LETO B: 33. NAVADNA NEDELJA

1. DEL PRIDIGE (2min 14s)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (2min 40s)

______________________________________________________

 

3. DEL PRIDIGE (1min)

______________________________________________________

PA ŠE ZA MOJE PRIJATELJE ITALIJANE (1min 42s)

Il brano di questa domenica è un estratto del capitolo 13 del vangelo di Marco, totalmente dedicato a una rivelazione escatologica, cioè, alla narrazione di episodi che avverranno alla fine dei tempi. Gesù, prendendo spunto dall’ammirazione che un suo discepolo riserva alla bellezza del tempio di Gerusalemme, fa questo lungo discorso dal tono apocalittico. La sua intenzione – a dire il vero – non è quella di annunciare quando e come il mondo finirà, ma di mettere in guardia ognuno di noi sul presente, sul quotidiano; molte cose che riguardano il domani, le decidiamo oggi, con le scelte che facciamo e i comportamenti che adottiamo. Perciò, i segni inquietanti descritti nel Vangelo: giorni di tribolazione e di sconvolgimento, in cui il sole e luna si oscurano e gli astri cadono, non si riferiscono ad eventi cosmici, ma ad una condizione interiore dell’animo umano. Se non ci convertiamo a Dio, molti altri dèi lo rimpiazzeranno, pretendendo la nostra adorazione, il nostro amore, tutto.

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Luciji pri Portorožu, kjer sem kot diakon do junija 2013 na pastoralni praksi vsak konec tedna. Potrudil se bom, da bom do druge pridige, ki jo bom imel 16.12.2012, priskrbel boljšo kamero, da boš lažje sledil. Tokrat pa ti svetujem, da priključiš računalnik na zvočnike in daš skoraj do maksimuma, ker frekvenca zvoka niha kot morje.  :)

Današnji odlomek iz preroka Danijela lahko razumemo v dveh nasprotnih vidikih. Prvič: kot ogroženost, iz zaradi ogroženosti beg v nek navidezen duhovni svet, ali pa ga razumemo kot zaupanje v Boga. Vemo, da je pri preroku Danijelu bilo to drugo. Popolno zaupanje v Boga, saj pravi: »Tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki se poteguje za sinove tvojega ljudstva.«

Danijel je dobro vedel, da nekaj dobrega ne bo nastalo samo iz sebe. Dobro je vedel, da ni vse lepo, pa se imamo vsi radi, pa smo vsi prijatelji med sabo. Normalno je, da nekomu nekaj ni všeč, da sovraži, prezira.

V kino je leto nazaj prišel film The rite, obred, ki je posnet po resničnih dogodkih. Po tem ko sem si ga ogledal, še bolj verjamem, da poosebljeno zlo obstaja. Bog je dal Cerkvi po Jezusu Kristusu, po njegovi smrti in vstajenju moč, da lahko ljudi osvobaja. Pri tem ne smemo pozabiti na njegovo moč  tudi v zakramentalnem in molitvenem življenju. 

Zlo nas se more skušati preko moči. Pogoj je, seveda da zaupamo v Boga, da smo z njim povezani. Zlo nas ne more popolnoma ločit od Kristusa in večnega življenja. Lahko pa smo skušani. Tudi Kristus je bil skušan. Če je bil Kristus skušan, tudi mi nismo zavarovani pred skušnjavami. Kristus nas je sicer vse odrešil, uresničenje odrešenja pa je podobno semenu, ki se mora razviti in obroditi sad. Nekaj dobrega torej ne bo nastalo samo iz sebe.

 

Današnji odlomek iz Markovega evangelija se začne takole: »Ko bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe, tedaj boste videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo.« Če verjamem bolj drugemu kot Bogu, Boga ne morem videti. Boga lahko vidim, če mu verjamem, če mi je on najpomembnejši. Če se ne odpovem temu grehu, ki mi govori: Ja, saj Bog je, to ni najvažnejše, so še druge pomembne stvari. Bog ima resnico življenja, ampak saj je več resnic in tako naprej. Ja, potem ga ne bom videl kot tistega, ki mi res daje resnico življenja, tudi moja molitev ne more biti slišana. In če ne vidim, ne doživim, ne slišim besede, ki mi razkriva: Kdo je Bog in mi odkriva Kdo sem jaz v Bogu, potem zjutraj ko je maša spim. Ne morem iti v evharistijo, darovanje. Potem mu jaz ne bom prinesel vse kar je. Bogu ne zaupam, ne verjamem. In ne verjamem tudi temu kar se zdaj dogaja na oltarju. Če jaz pri besedi nisem verjel, jo sprejel in dopustil, da v meni postane življenje. Potem zjutraj spim. Že s tem, ko smo pri maši, že s tem ne poznam Jezusa, že s tem ne poznam Božje besede.   

Kako naj v luči nove zaveze razumemo Danijelov stavek: »Mnogi izmed teh se bodo prebudili za sramoto in večno gnusobo.« Zdi se mi, da moramo kot kristjani to razumeti kot maščevanje nad grehom in zlobo, ne pa nad človekom samim, saj prav tak človek velikokrat potrebuje odpuščanja, tolažbe, seveda ne potuhe ali smiljenja. Po vsaki sveti maši smo poslani, da bi s tem Kristusom, ki smo ga poslušali, prejeli kot besedo, ga sprejeli pod podobo kruha in vina. Da bi skupaj z njim šli in začeli drugega opogumljat, najti za njega čas, mu odpuščat, ga sprejemat, spoštovat ali celo dopustit, da nam lahko tudi on pomaga. 

Ali zmoremo v resnici kot prerok Danijel, ko je povsod okrog njega zlo, razodevati svojo nemoč. In s tem kazati, da je moč in uspeh v Bogu, da je Božji dar. Da sem lahko tudi v svoji revščini, ki jo premorem, bogat v tistem najglobljem človeškem pomenu. Kot človek, ki se spoštuje, ki se ceni, ki sicer pusti, da ga pohodijo, a ohrani spoštovanje do sebe. 

Po prebranih odlomkih te 33. navadne nedelje se lahko vprašamo: Kaj je pravzaprav cilje tega, da smo v Cerkvi (mišljeno Cerkev kot skupnost)? Ali je cilj srečati se z Bogom, cilj – živeti z njim življenje in ga odkrivati, spoznavati v vseh stvareh, v vseh ljudeh - ali mogoče kaj drugega?

________________________________________

1!