OD MARIJE DO MARIJE S POSTANKOM
V MARIJINI CERKVICI V VRTOVINU
(tekst: Tone Gorjup)
Po zajtrku v samostanski obednici smo se zahvalili bratom kapucinom za gosotljubje, se za slovo slikali v atriju križnaga hodnika in že smo bili na kolesih. Tako kot zadnji del poti prejšnjega dne, nas je tudi tokrat spremljal brat Gregor, ki je ostal z nami do cilja - do bazilike Svetogorske Kraljice. Pa ne samo on. Na dvorišču sta nas čakala postavna fanta, ne kar trije so bili. Prvi, Sašo Mugerli, je prišel zaradi pogovora. Druga dva sta imela kolesi, eden celo kolesarski dres Ognjišča.
Kmalu smo zvedeli kako in kaj. Z nami sta kolesarila župnik v Kamnju Rafko Klemenčič in diakon Blaž Batagelj, od danes duhovni pomočnik v Portorožu.
VRTOVIN
Ste kdaj slišali za Vrtovin? S stare ceste, ki pelje proti Novi Gorici, smo krenili levo v hrib, in kmalu prišli do podružne cerkvice, posvečene Mariji. Krasi jo lesen kip Marije Kraljice z Jesusom iz petnajstega stoletja.
Tam so nas pričakali vaščani Vrtovina in nas pogostili. Obenem smo zvedeli, da so bili kraji pod Čavnom naseljeni že štiri tisočletja pred Kristusom. V rimskem času so tod mimo šle številne legije, Atila s svojo vojsko in stoletja zatem Turki. Domačini so se pred njimi umikali v utrjena naselja v skalnatem bregu.
Ker nas je čas priganjal, smo spet zavrteli pedala in po krajšem ovinku prispeli do kamnoseka Mužine, ki nam je naredil oltar za radijsko kapelo. Spregovoril je o svojem poklicu, obdelovanju kamenja in še čem.
ČRNIČE
Naslednja postaja našega romanja so bile Črniče. Tudi tam so nas pričakali predstavniki župnijske karitas in to s pesmijo. S harmoniko jih je spremljal naš "poldnevni" kolesar Blaž. Povedali so nam, da stojimo pred kmetijo odprtih vrat in nas povabili za mizo.
Pridružil se nam je železnomašnik Aleksander Lestan in nam razlagal, kaj vse je doživel v svojih dolgih duhovniških letih. Njegov sošolec Sluga je moral umreti skupaj s sokaplanom Piščancem. Tudi njega so že obsodili na smrt, a ga je rešila neka učiteljica. Tudi ko smo obiskali cerkev Sv. Vida, nam je povedal marsikaj zanimivega. In še bi govoril, če se nam ne bi mudilo naprej. Naslednja postaja: Mirenski grad. Zataknilo se nam je že v Šempasu, kjer sta nas ustavila stara znanca z naših počitnic. Čeprav hiša stoji tik ob cesti in ima majhno dvorišče, nimaš občutka, da dobrih deset metrov stran vozijo avtomobili. Gospa je imela nočno službo v šempeterski porodnišnici, a nas je kljub temu pričakala s svežim štrudlom.
JAVLJANJE IZ VRTOVINA
BLAŽ LESNIK: Naši kolesarski romarji so pri novem postanku in lepo pozdravljam kolesarko, romarko in sodelavko Matejo Feltrin Novljan. Mateja, živjo!
MATEJA FELTRIN NOVLJAN: Blaž, lep pozdrav tebi, Boštjanu, seveda vsej radijski ekipi, ki je pridna tudi v studiu in nas podpirate s svojim delom, pa seveda vsem poslušalkam in poslušalcem.
BLAŽ LESNIK: No, in zdaj seveda, mi vračamo pozdrav tudi tvojima gostoma, ki sta ob tebi. O čem boste spregovorili?
MATEJA FELTRIN NOVLJAN: Ja, Blaž. Povem naj, da smo že zjutraj v Vipavskem križu sprejeli oziroma prejeli gosta, ki sta nas pospremila v svojo župnijo. Kar v Vipavski Križ sta prišla: gospod Rafko Klemenčič, ki je župnik tukaj v Vrtovinu, in Blaž Batagelj, ki je bodoči diakon, letošnji diakon. Tako da, to je župnija, kjer bodo prihodnje leto peli novo mašo. No, naj pa povem, da smo spet doživeli topel sprejem. Že
na poti sem nas je ustavila gospa s čokolado. Nas pozdravila, potem pa tu lep sprejem domačinov. Verjamem, gospod Rafko Klemenčič, da je v taki župniji lepo živeti svoj duhovniški poklic.
RAFKO KLEMENČIČ: Ja, resnično je lepo biti med temi ljudmi, ker se z njimi da tudi zelo lepo sodelovati. Tudi takih toplih sprejemov je še več, ni samo danes.
MATEJA FELTRIN NOVLJAN: No, na sploh ste tu topli ljudje. Vi prihajate iz Šentviške gore. Tule so Vas sprejeli za svojega. Lepo je biti duhovnik, ko si del okolja v katerem živiš in tu to še doživljate, kajne?
RAFKO KLEMENČIČ: Ja, zelo. Mislim, tu na Vipavskem mi je všeč, ker so res odprti ljudje. Tudi ko greš v trgovino, po opravkih, zraven še malo poklepetaš. Te nihče ne pogleda čudno, če z njimi kakšno rečeš. In tudi sem vesel, ker je tukaj župnija tako razpršena, je več podružnic. Vsak dan praktično sem v drugi župniji s tedensko mašo in se precej srečujem z ljudmi na terenu, sredi življenja. To se mi zdi zelo pomembno. Da ni vse samo uradno v pisarni.
MATEJA FELTRIN NOVLJAN: Ja, župnijski oziroma duhovniški poklic je tudi terenski poklic. Najlepši del vašega poklica sva že opisala. Kaj ko je kdaj težko? Kam se obrnete, Rafko?
RAFKO KLEMENČIČ: Ja, seveda pride tudi, pridejo tudi trenutki, ko gre marsikaj narobe, ko pride težko in tudi to je pomembno, da lažje razumemo ljudi, ki jim je tudi danes marsikdaj težko. Ja pomembno se mi zdi, da je duhovnik tudi povezan s svojo duhovniško družbo. Da se ob vsem delu tudi znamo vzeti čas, da se dobimo tako čisto neformalno, ne samo na sestankih. Da drug drugemu sami potožimo, in seveda, najprimarnejši je pa gotovo tisti najgloblji stik s Kristusom.
MATEJA FELTRIN NOVLJAN: Hvala, Rafko za zdaj. Pozneje se oglasita še z Natašo. Ob meni pa Blaž Batagelj. In Blaž, letošnji diakon. Jeseni posvečenje, kajne? In zdajle, če bi bili film bi videli, oziroma če bi bili televizija bi lahko videli, da je to eden, zagotovo najbolj veselih bodočih novomašnikov. S harmoniko v roki. Blaž, duhovniški poklic je lahko tudi sila razigran, in ti si namesto odra izbral ta poklic. Od kod klic, od kod ta želja po duhovništvu?
BLAŽ BATAGELJ: Začelo se je že zgodaj. Zdaj na dolgo ne moram povedat, sem dal glih en teden nazaj en intervju, ko smo imeli srečanje, svetovno srečanje bogoslovcev tukaj v Sloveniji, smo jih gostili. Na kratko bi rekel, da pač Gospod je iznajdljiv, pa kliče po enih takih stvareh, po katerih nikoli si nisem mislil, takrat ko smo šli ministranti, ko sem bil enajst let star na papežev obisk v Postojno, da se bo tisti dan tako vtisnil v moj spomin, da ga ne bom nikoli pozabu, prav v detajle. Sam tako, tako je pač življenje.
MATEJA FELTRIN NOVLJAN: No, in zagotovo tudi močan priprošnjik tudi blaženi papež Janez Pavel 2, če se prav, glede na to povedano?
BLAŽ BATAGELJ: Tako, tudi. Med drugimi tudi on, ja.
MATEJA FELTRIN NOVLJAN: Kaj pa harmonika? Večna spremljevalka?
BLAŽ BATAGELJ: Harmonika je večna spremljevalka, s tem da glih lansko leto, ko smo bili pred parlamentom za družine, sem bil malo nepozoren, pa so mi jo ukradli. Tako, da od takrat pa se je polno zgodilo zanimivih stvari. Tako da zmeraj ko sem prišel v kakšen kraj. Takoj se je dobila harmonika. In ljudje so bili veseli. Med drugim zdej to leto, ko sem prišel po Veliki noči iz Loppiana, kjer sem bil v eni skupnosti občestvene duhovnosti v Loppianu, sem bil na praksi v Sežani. In ko je bila zadnji dan, ko sem odhajal junija, otvoritev zvonika, blagoslovitev, je potem ena gospa prinesla eno staro harmoniko, štirideset let. Je rekla: ''Odkar je šel nono v bolnico ni nikoli igrala ta harmonika.'' Je bila tako vesela. Je rekla: ''Zdaj bom pa fotografijo nesla in nono bo zelo vesel.'' Tako da to je ena od ogromno izkušenj, ker je res tudi Gospod prek izgube te harmonike pač dal, da se vklopi širša skupnost.
MATEJA FELTRIN NOVLJAN: Torej Blaž, kot slišiš lahko pričujemo tudi s harmoniko in oznanjamo veselo oznanilo, ker nenazadnje Bog ima rad veselega darovalca, kajne?
BLAŽ LESNIK: In iznajdljive pričevalce.
MATEJA FELTRIN NOVLJAN: Tako.
BLAŽ LESNIK: Hvala lepa Mateja. Če prav razumem je tole zdajle zaključek prvega dela. Se pa še enkrat oglasiš čez nekaj minut. Morda si privoščimo nekaj glasbe.
MATEJA FELTRIN NOVLJAN: Ja seveda glasbo, oglasi se pa Nataša. Njen sogovornik bo pa prav tako župnik gospod Rafko Klemenčič in povedala bosta več o cerkvi v kateri ti pogovori nastajajo.
BLAŽ LESNIK: Krasno. Hvala lepa Mateja zaenkrat in lep pozdrav tudi tvojima gostoma.
MATEJA FELTRIN NOVLJAN: Hvala srečno.
___________________________________________________________________
BLAŽ LESNIK: Ja, ne samo spremstvo od zgoraj, tudi seveda z vseh strani imajo naši kolesarski romarji. Priložnosti za srečevanje in seveda tudi za pogovor z gosti. Tako, zdajle pozdravljam še Natašo Ličen. Nataša, lep pozdrav!
NATAŠA LIČEN: Lep pozdrav, Blaž. Lep pozdrav vsem, ki poslušate radio Ognjišče.
BLAŽ LESNIK: No, še vedno lahko povemo, ne, da ste v Vrtovinu.
NATAŠA LIČEN: Drži.
NATAŠA LIČEN: Prejle sva z Matejo že poklepetala oziroma je govorila z gostoma. Tudi ti imaš še vedno ob sebi tamkajšnjega župnika. Res je, z mano še vedno gospod župnik Rafko Klemenčič, župnik v Vrtovinu.
RAFKO KLEMENČIČ: Ja, tukaj smo v eni dokaj stari cerkvi. Na tem kraju je bila zelo zgodaj cerkev, ki je posvečena Marijinemu vnebovzetju. Danes namreč romate na Sveto goro, in obiskujete Marijine cerkve. Predvsem je znana po kipu, ki je v glavnem oltarju, ki je zelo star in ne ravno pogost tukaj na primorskem. Tudi cerkev sama je zelo lepa in prijetna.
NATAŠA LIČEN: No, zgodovina je dolga. Tudi zgodovina Vrtovina je dolga, zanimiva, pestra in bi lahko lahko govorili še in še, morda samo sklepno besedo. Zunaj veselo igra harmonika. Pričakali ste nas kot bi imeli kakšno ohcet. In upam, da se to veselje zdajle preseli tudi v srca tistih mladih, da bodo hitreje slišali tudi klic Boga.
RAFKO KLEMENČIČ: Ja. Jaz mislim, da je to zelo pomembno, zlasti v tem času, ko je samo slabe novice, zaskrbljenost, zagrenjenost, nam Gospod daje veselje. Gotovo.
NATAŠA LIČEN: Hvala za to veselje, ki smo ga bili tu deležni.
__________________________________________________________
... in še zelo kratek izsert:
Ni komentarjev:
Objavite komentar