PISMO, NAJDENO SEPTEMBRA 2011 V ŽUPNIŠČU V SOLKANU

TONE KRALJ napisal Srebrnič Hermenegild

Prvič sem srečal g. Toneta Kralja na Svetih Višarjah okoli leta 1934. Skupno s svojo komaj poročeno ženo Maro je slikal tamkajšnjo cerkev.  Vsako leto smo kot študenti in tudi kot bogoslovci preživeli par tednov na Višarjah. V Žabnicah je bil takrat župnik Rafko Premrl. Leta 1937 sem prišel kot dušni pastir v Sočo in Trento in sem takoj vzpostavil stik z Žabnicami, kjer se je še večkrat mudil g. Tone Kralj. Pripravljal je podobe križevega pota, ki naj bi bile v kapelicah na poti na Višarje. Takrat sem dal prvo naročilo Kralju, naj poslika zastavo za soško cerkev (sv. Jožef) in zastavo za Trento (Devica Marija). Kasneje, leta 1941 je g. Tone prišel osebno v Sočo in smo v cerkvi preoblikovali glavni in stranske oltarje. G. Tone je naslikal za vsak oltar novo sliko na marmornati plošči: sv. Jožef – glavni oltar, presveto Srce Jezusovo – desni in Brezmadežno Srce Marijino – levi oltar (Namesto kače pod Marijinimi nogami je narisal hudiča. Toda žene so protestirale, ker so se bale tiste figure in je potem g. Tone moral narisati navadno kačo). V tistem času je bila v Soči za kratko dobo tudi slikarjeva žena Mara in je poslikala Marijino kapelico ob cesti v Trento (pri Maksovi gostilni). Leta 1943 sva se s slikarjem domenila, da bomo prenovili in preslikali vso notranjost soške cerkve in pozneje tudi trentarske. To se je zgodilo v letih 1944 – 1945. Delo je bilo dokončano šele poleti 1945, po koncu vojne. G. Tone je bil zelo skromen človek, prijazen, prilagodljiv – v delu, pri hrani in stanovanju. Slikal je neutrudno, ure in ure. Le dvakrat je slikal v naravi, enkrat ob reki Soči v Soči, enkrat pri izviru Soče, drugače pa vedno v cerkvi ali pa tudi v svoji sobi. V Soči se spominjam, da je delal reliefe za ciklus ''Puntarji''. Ves čas, ko je bil v Soči, je bil ob prvih petkih pri spovedi, pri maši in obhajilu. Zvečer je z nami molil rožni venec. Bila so vojna leta in ni bilo dobiti zaradi pomanjkanja marsičesa. Med vojno sva parkrat šla skupaj v hribe, enkrat čez hribe v Bohinj in enkrat prespala na planini Ovčarija in enkrat na planini Na kraju na Komni. Imel je vedno kakšne načrte po glavi. Sanjal je, da bi rad zgradil cerkev vso po svojih načrtih, arhitektonsko in slikarsko. Veliko sva govorila o tem, kako bi se dalo prirediti vojaške kasarne Na logu v Trenti – za cerkev in za druge prostore v župnijske namene. Govorila sva tudi o veri. Bil je globoko veren in tudi zaskrbljen zaradi vojne. In ni imel novic o ženi in o hčerki. (Slišal je, da so ženo zaprli, hišo razbili). O politiki ni imel jasnih pojmov. Bil je veren pa tudi narodno zaveden. Po vojni sva se večkrat srečevala. Prišel je tudi v Šempas, kamor sem se jaz preselil. Tam je naslikal dve sliki za stranska oltarja v Ozeljanu. Bila sva v prijateljskem stiku, ko je po vojni obnavljal slike v višarski cerkvi. V Ljubljani sva bila večkrat skupaj, enkrat na koncertu v filharmoniji, potem na obisku pri Finžgarju, ob srečanju s slikarjem Jakcem in skladateljem Škerjancem. Tudi v Izolo, kjer sem pozneje župnikoval, je rad prihajal. Dal sem mu na razpolago – v neki cerkveni stavbi – prostor, ki ga je priredil za atelje. Imel je tudi namen, da bo tam imel razstavo, o tem se je menil tudi z občino. Meni je dal hranit in pozneje daroval veliko sliko ''Križanje'', ki je dobila priznanje in nagrado v Benetkah na bienalu. Podaril mi je tudi nekaj drugih manjših slik, ki jih je naredil v Soči. Povedal mi je, kako je po dolgem času dobil razumevanje in kako je bil sprejet na Dolenjskem, V Kostanjevici na Krki. Na stara leta so ga Kranjci vendarle po dolgem času sprejeli, ko so prej vedno imeli kaj proti njemu. Sporočil mi je tudi, kako kleše lesen kip Matija Gubca, visok 4m, v kostanjeviškem samostanu. Šele ko je bil g. Tone bolan, sem ga peljal iz Ljubljane čez Vršič v Sočo, da je v cerkvi popravil na steni sliko sv. Petra in Pavla, ki je bila zaradi namakanja skozi streho pokvarjena. Popravil jo je z veliko težavo, a z veliko ljubeznijo. Sedaj je pokopan na Kostanjevici. Na njegovem grobu je spomenik, ki si ga je sam naredil, a ni bil namenjen za nagrobnik. Predstavlja trojno umetnost, kateri je posvetil vse svoje življenje: slikarstvo, kiparstvo in stavbarstvo.

(pismo na bi pisal nekemu Dušanu, saj je na koncu se posvetilo: »Dragi Dušan! Tu sem ti nanizal nekaj spominov. Porabi jih, kot veš in znaš, če boš mogel kaj ponucati. Voščim ti vesele božične praznike in srečno novo leto.« -datum pisanja pa je neznan)