CENTRALNA HIŠA ZA BOGOSLOVCE IZ CELEGA SVETA V RIMU

Spodnjo galerijo slik sem si napravil iz več razlogov. Prvič zato, da bi imel spomin na hišo, kjer sem lanski začetek poletja preživel dober mesec dni. Drugič zato, ker sem prav v tej hiši napisal večji del diplomske naloge: ''Ikonografija križanja pri Tonetu Kralju''. Tretjič pa zato, ker je to naša skupna hiša, se pravi hiša bogoslovcev s celega sveta, moja pa ostaja samo še teh slabih šest mesecev, dokler ne vstopim v nove vode duhovnikov fokolarinov, saj ne bom več bogoslovec, ampak duhovnik. 

Pot do naše hiše. Zavijemo na ulico Via della Pedica. Približana slika.

Oddaljena slika. Tak je naš pogled, ko iz glavne ceste zavijemo na Via della Pedica.

 Gremo naprej po tej ulici dokler ne vidimo zgornje slike. Pred hišo opečnate barve zavijemo levo.

 To je naš vhod.

 Smo pred vhodom. Poleg na desno je takšen kot je slika zgoraj.

  Smo pred vhodom. Poleg na levo je takšen kot je slika zgoraj.

 Da se prepričamo... Res je, prišli smo prav! (VIA DELLA PEDICA 28)

 CENTER BOGOSLOVCEV ALI CENTRO GENS PO ITALIJANSKO

 Tukaj lahko pozvonimo, če so vrata zaprta. Tokrat so nas pričakala odprta.

 Veličasten pogled iz vhoda.

 Sosednja hiša, kjer je center za duhovnike volontarje.

 Odločimo se za levo pot.

 Leva pot pelje do vhodnih vrat.

 Pogled na Rocca di Papa.

 Zbirajo se oblaki, pripravlja se k dežju.

 V ozadju naš bazen.

Tega drevesa, ki ga vidimo na sredini sedaj več ni, saj ga je sredi poletja raztreščila strela. Hvala Bogu, da ni padlo na hišo.

 Pot do bazena po stopnišču.

 Pogled na bazen od daleč.

 Pogled na bazen od blizu.

 Zelenica pred bazenom.

 Naše dvorišče pod hišo. Pogled na desno stran dvorišča.

Pa še tako, da je v objektivu cela hiša. Pogled na dvorišče naravnost.

Po teh stopnicah pridemo na naš balkon. Sicer pa pogled na levo stran dvorišča.

Ko gremo hodit po teh stopnicah in pridemo izza ovinka zagledamo sliko zgoraj.

Z vzhodne strani, kjer je tudi manjše parkirišče za avtomobile.

Naš glavni vhod v hišo, kjer smo prihajali po napornih predavanjih. Jaz osebno ne po predavanjih, ampak po napornih pogovorih s profesorjem dr. Heinrichom Pfeifferjem na Gregoriani in osebnemu delu v njihovi knjižnici.   

Naš vhodni mozaik Marije z Jezusom, ki sprejme vsakega prihajajočega bogoslovca in ga vabi k Jezusu.

Sveta Marija iz Grottaferrate. Prosi za nas.

Odpremo vhodna vrata...

... in vstopimo v hišo.

Tukaj levo odložimo bundo ali vetrovko.

Obrnemo se na desno in vidimo lepo sonce, ki počasi skozi zaveso prodira v hišo in osvetljuje vežo.

Desno je jedilnica in dnevna soba, naprej pa se pride v knjižnico (prva vrata levo), v sobe, ki jih je cel hodnik. Kuhinja pa je prva vrata levo.

Naša miza, kjer obedujemo na desni. Levo pa dnevna soba, kjer se dobimo običajno za kakšen pogovor.

Še pokončna fotografija izpod vrat, ki ločujejo vežo od prostora, kjer se nahajata jedilnica in dnevna soba.

Naša dnevna soba. Inštrumenti seveda ne manjkajo.

Pridni študentje, ki se učijo kar za družinsko mizo tudi ne.

Pogled od družinske mize na dvoje vrat. Skozi leva vrata vidimo vežo, skozi desna vrata pa pridemo na stopnišče, še naprej pa v kuhinjo.

Izpod desnih vrat na jedilnico.

Dnevna soba od blizu.

To je ta naša knjižnica, kjer se dobijo tudi knjige, ki jih rad študiram. Gre za Sveto pismo v grščini in razne razlage tega besedila, primerjave in analize.

Desno knjižnica, naravnost pa veža.

Knjižnica od blizu.

Kopalnica, ki jo uporabljajo bogoslovci prve in druge sobe na levo po hodniku. To je bila tudi moja kopalnica tisti mesec.

Stopnišče. Gor gremo v sobo, kjer živi duhovnik Pietro iz Kitajske, ki pomaga Aleksandru iz Venezuele, ki je odgovorni za bogoslovsko vejo Marijinega dela.

Zadnja vrata levo je še ena kopalnica za sobe na tem hodniku.

Pogled iz konca veže. Desno se vidi vhod v kuhinjo, od kjer se pride tudi na balkon. Pa pojdimo pogledat...

Naša kuhinja. Moj najljubši prostor v našem centru. Pa da ne boste mislili, da sem hodil ponoči na skrivaj jest ali da sem podnevi rad odpiral hladilnik. Ne. Tukaj sem se učil kuhat res dobre specialitete. Zelo zelo lepe spomine imam na ta prostor.

Vhod na balkon, kjer smo v majskih in junijskih večerih postavili mizo in ob večerji klepetali še okrog dve uri, da smo si na ta način malce odpočili možgane od napornih predavanj. Tukaj smo si izmenjali kaj smo preko dneva doživeli.

Gremo naprej po balkonu in pogledamo na desno...

... in vidimo zgornjo sliko. Na koncu tega balkona smo ponavadi kosili ob nedeljah.

Iz balkona pogled na glavno dvorišče.

Rocca di Papa iz našega balkona, kjer je tudi kip križanega Kristusa, ki se smeje. Ob tem križanem so se že marsikateri spreobrnili v krščanstvo. Osebno poznam par budistov. Pa naj še kdo reče, da občutena umetnost ljudi ne usmerja k Jezusu in resnici.

Smo v spodnjem delu naše hiše in gledamo na stopnišče, ki vodi v prostore, ki smo si jih že ogledali.

Vrata, ki jih vidimo naravnost, vodijo v pralnico, sušilnico, likalnico, kjer tisti, ki so za to odgovorni skrbijo, da hodimo po tem svetu snažni in urejeni. Odprta vrata desno je kapela, srce naše hiše, odprta vrata levo pa je shramba.

Kapela, skrivnost tišine čistega srca, z bolj razumljivimi besedami: prostor za osebno srečanje dveh src, človeka z Bogom.

Tako vidimo, če smo otroci.

Tako vidimo če smo odrasli. 

Še iz ptičje perspektive. 

Pa še druga stran in molitev za konec: JEZUS, VEM DA SI TI JEZUS KRISTUS BOŽJI SIN, DA JE V TEBI VSAK ZAČETEK. TUKAJ SEM. VATE ZAUPAM.