ŽUPNIJA PODNANOS (15)

1. del

2. del

ŽUPNIJA PODNANOS.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Podnanos. Posvečena je svetemu Vidu, saj se je kraju včasih reklo Šembid. Z mano so tule v studiu gospod župnik Dominik Brus in njegovi sodelavci oziroma sodelavke: gospa Vida Fabčič, gospod Jurij Rosa in gospa Branka Suša. Vsem lep pozdrav.

Pozdravljeni. Pozdravljeni.

Ker je naša oddaja kratka vas prosim, da kar začnemo s predstavitvijo kraja. Gospod Rosa.

Naša župnija leži v čudoviti Vipavski dolini, ki jo je Bog obdaril z zares mnogimi lepotami. Župnijsko območje obsega predele skrajnega vzhodnega dela zgornje Vipavske doline, nekako obdane s Kraškim robom na južni strani in podaljški Vipavskih Brd na zahodni strani ter del mogočne gmote strmo dvigajočega Nanosa na severovzhodni strani. Močno je izpostavljeno burji, silovitemu severnemu vetru, ki, zlasti v hladnejšem delu leta privrši iz Nanoške planote in to je zagotovo ena najbolj prepoznavnih značilnosti naših krajev. Verjetno večina ljudi največkrat sliši za naš kraj predvsem v povezavi s kakšnimi prometnimi zaporami in zastoji, prav zaradi močne burje. Ozemlje župnije se sicer razprostira na razgibanem svetu, ki na nadmorski višini meri od okrog sto sedemdeset metrov spodaj v dolini, pa tja do preko tisoč metrov na območju Nanosa. Kdor je namenjen proti Vipavski in Goriški, recimo iz notranjosti Slovenije, so mu naše vasi nekako prvi stik s primorskim podnebjem, primorsko arhitekturo, vinorodnim okoljem in njegovih žlahtnim pridelkom. Prevzame ga primorsko vzdušje in skorajda mestno zasnova stari del našega župnijskega središča, kjer lahko obišče vrsto ogleda vrednih zgodovinskih kulturnih znamenitosti, ki so ne samo krajevnega, ampak tudi širšega pomena. Pod župnijskim zvonom svetega Vida so povezana naselja, bom naštel kar po abecedi, Hrašče, Orehovica, Podbreg z zaselkom Škrle, župnijsko središče Podnanos oziroma Šembid po domače ter Poreče z zaselkoma Podboršt in Dobrava. V teh vaseh nas živi nekako okrog osemsto petdeset prebivalcev, nekaj manj je katoličanov. Župnija spada v Vipavsko dekanijo in po številu vernikov sodi nekako med srednje v njenem okvirju. Naša župnijska skupnost in tudi njegovo središče se označujeta, kot smo že slišali, po zavetniku svetemu Vidu, mlademu mučencu, ki je dal življenje za krščansko vero v začetku četrtega stoletja, goduje petnajstega junija. Naši predniki so zelo častili svetega Vida. O tem na Slovenskem priča veliko cerkva posvečenih temu svetniku, tudi naselja so po njem dobila svoje ime, tako tudi naše. Komunistično oblast je ime kraja po svetniku tako motilo, da ga je leta 1952 preimenovala v Podnanos, kakor še mnoge druge kraje v Sloveniji, vendar se župljani vseh naselji še vedno prepoznavamo kot Šembidci. Slikovit je z vseh strani pogled na naše župnijsko središče, že v preteklosti so ga občudovali in o njej tudi marsikaj lepega zapisali. Urednik ugledne slovenske revije je pred več kot stoletjem takole zapisal: »Šentvid je tako lična vas, da te iznenadi, ko ga ugledaš prvič. Lepe hiše, most čez potok Močilnik, župna cerkev, župnišče, šola, vse se ti takoj prikupi. Precej ljudi obišče naše kraje in občuduje zlasti naše kulturne dragotine. Bog daj, da bi se tako lepo izražali tudi dandanašnji in v prihodnosti, kar je seveda odvisno predvsem od nas, ki tukaj bivamo in skušamo skrbeti, da te lepote prenašamo na prihodnje rodove.   

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Ja, po tej zelo lepi predstavitvi kraja, samega, pa bi spregovorili še o Šembidcih kot o občestvu. O tem, kako vidi svojo župnijsko skupnost pa bo seveda nam nekaj povedal gospod župnik Dominik Brus.

Naša župnija Podnanos je bolj majhna pastoralna enota, njen župnijski zavetnik, kot že rečeno je sveti Vid. Vseh prebivalcev približno osemsto petdeset, katoličanov pa nekaj manj kot osemsto, zaradi stalnega preseljevanja je težko vedeti, vedeti točno število. Verski utrip župnije se kaže tudi po številu nedeljnikov. Vsako nedeljo se udeleži svete maše približno tristo vernikov, kdaj kakšne več, kdaj kakšne manj, imamo tudi štiri podružnične cerkve, najprej cerkev svetega Kozma in Damjana s tremi lepimi baročnimi oltarji, ker imamo mašo šestkrat v letu. Potem na Nanosu je cerkev svetega Hieronima, tudi tu imamo mašo šestkrat letno, potem je cerkev svete Trojice, tu imamo mašo štirikrat letno, in cerkev svetega Miklavža, kjer je pa trikrat letno sveta maša, spored maš po podružnicah, kakor tudi v župnijski cerkvi je objavljen tudi na naših spletnih straneh, na spletnih straneh župnije. Vse podružnice razen cerkve svetega Damjana so bile v ruševinah in so jih obnovili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, za kar ima zelo veliko zaslugo prejšnji župnik gospod Anton Štrancar. Pastoralni utrip te male župnije je živahen. Skupno s sodelavci se trudimo, da bi bilo bogoslužno življenje aktivno. Poleg rednega verouka in srečanja s starši učencev, povabimo kdaj pa kdaj tudi kakšnega predavatelja. Ker je pa župnija bolj majhna, vedno povabimo vernike, da se udeležijo raznih srečanj kot so adventni večeri v Vipavi ali pa postna srečanja v Ajdovščini. Skupno z župnijo Lozice, ki je v soupravi imamo biblični krožek. Da so bogoslužna srečanja lepa, se trudi dober pevski zbor, ki sodeluje pri nedeljskih mašah in praznikih. Za velikonočne praznike imajo gasilci, s katerimi tudi sicer zelo lepo sodelujemo, častno stražo pri Božjem grobu in verniki v velikonočni procesiji nosijo znamenja Kristusovega trpljenja. Tudi procesija Svetega Rešnjega Telesa je vedno lepo pripravljena. Jaz pri teh pripravah pravzaprav nimam nič skrbi, ker vse pripravijo verniki sami. Seveda ne smem pozabiti naših zvestih pritrkovalcev ali klenkarjev kot jim mi rečemo. Za vse večje praznike se potrudijo in vsi štirje zvonovi zapojo slavo v čast Bogu. In naši strežniki in strežnice, ki jih je kar trideset, so zvesti, če seveda ne pozabijo priti streči. Letos so imeli že četrtih oratorij, običajno se zbere okrog šestdeset otrok in tja do petnajst do osemnajst animatorjev. Moramo reči, da je zelo živahno, ker imamo hvala Bogu imamo za to tudi zelo lepe prostore. Vsako leto za nekaj dni poromamo v kakšno večje evropsko svetišče, potem enkrat poromamo na kakšno Božjo pot po Sloveniji, redno pa vsako leto romamo na prvo nedeljo v oktobru na Sveto Goro pri Gorici. Vsako leto se na zadnje sobote v januarju udeležimo pohoda od rojstne hiše pa do groba znanega duhovnika Matija Vrtovca, rojen je bil v Šmarjah na Vipavskem, župnik je bil dolgo let v Podnanosu, kjer je tudi pokopan.

IZ FARNE KRONIKE.

Po tem živahnem utripu, kakršen je sedajle, nekako že kar začutimo, da je to stara župnija, pogled v župnijsko kroniko, pa nam bo prav tako predstavil gospod Jurij Rosa.

Ja, najstarejše sledove cerkvene organizacije tukaj moremo iskati v povezavi seveda s Vipavo, ki je bila sedež obsežne pražupnije. Njene začetke lahko postavimo tam nekje v konec desetega oziroma začetek enajstega stoletja. Pomemben razlog za trditev o dolgih stoletjih krščanstva v našem kraju, imamo tudi v najstarejših pisnih omembah kraja, ki se imenuje po svetem Vidu, po doslej ugotovljenih podatkih sega prvotna omemba v leto 1274, ker je kapela svetega Hieronima na Nanosu, takrat še kot kapela omenjena, v arhivskem dokumentu iz leta 1360, nam pravzaprav tudi ta podatek daje neko osnovo o precej zgodnjem, izpričanem pojavu cerkvene organizacije pri nas. Tudi omembe duhovnikov v Šembidu segajo že v petnajsto stoletje, prav tako izsledki o stavbni zgodovini cerkve svetega Vida, leta 1573 je bila ustanovljena kaplanija, župnijske pravice pa so bile še vedno pridržane Vipavskim župnikom oziroma matični župniji, vse tja do leta 1785. Krstne knjige so samostojno začeli voditi vsaj od leta 1683, poročne in mrliške pa skoraj sto let kasneje, v času cerkvenih reform cesarja Jožefa 2 se je Šembidska duhovnija pričela postopoma osamosvajati. V leti 1785, šestinosemdeset je postala toliko samostojna, da je krajevni duhovnik imel nekako že vse župnikove pravice v neodvisnosti od Vipavskega župnika, ostale so le nekatere materialne obveznosti, no in potem v času francoske uprave, začetek 19. stoletja, je bil Šentviški kaplan imenovan za kurata, po letu 1820 pa je dobil naziv vikarja. Naše oltarno občestvo oziroma naša verska skupnost, da tako rečem, pa kot župnija pravno ni prav zelo, zelo stara, ker je bila povzdignjena v samostojno župnijo 1. oktobra 1890, tako da je v pravnem smislu župnija stara tam blizu sto dvajset let. Verjeten je bil v tem kraju obstoj redovne skupnosti, najbrž jezuitov, kar izpričujejo nekatera še živa imenovana dela vasi, kjer naj bi bil samostan, reče se mu mešija, torej po menihih, ali pa ledinsko ime za njihove zemljiške parcele, prav tako pa tudi več sledov njihove prisotnosti na bližnjih Lozicah. Zagotovo je pomembna tudi ustanovitev Marijine družbe, ki je v svojem času odigrala zelo pomembno vlogo za versko oblikovanje članic in članov ter tudi kulturno in narodno obrambno delovanje, zlasti v času pod fašizmom. Dekliška je bila ustanovljena 1908, za žene 1929, fantovska 1930. Imeli pa smo v naši župniji že 1911 tudi ustanovljen tretji red svetega Frančiška. Kaj bi še dodal? Mogoče v novejšem času ne smemo pozabiti obnovo in novo posvetitev treh skoraj do tal porušenih podružnic, kar so bili izjemno veliki dosežki prejšnjega župnika Štrancarja, ter župnijske in vaške skupnosti. Pa še kaj bi se našlo, recimo izgradnja in blagoslovitev novega župnijskega doma, ki smo ga dobili tudi s pomočjo države 1995. Odkritje in obnova ter predstavitev imenitnih stenskih poslikav iz konca 15. stoletja v starem gotskem prezbiteriju naše župnijske cerkve, ki so ena največjih umetnostnih dragocenosti svojega časa v slovenskem prostoru sploh, to je bilo leta 2003. Mogoče še nekaj o pomembnih ljudeh, gospod Matija Vrtovec je bil že omenjen, sijajen dušni pastir, osemintrideset let v Šembidu, zgodovinar, kemik, strokovni pisec, predvsem pa pospeševalec modernega kmetijstva in posebej še vinogradništva in kletarstva. Pa Stanko Premrl, duhovnik, eden najplodovitejših slovenskih glasbenikov, zlasti na področju cerkvene glasbe. Nosilec ključnih cerkvenih glasbenih funkcij, ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, vodja orglarske šole prav tam, urednik Cerkvenega glasbenika, odličen orgelski koncertant. Oba sta povezana s to znamenito zgodbo o slovenski Zdravljici, na kar smo še posebej ponosni. Namreč, Marija Vrtovec je dal pobudo za Prešernovo besedilo Zdravljice, Stanko Premrl je pa to njegovo čudovito besedilo in ta njegova skladba je danes naša slovenska državna himna. No, zelo na kratko še nekaj imen, Viktor Kopatin, jezuitski duhovnik, Janez Kovač, tukajšnji župnik z najdaljšim stažem, preko štirideset let, omenili smo že gospoda Štrancarja, prejšnjega župnika, izjemno zaslužnega, zlasti pri obnavljanju vseh naših svetišč in ostalih cerkvenih stavb in tako naprej, pa mislim, da ni več časa, da bi še koga naštevali.

(pesem) 

Pesem, ki smo jo pravkar slišali, je zapel vaš župnijski pevski zbor. Gospa Vida Fabčič, povejte nam malo o tem, kako deluje tako dober zbor?

V Podnanosu je pevska tradicija zelo močna, a kot povsod so tudi pri nas vzponi in padci. Ko sem se priženila v Podnanos sem takoj opazila, da ni otroškega pevskega zbora in tako sem ob podpori takratnega župnika Antona Štrancarja, pred enaindvajsetimi leti ustanovila otroški zbor. Po nekaj letih pa je prišlo do padca cerkvenega pevskega zbora in takrat obstoječi župnijski zbor je razpadel in tako smo bili mladinski zbor hitro postavljeni pred dejstvo, da prepevamo vsako nedeljo pri sveti maši. Z leti seveda se naša kvaliteta izboljšuje, širi se repertoar naših pesmi, pa tudi številčnost, saj v Podnanosu mladi res radi prepevajo. In tako imamo pevski zborček malčkov od treh do petih let, ki jih je okrog osemnajst, potem je tu otroški zbor, ki šteje približno štirideset članov in je, zajema od prvega do osmega razreda osnovne šole in seveda mešani mladinski pevski zbor, katerega smo letos praznovali oziroma v preteklem letu dvajset letnico delovanja in v tem primeru tudi izdali svojo zgoščenko. Ker pa je v Podnanosu rojen duhovnik, organist in skladatelj, seveda tudi skladatelj slovenske himne, Stanko Premrl, smo si po njem nadeli ime in smo na to zelo ponosni. V našem zboru prepevamo različne zvrsti cerkvene glasbe. Ker so to mladi, moramo z mojo desno roko, organistko Erno Andlovec, ki mi vsa ta leta stoji ob strani in korepetira, zbiramo take pesmi, da so malo za starejše poslušalce, malo tudi pa za mlade duše, tako da imamo tudi mladinske pesmi, seveda pa radi prepevamo tudi ljudske pesmi in v takih primerih so verniki v cerkvi še posebej navdušeni in pritegnejo. Mladi seveda radi pohajajo in seveda tudi jaz, ki sem njihova zborovodkinja, saj sem se navzela po njih te navade, zato se radi udeležujemo kakšnih vabil, radi pa tudi poromamo v druge kraje, Pred desetimi leti smo poromali do svetega očeta v Rim in si seveda Rim tudi ogledali. Pred petimi leti smo se odzvali vabilu naših zdomcev v Stuttgartu, letos pa smo bili v Švici. Mislim, da vsa ta naša potovanja še bolje povežejo naš zbor. Udeležujemo se raznih slovesnosti, seveda predvsem cerkvenih, ker smo prvo in glavno cerkveni pevski zbor. Zelo smo ponosni, ko smo se pred leti udeležili Karitasove prireditve Klica dobrote v Celju, tam smo bili z obema zboroma, otroškim in mladinskim in mislim, da nam je to pustilo neizbrisen pečat. Drugače pa se poskušamo čim bolj vključevati v dihanje župnije. Tako vsako leto prvo nedeljo v oktobru skupaj z župljani poromamo na Sveto Goro in tam sodelujemo s pesmijo. Otroški zbor v času svetih treh kraljev, to je seveda po novem letu, obišče prav vsako hišo v naši župniji in dejansko romamo kot koledniki in prepevamo po celi župniji in zbiramo darove, ki jih potem darujemo v misijone. Hvaležni pa smo vsem župljanom, ki nam stojijo ob stran in seveda našemu župniku Dominiku Brusu, ki nas predvsem podpira. In z njegovo pomočjo in našim sodelovanjem je res bogoslužje polno in močno, tako kot naj bi bilo vedno.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Ob tako dobrem mladem zboru gotovo ni skrbi za lepo bogoslužje, sigurno pa si za ta namen trudijo tudi še druge skupine. Gospa Branka Suša?

Pri bogoslužju je pomembno tudi, da sodelujejo verniki in pri nas imamo to organizirano tudi z bralci beril in pripravo svetih maš, tako da gospodu župniku pomagamo pri prvi in pri drugi maši. Lepo pa je pri bogoslužju, da je cerkev tudi lepo okrašena, za to imamo tudi veliko ljudi vključenih v krašenje cerkve in čiščenje cerkve, ob praznikih, Veliki noči, ob šagri in Božiču pa priskoči cela župnija, da počisti cerkev, da je ta še lepša za to praznovanje.

Pri bogoslužju vsekakor veliko pripomorejo ministranti, pa tudi dekleta, ministrantke, ki so pri nas vključene že vrsto let. Občasno, predvsem pred prazniki imajo strežniške vaje, predvsem pa velja pravilo, da starejši učijo mlajše in jim pomagajo. V Božičnem času si gredo vsako leto z gospodom župnikom ogledati jaslice po drugih župnijah. Takšno je delovanje naših strežnikov, ki zelo pripomorejo k bogatejšemu bogoslužju.

Tu smo zdaj zvedeli nekaj o mladih. Kako pa druge skupine, kako jih nagovarjate, kako se jim približate? Imate mogoče zakonsko skupino, gospa Suša?

V naši župniji nimamo zakonske skupine, imamo pa nekaj zakonskih parov, ki se udeležujejo zakonskih skupin v sosednjih župnijah.

Je pa pri vas kar močna Karitas?

Pri nas je Karitas močna, delujemo že več kot petnajst let, smo medžupnijska Karitas, Podnanos, Lozice. Začeli pa smo tako, bili smo prej misijonska skupina, ki je še vedno v Podnanosu in ko so prišli prvi begunci z Bosne in Hercegovine v center v Ajdovščini, se je pokazala potreba, da ustanovimo Karitas tudi mi v naši župniji. Takrat smo kar avtomatsko razdelili misijonsko skupino, tako da je ostala misijonska skupina in župnijska Karitas. Do sedaj pa smo pridobili še nekaj članov, tako da nas je v naši župniji trenutno enajst. Delujemo tako, da sodelujemo z dekanijsko Karitas, se udeležujemo vseh akcij škofijske in slovenske Karitas, v župniji pa iščemo primere in ljudi, ki so prišli v stisko, in jim pomagamo s pomočjo paketov hrane, ki jo prejmemo na dekanijski Karitas, ker pa ni vedno samo materialna stiska, pokažejo se tudi drugačne stiske, v tem primeru pa ljudi napotimo naprej, kjer dobijo pomoč, da rešijo svoje probleme. V župniji tudi posvečamo pozornost našim ostarelim, bolnim in osamljenim, s tem, da jih vsako leto ob Veliki noči in Božiču obiščemo na domu in enkrat letno pripravimo sveto mašo zanje z družabnim srečanjem. S tem obiščemo približno sto ljudi in tudi k maši se jih odzove precej in so zelo zadovoljni. Sodelavci župnijske Karitas skrbimo za osebno rast na tak način, da za vsak prvi ponedeljek udeležimo srečanja dekanijske Karitas, tam imamo vsakokrat eno od duhovnih in oblikovalnih tem, katera nam pomaga spoznavati sebe v vlogi sodelavca. Udeležujemo se duhovnih obnov za sodelavce v Vipavskem Križu, vsako leto se kdo udeleži seminarja, ki ga organizira slovenska Karitas v Postojni. Družimo se z ostalimi sodelavci na romarskih dnevih, kateri so obogateni z aktualnimi predavanji.

Torej, k župnijskemu življenju pa verjetno veliko prispeva tudi molitev. Tudi molitvenih skupin imate v Šembidu kar nekaj. Pa morda še par besed o tem, gospa Branka. V župniji deluje že več let družba živega rožnega venca. Imamo devet rož, to je sto osemdeset ljudi, ki jih povezuje molitev, vsakodnevna molitev ene desetke rožnega venca. Obenem smo vsi člani te rož, tudi člani apostolstva svetega Cirila in Metoda in molimo za edinost kristjanov. Imamo tudi Frančiškovo družino, kot je omenil že pred mano gospod Rosa, ki ima srečanje vsako prvo sredo v mesecu. Namen družine je molitev in živeti v duhu svetega Frančiška, to je skromnost, dobrota in spokornost.

Gospa Vida Fabčič, Vas bom pa vprašala nekaj o pritrkovalcih. Ravno pritrkovalci so značilnost za Slovenijo, vendar se z njimi ne more pohvaliti vsaka župnija, Šembid se lahko.

Ja, tudi pri nas imamo ko jim rečemo po domače kar klenkarji, saj je pritrkovalstvo v zgornji Vipavski dolini že od nekdaj razširjeno in cenjeno. Ker iz bližnjih Goč izhaja zelo znan slovenski zvonoslovec Ivan Mrcina, ki je komponiral več zvonarskih viž in v našem zvoniku svetega Vida, kot je že povedal gospod župnik, so štirje zvonovi, iz katerih naši pritrkovalci za vse večje praznike izvabijo melodije in nam obogatijo praznične dni in samo bogoslužje.     

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Gotovo je v župniji, kot je župnija svetega Vida, marsikaj takega, za kar ste lahko Bogu hvaležni, katere bi bile tiste stvari, ki bi jih Vi posebej podčrtali? Gospod Dominik Brus?

Ja, jaz mislim, da je veliko takega za kar moramo biti Bogu hvaležni, kajti od njega prihaja vsak dober dar. Mi se nimamo kaj posebno hvaliti. Kar je dobrega prihaja od Boga, in če bomo odpirali svoja srca Božji milosti, bo tudi k nam prišlo vedno več lepega. Gotovo je veliko takega za kar sem Bogu hvaležen. Že prejšnji župnik, gospod Anton Štrancar, ker sem ga nasledil že v Tolminu, pred štirimi leti v Podnanosu, se je veliko trudil, da je pritegnil ljudi k sodelovanju in molitvi. Tu je tudi živi rožni venec, Frančiškova družina, pa kar trije pevski zbori, kar je bilo že vse povedano. Veliko mi pri delu, pastoralnem in gospodarskem pomaga župnijski pastoralni svet, vseh članov župnijskega pastoralnega sveta je dvaindvajset, srečamo pa se nekajkrat na leto. V tem sta zelo aktivna liturgični svet, ki se večkrat dobimo, da se pogovorimo, kako bi organizirali razne praznike, razne slovesnosti, potem pa drugi odbor je gospodarski, kjer se pa trudimo za gospodarski napredek župnije, ob popravilu, pa obnovo, pa vzdrževanje raznih objektov v župniji, ki jih ni tako malo. Za verski tisk poskrbimo tako, da je skupina šestih ljudi, ki vsak teden raznesejo časopise po domovih, Družine, Ognjišča ali karkoli tega pridejo, zvesto, ko pripelje Družine, v petek zjutraj pridejo in odnesejo po svojih domovih, tako da lahko rečemo, da je dostava na dom. Ja, to so potem še razne skupine, ki brez mene skrbijo za lepoto cerkve in bogoslužja, od tistih, ki krasijo in čistijo cerkev, pa preko voditeljev molitve med mašo, pred mašo, pa do bralcev beril. Ne samo ob nedeljah, ampak vsak dan. Hvaležen sem Bogu za skrite duše, ki se trudijo za stvari, ki se ne vidijo pa je vedno vse lepo urejeno. Recimo, vsako nedeljo zjutraj, ko pridem v cerkev, je na kelihu in na vrčkih svež prtiček. Tega nihče ne vidi, vendar tudi za to delo mora biti nekdo, ki dela tiho, skrito, ne da bi pričakoval karkoli. Za to naj bo res Bogu velika hvala.

Podobno vprašanje še za vse vas, pa bi morda začeli z Vami, gospa Vida Fabčič.

Jaz sem zelo hvaležna Bogu, da mi je po ne vem kakšnih potih, ljubezenskih v tem primeru, pripeljal prav v Podnanos. Če mi je že dal to milost in dar, da imam rada otroke, da čutim z glasbo, sem mu izredno hvaležna, da me je dal v tako faro, kjer sem lahko uporabila te svoje talente in delam z otroki in z mladino, ki jih imam zelo, zelo rada.

Gospod Jurij Rosa.

Ja, jaz bi pa izrazil zahvalo Bogu mogoče predvsem v tem, da živim v takem kraju, kjer so naši predniki, govorim kot zgodovinar in tudi kot vernik, poskrbeli za tako bogato zgodovinsko, versko in kulturno dediščino, ki jo danes občudujemo ne samo mi, ampak tudi mnogi drugi ljudje, ki prihajajo k nam. Omenim pa, ker sem član bogoslužne skupine in mi je sveto bogoslužje zelo pri srcu, bi rekel tudi to, da moramo biti hvaležni Bogu, da imamo toliko bogoslužnih sodelavcev, ki poskrbijo za tisto, kar je v cerkvi najvažnejše, to je sveto bogoslužje, ki je vir in vrhunec, h kateremu teži dejavnost Cerkve in izvira vsa njena moč.

Še gospa Branka Suša.

Jaz sem pa vesela, da sem bila krščena v cerkvi svetega Vida, živim pod okriljem njegovega zvona in vesela sem, da živim v taki župniji, ko je potreba, da smo vsi pripravljeni, da stopimo skupaj, mi in vsa društva, ki delujejo v naši župniji. Jih ni malo. Smo pripravljeni, da pomagamo en drugemu, da gre lepše naprej.

Vsem štirim hvala za ta pogovor in preden se zares poslovimo, kot po navadi še priporočilo vašemu nebeškemu zavetniku. Sveti Vid.

Prosi za nas.     

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.