Strani

sobota, 2. februar 2013

ŽUPNIJA VIPAVSKI KRIŽ (24)




1. del

2. del


ŽUPNIJA VIPAVSKI KRIŽ.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.
Drage poslušalke in cenjeni poslušalci, v nocojšnji oddaji Iz življenja naših župnij se bomo srečali z župnijo Vipavski Križ. Pred mikrofonom prisrčno pozdravljam župnika brata Vlada Kolenka.
Lepo pozdravljeni.
Gospodično Kristino Vrčon.
Dober dan.
In gospo Jožico Ličen.
Lep pozdrav.
Župnija Vipavski Križ, s prvotnim imenom Sveti Križ živi v Vipavski dolini. Brat Vlado, kje točno leži recimo, tako da si bodo poslušalci lažje predstavljali.
Vipavski Križ, samo naselje, sama vas leži v, lahko rečemo sredi Vipavske doline, čeprav nisem sam Primorec, ampak iz Štajerske, tudi tistim, ki prihajajo tja, razložimo, da je to skoraj sosednja vas mesta Ajdovščine, čeprav je Vipavski, ima ime po Vipavski dolini. Križ pa, ker je takrat leta 1030 že zaradi takrat obstoječe cerkve svetega Križa, se je takrat naselje poimenovalo Sveti Križ, ki je svoje ime spreminjalo tudi tako, pač kateri so bili tam tudi prebivalci, oziroma pod katero oblast je spadalo, Santa Croce, Hailigen Kroiz, Sveti Križ, Vipavski križ po drugi svetovni vojni, ko so kraj preimenovali. V bližini Ajdovščine, v preteklosti pa je Vipavski Križ imel bolj pomembno vlogo, ker je bilo tam sodišče, ker je to ta kraj cesar Ferdinand za vse večne čase povzdignil v mesto, ker je bil tam sezidan grad, ki so ga zgradili že leta 1535, je ta kraj imel svojo veljavo, danes pa eden izmed krajev v Vipavski dolini.
Omenili smo že pravzaprav začetke župnije. Kdo je pa farni zavetnik, to se pravi?
Farni zavetnik je Križ, kot že samo ime pove, Povišanje svetega križa, 14. september je naš farni praznik, je pa že v četrtem stoletju bila na tem prostoru tudi majhna cerkvica, potem porušena, v desetem stoletju spet na novo pozidana in leta 1660 so na mestu stare cerkve zgradili sedanjo veliko župnijsko cerkev Svetega Križa, ki je bila večkrat tudi predelana. Sedaj ima takšno bolj baročno obliko, pa tudi ne celotna, predvsem tisti starejši del, ki je bil prej prvoten. Imamo dve cerkvi v Vipavskem Križu. Ta privilegij ima kraj, da ima dve cerkvi, samostansko cerkev, ki je last bratov kapucinov na levi strani, če pridemo v Vipavski Križ in na desni strani župnijsko cerkev z župniščem, z vsemi tistimi stvarmi, ki jih potrebuje današnja župnija.
(pesem)  
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.
Brat Vlado, kakšen je obseg župnije oziroma kakšno je število vernikov župnije Vipavski Križ?
Nekdaj je bilo večje, mnogo večje kot danes, samo za primerjavo, samo Vipavski Križ na hribu je štel šeststo prebivalcev, danes jih je približno sto šestdeset, je nekako središče župnije, okrog  v obliki križa še štiri vasi, to je Cesta, ki je danes največja vas, ena izmed največjih in tudi najbolj mlada, potem naslednja vas, če gremo po cesti proti Gorici, so Dobravlje, ki imajo tudi svojo podružnično cerkev v Gozdu so včasih rekli, danes pa je to sredi travnikov in prav zanimivo je, ni veliko cerkva na primorskem, da bi cerkev bila izven naseljenega kraja na samem. Potem vas Male Žablje in Plače. To je vse okolica Vipavskega Križa in približno prebivalci okrog tisoč petsto petdeset, vernikov pa nekaj manj kot je po navadi vse povsod, tistih, ki prihajajo v cerkev in se udeležujejo krščanskega življenja v župniji.
IZ FARNE KRONIKE.
Kateri so tisti pomembni ljudje oziroma dogodki, ki so župnijo Vipavski Križ v zgodovini zaznamovali?
Sama župnija je bila ustanovljena približno leta 1785, do takrat pa je pripadala prafari Vipava, že prej 1637 pa so prišli v Vipavski Križ na vabilo grofov Attemsov bratje kapucini in ko so že oni živeli tukaj so zaznamovali ne samo župnijo, ampak tudi okolico, lahko rečemo celotno Vipavsko dolino, za kar je tudi naša pastoralna dejavnost bila to kapucinov še danes. Ne samo delo na župniji, ampak sprejemanje gostov in ljudi v samostanu, pomoč župnijam, spovedovanje, tridnevnice, ljudski misijoni in še druge stvari po, tako po dekaniji kot tudi širše. No, v sozvočju in sobivanju s samostanom je do leta 1956 v župniji deloval škofijski duhovnik, bratje kapucini pa so skrbeli samo za samostansko cerkev, tako da se je nekako življenje v župniji, v kraju odvijalo na dveh tirih, na dveh področjih. Od leta 1956 vodimo tudi župnijo bratje kapucini, jaz kot župnik sem bolj odgovoren za župnijo, vendar to ne pomeni, da ostali ne bi sodelovali, ampak smo nekako vsi bratje, štirje duhovniki smo tam in tudi dva brata, laika, ki nista duhovnika, bolj ali manj navzoči v župniji. Ne moremo mimo tudi domačina Janeza Svetokriškega, ki je bil leta 1647 rojen v Vipavskem Križu in je znan po petih knjigah Sacrum Promptuarium, kar so pridigarski priročniki za takratne pridigarje, potem ne moremo mimo bratov, ki so živeli v samostanu, mimo brata Ozvalda, ki je narisal sliko Slava svete Trojice in je danes ena največjih narisana na platno in ena najbolj dragocenih baročnih slik, ne moremo mimo župnikov, ki so bili narodno zavedni tudi v času fašizma, Izidor Rejec je eden izmed takšnih, ki ima danes ob cerkvi tudi doprsni kip, ki je skrbel za živel in za dobrobit ljudi v teh težkih časih, potem povojnega župnika in župnika tudi že pred vojno, župnika Simčič Andreja, ki je še danes mnogim v Križu v zelo lepem spominu in kot ena pomembna osebnost.
Nedavno pa se je od vas poslovil tudi brat Andrej Božič.
Ja, tako je. Poslovil se je in prišel tudi po enem čudežu nazaj po dvainštiridesetletnem misijonskem poslanstvu v Braziliji. Ko je nekoč v San Giovani Rotondu prav v mesecu septembru, konec septembra smo obhajali god svetega Pija, patra Pija vprašal, ko je bil še živ, ali se bom jaz kdaj vrnil v domači kraj, v domačo Slovensko provinco, pa mu je ta svet svetnik odgovoril: Vrnil se boš, samo zaupaj in ubogaj predstojnike in takrat je brat Andrej dobil eno takšno upanje oziroma veselje, da se bo po dolgem letu tujine spet vrnil in se je vrnil med nas z bogato misijonsko izkušnjo, tudi z izkušnjo človeka, ki je znal prisluhniti ne samo domačinom, ampak vsem iz Slovenije, širom Slovenije, tudi od drugod, s svojim nasveti, s svojo duhovno tolažbo, s svojimi spodbudami, tudi strokovnimi, lahko rečemo psihološkim, terapevtskim delom, ki ga je živel in tudi oznanjal. 
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
Brat Vlado, ko župnik Vipavskega Križa najbrž ne delujete popolnoma osamljeni, ne?
Nikakor ne, ko sem bil za to nastavljen, sem izvedel enkrat zvečer, ko sem bil še kaplan v Celju in sem povedal provincialu, da najbrž tega ne bom zmogel. In je rekel: Moraš poskusiti in potem te bomo vprašali, ali boš zmogel in videli bomo, ali boš zmogel ali ne. In takoj sem se na nekaj bratov iz naše province, ki so tam že bili, obrnil in jih prosil, naj mi dajo pet ali pa deset ljudi na katere se lahko obrnem, ko pridem na župnijo in sad tega, teh ljudi, teh nasvetov so tudi naši sodelavci. Dve sodelavki, ki sta danes z nami, ki bosta sami več povedali o teku župnije.
Vi gospa Jožica Ličen ste našim poslušalcem bolj znani kot predsednica, vodja Karitas v Koprski škofiji, tokrat nas pa zanima koliko je skupin oziroma kakšne so skupine, ki bogatijo pastoralno življenje v župniji Vipavski Križ?
No, ko ste že omenil vodja Karitas, jaz sem namestnica ravnatelja, tako da ni glih vsa teža odgovornosti na mojih ramah, je kar precej ljudi. V naši župniji, naša župnija, naj začnem tako, je tista, ki nam daje vzpodbudo, da delamo na različnih področjih. Imamo veliko ljudi, kot je župnik že omenil, in nekako smo se našli, vsak na svojem področju, skupin imamo precej, ki so dokaj žive, lahko rečem, da ko prideš v naše župnišče, v našo cerkev ali pa samostan, se vedno nekaj dogaja. Morda je to tudi posledica samostana, kajti imamo štiri duhovnike, kar ni zanemarljivo, to je privilegij za vse nas sodelavce, za vse farane. Če pa naštejem, da začnem kar po, zvrha, župnijski pastoralni svet je tisti, ki se z župnikom posvetuje, svetuje, pogovarja kaj bomo delali, kako bomo peljali stvari naprej in znotraj župnijskega sveta so predstavniki dejansko vseh vasi kot jih je že brat Vlado povedal, so pa tudi predstavniki različnih skupin, od pevcev do mladih, če vzamem sebe kot Karitas, potem so tu zakonske skupine, katehistinje, skratka vse živo občestvo, za katerim, ki niso edini, za katerimi stoji kar velika skupina drugih ljudi, tako da mislim da delo župnijskih sodelavcev se pozna kar na celotnem področju.
Podrobno Vas ne bom spraševal o vseh skupinah. Radi bi začutili tisto vzdušje, ki ga imate v župniji prav preko dela, ki ga Vi bolj poznate, Karitasa. Slišal sem, da imate v Vipavskem Križu tudi materinski dom?
Ja, tako je. Karitas, kot sem že rekla, je del župnijskega občestva, ena izmed skupini. Lahko pa rečem, da se v naše programe vključi veliko število ljudi, kajti Karitas ni samo dajati oziroma prejemati, Karitas je tudi dajati in mislim, da prav v naši župniji živimo med ljudmi, ki zelo radi darujejo svoj čas, svoje znanje, pa tudi materialne dobrine in kot ena od teh nagrad za naše delo nam je tudi uspelo priti do hiše v kateri se sedaj odvija več programov Karitas. To je materinski dom, kar pomeni, da nudi zavetje materam in otrokom iz različnih krajev Slovenije, to ni samo iz primorske, to ni samo iz naše župnije, daleč od tega, iz naše župnije. Potem imamo v tej hiši tudi program učne pomoči Popoldan na cesti, v katerega zopet hodijo tako mladi dijaki srednjih šol, ki pomagajo osnovnošolskim otrokom iz širše doline. To so dejansko dijaki srednjih šol na področju Vipavske doline pa tudi do Nove Gorice. Imamo tu skupino, medgeneracijsko skupino starejših, ki veselo gnete glino in potem na pripravi v župniji razstavo, kar je tudi nekak balzam za naše duše, da vidimo, kaj vse zmore, zmorejo ti ljudje. Poleg tega pa imamo tiste širše programe karitativne pomoči. In tisti širši programi, v tiste širše programe pa so naše sodelavke pa tudi sodelavci, kajti za vsako sodelavko stojijo po navadi tudi družinski člani, so tiste, ki delujejo na področju župnije, tako ko je potrebno nekaj postoriti doma, kot na področju dekanijske, škofijske Karitas pa tudi širše, da darujejo svoj čas, svoje znanje in odgovorno sprejemajo vse te stvari, ki, na katere se, naletimo v svojem delovanju. Moram pa reči, da ena od naših prav posebnostih Karitas je, da župnijska Karitas, da organiziramo tudi duhovne obnove dvakrat v letu za vse sodelavce Karitas naše škofije. To smo si vzele prav v zakup, ker kajti vemo, da brez duhovne podpore, ne samo Karitas, v nobeni cerkveni skupini ne more delo lepo naprej. Poleg tega pa organiziramo tudi razna druga srečanja starejših, jubilantov, pa različne druge skupine, pomagamo po svojih zmožnostih, tako da je kar pestro življenje.
V rokah držim vabilo za srečanje družin Vipavske dekanije. Sedaj poslušalci, ko poslušate oddajo, je sobota, ko se je srečanje zgodilo, že mimo. Gre pa za srečanje družin Vipavske dekanije. Gospa Jožica, tudi pri tem sodeluje predvsem Vipavski Križ oziroma kako?
Srečanje družin se je lani dogodilo prvič in to kot nekako znamenje ob letu družine. Rekli smo pa na dekanijskem pastoralnem svetu in širše, skratka, smo začutili eno potrebo, da bi se nekje srečali. Srečali smo se v Križu, zgleda, da je vse potekalo tako kot je treba in zato so nam srečanje dekanijski duhovniki zaupali tudi letos. In to je prva sobota v oktobru. Glede na to, da želimo, da je nekaj družabnega, nekaj duhovnega in nekaj tudi strokovnega smo dali izziv: Nosite bremena drug drugega, o kar je govoril oziroma bo govoril doktor Jože Ramovš, sveto maši bo ob sodelovanju dekanijskih duhovnikov vodil gospod škof Metod Pirih. Zanimivo smo se pa letos odločili, da se v grajski kleti srečamo, kjer bomo pogostili drug drugega s tem kar bomo s seboj prinesli in tudi predstavili talente iz naših župnij, tako da bomo spoznali ljudi, ki so v preteklem letu na različnih področjih marsikaj doživeli in prav v naši župniji smo ponosni na Blaža Drofenika, ki je dobil kar svetovno nagrado v harmoniki.
Gospodična Kristina, Vi ste nocoj z nami v studiu, da bi predstavili mlade v Vipavskem Križu. Pri Vas ni mladinske skupine, kakor je pri drugih župnijah. Na kakšen način pravzaprav imate pastoralo mladine organizirano?
Ja, pri nas smo mladi zelo aktivni, in sicer zaradi tega, ker našo župnijo vodijo bratje kapucini ne moremo mimo Frančiškovega duha, Frančiškove duhovnosti in tega njegovega duha, ker je tudi za mlade tako zanimiv, zato pri nas deluje vse v tej smeri in je Frama, tako imenovana Frančiškova mladina in imamo pa letos na novo bomo začeli, da se mladi razdelimo študentje pa srednja šola v dve mladinski skupini, ker smo začutili nekako potrebo, da študentje služimo tudi na tak način, da pomagamo pri mladinskem, pri tej mlajši mladinski skupini, bomo pomagali našim duhovnim asistentom pri animaciji naših mlajših, drugače pa se mladi v bistvu udejstvujemo v župniji tudi v društvu mladih Vozel, pa kot animatorji Frančiškovih otrok, pa tudi kot pri pomoči kot katehistinje.
Koliko katehistinj pravzaprav je v župniji Vipavski Križ?
Zdaj, tri katehistinje smo, od tega sva dve mladinki, mislim članice mladinske skupine.
Gospodična Kristina, povejte nam, sami se še zelo dobro spominjate kakšen je bil verouk, ko ste bili Vi otrok, ko ste bili Vi osnovnošolka, kako pa je sedaj, mislite, da so otroci bolj dojemljivi za versko sporočilo, so bolj ubogljivi, bolj pridni?
Ja, ne vem, mislim da otroci so vedno enaki, pač odprti za vse novo, samo pomembno je, s kakšnim pristopom prideš ti k njim, mogoče ko sem bila jaz mlajša nas je bilo lažje zanimirati, ne, ampak se mi zdi, da radovednost otroška je pa še zmeraj ista in jo je treba potešiti na čim bolj zanimiv način, ne. Mene so verouk pač imeli bratje kapucini in mi je ostal v zelo lepem spominu. Pač ker je bil zelo tak preprost in nam pisan na kožo, pač so se zelo prilagajali otrokom.
Najbrž Vam pa pri tem delu pomaga tudi oratorij, ki ga imate poleti?
Ja, poleti imamo oratorij in sicer v Vipavskem Križu je malo tak poseben oratorij, da starejši otroci, ki, oratorij imamo razdeljen na dva dela, za mlajše otroke, se pravi od prvega oziroma predšolskega pa do petega razreda poteka normalno oratorij kot po vsej Sloveniji. Medtem ko pa, se pravi osnovna šola od šestega pa do devetega razreda tudi prespijo, se pravi, da je tukaj en tak oratorijski tabor, rečemo mi, ne, tako da to je bolj zanimivo, poleti pa drugače imamo še dva tedna tabora za Frančiškove otroke pa Frančiškove najstnike, pa še mladinci gremo, tako da imamo kar zapolnjeno poletje.
Jaz bi tukaj še nekaj dodal, kot je povedala Kristina in gospa Jožica, smo v Vipavskem Križu zelo odprti za vse tiste, ki pridejo. Bodisi v samostanu, ker je del samostana namenjen in pripravljen prostor za skupine ali za duhovne vaje, predvsem za tiste, ki želijo prostor in vse naše prostore za potek duhovnih srečanj, imajo s seboj voditelja po navadi. V župnišču pa smo prav tako organizirali prostore, kjer se lahko zbirajo mlajše skupine, bodisi župniki in animatorji z birmanci, razni posveti s skupinami, misijonske skupine, drugi otroci, ki prihajajo, tako da je včasih Križ poln v samostanu, dogajanje v župniji in tudi v župnišču, ki ga lahko damo nekomu kot prostor, kjer lahko ima svoj program.
(pesem)
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.
Brat Vlado, zakaj ste kot župnik župnije Vipavski Križ posebej hvaležni Bogu?
Posebej hvaležen Bogu? Da lahko živim v Vipavskem Križu v samostanu z brati kapucini, da mi je zaupano vodenje župnije, čeprav bi marsikdo lahko vodil drugače, boljše, slabše, ne vem, na drugačen način. Za ljudi, ki se odzovejo našim trudom, našim vabilom, našim povabilom živeti krščansko življenje, ne samo tisto, ki je ob nedeljah, ki je nekako tradicija še ali pa Božja zapoved ali kar kdo čuti, ampak res tisto živo krščanstvo, ki je tudi v služenju, predvsem tudi v dejanju, v osebnem zgledu, molitvi, v življenju iz vere. Za te stvari predvsem.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Približali smo se koncu nocojšnje oddaje Iz življenja naših župnij. Nedeljske maše so v Svetem Križu, v župniji ob desetih, v samostanu še prej ob sedmih zjutraj, v podružnični cerkvi v Dobravljah pa ob pol devetih. Brat Vlado, imate našim poslušalcem še kakšno besedo?
Veliko besed bi še bilo, ampak želel bi skleniti s pesmijo naše župljanke Ivane Čermelj iz knjige, ki bo šele predstavljena in bo to nekako prva pesem prebrana iz te njene knjige. Gre pa takole: ''Na vrhu hriba predniki so cerkev Križa svetega zgradili, da tu bi v sreči, stiskah rodovi se družili, zahvaljevali se, prosili. Na ta sveti kraj od rojstva do groba farani so hodili. Ljubezni so tu se pletle. Poročni dnevi z vriskom, pesmijo, načrti, pričakovanji se vrstili. Življenje malokdaj si cesto ravno vzame. Koliko solz prelitih bilo je na tej ozki tlakovani poti, ko otrokom očeta, mater so k zadnjemu počitku nesli. Ko matere, očetje stopali za krsto svojih so otrok. Pot prva, zadnja k cerkvi Križa svetega, je pot vsakega farana.« In s tem bi se želeli tudi posloviti od vas, z besedami svetega Frančiška, katerega praznik smo nedavno praznovali: Mir in dobro. Mir in dobro vsem, ko je sveti Frančišek srečeval ljudi, je v vsakem videl Boga, tisti neskončni zaklad, ki ga je Bog polagal v naša srca, zato besede: Mir in dobro.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.

Ni komentarjev:

Objavite komentar