ŽUPNIJI DESKLE IN GORENJE POLJE

ŽUPNIJI DESKLE IN GORENJE POLJE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij Vam bomo predstavili tri obsoške župnije. To so župnija Deskle, Gorenje Polje in Plave, zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Zoran Zornik in njegovi sodelavci, Aleš Valentinčič, Helena Markič, Erika Valentinčič in Franka Mladenovič. Vsem prav lep pozdrav.

Lep pozdrav.

Tri župnije moramo predstaviti, zato je najbolje, da kar pohitimo. Gospod Zoran Zornik, kjer pravzaprav ležijo te župnije, ki jih upravljate?

Župnija Deskle, Gorenje Polje in podružnica Plave so postavljene v spodnjo Soško dolino. Kraj Deskle se omenja že iz leta 1086. To je bilo kmečko naselje, bolj v gorenjih Desklah kakor v spodnjih. Obe župniji Gorenje Polje in Deskle, sta vsaka na svoji strani reke Soče in od leta 2001 sem tam župnik, sem tudi prvi župnik, ki upravljam obe župniji in mislim, da nam je skozi ta leta lepo uspevalo graditi most med obema župnijama, kjer imamo tudi veliko lepega sodelovanja. Kraj sam je postavljen malo pred Gorico, le deset, petnajst minut vožnje je do Gorice, kjer je gotovo bolj središče. Lepo in prijetno je bivati tako v kraju kjer si nekje na podeželju obenem pa zelo blizu mestnih središč. Krščanstvo je v naše kraje prihajalo iz Oglejskih škofij. Samostojnost so župnije dobile od nadškofa Mihaela Attemsa leta 1757, od kar se tudi pišejo matične knjige. Prej pa se je to vodilo iz Kanala. Cerkev je najstarejša Gorenjepoljska z lepim gotskim prezbiterijem, potem pa je bila ladja kasneje tudi dozidana. Župnije so dobile status župnije leta 1935, prej pa so bile nekako samostojne krščanske skupnosti vezane na Kanal. Farni zavetniki teh treh cerkva, v Desklah je sveti Jurij, na Gorenjem Polju nadangel Mihael in v Plaveh Janez Krstnik. Župnije imajo tudi še podružnice, zlasti je pomembno omeniti svetega Ahaca v Prelesju, ki spada nekje k Plavem, tak so tudi znamenite freske iz 16. stoletja. Nekje najbolj živo občestvo in tudi praznovanje shoda pa je tudi na podružnici Goljevica, ki spada k župniji Gorenje Polje. Tam se prvo nedeljo v maju vedno zbere veliko ljudi k praznovanju poletnega shoda, na jesen zadnjega dne oktobra pa je tam tudi praznovanje cerkvenega zavetnika svetega Volbenka. V ta kraj je gotovo zelo zasidrana tudi tovarna Salonit Anhovo, ki je tam od leta 1921. S Salonitom Anhovo kot župnija zelo lepo sodelujemo in so bili tudi zelo veliki donatorji kadar smo obnavljali župnišče in cerkev v Desklah.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Kakšne so tej vaše župnijske skupnosti, jih vidite bolj kot tri različne ali se počasi povezujejo tudi med seboj, da se že prepletajo stvari, gospod župnik?  

Gotovo da je Deskle eno središče, ker tam je šola, je, so trgovine, zdravstveni dom in vse kar pač spada v nek kraj in že s tega vidika se ljudje med seboj povezujejo. Res je, da do leta 2001 sta bila tukaj dva župnika in sta pač samostojno upravljala župnije, v teh letih pa smo se zelo povezali, ker vse oznanjevanje imamo v Desklah in v župnijskih cerkvah, tako v Plavah kakor na Gorenjem Polju pa imamo seveda bogoslužje in praznovanja. Prav skozi ta leta smo se zelo povezovali, se vidi, ker imamo vse skupine skupne, tako zakonske skupine, tako srečanja za starše, tudi pastoralni sveti se večkrat dobijo skupaj, pa tako Karitas, verouk je ves v Desklah, za vse otroke, ker je tam tudi šola. Te župnijske skupnosti so lepe in prijetne, v Desklah pride k nedeljski maši približno dvesto ljudi, na Gorenjem Polju okrog sto dvajset in v Plaveh okrog petdeset. Vse tri cerkve imajo nedeljsko sveto mašo. Skupaj bi lahko rekli, da je tam blizu štiristo nedeljnikov, župnije so zelo aktivne in v njih je kar zelo veliko skupin, od pastoralnih svetov, gospodarskih svetov, zakonskih skupin, molitvenih skupin, zelo veliko se v naših župnijah moli in mislim, da se ta blagoslov tudi čuti pri našem delu. Tudi verouk in oratoriji in vse to nekako zaznamuje naše župnije in mislim, da smo pastoralno kar dobro aktivni.

IZ FARNE KRONIKE.

Lepo. Zdaj ko smo izvedeli kar precej o tem, kje ležijo vaši kraji, o tem kakšni ljudje tam prebivajo, kako je krščanstvo živo, pa mi mogoče pogledali malo v zgodovino, v vaše farne kronike. O tem nam bo pa spregovorila gospa Helena Markič.

Globoke brazde je v župniji Gorenje Polje gotovo zaoral župnik Izidor Zavadlav, ki je kot zelo mlad, zagnan duhovnik prišel na Gorenje Polje leta 1935. Zelo je poživi delo tako na materialnem, kot tudi na duhovnem področju. Bil je zaveden Slovenec. Antifašist in antikomunist, zato tudi preganjan od fašistične oblasti in od komunistov. Tako so ga 15. septembra leta 1946, ko se je vračal iz Marijinega Celja, komunisti zahrbtno ubili, prav na ta dan njegove mučeniške smrti se je rodil gospod Bogdan Špacapan, ki je župnikoval na Gorenjem Polju od leta oseminosemdeset do 2001. In smo ob petdesetletnici Zavadlavove smrti postavili spomenik ob cerkvi v obliki svetilnika in na kraju umora tudi tako skromno obeležje. Gospod Špacapan je ob tej priliki pisal knjižico Na braniku resnice, v kateri je podrobno prikazano Zavadlavovo življenje. Vsako leto pa na, ob obletnici smrti gospoda Zavadlava gremo na kraj smrti in molimo križev pot in rožni venec, tako v procesiji gremo in je takrat potem tudi maša, ne. Zelo je zaznamoval življenje v naši župniji tudi gospod Vinko Kobal, poznan duhovnik in prijatelj mladih. V življenju župnije je zavel popolnoma nov veter, župnišče v Desklah je postalo kraj stalnega zbiranja mladih iz naših župnij, pa tudi od drugod. Prav v Desklah so se rodili dnevi zbranosti, ki so še danes stalnica gibanja Pot. Na Gorenjem Polje smo leta 1991 praznovali ob hrumenju bombnikov Jugovojske petstoletnico cerkve. To je bilo tako praznovanje z grenkim priokusom, ne.

Zelo radi se torej spominjate teh svojih duhovnikov, ki so naredili veliko za ta kraj in za vero. So pa bile Deskle in Gorenje Polje rodovitni tudi za duhovne poklice?

Ja, zelo, hvala Bogu. V tridesetih leti prejšnjega stoletja je bilo v Desklah pet novih maš in ena na Gorenjem Polju. Največje veselje, no.

Ahm. Imeli ste pa predčasno tudi zlato mašo.

Ja, zlato mašo je praznoval na Gorenjem Polju gospod Stanko Medvešček leta 2002.

(pesem)

V današnji oddaji vam predstavljamo župnije Deskle, Gorenje Polje in Plave. Za živ utrip v teh župnijah si prizadeva veliko ljudi, pa bi začeli mogoče s tem, kako delujejo vaši župnijski sveti in gospodarski sveti, gospod Aleš.

To da župnija ima župnika še ni dovolj da lahko trdimo, da je ta župnija živa, saj župnija brez nekih sodelavcev ter utripa, a ne, kaj kmalu postane mrtva. V župniji so pomembni vsi sodelavci, zelo pomembno vlogo v župniji pa imajo prav člani župnijskih svetov, kajti prav oni nosijo zelo pomembno vlogo. V naših dveh župnijah župniji Deskle in Gorenje Polje ter podružnici Plave imamo dva župnijsko pastoralna sveta ter tri župnijsko gospodarske svete, zbiramo se na rednih sejah, po potrebi pred večjimi prazniki za organizacijo le-te, ali gospodarsko pred velikimi deli. Prav iz razloga kot je že župnik omenil, da delujemo kot ena župnija imamo včasih tudi skupne seje, župnijski pastoralni svet je v naših župnijah sestavljen iz članov, predstavnikov skupin, ki delujejo v vseh treh župnijah, hkrati pa je sestavljen tako da pokriva vse tri veje cerkve, to je oznanjevanje, bogoslužje in dobrodelnost ali Karitas. V župnijskem pastoralnem svetu Deskle in Plave je enaindvajset članov, v gospodarskem svetu pa dvajset članov. V župniji Gorenje Polje je v župnijskem pastoralnem svetu osem, v župnijskem gospodarskem svetu pa deset članov, to sem že omenil v podružnici Plave je pastoralni svet združen z župnijo Deskle, župnijski  gospodarski svet je pa ločen in sestavlja pet članov. Župnijski pastoralni svet je lahko rečemo župnikovo posvetovalno telo ter skrbi v župniji za pripravo in organizacijo raznih praznikov, duhovni utrip župnijo, pripravo svetih maš. No, v letošnjem letu je bilo zelo veliko vloženo tudi v pripravo misijona. Župnijski gospodarski svet pa skrbi, predvsem za gospodarstvo in cerkvene objekte. V zadnjih letih je bilo v naši župniji kar precej narejenega tako da bom omenil samo nekaj najpomembnejših stvari. No, naj omenil eno zelo pomembno delo, to je bila generalna obnova župnišča v Desklah pri kateri so z vso vnemo sodelovali tudi vaščani ter je bilo opravljeno zelo veliko število prostovoljnih ur dela, od samega začetka do vselitve župnika v župnišče je minilo samo devet mesecev. V župniji Gorenje Polje pa se je na župnišču naredilo novo streho. V obeh dveh župnijah, Deskle in Gorenje Polje in podružnici Plave se je pa obnovilo vse v cerkvi, se pravi obnovilo se je vse od elektrifikacije, zunanje fasade, strehe na vseh cerkvah, pa vse do notranjosti cerkve. V župnijski cerkvi v Desklah pa smo pridobili še nov tlak v cerkvi, oltarno mizo, ambon in tako dalje. Trenutno pa v Desklah poteka obnova zvonika, glede na vse povedano in vsa dela, ki so bila opravljena v župniji, mislim, da nam bo tudi to uspelo.

Ko poslušam vse tole, sem pravzaprav kar malo presenečena, pa eno malo vprašanje še za Vas, gospod župnik: Kako Vaši župljani vse to zmorejo, ker to pa je res velik zalogaj, najbrž?

Res je, da smo zelo veliko vložili sredstev v te obnove. Kako zmorejo? Ne vem. Vem pa to, da so zelo dobri ljudje, da so odprtega srca in odprtih rok, zelo veliko sredstev so namenili za obnove in veliko tudi sami prostovoljno opravili teh del tako da sem jim res zelo hvaležen in mislim, da tudi to je nekje gradilo našo skupnost in naše skupno bivanje, da smo lahko tudi skozi te materialne stvari postajali prijatelji, bolj povezani med seboj in mislim, da je župnija, župnijska skupnost čutila, da je cerkev in župnišče njihovo in da morajo to obnoviti prav iz ljubezni do župnije in pa tudi iz ene globoke vere do Boga.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO

Gospa Erika Valentinčič, Vi nam boste pa povedali, kako v Vašem kraju oziroma v Vaših krajih poteka kateheza.

Ja, v naših župnijah imamo kar šest katehistinj, ki so zaključile šolanje na katehetsko pastoralni šoli in letos upam, da se nam bodo pridružile še dve, ki končujeta šolo, še Barbara in Danica, vse poučujemo verouk in s tem smo tudi ena velika opora župniku pri verski vzgoji otrok, verouk imamo ob ponedeljkih, ves verouk poteka v župniji Deskle, pri tem bi pa poudarila to, da ni samo pomembna vzgoja otrok, ne, pomembno je tudi, da se katehistinje same tudi versko vzgajamo, ne. Udeležujemo se duhovnih obnov, ki potekajo, ki jih naš župnik ogranizira, katere so se tudi udeležile katehetskega simpozija na Mirenskem gradu.

Vtis imam, da je verouk zelo dobro organiziran, da ni problemov, ker vas je dosti, lahko organizirate to ob primernem času najbrž kar kmalu potem ko končajo otroci pouk, ali kako?

Ja, pouk poteka ob ponedeljkih, imajo vse skupine verouk, in to po šoli.

Ahm. To da poteka ves verouk v Desklah, da se vsi srečujejo je najbrž dobro tudi za povezovanje otrok med seboj iz teh krajev.

Gotovo, otroci hodijo skupaj v isto šolo in so povezani že v šoli in potem pridejo skupaj tudi k verouku, obenem pa tudi se njihovi starši med seboj povezujejo medžupnijsko, ker so iz vseh treh župnijskih skupnosti.

Omenili ste starše, zanje pa ni samo, da pripeljejo otroke k verouku, ampak so nekateri vključeni tudi v zakonske skupine, o tem nam bo nekaj povedala pa gospa Helena Markič.

Ja, prva zakonska skupina je bila ustanovljena takoj ko je prišel gospod Zoran, 2001. V župniji imata srečanja dve zakonske skupini, mlajša, kjer so zakonci, ki so poročeni tam do petnajst let in starejša, kjer smo pa zakonci, ki smo poročeni več kot dvajset let. Ideja o ustanovitvi druge zakonske skupine je nastala na romanju v Lurd, tam smo preživeli skupaj pet, šest dni, lepo smo se imeli in smo želeli to druženje nadaljevati, tako je nastala zakonska skupina starejših. Gospod Zoran pa je tudi organiziral šolo za zakon, ki je potekala dve leti, Tisti pari, ki so to šolo obiskovali, tudi potem so se vključili v zakonsko skupino. Mlajša zakonska skupina se srečuje enkrat na mesec ali pač po dogovoru, kakor je, delajo po Vital Vidrovi metodi, tako da začnejo z odlomkom iz Svetega pisma in potem nadaljujejo pogovor o zakonski temi ali v starševski temi. V starejši zakonski skupini pa se po navadi v začetku pastoralnega leta dogovorimo o programu, o čem bomo govorili, tako potem začnemo z molitvijo večernic, potem gospod župnik je vedno zraven, on pripravlja to temo in končamo z druženjem, kakšnemu prigrizku, kakšnemu kozarcu vina in nam je prav lepo.

Že gospod župnik je omenil, da je v vaših krajih veliko molitve, kdo vse moli, kako se med seboj molivci povezujejo nam bo povedala gospa Franka Mladenovič.

Ja, res je. Jaz ne bi samo molitveno skupino omenjala, ampak ljudi, ki molijo v skupini, tako. Imamo sicer pravo molitveno skupino, začetki te skupine segajo že več kot osem let nazaj, ko so se začeli zbirati v Svetopisemski skupini, potem pa je od 2003 naprej je ta skupina se nekako prelevila v molitveno skupino. Srečujemo se vsako drugo sredo po maši, seveda nas združuje v prvi vrsti molitev, največkrat pred Najsvetejšim, del te ure je pa vedno posvečen tudi drugačnemu poglabljanju vere, v teh drugih delih ure smo se pobliže spoznali z zakramenti, z apostoli, z veroizpovedjo, v letu Svetega pisma smo razmišljali ob Lukovem evangeliju, v Pavlovem letu smo se bolj posvetili apostolu Pavlu, predstavljeni sta nam bili okrožnici Svetega očeta Bog je ljubezen in Odrešeni v upanju. Zadnje leto seveda pa v pripravi na slovenski evharistični kongres so te ure posvečene evharistiji, to je v Desklah. Moramo pa obvezno omeniti tudi čisto majhno skupino v Prilesju, to spada k podružnici Plave. Tam se združujejo molivke, samo par jih je, so pa zelo vestne, zelo redne, vsak teden, enkrat do dvakrat se dobijo pri molitvi, v svetih časih, v adventu in postu pa tudi v pripravi na misijon pa celo vsak dan, se dobivajo po domovih, kar pa v Desklah pa ni prav velika navada, po domovih se dobivamo v molitvi samo v adventu ob podobi Marije Romarice. V naših župnijah, pravzaprav v Desklah, se dobivajo pri molitvi tudi moški, in to vsako prvo nedeljo po maši, ostanejo v cerkvi in molijo rožni venec. Rožni venec pa molijo tudi molivke pred mašo. Pred vsako mašo v vseh treh cerkvah se moli rožni venec in zato smo lahko hvaležni našim vdanim, vnetim molivkam. Mi smo letos imeli misijon v vseh treh cerkvah in na misijon smo se pripravljali že od septembra, mesečno smo se dobivali pri molitvenih urah za uspeh misijona. Te molitvene ure so bile kar lepe, bogate, ustavili smo se pri svetem pismu, molili rožni venec z razmišljanjem, pa tudi nekaj pesmi je bilo. Pri nas zelo radi počastimo Najsvetejše, vsak teden je v vseh cerkvah pol ure pred mašo izpostavljeno Najsvetejše, imamo pa še, bi rekla, mesečne molitve pred najsvetejšim, to je na prvo soboto v mesecu, pred mašo je eno uro izpostavljeno, pa počastimo, imamo pa eno posebnost po vzoru iz Medžugorja, to je pa po navadi zadnjo soboto zvečer se dobimo in počastimo Najsvetejše z razmišljanjem, s pesmijo, dosti v tišini, lepa srečanja, zelo lepa. Ko sem že omenila Medžugorje naj povem, da tudi kar dosti poromamo, tako smo bili v Medžugorju trikrat, tudi dosti svetih krajev, ne samo doma, drugi v tujini, na primer Rim, Čenstohovo, San Giovani Rotondo, Lurd, lani smo bili v Fatimi, letos pa v Sveti deželi, smo hodili po Jezusovih poteh. Še nekaj imamo zelo redno, tri leta smo se zbirali na duhovnih obnovah za odrasle v Soči, tu v postnem času. Zbralo se nas je vedno več kot dvajset. Letos normalno te duhovne obnove nismo imeli, ker smo imeli veliko duhovno obnovo doma, misijon. Prav za te velike reči, in romanja, in duhovne obnove se moramo najprej zahvaliti Bogu, potem pa seveda našemu župniku, ker zna to tako lepo organizirati in speljati. Da ne pozabim še eno veliko skupino molitveno imamo: živi rožni venec. V vseh treh župnijah je v živi rožni venec vključenih sto sedeminpetdeset molivcev, to se pravi skoraj osem polnih rož. Zares da je molitev v živem rožnem vencu osebna, vendar je, pripadamo eni skupini, ki moli za duhovne poklice. Za duhovne poklice pa se darujejo tudi svete maše, redno je na Gorenjem Polju mesečna sveta maša prav v ta namen. V Desklah pa na prvo soboto v čast Fatimski Materi Božji, občasno pa tudi maša po namenu žena, to naj bi bil naš prispevek za duhovne poklice.   

(pesem)

Kako pa je v vaših treh župnijah poskrbljeno za mlade? Gospa Erika.

Ja, tako. Včasih so bile v naši župniji dve mladinski skupini, ena je bila srednješolska, ena smo bili študentje. Danes je pač žal tako, da je samo še mladinska skupina v katero hodi par srednješolcev, ne. Kako je poskrbljeno za mlade. Takrat smo kot študentje še začeli pripravljati oratorij za otroke, najprej je bilo to enodnevno, ne, ko smo se začenjali dobivati pred večjimi prazniki, pred Božičem, pred Veliko nočjo in tako, v poletnem času pa smo imeli kar cel teden oratorij. Kako je potekal ta oratorij? Tako da prvo je bila neka tema, ki jo je običajno imel župnik, nato pa je sledilo ustvarjanje in sama igra otrok. No, tak oratorij pa poteka še danes, ki ga vodijo nekateri mladinci in tako so lani otroci spoznavali lik svetega Frančiška. Poleti peljemo tudi otroke, ki so strežniki ali pa kako drugače sodelujejo v župniji za nagrado na poletni teden, tako smo bili že trikrat v Izoli, ene dvakrat v Soči, lani pa v Logu pod Mangartom. Delavnico za otroke imajo pa še vedno tudi tej mladi, ki potekajo enkrat na mesec, to po navadi ob sobotah, ker otroci tudi spoznavajo razne like svetnikov, sodelujejo razne reči, rišejo in tudi veliko pojejo. Tukaj bi pa jaz omenila še eno stvar, na katero smo tako ponosni. (smeh). Takrat kot študentska skupina smo za Miklavža šli na obisk k bolnikom in prav tistim, ki jih naš župnik obhaja za prve petke. Najprej smo to začeli izvajati v Desklah, potem pa smo to razširili in gremo zdaj v vse tri župnije in tako da je ta, mi rečemo temu Miklavževa odprava, ne, lani že šesto leto razveselila te naše bolne in ostarele v naših župnijah. Zdaj te naše študentske skupine ni več, ne, zato ker eni so se poročili, eni delamo, nekateri smo večni študentje, ne. Smo pa vsi, ki smo bili člani te skupine, zelo aktivni člani tudi v župniji. Imamo mežnarje, smo člani zbora, bralci, v postnem času in adventnem času pripravljamo v cerkvi simbole, po evangelijih, ki se v tistem času berejo. Pripravljamo križev pot na Paljevo. Sodelujemo pri češčenju, ki ga je prej Franka omenila, skratka…

Ste pridni.

Internet na stran, desna roka župniku, tako če lahko rečem.

Lepo. Kako pa je z vašimi birmanci, gospod Aleš?

Kot ste lahko slišali je naša župnija zelo živa in aktivna, v naši župniji sodelujejo tako starejši kot mlajši, tako imamo tudi pri verouku veliko otrok. Prav iz tega razloga se srečujemo tudi s pripravami na birmo. Priprava na birmo v naši župniji obsega poleg rednega verouka, ki ga vsi poznajo še birmanske skupine. Birmanske skupine vodijo animatorji, teli animatorji se na srečanje pripravijo skupaj z župnikom. Z birmanci pa se dobijo dvakrat mesečno v župnišču, Ker se obenem tudi zavedamo, da je delo z mladimi v teh letih zelo težko, je zelo pomembna vera ter predvsem mnenju staršev. Zato se je župnik v času birmanskih skupin srečeval s starši, kateri so mislim da na srečanja radi zahajali. Birmanske skupine so bile nekako tako zastavljene, da so ob razmišljanju, ob razlagi Svetega pisma, prišli v neko njihovo življenje. Se pravi odlomek Svetega pisma smo prenesli v življenje. Naj omenim samo nekaj takšnih naslovov teh katehez, recimo to so: Krmariti med skušnjavami, Drugačen zato izločen, Tvoji zakoni, naši zakoni, Ne sodite, Odrini na globoko, Kdo si ti, Kdo sem jaz. Birmanci pa v okviru priprave na birmo so imeli tudi vikend duhovnih vaj, na katerih so podrobno spoznali življenje svetega Petra in se ob njim tudi pogovorili. Duhovne vaje so pa za naše birmance potekale v Soči pri Bovcu, Stržišču ali Logu pod Mangartom.

Aktivni ste tudi v Karitas. Gospa Helena.

Župnijska Karitas je na Gorenjem Polju in v Desklah. No, v Gorenjem Polju so bili zametki Karitas že od leta 1981, ko je odbor za Karitas delal v okviru župnijskega pastoralnega sveta.

Župnijske Karitas imajo redna srečanja na dva meseca, po navadi se pač obe skupaj, po potrebi ločeno, vsako leto organizirajo srečanja starejših, z mašo, pri tej maši prejmejo bolniki in starejši tudi bolniško maziljenje. In po maši tako srečanje, prijetno v župnišču. V jeseni potem te članice razdelijo zvezke, ne, ki jih dobijo za otroke, za potrebne in tudi sredstva, ki se jih zbere. Redno hodijo na srečanja medžupnijske Karitas v Novo Gorico, lani v jeseni v oktobru pa so članice Karitas pripravile lepo praznovanje ob 110 letnici naše najstarejše župljanke Tince in istočasno najstarejše Slovenke. Mašo je vodil gospod škof Jurij Bizjak kot da …

Je bilo res tako posebno praznovanje.

Posebno praznovanje, ja, posebno praznovanje.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Zdaj ko smo že pri posebnih praznovanjih, ne, me pa zanima, kako pa kaj pojete v vaših krajih, je kaj petja tudi?

Ja, zelo veliko petja. Vse tri župnije imajo vsaka svoj zbor, najštevilčnejši je v Desklah. Za zbor v Desklah je že pred zelo veliko leti zelo poskrbel takratni župnik Filip Kavčič, ko je v mladem fantiču Srečku Boštjančiču spoznal, da ima velik talent za muziko in ga je uvedel v svet glasbe, tako da je Srečko že pri dvanajstih letih začel vodit zbor in orglal in še danes sedeminpetdeseto leto vodi praktično, orgla v vseh treh cerkvah in vztraja in vsa leta je vabil nove pevce, spodbujal starejše pevce nas vztrajamo. Pojemo v glavnem skladbe domačih in tujih skladateljev in železnega repertoarja cerkvenih zborov. V zboru v Desklah nas je triintrideset pevcev vseh generacij, tako da občasno zapojejo tudi mlajši del zbora, pač drugačne, novejše skladbe, ob spremljavi kitare, tako da je velika popestritev. Sodelovali smo že, pred več leti smo bili v Logu pri Vipavi na reviji cerkvenih zborov, potem smo bili na božičnici na Mirenskem gradu, enih dvakrat smo peli pri polnočnici na Sveti gori, tako da smo se po polnočnici v Desklah takoj nabasali na avtobus in šli na Sveto goro, zdaj pred dvema letoma smo peli pri maši z mednarodno udeležbo na Sveti gori ob devetdesetletnici konca prve svetovne vojne. Zboru se občasno pridružijo tudi instrumentalisti. Zdajšnji dirigent zbora in vodja je pa Robert Hvalica.

Zelo lepo je tudi, ko pevci vseh treh župnij stopijo včasih skupaj in za kakšno slovesnost tudi skupaj zapojejo. Gotovo tudi na skupnem romanju, ki ga imamo na Sveto goro vsako leto, pojejo skupaj, pa tudi ob drugih priložnostih in se mi zdi to zelo pomembno, da se skupaj družijo in skupaj tudi nastopajo pri bogoslužju. Vsako leto tudi pripravimo Cecilijanko, kjer pridejo pevci iz vseh treh župnij skupaj, imamo skupno mašo, in potem tudi praznovanje, ki ga običajno pripravimo kar v župnijski dvorani, vsako leto pa tudi imamo kakšen enodnevni izlet za pevce, kar je tudi zelo lepa udeležba z vseh treh zborov.

Še beseda o bralcih.

Ja, za polepšanje bogoslužja poleg drugih, se pravi poleg pevcev, poleg strežnikov, mežnarjev, pa tudi krasilk, skrbimo tudi bralci Božje Besede. Na seznamih vseh treh župnijah je za branje, nedeljsko branje in praznično branje zdaj šestinštirideset bralcev, vedno pa vabimo še nove. Eni se celo opogumljajo in začnejo brati med tednom pri mašah, ne. Za večje praznike, ob krstnih svetih mašah, ob prvem svetem obhajilu, birmi ali porokah pa preberejo Božjo Besedo kar starši, botri, sorodniki, ob porokah normalno novoporočenca. Občasno se bralci opogumimo pa ob praznikih in svetih časih, ob postu in v adventu pripravimo tudi kakšen uvod, tako da še s tem obogatimo malo bogoslužje, mašo, ne, moram pa reči, da se kar vsi, kar nas je vključenih v branje se dobro zavedamo kaj pomeni branje Božje Besede, da je to oznanjevanje sebi in vernikom, nobeno nastopanje, ne.

Imate pa tudi farno glasilo.

Naše glasilo izhaja dvakrat letno, ob Božiču je radost, ob Veliki Noči pa upanje. V začetku smo izdali celo dve številki poletni, žarek, potem pa, to so bolj počitnice in pa smo se mogli dosti bolj pomartrt, da sta te dve številki izšli, tako smo te opustili. Prvo glasilo je izšlo ob Božiču 2004, zdaj pa je izšla že štirinajsta številka našega glasila Upanje. Lahko rečem, da vsak najde nekaj v teh naših glasilih. Verjamem pa, da kar večina prebere glasilo od začetka do konca. V teh glasilih so eni standardni članki, tako na primer uvodnik je vedno eno razmišljanje na temo praznika. Potem je Sveto pismo in jaz, razmišljanje ob odlomku iz Svetega pisma, predstavitev nam znanih oseb pa cerkva v okolici, pa cerkvic tudi, ne samo cerkva. Napovednik: to so eni taki redni članki, ostalo pa se nabere kar precej člankov, zdaj jih je bilo menda sedemnajst, osemnajst, so pa iz utrinkov iz življenja v naših župnijah. Lahko rečem, da je kar prijetno branje, imamo pa zraven glasila še tiskana oznanila tedenska, ki jih dobi vsaka družina in pa se moram pohvalit s kar lepo in bogato internetno stranjo, kar pridne roke teh mladih sodelavcev župnikovih in župnik sam skrbi, da je ta naša internetna stran lepa.

Ahm. Skratka nastaja kar ena taka bogata farna kronika, ki pa bo še posebej zanimiva mogoč potem čez leta, ko se boste ozrli nazaj, kaj ste pa nekoč počeli.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA

Naš čas se počasi izteka in prav je, da spregovorimo še o tistem o čemer na koncu naše oddaje po navadi spregovorijo naši gostje, to pa je: Zakaj ste radi vključeni prav v župnijo, ki ji pripadate? Najprej to vprašanje Vam, gospod župnik Zoran Zornik.

Torej tukaj sem na prvem mestu, kjer sem župnik, prej sem bil kaplan, in pravijo da prva fara je kot prva ljubezen, in ob vsem tem, kar je bilo tukaj povedano, je bilo začutiti, da je v župniji zelo veliko sodelavcev in moram reči, da smo v teh devetih letih stkali zelo veliko in globoke prijateljske vezi, da smo veliko skupaj ustvarjali na vseh področjih, ki jih naj ima ena župnijska skupnost in sem vesel, da živim med temi ljudmi, ki so odprti, ki so dobri, ki so radodarni, ki so radi sodelavci, to so ljudje, ki, bo rekel, vse karkoli smo odprli kot možnost skupin ali da bi nekaj ustvarili, prav vse nam je nekako uspelo, zato ker so to zelo dobri ljudje in mislim, da smo vsi tudi čutili, da je bil božji blagoslov med nami.

Enako vprašanje še za vse ostale. Mogoče najprej gospa Irena Markič.

Jaz sem rada v tej župniji, ker sem v teh krajih zrastla, ker imam tukaj vse moje prijatelje, s katerimi se srečujemo pri mašah, po maši, na praznovanjih in skratka zadovoljim lahko vsem mojim potrebam po druženju, po ustvarjanju, po duhovni poglobitvi.

Gospa Erika Valentinčič.

Ja, jaz bi rekla isto kot Helena, ne, tukaj sem od rojstva, imam vse svoje prijatelje, ker smo skupaj in pri sveti maši in pri vseh drugih aktivnostih, ki so v župniji in skupaj smo pa tudi izven tega, ne. Vse kar delam, delam s srcem, zato sem rada v tej župniji.

Gospa Franka Mladenovič.

Ja, tudi jaz sem rojena Deskljanka, pripadam tej fari od prvega dne. Vse kar je bilo lepega se je zgodilo v tej fari, v tej cerkvi, zato sem hvaležna Bogu, da sem lahko še naprej tam in da lahko tudi jaz kaj malega dam drugim.

Še gospod Aleš Valentinčič.

Ja, tudi jaz v tej župniji Deskle sem rojen in sem tudi obiskoval verouk, skratka z njo sem povezan že vse od otroštva, kot otrok sem bil strežnik, sedaj pa še toliko bolj povezan z župnijo kot mežnar in član teh župnijskih svetov, se pravi gospodarskega in pastoralnega sveta in prav tukaj vidim, a ne, to moč, a ne, ki jo pač črpam za moje delo, a ne, pa tudi prijateljstvo z župnijskimi sodelavci in tudi župljani.

Hvala vsem, ki ste prišli v Koper za tale pogovor. Preden pa našo oddajo zares zaključimo še priporočilo k vašim farnim zavetnikom. Kot je povedal v začetku gospod župnik, je zavetnik župnije Deskle sveti Jurij, zavetnik župnije Gorenje Polje nadangel Mihael in zavetnik župnije Plave Janez Krstnik. Torej: sveti Jurij, sveti Mihael, sveti Janez Krstnik.

Prosite za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.