Strani

petek, 1. februar 2013

ŽUPNIJA SLAP (17)




1. del

2. del



ŽUPNIJA SLAP
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.
Dragi prijatelji, dober večer. V nocojšnji oddaji Iz življenja naših župnij se bomo srečali z župnijo Slap. Pred mikrofonom prisrčno pozdravljam tamkajšnjega župnika gospoda Franca Kralja.
Dober večer.
In njegovi sodelavki: gospo Ljubico Ženko.
Dober večer.
In gospo Metodo Malik.
Dober večer.
Gospod Franc Kralj, kje pravzaprav župnija Slap leži? Kje jo najdemo?
Slap je vas, ki leži v zgornji Vipavski dolini na levem bregu Vipave, reke Vipave, ki izvira prav v Vipavi in se do nje pride čez most, ki ima zgodovinsko vrednost. Zgrajen je bil leta 1803 in na njem je tudi vzidana plošča, ki v pesniški obliki v stari slovenščini, bohoričici naznanja, kdaj in kako je bil ta most zgrajen. Slap leži ob vznožju griča, ki se imenuje Sveti Pavel. Tu je ta vas nastala v zgodovinskih virih leta 1223, ko se prvič v pisnih virih omenja Slap kot vas, v kateri je takratni istrski grof Henrik iz znane rodbine Andeksov na Bavarskem, sicer lastnikom velikega dela Vipavske zemlje daroval samostanu Disen na Bavarskem 6 kmetij na Slapu. Čez dobrih 40 let so omenjene še nadaljnje kmetije, ki jih je drugi lastnik daroval zopet nekemu samostanu. Ta vas je najbrž že takrat dobila prvi sakralni objekt. Prvič se cerkev kot taka omenja leta 1373, zopet v neki darovnici oglejskega patriarha Markvarda Derandeka, ki je tudi daroval eno kmetijo na Slapu nekemu grofu in takrat se omenja cerkev svetega Matija. Slap je od vsega začetka, a ne, kot vemo, bila del tako znane Vipavske prafare. V njej ali v njem, v tej vasi, a ne, se je kasneje oblikovala podružnica in iz tega zametka krajevne kaplanije se je potem izoblikovala samostojna kaplanija v 18. stoletju, nekje 1740, po neki verziji, ko so nastale prve matične knjige. In tako se je potem počasi Slap ločeval od matične prafare, od Vipave, čeprav je formalno bil še zmeraj del Vipavske prafare, se pravi, Slapenski kaplan, kasneje imenovan tudi kurat ali vikar, je bil odvisen od Vipavskega župnika, vendar tik pred 1. svetovno vojno 1902 je s cesarskim odlokom, se pravi z odlokom ministrstva za uk in bogočastje, kot so takrat rekli, a ne, dobil listino, s katero je bil proglašen za samostojno župnijo, ne. Od tedaj naprej je župnija, ki ima svojega župnika in ima pač vse pravice in dolžnosti verskih središč.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.
Gospod Franc Kralj, kakšen je danes obseg župnije Slap in kakšno je število vernikov?
Slap ima to posebnost, da je pravzaprav vsa vas osredotočena okoli cerkve. To se pravi, Slap nima zaselkov ločenih od jedra vasi, pač pa je strnjena vipavska vas primorskega tipa in v tej vasi danes živi 414 ljudi po oceni ob koncu koledarskega leta 2009. Ogromna večina teh ljudi je krščenih. Imamo tudi nekaj nekrščenih, recimo okrog 20. Koliko teh ljudi je aktivnih kristjanov, se pravi, da so nedeljniki, da imajo tesno povezavo s Cerkvijo, da se čutijo nekako vezane v verskem oziru z župnikom kot voditeljem krajevne Cerkve, o tem seveda bi se dalo kaj povedati, ampak če vzamemo kot merilo krst, ki nas vključuje v živo Cerkev, a ne, potem seveda se sme reči, da je to krščanska vas.
(pesem)
IZ FARNE KRONIKE.
Nekoliko smo že orisali zgodovino župnije Slap. Sedaj nam pa povejte gospod Franc: Kateri so pa tisti pomembni ljudje, ki so zgodovino župnije posebej zaznamovali.
Kot omenjeno, če gremo na cerkveno področje je tu v začetku odigral pomembno vlogo vipavski župnik, ki je bil hkrati dekan. Vipavski župniki seveda so imeli skrb za vse podružne cerkve, ki so se potem postopoma, postopoma osamosvajale. Če postavimo kot začetni mejnik nastanek Vipavske, popravljam, Slapenske kaplanije, potem je tu treba omeniti vipavskega dekana Fridrika Švajgerja fon Lerhenfelda, ki je zabeležen na kamniti plošči ob vhodu v cerkev kot graditelj sedanje cerkev. Z njim seveda so omenjeni tudi nekateri slapenski veljaki, predvsem dva cerkvena ključarja, a ne, Trošt in Uršič. Takrat je Slap zajela neke vrste gradbena mrzlica in Lerhenfeldov Švajgerjev naslednik, župnik Vipavski Repič se omenja kot tisti, ki je dogradil cerkev s kapelo in zakristijo in takrat se omenja tudi slapenski kurat ali kaplan Krušič, ki ni bil kakršenkoli duhovnik, ampak je imel tudi neko formalno izobrazbo, bil je poleg diplomiranega teologa tudi magister literarnih ved in filozofije in kot tak seveda človek, ki je imel nekako čut za umetnost, ne, zato tudi razumemo, zakaj je ta kapela, ki so jo postavili, po zaslugi seveda tudi takratnih grofov na Slapu Flahenfeldov, ne, dobila tako znamenite mojstre, ki so jo umetniško oblikovali. Slap je kasneje imel tudi še nekaj takih župnikov, ki so, ali duhovnikov, ki so omembe vredni. Naj samo ob času prve svetovne vojne omenim župnika, dvakratnega doktorja Leopolda Lenarta, Lenarda pravzaprav natančno, ki je tukaj na Slapu pravzaprav vedril. Po koncu vojne je prestopil v politične in diplomatske vode. Bil tudi na Pariški mirovni konferenci, potem pa pustil duhovniško službo in se posvetil diplomaciji. Bil je poslanik na Poljskem na primer. No, vendar konec življenja, zaključek po drugi svetovni vojni se je vrnil v katoliško Cerkev, ne, in se spravil, kot rečemo, z Bogom in ljudmi. Od novejših župnikov bi kazalo posebej omenjati Janka Žagarja, nekdanjega župnika na Ledinah nad Idrijo, potem pa Idrijskega dekana, zelo zaslužnega za versko prenovo, pa tudi hkrati, tudi to je treba vendarle povedati, mučenca. Po vojni, ko je vse svoje sile posvetil obnovitvi med vojno porušene Idrijske cerkve sv. Barbare, je bil lažno obtožen določenih prekrškov in obsojen na 20 let ječe. Del tega življenja je potem preživel v ječi, potem pa je bil po vojni izpuščen in nastavljen najprej na Štjak, od tam je pa 56-ega leta, 1956 prišel na Slap in je tukaj pastiroval in je treba reči, da z njegovim prihodom je Slap zaživel.
(pesem)
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
Župnija Slap ni znana samo po svoji bogati zgodovini in po dogodkih. Tudi danes je živa in versko življenje je bogato in pastoralno razgibano. Gospa Ljubica Ženko, Vi ste predstavnica župnijske Karitas v župniji. Povejte nam, kdaj je bila ustanovljena ta vaša Karitas oziroma kako potekajo srečanja. Zakaj se pravzaprav pri vaši Karitas gre?
Naša župnijska Karitas je bila ustanovljena 24. marca 2000 pod vodstvom našega župnika in spada pod Vipavsko dekanijsko Karitas, s sedežem v Ajdovščini in hkrati pod škofijsko Karitas Koper. Člani imamo redne seje, vsak drugi četrtek v mesecu in oblikujemo jih tako, da uvodno duhovno misel si izberem iz Svetega pisma. Se o njem pogovarjamo in prosimo tudi našega župnika za razlago. Za člane so zanimiva srečanja, izobraževanja ali romanja, ki jih organizira dekanijska ali škofijska Karitas. Pišemo zapisnike z naših sej in obvestila na oglasno desko. Naša skrb in ljubezen do bližnjega se kaže pri delu s starejšimi in pri delu z mladimi. Tiste, ki potrebujejo pomoč, pa usmerjamo na center dekanijske Karitas v Ajdovščino. Na Slapu živi 60 vaščanov, ki so starejši od 70 let. V domu ostarelih v Ajdovščini in v Postojni imamo tri starejše. Med njimi je tudi naš najstarejši 99 letni Matija Ambrožič. V postnem času člani vse starejše obiščemo z velikonočno voščilnico, medtem ko božične voščilnice pošljemo po pošti. Vsem 80 in 90 letnikom osebno voščimo ob njihovem jubileju. Potem imamo organizirano v juniju župnijski dan starejših in bolnih. Osebno povabimo vse stare in bolne, da se nam pridružijo v molitvi pri skupni daritveni mizi, da prejmejo zakrament bolniškega maziljenja, ki jim da moči pri premagovanju težav v starosti. No, in da je še vse bolj slovesno ob domačem župniku mašuje še povabljeni župnik. Po sveti maši pripravimo kratek kulturni program, pogostitev vseh navzočih in druži nas medsebojni pogovor in petje ob spremljavi harmonike. To je tak velik dogodek, ki poveže vse nas župljane med seboj. Imamo tudi adventno in postno akcijo za vse otroke. V postni akciji zbiramo sredstva za našo župnijsko posvojenko iz Bosne in Hercegovine in v tednu Karitas organiziramo delavnico 'adventni venčki', kjer se ob ustvarjanju družijo različne generacije, od najmlajših do najstarejših.
Prav ta skrb za vse, za različne starosti ljudi je pri vaši Karitas še posebej zanimiva. Če sem prav razumel, imate nekaj podobnega kot imajo na Cesti tudi v vaši župniji: popoldne na Slapu. Zakaj se pravzaprav pri tej akciji gre?
Ja, v ta program so vključeni vsi naši mladi, to so predšolski otroci, šoloobvezni in mladina, srednješolci, študentje. Zakaj se gre? Program je razdeljen na dve enoti. Prva enota je učna pomoč in druga so ustvarjalne delavnice. Učno pomoč prostovoljno nudijo dijaki, študentje in odrasle zaposlene osebe. Izvaja se individualno, po domovih. Osnovnošolci največ potrebujejo učno pomoč pri matematiki, slovenščini, angleščini. Drugi del so pa ustvarjalne delavnice, ki so organizirane dve soboti v mesecu in med počitnicami. Še prav posebej organiziramo velikonočno in božično delavnico, saj takrat izdelujemo izdelke, ki so simbolnega pomena in se navezujejo na ta dva praznika. Naš župnik te izdelke tudi blagoslovi in mi jih podarimo otrokom, da jih nesejo domov, na svoje domove.
Se potem, ko te izdelke izdelate, z njimi tudi predstavite javnosti, jih pokažete na ogled?
Ja, te naše razstave, ti naši izdelki so tudi na razstavah. In sicer: razstava je na župnijski dan staršev, na šagro svetega Jakoba, božična razstava, kar nekaj, no, tudi v Ajdovščino gremo z razstavo. Tako, da se predstavimo ljudem, kaj mi delamo in kaj vse otroci zmorejo. No in vrhunec, vrhunec našega delovanja v letu, je sigurno župnijski dan staršev, ki je organiziran v tednu družine, to je okrog…
…materinskega dne.
Okrog materinskega dne. In sicer kako to poteka? Otroci in mladi animatorji vse pripravijo sami. Vse starše osebno povabijo k sveti maši, nato jim pripravijo kulturni program in skromno pogostitev. Vse starše in sodelujoče dobrotnike tudi otroci obdarijo na ta dan. In na ta dan se začnemo pripravljati že v februarju. To je naš velik projekt, veliko dela, veliko priprav, veliko spodbud je potrebno in na koncu smo vsi zelo, zelo zadovoljni.
Je pa sigurno za vse, ki so udeleženi v tem delu nekakšna nagrada tudi zaključni izlet.
Ja. Vsi otroci in prostovoljci, ki delajo, ki se trudijo med letom so povabljeni na zaključni izlet in v poletni tabor v Soči, ki ga organiziramo s pomočjo Popoldan na Cesti. Tako da se, da je to eno naše medsebojno druženje, spoznavanje in v lanskem letu smo bili ponosni in veseli naših prostovoljcev, naših animatorjev, ki so šli kot prostovoljci na poletni tabor otrok v Sočo. Druga stvar, ki jo bi tudi omenila je ta, da vsi prostovoljci in animatorji programa sklenemo dogovor o sodelovanju s Škofijsko Karitas in za vse te se organizira enkrat v letu izobraževanje. No, veseli, veseli smo bili tudi decembra, ko je Škofijska Karitas Koper v letu mladih podelila priznanja za prostovoljno delo mladim. Med njimi tudi dvema našima animatorkama iz programa Popoldan na Slapu. Moram reči, povem naj še to, da program vodimo člani Karitas in v veliko pomoč so nam mladi animatorji. To so osnovnošolci in srednješolci. Člani župnijske Karitas Slap smo hvaležni vsem, ki nas podpirajo in spodbujajo pri našem delu. Najprej vsem župljanom, krajevni skupnosti, dekanijski Karitas, škofijski Karitas, Popoldan na Cesti in vsem drugim, ki jih sedaj nisem naštela.
Z delom Karitas pa se povezujejo tudi druge aktivnosti v župniji. Gospa Metoda Malik. Pevski zbor velikokrat spremlja župnijsko Karitas pri njenih aktivnostih. Kako pravzaprav to sodelovanje poteka?
Ja, Karitas pripravi program in predvidi določene pesmi, ki jih nam predlaga in potem jih mi na vajah povadimo in imamo kakšno vajo in z njimi potem sodelujemo na določenih prireditvah.
Že to kaže na značaj zbora, ki ni strogo samo liturgično usmerjen, ampak obogati življenje tudi sicer v vašem kraju in okolici. Koliko pravzaprav je pevcev v tem zboru in kdo vam ga pravzaprav pomaga vodit?
Ja, v mešanem pevskem zboru župnije Slap imamo okrog 20 pevcev, ki so stari tja od 25 do 50 let. Sodelujemo v cerkvi z, oziroma s petjem sodelujemo pri mašah, pri, na vsako, ob nedeljah, praznikih, za razne cerkvene slovesnosti, seveda so tukaj krsti, pogrebi. In pa spremljamo tudi kulturno življenje na vasi.
Poleg Vas, ki zbor vodite je pa tudi organistka, gospa Karmen Jež.
Ja, dve. Sodelujeva skupaj in sicer ona spremlja zbor, jaz pa sem kot zborovodja.
Vi ste prišli za zborovodjo na Slap leta 91?
Ja.
Ima pa ta zbor že daljšo tradicijo tudi prej. Gospod župnik, povejte nam, kdaj se je pravzaprav začelo v teh krajih prepevati?
Lahko bi postavil kot mejnik 19. stoletje, in sicer sredino 19. stoletja. Takrat je bil med drugimi župniki zelo zaslužen župnik, ki mu je bilo ime Matej Koder, po rodu Idrijčan. Sodelavec, če smem takole reči, takratnega uglednega vipavskega dekana Jurija Grabrijana. Ta župnik Koder nima samo velike zasluge za olepšavo cerkve, prej sem samo delno omenil bogastvo umetniško naše cerkve, ki je tako natrpana z umetninami, da praktično ne moremo notri postaviti nič več. On je povabil slikarja Mihaela Stroja, ki je takrat naslikal šest slik. Cerkev obogatena s stoletnimi umetninami ni mogla biti brez inštrumenta, brez glasbila, ki bi poživil to versko dejavnost in tako je njegova zasluga, da je za Slap oskrbel prve orgle. Te orgle so bile izdelane v orglarski delavnici na Dolenjskem. Mandlin, Trebnje na Dolenjskem in so služile svojemu namenu 130, 140, 150 let. No, in takrat je potem seveda tudi petje, cerkveno dobilo svojo veljavo, dobilo prve organiste, prvi pevski zbor in tako dalje. Poživitev tega cerkvenega petja predstavlja leto 1904, ko je bilo ustanovljeno na Slapu katoliško posvetno izobraževalno društvo in vzporedno Marijina družba.
So pa v, so pa na Slap kar precej časa prihajali od drugod, oziroma zborovodje?
Da. So bile pač obdobja, ko so Slapenci premogli svojega lastnega pevovodjo, organista. Bi je čas, ko so to funkcijo opravljali učitelji oziroma učiteljice. S prihodom Italije je tukaj nastala ena težka situacija, ko so Italijani pregnali slovensko učiteljico Justinovo, ki je zbežala v Jugoslavijo, in takrat je tudi cerkveno zbor pravzaprav v bistvu propadel, a ne. In je bilo treba potem z veliko potrpežljivostjo začeti znova. Pri tem je igral zelo pomembno vlogo tast naše sedanje pevovodkinje Pavle Malik, ki je kot trinajstletni fantek začel igrati na orgle in spremljati cerkveno petje. Sam je znal potem povedati, da je višek njegovega prizadevanja za cerkvena, za cerkveno petje bilo okronano 1991, 92, ko smo Slapenci pripravili nove orgle in sicer v, izdelane v Italiji, v kraju Kodrojpo, orglar Zanin in jih montirali v našo veliko zadoščenje.
Gospa Ljubica Ženko, Vi niste samo predstavnica župnijske Karitas, pred časom ste opravljali šolo verskega poglabljanja in tam opravili diplomo. Tema vaše diplomske naloge je bila iz krašenja prav v vaši župniji na Slapu. Kako je pravzaprav krašenje ne samo organizirano, ampak kako krašenje v vaši župniji živi, bom vprašal.
Ahm. No, pred petimi leti sem prišla kot predstavnica krasilk v župnijski pastoralni svet in tako so nastala naša skupna srečanja enkrat letno s sveto mašo na god svete Doroteje, ki smo jo sprejele, ki smo jo sprejele kot zavetnico naše skupine. Prvi del srečanja je namenjen izobraževanju, to pomeni, da si izberemo odlomek iz Svetega pisma, ki nam govori in se nanaša na krašenje. Predstavi pa nam ga gospod župnik. Drugi del srečanja je pregled poslovanja in načrti v tistem letu. Imamo tudi svoj sklad, v katerega prispevamo prispevek krasilke in župljani, ki z nami živijo in nas podpirajo. Tako da nove ideje in zamisli iščemo iz Svetega pisma, iz življenja svetnikov ali pa jih prinesemo od drugod, kjerkoli kaj zanimivega vidimo, prinesemo domov. Tako da s cvetjem in z zelenjem poudarimo lepoto našega bogoslužnega prostora. Z izbrano barvo cvetja dopolnilo bogoslužje, z izbranimi simboli, znamenji poudarimo in približamo ljudstvu dogodke v cerkvenem letu. Ti simboli so lahko vzeti bodisi iz narave ali pa so to ravni predmeti, na primer, ne, tako.
Zanimivo je, da imate prav za posebne praznike in dogodke v letu prav posebne aranžmaje krašenja.
Ahm. No, k Božjemu grobu postavimo razne simbole, ki nas spominjajo na dogodke iz Svetega pisma. To so simboli kot so: skala, zloženi beli prti, tančica, palma, oljka, samo Sveto pismo in tako naprej. V postu imamo na glavnem oltarju aranžirano razpelo s svečo. Zraven damo trnovo krono ali trnove vejice, žeblje, izbrane barve blaga in to je na oltarju 5 tednov v celotnem postu, ne. Marijin oltar v maju je okrašen poleg cvetja, zelenja, je okrašen tako, da dodamo simbole cerkvenega leta kot je leto družine, leto mladih, leto duhovništva. To izberemo simbole, ki nam to leto približajo. Je pa tako, da ta oltar oblikuje mladinska skupina na Slapu. Potem imamo Marijin rožnovenski oltar v oktobru, ko ga oblikujemo z rožnim vencem, s Svetim pismom, s simboli, ravno tako duhovništva, žegnanjske ali misijonske nedelje, s cvetjem se razume, in oltar, ta oltar pa oblikujejo krasilke, včasih tudi birmanci ali veroučni učenci, jih povabimo zraven. Advent poudarimo z adventnim vencem, s svečami, ki je aranžiran na glavnem oltarju. Potem imamo zahvalno nedeljo, ki ima poudarek na poljskih pridelkih, na kruhu in vinu, vodi, Svetem pismu. Šagra svetega Jakoba se dogaja v poletnem času, julija, zato je takrat krašenje bolj poudarjeno lahko s poletnimi aranžmaji, to je z ribiško mrežo, s školjkami, z ribami, s palmo, popotno palico in klobukom, z malho in z bučo za vodo. Če gremo v življenje Jakoba je to vse v njegovem življenju. Sveti Matija, ki ga bomo imeli v tem mesecu pa je v postnem času in tako prilagodimo to krašenje postnem času. Je bolj skromno s cvetjem ali pa bomo dodali leto tudi kakšno, kakšen predmet, ki je simbolnega pomena. Potem so tukaj še svete birme, sveta obhajila, je pomembno, da povem, da takrat pa čistijo in krasijo starši otrok samih. Če pa se zgodi, da je otrok malo, takrat priskoči na pomoč tudi skupina krasilk. In še to bi rada poudarila, da smo v lanskem letu krasilke krasile same brez pomoči cvetličark vse leto, za vse praznike, za vse dogodke in mislim, da je to že velik napredek tudi pri našem delu.
(pesem)
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.
Gospod Franc Kralj, zakaj bi se kot župnik župnije Slap posebej zahvalili Bogu?
Ja, najprej gotovo za življenje. Bog mi je dal pred dobrim mesecem dočakati 80 let in to ni tako skromen mejnik. Seveda velja moja zahvala tistim, ki skrbijo za moje zdravje, za moje dobro počutje. In ker sem podedoval gospodinjo, ko sem prišel na to faro, seveda velja moja zahvala gospodinji Pepci Žagarjevi, ki je bila že prej, pred mojim prihodom gospodinja v tem župnišču pri svojem bratrancu blagopokojnem Janku Žagarju. Zame seveda skrbijo tudi ljudje in ne morem, ne da bi se zahvalil vsem tistim, ki čutijo, da je župnik del njihovega kraja, da ga materialno podpirajo. Zlasti pa seveda sem hvaležen vsem tistim, ki so pripravljeni sodelovati pri življenju in rasti župnije. Seveda, tukaj je gotovo na prvem mestu župnijski pastoralni svet in župnijski gospodarski svet. Potem seveda so tu sodelavci kot recimo Karitas, so tu: krasilke, čistilke cerkve, so vsi tisti, ki finančno podpirajo naše materialne pridobitve, bodisi obnovo cerkve, bodisi nabavo novih pripomočkov, liturgičnih, od orgel do zvonov in ostale cerkvene opreme. In hvaležen nenazadnje vsem tistim, ki molijo zame, kajti župnik ne more svojega poslanstva vršiti brez ljudi, ki nanj mislijo in ga Bogu priporočajo. Če je Bog tisti, ki navdihuje misli, ki je podpiral človeka v njegovih stiskah, duhovnih in drugačnih, če je Bog tisti, ki uravnava naše življenje, potem seveda so tisti, ki molijo, da bi to poslanstvo bilo izpeljano dostojno, primerno času in ljudem, izredno dragocena bitja. Za vse, ki molijo za duhovne poklice, čeprav v tem oziru Slap se ne mora ravno pohvaliti, da ima kaj prida duhovnih poklicev. Imamo sicer eno redovnico. Mislim, da odtehta marsikateri poklic, klarisa je to, sestra Valerija ali Jozefina Petrič, ki rada sprejema tudi obiske naših faranov in se z njimi pogovarja in ima v mislih rast, duhovno rast naše župnije. Župniki nismo nikoli zadovoljni s tem, kar je. Vedno bi radi še več in še lepše, pa sem Bogu hvaležen za tisto skromno, kar zmoremo in kar premoremo. Hvala vsem dobrotnikom, duhovnim in materialnim. Bog jih vidi in ohrani.
Vidim, da bi se rade zahvalile tudi Vaše sodelavke, pa jim prav rad kar predajam besedo.
Zahvalila bi se pevcem, ki redno in z vso potrpežljivostjo prihajajo na pevske vaje. Vsi skupaj vidimo, da lahko le z rednimi pevskimi vajami dosežemo tisto, kar si vsi želimo, da pesem lepo zazveni. Hvala.
Moj moto v skupini Karitas ali v skupini krasilk ali kjerkoli je naslednji: Vsi v skupini smo učenci in vsi v skupini smo učitelji. Vsi se učimo in vsi odločamo. Bog lonaj vsem za vse.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Približali smo se koncu nocojšnje oddaje Iz življenja naših župnij. Z gosti sem se pogovarjal Bor Seušek. Nedeljske maše so na Slapu pri Vipavi ob devetih dopoldne. Gospod župnik Franc Kralj, bi naše poslušalce še povabili na župnijo.
Prav rad. Pomembnejši dogodki v naši župniji so takozvane šagre. Na Slapu imamo dve šagri. Zimsko in poletno. Zimska: sveti Matija, okoli 24. februarja, nedelja, ki je najbližje temu dnevu se praznuje. Je povezana z duhovno vsebino, češčenjem svetega Rešnjega telesa, z molitvijo, z zakramentalno udeležbo pri spovedi in sveti evharistiji. Poletna šagra svetega Jakoba, drugega zavetnika, to je zopet nedelja, ki je najbližje temu prazniku. Praznik svetega Jakoba Starejšega, kot vemo, je 25. Julija. V cerkvi je pač bogoslužje, bo obogateno s slovesnim petjem in tako naprej. Potem je pa hkrati tudi to vaški praznik, kajne, ko krajevna skupnost pripravi določen program, v katerega seveda se vključijo tudi naši pevci in drugi sodelavci.
Jaz sem vam vsem trem zahvaljujem za sodelovanje, da smo pripravili to oddajo in vam želim obilo blagoslova pri vašem delu.
Hvala lepa.
Sveti Matija.
Prosi za nas.

Ni komentarjev:

Objavite komentar