeruzalem. Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba, padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Rekel je, kdo si Gospod? Glas pa je odgovoril: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.

(pesem)

Torej, vidimo Savla, ki je prepričan, da je izročilo Očetov pravilno, edino pravilno in on je prepričan, da kdor ne razmišlja tako, kdor se s tem ne strinja, mora popustiti in če ne popusti, ga je treba likvidirati. Vemo, da Savel je prišel do tega, da je vodil likvidacijo, dejansko ali bil prisoten, kakor eden od glavnih velikega učenca Jezusa Kristusa, Štefana. Se pravi, moja misel me opraviči, da sežem po nasilju. Dorotej iz Gaze pravi, da je trma ena od hudih duhovnih bolezni, prav zato, ker človek se čuti dolžnega brani svojo misel, ker dejansko je njegova. Če bi ta misel bila Božja, bi se Bog zanjo zavzel, ker pa je moja, če jo jaz ne bom branil, kdo jo bo branil. Se pravi, jaz se moram z vso silo boriti, da ta moja misel prodre, da pride na dan, da je uveljavljena, ker če jo jaz ne bom uveljavil, se ne bo uveljavila. Medtem, če je misel Božja, Bog deluje, in Bog deluje preko mene. Ampak, če deluje Bog, potem deluje po Božje, in kako deluje po Božje, velikonočno. Velikonočno delovanje, ljubezensko delovanje ima to razsežnost dramatičnosti. Zato se grešni, egoistični, zaprti miselnosti upre, ne. In ravno zaradi tega, ker v moji viziji dejansko ni ljubezni, ne, potem opravičim celo zlo in nasilje. Kar se pa kaže dejansko, da gre za eno hudo notranje nasprotje, ne. Jaz lahko govorim o Kristusu, o Bogu, usta polna lepih besed, dejansko pa lahko postanem neizprosno krut, trd, oster, sodnik in razsodnik vseh in vsega. Ker se čutim tako identificiranega s to mislijo in tako prepričan, da je to pravilno, dejansko pa v tej viziji manjka to, kar je bistveno, Boga. Manjka Bog. Manjka ta delež, deleženje na Jezusu Kristusu v katerem, kakor smo rekli, se je uresničila vsa ta Božja obljuba, se pravi, vse, kar je Bog obljubil kot odrešenje človeštva se je v Jezusu Kristusu izpolnilo. Mimo njega mi ne moremo doseči nič dobrega, ne, ampak ravno ta zagledanost v, v svojo misel, v svoje prepričanje, pa nas pripelje do te trme, in tega je v tej sodobnem, v tem sodobnem svetu, tej sodobni kulturi zelo veliko, zato ker mi smo le, prihajamo zdaj iz enega obdobja zelo abstraktnih principov in teorij in filozofij, a ne, in smo prepričani, da je res miselni svet ta glavni in da je ideje večne in vse to in veliko, z lahkoto najdeš ljudi, ki so prepričani, da to kar oni mislijo, da to je Božja volja, da to je edino pravilno. Govorim tudi strogo v Cerkvi, se pravi ljudi, ki so verni, mogoče z zaobljubami in ne vem kaj vse, ampak jih takoj čutiš, ko spregovorijo, da po njih spregovori ena trda sodba o vseh, ki ne mislijo tako, ki ne počnejo tako, se pravi, kakor odpreš usta, se izdaš, da v tebi ni velikonočne vizije, in če ni velikonočne vizije, se pravi, porivaš naprej na misel mimo Kristusa, ma lahko v njegovem imenu, ampak mimo Kristusa, a ne.

Ampak, pater Marko Ivan Rupnik, kako pa je, kako pa je potem mogoče recimo pričakovati en tak, eno tako svetlobo kot jo je doživel Savel, ki ga je obsijala, vrgla s konja in Savel je potem svoje življenje popolnoma preobrnil?

Ma, že v stari časih so kristjani zelo veliko molili za grešnike. In ko je Savel bil prisoten pri kamnanju Štefana, recimo če vzamemo njegov primer, ne. Ko so Štefana kamnali, so položili oblačila pred noge Savla, kar pomeni, da on je bil eden od glavnih tam. Po tistem dogodku, ko je pred Savlovimi očmi Štefan dejansko oživel svoje življenje kakor čista ikona Jezusa Kristusa. Štefan je postal evangelij Jezusa Kristusa, viden, podoba, on je postal alter Kristus, drugi Kristus. Pavel je to videl, potem pa je še v Damask, po vsem tem besu, ne. Na tej poti je bil sam, in te stvari delujejo. To da se Štefan mu ni uprl, ampak da če mu ni uspel z besedo dokazati, da to kar on trdi, je prav, je na koncu Štefan naredil kaj? Dobro, jaz tebi Savel ne morem razložiti Kristusa in te prepričati o njem, ti ga bom pokazal. Se ti dam v roke. In se ga je dotaknil Kristus. Dejansko pravi: Dobro, kdo si ti? Jaz sem tisti, ki me ti preganjaš. Koga je on ta zadnjega preganjal? Štefana. Se pravi, da je ljubezen sama tista, ki prej ali slej človeka se dotakne in ga sama vpelje v to, da lahko spregleda in vidi. In to je milost.

In vrže s konja.

In vrže s konja, ker ta podoba konja je tudi zelo zanimiva, ker v vsej likovni umetnosti, krščanski, o Pavlu in podobnih dogodkih, že iz klasike ven konj pomeni moč, oblast in tukaj zdaj vidimo Savla, ki pade z neke oblasti, to je pravzaprav simbolična podoba, ne, da Pavel zapusti ena vizija, eno razmišljanje, ena miselnost moči in oblasti.

In pade v prah.

Ja, in vse kar je prej videl, ne, se mu zdaj zazdi prah, tako da je sam rekel: Vse kar sem bil prepričan, je zdaj zame, so zdaj zame smeti, zaradi spoznanja Jezusa Kristusa. Se pravi, da to prepričanje, da mi lahko postajamo kristjani zraven Kristusa, v imenu Kristusa, je pravzaprav beg pred bistvom našega Boga, ki je ljubezen in eno naše razlaganje ljubezni, ki ne upošteva tega, da se je ljubezen zgodovinsko uresničila po Jezusu Kristusu v njegovi Veliki noči. Se pravi, dati prednost ideji, teoriji, našemu razumevanju, ampak vse to z etiketo Jezusa Kristusa, evangelija in pobožnih stvari, v bistvu pa gre za eno trmoglavo opiranje na svojo lastno vizijo in nepopuščanje pred prihajam, prihajanjem prave vsebine v našo miselnost. Trma je gotovo zelo pogost pojav in če človek posluša včasih naše pogovore, naša razmišljanja se vidi, da že pridemo skupaj vsak s svojim prepričanjem. Vsak s svojo metodologijo uveljavljanja svojih spoznanj in videnj in jasno da tukaj se kaj dosti resnega ne more zgoditi v takem vzdušju.

Tudi z nepripravljenostjo, da bi sprejeli to, kar nekdo drug misli, pripoveduje njegove izkušnje.

Ja, saj, jaz upam, da sem bil dosti jasen, da to je samo po sebi logično, da je tako, ne, zato ker če jaz dejansko imam v sebi eno vizijo, kateri manjka točno življenjski sok, ki je ljubezen, potem je jasno, da, da manjka ravno teh stvari: odprtost, sprejetje in vse to, ampak ker sem pa jaz toliko prebrisan in dober, ne in toliko hočem biti popoln, pa vem, da je treba zraven tudi imeti odprtost in upoštevanje in vse to in se začnem za to truditi celo, ne. Ampak prej ali slej se bo izdala moja resnica, da se jaz trudim za to, ker bi rad bi odprt, pa sprejemal drugega. Zakaj? Ker je to tudi etiketa krščanske popolnosti, ne, ampak je to moje delo, ni pa to resnična ljubezen, se pravi delež na ljubezni, ki sama se uveljavlja in živi, ne, zato prej ali slej me bo zmanjkalo. Prej ali slej se bo pot zaprla, bo prehuda zame, ne. Ali pa vidimo potem ta razcefranost, na eni strani sem tak, ne, pa se delam recimo demokratičnega, pogovornega, dialoškega, sprejemam, ampak to na enem področju, na drugem, Bog ne daj da mi kdo kaj reče. Ja imam stvari že dodelane, urejene in tako naprej, ne. Se pravi, v bistvu mi gradimo to idolatrijo, to malikovanje nekega miselnega, ideološkega, moralističnega sveta, ker nas to opravičuje, da v bistvu ostajamo zaljubljeni v svojo voljo in podrejamo življenje, stvari, stvarstvo po naši volji in to je tisto, kar ruši, kar spodjeda tudi stvarstvo, ne, tudi zemlja trpi od te naše samovoljnosti, ne, da ne rečemo, kako trpi družba, odnosi in to.

In zato cerkveni očetje pravijo, da je malikovanje pretanjeno opravičevanje.

Točno tako.

Pater Marko Ivan Rupnik, hvala lepa za današnje tretje predavanje, tretji nagovor v radijskem misijonu.

Hvala.

(pesem)