ŽUPNIJA LOZICE (11)

1. del

2. del

ŽUPNIJA LOZICE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Lozice. Z mano v našem koprskem studiu so zato tamkajšnji župnik gospod Dominik Brus in dva njegova sodelavca, Mojca Vrtič in Marko Nabergoj. Lep pozdrav vsem trem.

Pozdravljeni. Dober dan.

Gospod Marko Nabergoj, povejte, kje je pravzaprav ta kraj, kakšen je, opišite ga.

No, župnija Lozice je ena manjših župnij Vipavske dekanije, nahaja se na skrajnem jugu vzhodu Vipavske doline, pod okriljem Nanosa na eni strani in na drugi strani pa se nahajajo vinorodna Vipavska Brda. Smo majhna župnija, ki štejemo dvesto osemdeset duš. Župnija Lozice je sestavljena iz vasi: Podgriž in Lozice, ki sta v vipavski občini, Otošče so pa zelo majhna vasica, pa sodi v občino Divača in že bolj tangira na kras. Župnija Lozice je samostojna že od leta 1892 in je samostojna še danes, čeprav je upravljana iz Podnanosa. Imamo bogato versko življenje in smo tudi tako lepo živahno občestvo, ki smo precej združeni. Zadnji duhovnik, ki je še bival na Lozicah je bil Albert Metlikovec, je bil na Lozicah do leta devetinštirideset. Tudi že pred samostojnostjo župnije je bilo bogato versko življenje na Lozicah, o tem pričajo objekti, sakralni objekti. Najstarejša cerkvica Marije Magdalene v Otoščah nosi častitljivo letnico 1496, za njo je bila zgrajena majhna cerkvica Božjega groba v 16. stoletju. Zanimivo je, da je danes obnovljena in da je Božji grob ločen od župnijske cerkve, kar je redkost v slovenskem merilu. Potem je pa še župnijska cerkev iz 17. stoletja, ki je bila sprva posvečena svetemu Gotardu in šele kasneje pod vplivom jezuitov, ki so bili v takratnem sosednjem Šentvidu, je dobila novega farnega zavetnika svetega Frančiška Ksaverja. Vse te cerkvice so bile v zadnjih dvajsetih letih popolnoma obnovljene.

Tako pravite, da je Božji grob ločen od župnijske cerkve. Kaj to pomeni v recimo tem verskem življenju, a to na kak način pokažete, živite tudi na ta način?

Ja, božji grob nekako pride v poštev in je v uporabi pretežno v času velikonočnih praznikov in ima pač to funkcijo tudi Božjega groba, ne, potekajo procesije do njega, tudi v času svetega Rešnjega telesa potekajo praznovanja do Božjega groba, tako da je v uporabi, je pa to majhna cerkvica, nekako kapela in no, je zelo lepa, kamnita, pokrita je s škrlmi kakor tudi župnijska cerkev, to je tudi kakor ena taka naša posebnost ali pa zanimivost, no tako.

To se pravi, da verjetno pri vas, gospod župnik, sveto tridnevje poteka tudi zaradi tega malček drugače kot po drugih župnijah pri nas.

Ja, ja, to je zanimivo, ker kje prej po drugih župnijah je dostikrat vse v isti cerkvi, tu pa na veliki četrtek lepo prinesemo Najsvetejše v Božji Grob v procesiji, potem na Veliki petek gremo iskati Najsvetejše tja in na Velikonočno vigilijo potem začnemo z alelujo pri Božjem grobu, ko duhovnik prinese Najsvetejše. In od tam gre procesija skozi vas in nazaj v cerkev.

Mogoče, da bi si lažje predstavljali, kakšna je razdalja, koliko je to poti.

No, med cerkvijo, župnijsko in Božjim grobom je samo cesta vmes. To se pravi dobrih deset, petnajst metrov. Drugače pa med tristo metrov, kaj takega je pa procesija, morda je še malo več.

O župnijskem zavetniku pa nam bo spregovorila gospa Mojca.

Ja, torej župnijski zavetnik je sveti Frančišek Ksaverji, se pravi jezuitskega reda, on je prvi jezuitski misijonar, zanimivo je, da je deloval v Indiji, na Japonskem in močno si je želel priti na Kitajsko, vendar do tja ni uspel, ker tretjega decembra je umrl in takrat praznujemo tudi mi pač farnega zavetnika.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Potem ko smo vsaj na kratko spoznali kraj in župnijo Vas vprašam, gospod Dominik Brus, kakšna je župnija Lozice v vaših očeh?

Ja, kot že rečeno so Lozice majhna župnija, prva v zgornji Vipavski dolini, če gremo, če se spustimo z Razdrtega navzdol. Včasih je bilo precej več ljudi v župniji, sedaj jih je malo manj, sedaj naj bi jih bilo približno dvesto osemdeset prebivalcev, od tega jih pa redno obiskuje nedeljsko mašo okrog devetdeset, kakšno nedeljo kakšen več, drugo nedeljo manj, pa vendar, devetdeset je ena taka številka nekje povprečna, to je, če gledamo v procentu, kar precej več kakor kakšne druge župnije. Potem pa tudi otrok je še kar nekaj, k verouku jih hodi na Lozicah oziroma ja, sedemindvajset otrok, prvih pet razredov obiskuje verouk v Podnanosu, skupaj z otroki, ker hodijo tja tudi v šolo. Višji razredi hodijo v šolo pa v Vipavo in zmeraj imajo verouk pa kar na Lozicah, imamo lepo v dveh skupinah. Pa o podružničnih cerkvah je bilo že rečeno, so bile, obnovljene so bile pred leti, ko je bil za župnika gospod Štrancar, ki je zelo zavzel za cerkev Marije Magdalene, za Božji grob, pa tudi za župnijsko cerkev, pa tudi župnišče, je bila streha obnovljena, okna pa te stvari, tako da je moramo reči tudi, da je lepo in v Božjem grobu se zbiramo tudi za šmarnice, ker je majhna cerkvica, ni veliko ljudi, tako da je prav lepo zbiranje. Lahko rečem, da kljub temu, da je župnija majhna, da je versko življenje in sodelovanje kar lepo, kar dobro, jaz jih vedno spodbujam, pravim tako: Dokler, bodite zavzeti, dokler boste sodelovali in delali, se trudili, do takrat bo gotovo župnija tudi ostala, saj veste, da majhne župnije, ker je vedno manj duhovnikov, se zgodi, da je marsikatera ukinjena, jaz pa jih spodbujam in mislim, da se ljudje tega zavedajo, da to tudi še bolj, še raje sodelujejo. Veliko je pa sicer tudi takih stvari, ki jih imamo v sodelovanju z župnijo Podnanos, recimo kakšna večja srečanja, tudi kakšno predavanje kdaj, seveda marsikaj bi se dalo še izboljšati, pomembno pa je, da se ljudje čutijo med seboj povezane, povezane v župnijo, ne, povezane v raznih skupnostih, tako kot tudi recimo v molitveni, če smemo temu reči molitvena skupina, bratovščina živega rožnega venca, jih je dvajset v eni roži, a ne, in kar lepo vse odmolijo, ne, tako da sej ker prav molitev je tista, ki naredi to kar se ne vidi tisto veliko in lepo.

(pesem)

Tako, potem ko smo spoznali tudi pogled vašega domačega župnika na vašo župnijo, pa mogoče pokukamo še v farno kroniko. Gospa Mojca, Vi jo poznate pobližje, pa Vas prosim, da nam kar predstavite, kateri so tisti najbolj zanimivi dogodki, pa tudi ljudje povezani z vašo župnijo.

Ja, torej, ob ustanovitvi je naša župnija štela preko šeststo ljudi, nato pa se je število začelo manjšati, zdaj podatek iz leta 1971 pravi, da naj bi jih bilo okrog tristo enaindvajset, eden izmed pomembnejših vzrokov vpadanja števila prebivalstva na Lozicah so tudi žrtve v vojni, namreč kakor marsikatera primorska vas, so tudi Lozice žrtvovale precej svojih ljudi v obeh vojnah, samo v drugi vojni recimo je padlo kar sedemindvajset prebivalcev. Drugi pomemben vzroka, pa je tudi množično izseljevanje. Pred prvo svetovno vojno so se izseljevali v severno Ameriko, potem kasneje pa predvsem v Argentino. Našim ljudem je bilo zlasti po letu 1918 zelo hudo, ker takrat so v naše kraje prišli Italijani in uvedli strog režim in začeli so z raznarodovalnimi ukrepi, v cerkvah tudi je bil prepovedan slovenski jezik, tako da so kar težke čase doživljali in eden izmed Loziških izseljencev, gospod Franc Mislej, ki je zapustil rodno vas leta 1928 pravi dobesedno, se pravi, da tisti dan ko so se poslavljali od staršev, bratov, sester, sorodnikov, sosedov in prijateljev, je bila nedelja, triindvajseti september 1928. Solze so nam tekle po licih, prevevala nas je misel, da vidimo njih in rojstvo vas poslednjič. Vsi smo bili polni upanja v bodočnost. Nas tam daleč v Argentini res čaka sreča? Pred Peliconovo gostilno nas je čakal avtobus, štirinajst nas je bilo, ki smo se takrat odločili za skupno pot v svet. Enajst fantov in tri dekleta. Iz Lozic v Vipavski dolini so bili štirje fantje in dve dekleti, ostali so bili iz Podnanosa, starejši občani na našem področju so v bistvu doživeli kar štiri države: najprej Avstro Ogrska, potem je sledila Italija, Jugoslavija in zdaj nenazadnje Slovenija. Od ustanovitve župnije pa do sedaj se je zvrstilo dvajset župnikov in upraviteljev in zdaj v zadnjih letih so oziroma bi omenila predvsem Milan Peternel, Boris Čibej, Anton Štrancar, Andrej Volk in sedanji župnik, gospod Dominik Brus. Leta 1986 je prevzel upravljanje Lozic monsignor Anton Štrancar in kot je bilo že rečeno, v njegovem času je bilo pospešeno obnavljanje cerkvenih objektov, obnovil je in popolnoma iz ruševine rešil cerkev Marije Magdalene, takrat jo je blagoslovil škof Metod Pirih in ob tej priložnosti smo imeli v tej cerkvici tudi birmo. Tukaj dva prisotna sva šla tudi takrat k birmi, enajst birmancev nas je bilo. Podružnična cerkev svete Marije Magdalene spada med starejše na Vipavskem in pri obnovi cerkve kot zanimivost nas je po svojih močeh pomagalo tudi nekaj otrok, naš prispevek pa je bil priprava armature za ograjevanje oziroma vezanje košev, in moram reči, da izkušnja, ki pušča zelo prijetne spomine. V cerkvi Marije Magdalene visi na steni tudi lesen križ s Kristusom iz 19. stoletja, ki ga je za to priložnost obnovila domačinka Francka Meden, ona je obnovila tudi več umetniških izdelkov v župniji, med drugim kip Srca Jezusovega, slike na cerkvenih zastavah, križev pot v župnijski cerkvi in Božji grob v Podnanosu. Potem v času službovanja gospoda Štrancarja je bil tudi obnovljen kot že rečeno Božji grob, do, s tem pač, ko ga je blagoslovil koprski škof Metod Pirih, je dobil spet prvotni verski pomen, do takrat je na žalost, pač služil ta Božji grob kot prostor za cerkveno shrambo, celo vojaško skladišče in ta objekt smo vaščani dolgo uporabljali tudi kot avtobusno čakalnico, zbiralnico mleka in pa v druge posvetne namene. V notranjščini visita zelo lepi sliki in sicer jih je naredil Tomaž Perko. Gospod Anton Štrancar, ko že rečeno, je obnovil cerkve in Marije Magdalene in Božjega groba, vendar vse to ne bi šlo brez zelo velikodušnih prispevkov ene največjih dobrotnic naše župnije, pokojne Terezije Trošt. S svojimi prispevki je pripomogla k dragoceni prenovi v župniji in tako zaznamovala podobo naše vasi s katero se zelo radi ponašamo. Leta 1996 pa je gospod Štrancar dobil duhovnega pomočnika, gospoda Andreja Volka, ki je tudi zaslužen za določene stvari v naši župniji, o katerih bo pa potem več še Marko spregovoril. 2005 pa sta se gospod Štrancar in gospod Andrej Volk poslovila od nas in na tem mestu bi jaz tudi poudarila, kako pomembno je delovanje duhovnika za župnijo. Po odhodu duhovnika, župnika ostanejo za njim tako vidne kot nevidne sledi njihovega dela oziroma njegovega dela, prizadevanja in truda in konkretno v naši vasi, se pravi v naši cerkvi je bilo ob naših nedeljskih bogoslužjih prisotna molitev za duhovne poklice in mogoče smo prav z njo izprosili nov duhovni poklic, ki je zorel med nami.

IZ FARNE KRONIKE.

Torej, kot že rečeno, po odhodu gospoda Štrancarja in gospoda Andreja Volka je potem prišel gospod Dominik Brus in njegova prva zelo veliko naloga je bila priprava na organizacijo nove maše. Leta 2006 smo namreč po stodvainpetdesetih letih dočakali novo mašo patra Mirana Žvanuta, njegovega posvečenja v diakona se je v Dublinu na Irskem, kjer je študiral poleg domačih, gospoda Dominika Brusa, gospoda Andreja Volka in gospoda Bogomirja Trošta udeležila kar velika skupina sovaščanov. Na Irsko so iz Brnika ti sovaščani odleteli v četrtek, njegovi domači pa so odšli v petek in ko je skupina domačih prečkala v petek carino na Brniku, se je carinik ozrl na enega izmed njih in ga prijazno vprašal, a je na Lozicah sploh ostalo še kaj ljudi? Očitno je četrtkova skupina kar močan pečat pustila na cariniku, navdušenje nad velikim številom sovaščanov na Irskem je izrazil tudi takratni slovenski veleposlanik, ki se je tudi udeležil tega posvečenja, to je gospod Franc Mikša, se pravi veleposlanik na Irskem in vsem prisotnim je ob koncu namenil tudi nekaj besed. Po tem diakonskem posvečenju je pomemben datum devetindvajseti šesti, ko je potekalo v Logu pri Vipavi duhovniško posvečenje in devetega julija dva tisoč šest smo vaščani dočakali mogočno pesem namenjeno našemu rojaku: Novomašnik bod' pozdravljen. Pod vodstvom gospoda oziroma profesorja Andreja Volka in organistke Erne Andlovec iz Podnanosa so glasovi izbrani posebej za to priložnost tudi iz sosednje Šembijske župnije pospremili jezuita, novomašnika k daritvenem oltarju. Jaz bi tukaj omenila tudi, da je med somaševalci bil prisoten kardinal Tomaž Špidlik in ta je prišel v spremstvu novomašnega pridigarja patra Marka Rupnika. Slednji, torej pater Marko Rupnik je tudi avtor plašča, ki so ga vaščani podarili novomašniku. Velike slovesnosti terjajo veliko priprav in zares koliko dela je bilo vloženega za izvedbo nove maše na prostem vedo predvsem požrtvovalni sovaščani, požrtvovalni sosedje, domači župnik in kar nekaj vaščanov iz omenjene Šembijske župnije. Župljane so hkrati priprave na ta res velik dogodek močno povezale med seboj in teden pred novo mašo, ko so potekale priprave na slovesnost, je bilo srečevanje na prireditvenem prostoru eno tako posebno doživetje. Ob priložnosti nove maše in praznovanju petstoletnice rojstva svetega Frančiška Ksaverija, so župnija Lozice, skupnost krščanskega življenja, slovenski jezuiti ter društvo Zdravljica iz Lozic organizirali na dan pred novo mašo romanje, ki je potekalo izpred farne cerkve v Vipavi na Lozice, kjer je bilo potem sprejem novomašnika in istega leta, konec, se pravi tretjega decembra pa prav na dan farnega zavetnika je bila tudi na Lozicah posebna slovesnost, slovenski jezuiti so namreč sklenili praznovanje ob jubilejnem letu ob spominu na petsto obletnico rojstva svetega Frančiška Ksaverja in blaženega Petra Fabra ter štiristopetdeseto obletnico smrti svetega Ignacija Lojolskega. Ti trije so bili namreč prvi jezuiti in zelo veliki prijatelji ter goreči apostoli. Slovesno mašo je takrat tudi daroval gospod škof, koprski škof Metod Pirih, ob njem je somaševal takratni provincial jezuitov in sicer pater Janez Poljanšek, sedanji župnik gospod Dominik Brus, prejšnji župnik monsignor Štrancar ter še drugih sedem jezuitov med katerimi je bil tudi loziški novomašnik pater Miran Žvanut. Jubilejno leto je potekalo pod geslom Goreči v duhu. Škof Pirih je med mašo blagoslovil tudi novo cerkvene zastave, ki smo jih dobili in sicer tri, ena je v čast svetemu Frančišku Ksaverju, potem ena svetemu Jožefu in ena svetemu Antonu. In ob tej priložnosti smo izdali tudi drobno knjižico z naslovom Pod varstvom svetega Frančiška Ksaverja, župnija Lozice v času in podobah. Na šestdesetih straneh so podatki o župniji, o njeni zgodovini, sedanjosti ter duhovni in pa kulturni dediščini. Knjižica je obogatena tudi s slikovnimi prilogami. Ob sodelovanju župnije Lozice jo je izdal jezuitski župnijski zavod Dravlje v Ljubljani. In v štirih letih smo tako natisnili tri knjižice ter zbirko razglednic z vaškimi motivi. Čeprav smo majhna župnija, se lahko pohvalimo tudi s tem, da smo imeli v župniji tri redovnice in pa dva duhovnika. Mogoče bi pa omenila še, tako kot zanimivost, da smo kot vas leta 2008 sodelovali tudi na tradicionalnem taboru Slovencev po svetu, ki ga organizira izseljensko društvo Slovenija v svetu. Namreč govorili smo o tem, torej predavanje je potekalo o tem, kako so se praznile naše vasi, torej kako se je konkretno naša vas praznila med obema vojnama in povod za to predavanje je bil pohod, majski pohod, ki smo ga pripravili spet v okviru društva Zdravljica po poteh naših prednikov. Preko štirideset pohodnikov namreč nas je šlo peš iz Lozic v približno petintrideset kilometrov oddaljen Trst. In s tem pohodom smo nekako obeležili spomin na vse tiste, ki jim je Trst nudil možnost preživetja in tiste, ki jim je bil odskočna deska v boljše življenje, boljše seveda v navednicah, ne. Pohodniki smo se zbrali, kot zanimivost, pred Peliconovo domačijo, prav na mestu, kjer se je pred osemdesetimi leti skupina šestih Lozičanov poslednjič poslovila od svojih domačih in med njimi je bil tudi na začetku omenjeni gospod Franc Mislej.

(pesem)

Ko smo tako spoznali zgodovino župnije Lozice in iz pripovedovanja gospe Mojce izvedeli, kako znajo Lozičani stopiti skupaj kadar je treba kaj pripraviti, je prav, da se zdaj pogovorimo še o tem, kako si pa vsak dan prizadevate za živ utrip vaše župnije. Gospod Marko, mogoče predstavite najprej skupine, ki so takole najbolj dejavne.

Ja, čeprav smo tako majhni, pravzaprav imamo kar lepo število takih skupin, ki delujejo in kažejo živost župnije. Ena taka tiha skupina je biblična skupina Lozice, njeni zametki segajo v leto 2006, ko je gospod profesor Andrej Volk, župnijski upravitelj zbral bralke beril in jim razlagal posamezne odlomke iz Svetega pisma, že v naslednjem letu je tudi skupina bila formalno ustanovljena in se je začelo obravnavati zgradbo Svetega pisma, potem Novo zavezo, bolj poglobljeno evangelij in Pavlova pisma, kasneje pa tudi posamezne knjige Stare zaveze, posvečali smo se branju in molitvi Božje Besede. Preučevanje dogodkov, zgodovinskih razmer, njihov pač ozadju posameznih dogodkov, predvsem pa smo dajali poudarek sporočilo za današnji čas. Smo se pa potem tudi nekako ob prihodu gospoda Dominika mogoče malo bolj odprli tudi navzven, dvakrat smo organizirali celo ogled dveh filmov, enkrat o Mojzesu, enkrat v letu apostola Pavla 2007 tudi seveda o tem posebnem apostolu Pavlu, organiziralo se je tudi predavanje škofa Jurija Bizjaka Sveto pismo je kakor čreda. Posebno doživetje je bilo potovanje skrinje Božje Besede po domovih, posebna doživetja so ljudje doživljali, vsi so svoje občutke tudi zabeležili in je bilo res lepo to prečitati, kar je bilo zbrano, no. In organizirali smo tudi svetopisemsko razstavo ob letu Svetega pisma. Tako zelo bogato. Sodelovali so otroci, sodelovali so odrasli. Predstavili smo vse knjige ob sliki in besedi, imeli smo od Trubarjevega Svetega pisma prevoda do Dalmatinovega. Potem smo imeli tudi domače Sveto pismo v Bohoričici, ki smo jih zbrali v vasi in tako ras lepo zbirko in razstavo smo naredili. No, skupina je nekako dvanajst nas je in plus gospod trinajst, tako, smo kar simbolno ne, smo zbrani, tako, kadar smo vsi skupaj, živimo res eno tako preprosto življenje in zelo mirno in lepo. Toliko bi bilo o biblični skupini Lozice.

Ahm. Kako je pa s pevci v Lozicah?

V Vipavski dolini je petje doma, ne. To je, je pa tako, da v zadnjem času pojejo na Lozicah ženske, moški ne pojejo, ne, in imamo že deset let cerkveni pevski zbor, ženski, ki ga je tudi ustanovil gospod Andrej Volk in je zelo ena zelo živahnih skupin je to, ni tako tiha, kakor sem prej omenil biblična. Ta je zelo živahna, pestra skupina, skrbijo vsako nedeljo, da imamo res lepo, bogato bogoslužje. Okrog petnajst je teh pevk, organistko imamo sposojeno iz Podnanosa, Erno Andlovec, ki pride ob večjih praznikih v Lozice. Petje je bilo že prej doma tukaj, po ustanovitvi župnije je bil ta pravo moški pevski zbor, potem je bil mešani, poznano je, da v začetku 20. stoletja so bile kar tri organistke v vasi, po drugi svetovni vojni je pa to malo upadlo, smo bili celo prav brez petja in zdaj komaj občutimo, kakšna razlika je, ali imamo pete maše, ali pa prej, ko se še dobro spomnim, ko tega ni bilo, ne. Smo pa zmeraj dobili tudi pomoč, če smo jo rabili, tudi iz Podnanosa, tudi Peter Vidrih nam je prišel pomagat kot organist, pa tudi pevci, če smo rabili za kakšne priložnosti so bili tudi zmeraj pripravljeni nam posoditi kakšen glas. Zdaj pa imamo ženski pevski zbor zelo aktiven, zelo živahen in zelo zagnan.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Ahm. Poleg tega pa Lozice ohranjajo tudi lep slovenski običaj pritrkovanja. Mogoče še o tem kakšna beseda.

Ja, pritrkovanje, to je en res poseben običaj, ki ga pa na Lozicah gojimo tudi deset let nekako, kakor je treba, tako kot skupinsko nima take tradicije, neki poskusi posameznikov so bili že prej, ampak zopet nas je tukaj Andrej Volk priučil, zdaj je tukaj ena skupina petih fantov, med petintrideset in štirideset let, ki so zelo vztrajni, no, in v glavnem se klenka za te, pritrkuje, klenka, mi rečemo klenka za največje praznike, cerkvene, za farnega zavetnika, kadar se odpravimo na kakšen naš pohod ali pa romanje, da je za zagon, zatolčemo eno tako, tako da je eno posebno življenje, no. Imamo tri zvonove, eden je star, dva sta pa nova iz leta štiriindevetdeset, tako da sedanje tri zvonove se da, vsaka vojna nam je pa dva zvonova vzela, tako da, ampak smo jih zmeraj prinesli nazaj gor. Zvonovi imajo svojo veliko simbolno vrednost, ne, so nekako simbol med zemljo in nebom in tukaj brnijo in tako se tisti, ki pritrkujemo včasih počutimo v turnu noter, da smo malo odmaknjeni, ko se, kadar zaidemo v ta svet, ko poklenkamo te melodije in ta ritem, se tudi malo odmaknemo in se malo dvignemo od tal. No, tako, tudi ta skupina je ena bolj glasnih.

Tako, ko smo zdaj slišali nekaj o teh skupinah fantov in odraslih, mogoče pa še kakšna beseda, kaj pa počnejo v župniji Lozice mladi. Mogoče gospod župnik?

Ja, mladih pa pravzaprav ni veliko, ker tudi grejo ven. Tudi to je dostikrat, če grejo recimo ven študirat, potem dostikrat se zgodi, da potem ostanejo v tujini bi rekli mi, ne, v Ljubljani ali pa v drugih krajih, čeprav tudi mlade imamo. Imamo kakšnega, ki je navdušen, zagnan, ki bo peljal stvari naprej, jaz mislim, da bo, ja.

In otroci? Otroke pa imate.

Otroke pa imamo, ja, teh je pa kar za tako majhno župnijo pravzaprav dosti, sedemindvajset jih hodi k nauku, tako da, so pa tudi, letos bomo imeli birmo in so kar birmanci navdušeni, zagnani, ker sami svetujejo kdaj, dajmo to narediti, dejmo to, pa zdaj za birmo so prav včeraj pri verouku rekli, v torek, ja, da kaj če bi mi peli pri birmi, na dan birme. Sem rekel, se razume, kar dajte, ja, potem pa res upam, da bodo zapeli, čeprav jih je malo, jih je sedem vseh skupaj, ampak bo.

Imate pa tudi strežnike, za lepoto bogoslužja skrbijo, pomagajo.

Ja, strežnikov je kar dvanajst. Ja, imamo tudi dekleta, ne, fante in dekleta, vse skupaj. Lepo. In naredimo razpored in potem se potrudijo, če ne pozabijo, a ne, ker nismo samo ta stari pozabljivi, ta tudi mlajši kaj pozabijo, a ne. Drugače pa prihajajo lepo, imajo vaje, imamo z njimi, predvsem za praznike.

Mogoče bi jaz tukaj omenila še bralke beril, ki imamo tudi eno tako skupino, ki poskrbijo prav tako za lepoto bogoslužja.

Ja, že prej sem rekel in velikokrat pravim, da morajo se ljudje sami organizirati, če hočejo, da bo župnija kot taka šla naprej. In to pride v poštev recimo krasilke, tisti, ki krasijo cerkev vsako, vsak teden je lepo cerkev okrašena, potem pa tisti, ki čistijo, ne, čistilke, da je cerkev lepa, očiščena, da se lahko z veseljem pride in tudi z veseljem mašuje v taki cerkvi. To je, same naredijo, sami naredijo tudi seznam, jaz ga samo obesim na oglasno desko in po tistem v glavnem gre, seveda zopet se zgodi, da kdaj kdo ne more ali pozabi ali kakorkoli, vendar v celoti bi rekli, da lepo funkcionira ta stvar.

Za župnijo Lozice pa je značilno še nekaj, sodelujete tudi z domačim turističnim društvom. Pa nam povejte nekaj o tem sodelovanju, gospod Marko.

No, turistično društvo Zdravljica Lozice je tudi pravzaprav tudi kulturno, je zelo aktivno, zelo je močno organizacijsko in zelo lepo sodeluje z župnijo. Mislim, da je velika odprtost za sodelovanje na obeh straneh in to je tudi en tak model, kako se da stvari izpeljati, če se z roko v roki pogovarja, sodeluje, dogovori in da stvari tudi veljajo. Preko leta izpeljemo kar več takih lokalnih peš romanj. Prvo tako je pohod v Otošče ali Emavs k sveti Mariji Magdaleni, ko se odpravimo na velikonočni ponedeljek po poti učencev, ki so šli v Emavs in k Mariji Magdaleni, ki je prva videla Jezusa, tako da ima tudi v evangeliju ta pot temelje. Gremo po enemu takemu kolovozu, ki je bila kakšen krat zelo pomembna povezovalna furmanska pot, po njej je namreč šel tudi papež Pij šesti. No, in potem imamo v cerkvi mašo in po maši tudi tako družabno srečanje, v glavnem na teh naših prireditvah Zdravljica poskrbi, da tudi hrana ne manjka, tudi da se okrepčamo. Organiziramo pa tudi kakšne take družabne igre, da popestri dogajanje. Ob koncu leta se gremo zahvaliti v vinorodno območje imenovano reber. Tam je tudi maša pri Sveti Trojici, ki spada sicer v Podnanos in zopet imamo tako, rekreativni pohod, malo romanje in zopet tudi tako družabno srečanje med vinogradi. Romanj imamo sicer tudi več, takih enkratnega značaja, enkrat smo šli peš na Sveto Goro, z Lozic na Sveto Goro je kar daleč, ne. Mi smo to v enem zamahu naredili, vsako leto pa poromamo tudi na Nanos k svetemu Hieronimu. In tudi društvo Zdravljica organizira vse to oglaševanje, prehrano na poti in za varnost in vodenje in tako da je izvedeno kakor je treba. Tako, konec leta pa imamo na svetega Štefana imamo tudi že kakšnih deset let tradicionalno Božični koncert, pridejo pevski zbori cerkveni iz sosednjih župnij po navadi in imamo eno tako druženje med župnijami na ta način in mašo in koncert in potem imamo tudi še malo ognjemeta in streljanja z možnarji tudi, da počastimo tudi državni praznik, tega skupnega delovanja je kar dosti in res odprto z obeh strani, tako da dosti veselja je tudi in druženja in lepote, no.

(pesem)

Ko smo tako v marsičem predstavili župnijo Lozice, seveda po o njej nismo povedali vsega, to je v oddaji, ki traja manj kot uro gotovo nemogoče, še vprašanje za vse vas. Kaj je tisto v vaši župniji, kar vas najbolj nagovarja,  zaradi česar ste najbolj zadovoljni, da živite oziroma delate v župniji Lozice. Najprej bi dala besedo Vam, gospod župnik Dominik Brus.

Ja, pet let bo sedaj odkar sem na Lozicah, prej sem bil drugje in mislim, da se lahko za marsikaj takega za kar na, se Bogu, se moramo Bogu zahvaliti, ja, vesel sem, da je sodelovanje med duhovnikom in drugimi organizacijami v župniji kot so recimo krajevna skupnost, turistično društvo Zdravljica, da je lepo. Lepo se mi zdi, da se prej pogovorimo, da so razne, da se prireditve ne križajo, ker nas je vse skupaj malo in če imamo eni tu, drugi tam istočasno, ni nikjer nič, ker so eni in isti ljudje povsod, a ne, tu in tam. O strežnikih smo že rekli, da je, da sem vesel, da jih je toliko, da sodelujejo, da delajo, mislim da s tem se tudi učijo sodelovanja v cerkvi in pa odgovornosti za župnijo, odgovornosti za cerkev kot tako, kajti župnika na Lozicah že dolgo let ni in ga gotovo tudi ne bo, da bi gor bil, ker je premajhno, zato se morajo pač sami počutiti povezane oziroma odgovorne za stvar in to mislim, da pa je ta odgovornost, da se čutijo odgovorne, ja.      

In kaj bi na tole vprašanje odgovorili Vi, gospa Mojca Vrtič?

Jaz se predvsem v tej župniji, je sicer mogoče dobro povedati, da živim v Ljubljani, samo čez vikende prihajam na Lozice in zelo rada se vračam. Zdaj pa, zakaj se vračam? Zaradi tega, ker se zelo dobro počutim med Lozičani, med praktično imam to za domače ljudi in marsikdo v tej župniji je v bistvu en tak dober zgled mi dal in vidim zavzetost, recimo jaz zelo občudujem organistko iz Podnanosa, ki prihaja, Erno Andlovec, in mislim, da nam je vsem en tak svetal zgled in ko vidiš take ljudi, kako so vztrajni, kako delajo, potem nekako dajo tudi tebi eno tako moč in se vprašaš, kaj pa lahko jaz za to župnijo naredim.

In še enako vprašanje za Vas, gospod Marko Nabergoj.

Ma jaz sem na Lozicah doma, ne, tukaj mi je lepo, tukaj rad živim, rad se drugim z ljudmi, tako ali drugače. Zdaj v okviru župnije, jaz mislim, da smo tukaj kot ena velika družina, ne, in v bistvu res živimo eno lepo prijateljsko življenje, tako, in po Božji previdnosti smo tudi v zadnjih letih dobili dobre duhovnike, zelo različne mogoče, eni bolj organizacijski za obnovo, da smo čisto pošlihtali, drugim bolj za lepoto bogoslužja in tako naprej, da imamo res tudi po tej plati tudi res eno lepo, tudi duhovno življenje. 

Naš pogovor o župniji Lozice se počasi približuje koncu, zato se vam, gospod Dominik Brus, gospa Mojca Vrtič in gospod Marko Nabergoj, prisrčno zahvaljujem za sodelovanje. Preden pa prav zares končamo, se bomo seveda tako kot po navadi v naši oddaji priporočili za varstvo župnijskemu zavetniku. Sveti Frančišek Ksaverji.

Prosi za nas.  

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.