1. del
2. del
ŽUPNIJI SLIVJE IN BREZOVICA
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Oltar, maziljen, posvečen,
za sveto mašo dodeljen,
srce je vsake cerkvice,
presveti biser glorije.
Oltar, misterij Božjega,
v skrivnosti vere danega,
vir, višek je dogajanja,
novost je vse zajemanja.
Oltar predstavlja
Kristusa,
dar spravne žrtve
jagnjeta,
kjer kri, telo Zveličarja,
je hrana ljudstva Božjega.
Oltar, daritve sveti kraj,
častitljiv zdaj in
vekomaj,
kruh tebe spev vseh
angelov,
podarja zemlji blagoslov.
Oltar, življenja si
zaklad,
poljubljam te prisrčno
rad,
na te odlagam skrb bremen,
kraj te služiti Bogu smem.
Oltar, središče mojih
hval,
vseh src odrešenih,
zahval kadila vonj se pne
vsekdar,
Bog Sabaoth, čez tvoj
oltar.
Oltar je središče tudi za župljane župnij
Slivje in Brezovica, s katerimi se bomo srečali v nocojšnji oddaji. Pred
mikrofonom najprej prisrčno pozdravljam gospoda Vida Premrla, ki je napisal
prej slišano pesem.
Dober večer.
In njegovi sodelavki,
gospodično Marico Kljun.
Dober večer.
In gospodično Andrejo
Hrvatin.
Dober večer.
Gospodična Marica, Vi ste,
Vi ste se pripravili, da nam boste povedali nekaj več o samih krajih. Kje
pravzaprav vaše župnije ležijo?
No, naši župniji Slivje in
Brezovica se nahajata v tako imenovanem Matarskem Podolju. S tem imenom
označujemo pokrajino med Brkini, Čičarijo in Slavnikom. Brkinom tudi pravijo,
da so nekakšen hribovit flišni otok sredi okoliškega kraškega sveta. Matarsko
Podolje se tako razteza od Kozine pa do Podgrada. Številni potoki so nekoč
izdolbli v apnenec slepe doline ter številne podzemske prehode. Tako je nastal
zapleten sistem podzemeljskih rovov in jam, na površju pa številni kraški doli,
vrtače in brezna. Jame v Matarskem Podolju spadajo med najlepše v Sloveniji.
Odlikujeta jih predvsem bogastvo in barvitost kapnikov. Raziskanih je bilo kar
dvesto sedeminštirideset (247) jam. Rada bi omenila jamo Dimnice, to je ena
najstarejših turističnih jam, razglašena za naravni spomenik in je tudi edina
urejena jama za turistične obiske v Matarskem Podolju. Naši kraji pa tudi niso
znani samo po jamah, ampak tudi po sadjarstvu. Pridelava jabolk ima v Brkinih
kar dolgoletno tradicijo. Uspevajo predvsem slive, jabolka, hruške in češnje.
Brkini so pa tudi že od nekdaj znani po svoji brkinski slivovki, pridobljeno iz
domačih češp, sliv.
In kakor so rastla v vaših
krajih sadna drevesa, sadno drevje, tako je rasel tudi kraj s prebivalstvom in
seveda verskim življenjem. Gospod Vid Premrl, povejte nam nekaj več o zgodovini
župnij Slivje in Brezovica.
Ja, Brezovica kot župnija
je najstarejša župnija v tistem okolišu. Prvotno je bilo v tej dolini, kot se
da sklepati tam, ker je tam župnijska cerkev, že svetišče v 13. stoletju, ker
je pa arhiv strohnel, ni starih virov. Od sredine 17. stoletja pa imamo matične
knjige. V največjem razmahu je župnija obsegala kar 28 vasi, zdaj pa jih ima še
12. Bili so tudi po štirje duhovniki, tudi v nekem obdobju celo 7, ker so
opravljali vso to širino. Zdaj pa nima več župnija ne župnišča ne stalnega duhovnika,
tako da je sedež za obe župniji v Slivju. Župnija Slivje pa je nastala šele
leta 1936-ega, čeprav je bil že prej vikariat nekje kot samostojna enota, ampak
kot župnija je pa od tistega leta naprej. Seveda je bil nekoč tam po teh vaseh
dosti ljudi, zato so tudi večali župnijsko cerkev, zdaj pa je več kot
prevelika. Slivarska cerkev je tudi lepa, je tudi zelo velika kot za sedanjo
župnijo, ker župnije so majhne, recimo 650 prebivalcev v Slivju in dobrih 500
na Brezovici.
Gospodična Andreja, kar
povejte nam, kdo je zavetnik vaše Brezoviške župnije?
Ja, zavetnik naše župnije
in župnijske cerkve je sveti Štefan. Iz apostolskih del izvemo pač bolj malo o
njem. V glavnem je bil eden od sedmih diakonov, ki so jih apostoli zbrali, da
bi oznanjali pač vero, in Luka ga označuje kot moža polnega vere in Svetega
Duha, kot pravega kristjana. In med ljudmi je delal čudeže in velika znamenja,
vendar so mu tako kakor Jezusu, tudi njemu naprtili ta proces pred velikim
zborom in ga obsodili, češ, da je govoril bogokletne besede zoper Mojzesa in
Boga. Bil je tako prvi mučenec, ki so ga kamenjali zoper tega.
Zakaj pa je pomemben za
vaše kraje?
Ja, kot vemo je sveti
Štefan zavetnik konj in tudi v Brezovici je že tradicionalno vsakič za
Štefanovo blagoslov konj. Na ta dan pa tudi povsod po cerkvah blagoslavljajo
vodo in sol.
Gospodična Marica, povejte
nam, kdo je pa zavetnik župnije Slivje.
Ja naša farna cerkev je
posvečena svetemu Martinu. Kot že vsi vemo: svetega Martina označujemo za
zavetnika dobrodelnosti, pol vinogradništva in domačih živali. Po njem nosi
tudi ime veliko slovenskih vasi in njemu je posvečeno tudi veliko cerkva.
Čaščenje svetega Martina so v naše kraje razširili benediktinski menihi.
Oltarne slike pri nas najpogosteje uprizarjajo svetega Martina, kako kot vojak
deli plašč z beračem, da bi pokril njegovo revščino. Njegova spremljevalka je
tudi goska, saj so ga prav gosi izdale, ko se je med njimi skrival, ko so ga
hotele povzdigniti za škofa.
(pesem)
Gospod Vid Premrl, povejte
nam, kakšno je versko življenje v župnijah Brezovica in Slivje danes.
Prav gotovo je res, da
stanje vere ne moremo ocenjevati po neki statistiki, čeprav je lahko statistika
tudi pokazatelj nečesa. Je pa tudi res, da kdor neha hoditi k bogoslužju, sveti
maši ob nedeljah, da je velika nevarnost, da je marsikaj drugega opustil prej
in je to potem vrh opustitve. Opusti morda molitev, spoved. Zdaj reči, da
ljudje nimajo vere ne bi mogel trditi, ker bi bilo to krivično, ker Bog vabi na
pot vere slehernega človeka na njemu lasten način. Res je, da je v naših
cerkvah, v obeh župnijah v nedeljah nas bolj malo zbranih, ampak je pa to morda
kvaliteta boljša pa nekako gremo naprej. Nas se zbere 40, 50, običajne nedelje.
Prav ob velikem mrazu, ko imamo v cerkvi pod ničlo, pa nas je tudi manj, ne.
Ajde, ko zapade sneg, lahko tudi manj. Župniji sta del Brkinov in Krasa, kjer
je verska dejavnost ves čas po drugi svetovni vojni kar stalno upadala,
usihala. To se vidi iz poročil v župnijah. Na to stanje so vplivali razni
tokovi, na ljudi, ki niso imeli trdne verske osebne podlage, bi rekel, je to še
tem bolj vplivalo. Bolj so veseli, če je maša krajša. Kakšnih več pobožnosti ni
možno skoraj imeti, ker pač ljudje ne pridejo in potem duhovnik ostane sam.
Tudi za svete maše nimam dovolj naročil, po župnijah, obeh. Zato dobil veliko
maš od drugod, namenov, in se zgodi, da tudi, sem se moral privaditi, da sem
sam pri maši večkrat ali pa pridejo nekateri. Dve osebi, ki sta, če le moreta
pa tudi prideta. Otroci jasno kot marsikje niso vsi krščeni, v glavnem pa
želijo imeti cerkvene pogrebe s sveto mašo, zato je to dragocena prilika, da
duhovnik takrat tudi ljudem lahko, ljudi nagovori in so ljudje tudi tu, se zdi,
da želijo to imeti in v glavnem pridejo v cerkev in je, poleg tega, da je pač
to maša, ki je nekaj največ, kar lahko damo za pokojnika in pa tudi za žive,
ne. Določeni ljudje, mislim, določeni, tisti, ki pač želijo kaj več napraviti v
župniji in tudi marsikaj naredijo. Tako tudi člani župnijskih pastoralnih
svetov in gospodarskega v Brezovici, delajo kar morejo, kolikor znajo in
pomagajo duhovniku. Recimo organizirajo te, pripravo procesij, sveto Rešnje
telo, Velika noč. Otroci gredo v trikraljevsko akcijo v obeh župnijah, jaslice
naredijo možje ali nekatere žene. Zelo na podružnici napravijo jaslice, tako da
nekaj je. Kaj pa lahko? Glede branja, bralcev imamo samo v Slivju dva bralca,
Obiske obiščem, k bolnikom grem na prve petke, tisti, ki želijo. Ljudi je vedno
manj, to lahko čisto jasno povedo tudi številke. Recimo pred štiridesetimi leti
je bilo v župniji kar 200 ljudi več kot zdaj, govorim konkretno za župnijo
Slivje, ne, ker je pogrebov vedno, daleč več kot krstov in potem pač to se
pozna s časoma, da je toliko manj ljudi.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Kljub temu, da ste pri
bogoslužju včasih sam, gospod Vid Premrl, Vas pa ljudje ne zapuščajo popolnoma.
Nekaj pomoči imate tudi pri gospodarskem urejanju župnij in cerkva. Kakšno je
pravzaprav stanje na tem področju?
Stanje je različno od vasi
do vasi, ne. Recimo lani so tri vasice tam obnovile cerkev, ki je bila
desetletja dokaj, štiri vasice obnovile cerkev, prav opuščena je bila, tudi
marsikaj so pokradli drugi ljudje, ne, zvonove in še druge zadeve. Potem so pa
to, kar v enih osmih letih se mi zdi, ali desetih to uredili, da je prav
čudovita cerkev svetega Jurija, ne. V Slopah, ena vasica tam blizu Brezovice,
so že prej, ko je bil prejšnji župnik tam, uredili cerkvico. Je tudi lepa, jo
radi tudi obiščejo, ko je maša med tednom, tudi ne. Do čim v Brezoviški fari so
najbolj kritični dve cerkvi: na Artvižah, to je najvišji vrh Brkinov, 817
metrov visoko stoji cerkev. Tam če ne bo kakšne pomoči. Sami vaščani se za
enkrat še niso zbudili, do čim sem dobil upanje za vas Kozjane, ker bo občina
dala za streho, Divača, da se bo tam vsaj streha uredila, ker tam je pa res vse
votlo in tam je še pet ljudi v vasi, potomcev, ne, od prednikov. Prej je bilo
pa tam pred vojno 240 ljudi, tako da sami ne bi zmogli. To sem kratko omenil za
Brezovico. Župnijo Slivje pa sestavlja devet vasi, vseh cerkva v župniji Slivje
je 6. Lani, lansko leto je bila zelo lepa slovesnost ob dokončni ureditvi
cerkvice v vasici Hotična. Zanimivo je to, da je to cerkev začel in tudi
izvedel, vso obnovo s svojimi prijatelji, sodelavci izven župnije, mož, ki ni
naše vere. Pravoslavni mož, ki tam živi, ki ima ženo z vasi in mi je že par krat
rekel, jaz sem ga vprašal, zakaj je to delal, zakaj je obnavljal katoliško
svetišče, ne, ki je bilo zapuščeno ves čas po vojni, tudi pokradeno. Tako je
rekel: 'Zato, ker sem hvaležen Bogu, da mi je dal ženo iz teh krajev. In sem
hvaležen njenim prednikom.' No, lani je bila to lepa slovesnost tam, je bil
tudi škof, jasno, in smo bili vsi tega veseli. Tudi podviga tega človeka, ne.
Zdaj lahko tudi takoj še omenim cerkve, ki sem jo prej omenil, svetega Jurija
pri Taboru, tam v Brezovški fari. Tam je pa tudi en moški, tudi pravoslavne
vere, potom prijateljev, ki jih tukaj ima, v Sloveniji, daroval tudi zvon za
cerkev. Tako da smo povezani tudi ekumensko po tej liniji. To je nekaj lepega,
ne, da sodelujejo tudi drugi z nami, smo tega veseli, ne. Župnijska cerkev v
Slivju je stara dobrih 300 let. Med vojno jo je vso preuredil, prebarval in
kiparska dela napravil: Tone Kralj v njej.
Ko sva se dogovarjala za
nocojšnjo oddajo ste mi po pošti poslali nekaj fotografij in razglednico iz
Slivja. Težko to sedaj pokažemo poslušalcem, se pa iz teh slik marsikaj
zanimivega vidi, zanimivo je, da je slikar Tone Kralj v svoja dela vključil
tudi kritiko totalitarizmov, kritiko fašizma, nacizma, in morda v določenih
simbolih prav posebej še v vaši župniji Slivje.
Ja, takole. Ko me kdaj
dobi kakšen turist, ko pride v cerkev in se tam slučajno srečava, ne, in me
vpraša, če sem župnik, če ne ve. Mi reče: 'Kje imate v cerkvi Hitlerja,
Mussolinija?' In se začudim, kako, da me to sprašuje. Kakor da je to bistvo
naše cerkve, ne. Seveda, ga razumem in potem mu pač tiste zadeve pokažem, ne.
Pač on je pod tem vidikom recimo prišel v cerkev, ne, Kot je že bilo rečeno, so
to simboli teh sistemov, ki je Kralj kot globoko veren človek, vedel, da bodo enkrat
prišli do kraja, ne. Tudi recimo pri Jezusovem vstajenju je tam na, na ščitelj,
na prsih vojaku naslikal kljukast križ, ne. Ni križ prav v celoti, tako pod
komolcem. Se ga da lepo zaznati. Hotel je reči: 'Jezusovo vstajenje bo
premagalo tudi to.' Pri prvi postaji križevega pota, to so pa reliefi v gipsu
je pa upodobil kot Pilata v Mussolinijevi osebi. Pa še tam, kjer so slike
svetega Martina v prezbiteriju, tudi tam je Mussolini, pa veliko so oblečeni
nekateri v barve italijanske zastave. To se tam na slikarijah vse to vidi.
Torej na istem križevem
potu je pa pri…
Ja, pri 12. postaji, pa
je… 11. postaji prikazano, kako Hitler dviga, pa še nek vojak mu pomaga, Jezus,
križ z Jezusom, ne. Se tu čisto jasno vidi osebo. Takole jaz ljudem razložim
taki, ki me tako vprašajo, lahko kar malo razložim, ali pa niti ne, pol pa
potem ko pridejo skupine in velikokrat pridejo skupine, se najavijo, da je Bog
tisti, ki premaga vse, ne in to je prikazano tukaj.
Kako je pa z drugimi
podružničnimi cerkvami župnije Slivje?
Je različno, ker nekatere
so obnovljene delno, recimo strehe so. Kolikor so mogli predniki so to urejali,
ne. In kolikor so ljudje sodelovali. Nekatere pa so take, da niso dostojne za
bogoslužje, ampak vseeno še imamo mašo tam, dokler cerkvena oblast še teh
stvari ne razume, da bi oni še kaj povedali komu, kadar je potrebno.
Jaz bi tukaj dodala samo
še to, da me zelo veseli, da se je začela obnavljati tudi župnijska cerkev v
Brezovici. Napeljali so na novo elektriko, določen del ometa in tako naprej in se
še dela na tem. Saj letos bomo obhajali 400-to obletnico, gospod župnik, ne?
Tako, in sem zelo vesela, da se tudi na tem dela.
(pesem)
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
V mnogih župnijah po
Sloveniji nimajo organista, in v tem smislu je župnija Brezovica lahko hvaležna
Bogu, da pri bogoslužju sodelujete, gospodična Andreja. Sodelujete tudi pri
pevskem zboru in ste voditeljica mladinske skupine. Kako pravzaprav Vi gledate
na svojo vlogo, na svoj položaj v župniji in na življenje v župniji danes?
Ja, kot ste že omenil sem
ena od dveh organistk cerkvenega pevskega zbora. Vodi ga moja mama, Bogdana Hrvatin,
orgla pa poleg mene še Katja Škrjanc. In v zboru trenutno prepeva 25 pevcev in
pevk. Naj povem, da je že v preteklosti v tej cerkvi deloval cerkven zbor in
sicer približno med leti 1920 in 1955, potem pa, ko je pač prenehal oziroma
umrl njihov zborovodja, je dolga leta prepeval gospod Zdravko Škrjanc, ki se mi
zdi prav, da ga omenim. Potem tudi, ko smo začeli z zborom, nam je podelil
marsikateri nasvet, kako, kdaj, katero pesem, kdaj paše katera in kako je treba
vse stvari pravilno izpeljati, no, tako in v tem letih se je pač od leta 2000
ko se je formiral ta zbor smo pač nabrali kar nekaj repertoarja. Redno se
udeležujemo in tudi organiziramo tradicionalno krožno božičnico, ki je vsako
leto v organizaciji drugega zbora iz domače občine. Ter pač zapojemo na raznih
pevskih srečanjih ob različnih priložnostih. Zdaj v zadnjih letih, dve, tri
letih približno deluje tudi mladinska skupina mladih deklet, ki jo vodim pač
sama, in trenutno so pač to tri dekleta, ki hodijo v šesti, sedmi, osmi razred
osnovne šole. Vaje imamo takrat, ko nam pač v tem hitrem tempu čas življenja
pač uspe in pojemo pri nedeljskih mašah skupaj s cerkvenim zborom. Včasih pa
tudi same med tedenskimi mašami, še posebej rade poleti, ko je malo več časa.
Pa gremo kar peš do podružnične cerkve, ko je kakšna tedenska maša, potem pa
zapojejo.
Ob tej priložnosti ste s
seboj prinesli tudi zgoščenko oziroma Vaš čisto domač posnetek petja te mlade zasedbe.
Ahm. Tako je.
Bomo med oddajo oziroma
smo že prisluhnili nekaterim pesmim. Kakšno prihodnost vidite sicer grede petja
v Vaši župniji?
V bistvu bi glede tega
povedala tako: z ustanovitvijo tega cerkvenega pevskega zbora se je začelo v
bistvu novo poglavje v tej naši župniji. Marsikateri pevec oziroma pevka od
takrat dalje veliko pogosteje in z večjim veseljem obiskuje svete maše. Zakaj?
V bistvu je lepše prisostvovati bogoslužju, če veš, da si nekaj prispeval, da
si nekaj daroval. In če si del glasbe, je nekaj čudovitega. In če še pa daruješ
glasbo Bogu, je pa božansko, tako da se mi zdi, da je tudi sama glasba en velik
prispevek k bogoslužju, ki ga obogatijo, plemeniti in da močnejšo vrednost
besedam, ker zapeta beseda mnogokrat se pač človeka bolj dotakne, pa tudi mladi
in otroci lahko preko pesmi lažje začutijo pomen vere, pomen marsikaterega
sporočila iz Božje Besede, tako da se mi zdi kar pomembna vzporednica v
župniji.
Gospodična Marica, Vi ste
ena izmed dveh bralcev Božje Besede iz župnije Slivje.
Ja, tako je, ja.
Ali to pomeni, da berete
vsa drugi dan ali da berete vsako drugo nedeljo? Kako je pravzaprav z branjem
pri vas?
Ja, kot bralka Božje
Besede pač jo berem, ko sem pri maši, to ali je med tednom ali med nedeljskimi
mašami. Medtem ko ste omenil že tega drugega bralca, je pa. On se pa udeležuje
maše bolj ob večjih praznikih in takrat tudi mi pol pomaga in tako tudi on
sodeluje.
Običajno imajo na župnijah
tudi srečanja za bralce. Kako se v takšni majhni župniji za sodelovanje pri
bogoslužju z župnikom dogovarjate?
Ja, glede dogovora pri nas
res ni ne vem kakšnih problemov. Kot bralka sem že od mladih let, tako da sem
kar pol nadaljevala. Drugi se pol niso niti javljali in nismo jih… Ne, gospod?
Ni treba sporeda delat.
(smeh)
Imate pa v vaši župniji
oziroma imate medžupnijsko Karitas. Vi ste voditeljica?
Jaz sem že dolgoletna
voditeljica, ja, te medžupnijske Karitas: Slivje pa Brezovica. Nekako kot
Karitas, kot organizacija skušamo uresničevati socialno pastoralno poslanstvo
Cerkve s tem da pričujemo za evangeljsko ljubezen in jo tako skušamo
udejanjiti. Udejanjena bi pač bila, da pomagamo vsakemu človeku v stiski,
zagovarjamo revne, zapostavljene in obrobne. Pri tem pa tudi sodelujemo z
drugimi karitativnimi in socialnimi organizacijami v Cerkvi in na sploh v
celotni družbi. Rada bi pa omenila tudi, da različne projekte in oblike pomoči
izvedemo skupaj z medžupnijsko Karitas Hrpelje – Kozina: pripravimo družabna
srečanja za starejše, bolne in invalidne z naše občine. Potem različna predavanja
in nabirke v tednu Karitas. Ob praznikih pa tudi potem obiščemo ljudi v domovih
za starejše. Kot karitativna organizacija smo si predvsem zadali nekako, da
pomagamo tako materialno kot duhovno družinam in posameznikom. Ti posamezniki
so predvsem starejši, bolni, invalidni in onemogli. Potem otrokom, dijakom in
študentom z različnimi akcijami, boni in šolskimi potrebščinami. To je nekako
okvir, na kratko kaj skušamo uresničevati kot Karitas. Osebno gledano pa v naši
župniji občutim bolj duhovno praznino kot pa materialno ogroženost.
V čem Vi, Marica, vidite
rešitev iz te duhovne krize, oziroma kaj bi lahko bila tista točka, klica
upanja za vašo župnijo oziroma za vaš kraj?
Joj, zelo težko vprašanje
ste mi postavil.
Najbrž bo tudi težko za
župnika.
Ja, tudi, ne.
Bom povedal.
Večkrat razmišljam o tem
in ne vem. Smo v takšnem okolišu, da je težko stopiti na neko ali začetno stopničko,
da bi nadaljevali v vzponu naprej. Kot sodelavka Karitas se mi je, mi je v
veliko zadovoljstvo, da pač vidim ljudi, da so zadovoljni, da jim nekako lahko
pomagamo in s tem jih lahko osrečimo ali je to recimo lahko s kilogramom
sladkorja ali pa tako, ne, z malenkostmi ali pa s toplo besedo in to. In to me
pol žene tudi naprej, čeprav razumem, da v tem tempu življenja, da zelo težko
najdemo nekaj prostega časa, da pomagamo tudi drugim in… Ampak so le redke
izjeme, ki mi pomagajo in to tudi pol nekako izpeljujemo te projekte tudi
naprej, ker sama bi tudi zelo težko to izpeljala. Rada bi pa, da bi pa tudi
mladi občutili notranjo potrebo, da lahko pomagajo tudi drugim in s tem tudi,
da pri sebi občutijo neko zadovoljstvo, da so nekomu lahko nekaj pomagali.
Ja, škof Jenko je kar
parkrat, morda tudi štirikrat, dvakrat pa gotovo, ker sem gledal te njegove
spise, opise, ko pride birmovat, potem pa napiše, kako je doživel in kaj je
treba drugače napravit in tako, ne. Je dvakrat napisal prejšnjim duhovnikom, da
sta to težki fari. Pod tem vidikom, mislim, je tako stanje. Jenko je sicer
redno trdil, da padamo, ne, in če smo padali. Tisti, ki so na tleh ne padajo
več, ne. Se pravi, jaz mislim, da bo rešitev, čisto jaz mislim tako, čez čas,
ko bo še marsikje prišlo do tega stanja kot je konkretno v teh dveh farah, je
tudi marsikje na krasu podobno, ne, pa Brkinske fare druge tudi. Tudi sicer malo
izjem je. Ko bo pa še tudi drugod. Recimo ko sem bil, ko sem deloval kot župnik
na Goriškem, je en duhovnik potožil na našem srečanju, da ne hodijo vsi možje k
maši v nedeljah. Zanj je bila to bolečina, ko par mož ni več hodilo v fari. Jaz
pa ko sem prišel v Pregarje pred 39 leti, je pa prišlo par mož k maši pa nekaj
žena in sem pač tam preživel 16 let in delal sem kar sem mogel kot mlad. Rad bi
tudi več delal pastoralno, ni bilo dela takega pastoralnega, potem sem pač tudi
fizična dela, začel delati obnove cerkva tudi, veselje sem imel tudi do glasbe,
sem hodil na orglarski tečaj v Ljubljano, škof mi je dovolil, ker da bi tam.
Rad sem delal, no mislim, eno, drugo, tretje in tudi v župniji bi marsika, pa
tudi pevske vaje sem imel za par žena in dva moža, otroke tudi, tako sem
naredil kar se da, ne. Tukaj mislim, da bo Bog rešil na njemu lasten način.
Kdaj reče kakšen duhovnik, da je to osmi zakrament rešitve za ljudi, to je pa
nevednost, ne. Jezus je tudi molil: 'Odpusti jim, ne vedo kaj delajo.' Morda s tem,
da je duhovnik tam, da moli, da je dober, da ni krivičen, da prisluhne ljudem.
Da jim ustreže tam, kjer je pač možno, druge pa tudi, da je jasen. Ne pa, da
vse sprejmemo, kakor da je možno, ker papež je jasno rekel, da živimo v dobi
diktature relativizma. In ta diktatura je zelo mučna za marsikoga. Za druge pa
je vabljiva, češ, je tukaj rešitev. Pa je nikoli ni bilo in je ne bo v tisti
smeri.
(pesem)
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Slišali smo, da življenje
v župnijah Brezovica in Slivje ni vedno najbolj enostavno. Da se verniki v teh
župnijah spoprijemate z različnimi težavami, ampak kljub vsemu vztrajate in kaj
je tisto, nas sedaj zanima, kar vam daje pri vašem delu upanje in zakaj ste
Bogu kot župljani teh župnij posebej hvaležni?
Jaz bi povedala, kar naš
župnik večkrat poudari, da kdor poje, dvakrat moli in vsak ki poje in ustvarja
glasbo je lahko hvaležen Bogu, da je lahko del te lepote, hkrati pa se tudi
sama zahvaljujem vsem pevcem in pevkam v naši župniji, da z veseljem in z
vztrajnostjo pojejo in sodelujejo v tem zboru. Ter toplo vabim vse, ki se nam
želijo še pridružiti.
Gospodična Marica.
Gledano v okviru
karitativnosti bi zaključila, da na človeka moramo gledati celostno. To pomeni,
da brez zadržkov, predvsem pa z veliko mero sočustvovanja. Torej, sprejeti ga
moramo sebi enakega, kajti le tako ga bomo lahko razumeli ter ob tem poiskali
tudi najustreznejšo obliko pomoči. Skozi naše delo se mora izražati nekakšen
duh evangelija in Jezusovo naročilo, ki ga tudi toplo bi priporočila tudi
ostalim. Jezus je lepo dejal: 'Karkoli ste storili enemu od teh mojih
najmanjših bratov, ste meni storili.' Rada bi pa tudi svetovala in priporočila,
da se, da bi se v naši župniji
vključevali tudi v delo za sožitje med mladimi in starejšimi. Na koncu
pa bi ob tej današnji priliki izkoristila, da bi se zahvalila vsem sodelavkam
Karitas in ostalim dobrotnikom, ki so kakorkoli pomagali pri različnih
karitativnih dejavnostih in tako, da smo jih pol tudi lepo izpeljali.
Gospod župnik Vid Premrl,
zakaj bi se Vi zahvalili Bogu?
Hvaležen sem Bogu, da
morem na župnijah, ki sta mi izročeni, storiti kaj za rast Božjega kraljestva,
zdaj koliko je to, se ne da vedeti. Rad bi napravil še več, večkrat pa ne vem,
kako. Koga prebuditi? Če že tako rečem prebuditi. Seveda duhovnik redno moli,
to je gotovo za bi rekel izvor vsega nadaljnjega duhovnega dela. Zaupam, da
Bog, ki vse pozna, in ki more storiti še več, kot mi zmoremo, da bo on te
stvari pri ljudeh napravil na njemu lasten način, saj je Odrešenik. Itak Bog
rešuje. Duhovnik je le tisti, ki je tu sodelavec. Hvaležen sem Bogu, da daje
nekaterim ljudem odprta srca, ki so pripravljena sodelovati z duhovnikom ali z
drugimi ljudmi, ki čutijo z župnijo, ki radi kaj naredijo, bodisi kot člani
župnijskih svetov ali tudi ko sami kaj spoznajo, da prav naredijo. Ko sem kar
presenečen, ko kakšna gospa nekaj napravi recimo za bogoslužje, da naredi neki
prtiček za cerkev, ko ji noben ni rekel, je sama videla in to naredi. Ali da
druga gospa kupi mašni plašč, ali da tretja opere zadeve, ki so za mašo,
zlikal. Ali da mamice vzamejo obleke strežnikov in jim jih lepo očistijo. Ali
da pridejo mamice strežnikov v zakristijo, pomagajo otrokom, da se odpravijo.
Ali nekdo, ki vidi, da je tam pred cerkvijo sneg in kaj, da sam ga tudi
odstrani. Da sami nekaj vidijo, ne da jim mora župnik vse reči. Ali da prižgejo
peč, da ni mraza v cerkvi. Že to je veliko, ker drugače smo lahko tudi cele
mesece brez prižiganja, ker če tisti ne pride, drugi ne bo, ker ga ne briga.
Ali če bi samo rekel: ne bom prišel. Gotovo tu izražam zahvalo jasno tudi
pevskemu zboru, pevskima zboroma v Brezovici, pa krasilki, ki v obeh cerkvah
župnijskih krasi. Sicer so bili naprošeni, da tudi dajo dar ob tej priliki.
Navadno se tudi lepo odzovejo in se naredim hvaležen, da to dajo. Potem
kuharici eni in drugi. In ena kuharica je, ki me med tednom preživlja, ena ob
nedeljah, hodim v družine jest. V tej družini, ne. Potem, darovalcem bire, ki
pripada duhovniku. Jasno, da tukaj Marici in Andreji, da sta takoj se odzvala
in rekle, da gresta z mano v Ljubljano, ker drugače ne bi vedel koga
pripeljati.
(smeh)
Ja. Pa tudi Vam, Bor, da
ste nas povabili, ne. In vabim vas, da še povabite prav gotovo drugo leto
oziroma letos v začetku adventa tudi mamo od Andreje pa morda tudi njo, da
bosta povedala ljudem, kako se lahko smiselno naredi jaslice.
(pesem)
Tako smo se približali
koncu nocojšnje oddaje Iz življenja naših župnij. Nedeljske svete maše so v
župniji Brezovica ob devetih, in v župniji Slivje ob enajstih dopoldne. Z vami
sem bil Bor Seušek. Gospod Vid Premrl, bi našim poslušalcem pred nedeljskim
praznikom spregovorili še kakšno besedo?
Vsem poslušalcem radia
Ognjišče želim blagoslovljen počitek v tej noči prehoda v dan protestiranja,
Morda ste začudeni, kakšno protestiranje bo v nedeljo. Moralo bi biti in želim,
da bi bilo. Katekizem nas vabi takole: nedelja je dan protestiranja, proti
zasužnjenosti z delom in proti češčenju denarja. Skušal bom tudi sam
protestirati in vabim poslušalce, da se zedinimo.
Zahvaljujem se vsem trem
za obisk. Kot smo že omenili smo med oddajo prisluhnili skladbam mladinske
skupine iz Brezovice. Vabim vas, da oddaji Iz življenja naših župnij
prisluhnite tudi prihodnjo soboto.
Sveti Štefan.
Prosi za nas.
Sveti Martin.
Prosi za nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar