ŽUPNIJE MOST NA SOČI, LOM IN VOLČE

ŽUPNIJE MOST NA SOČI, LOM IN VOLČE

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji vam bomo predstavili kar tri župnije, in sicer Most na Soči, pravilneje se reče Sveta Lucija in župniji Volče in Lom, zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Slavko Obed in dve njegovi sodelavki ter trije sodelavci, in sicer Mojca Rejc, Danilo Pirih, Franc Žbogar, Metod Fon in Erika Bizjak. Lep pozdrav vsem skupaj.

Dober dan. Dober dan.

Tri župnije, se pravimo, da moramo kar pohiteti. Pa bi začeli mogoče z največjo župnijo Sveta Lucija. O njej nam bo nekaj povedal gospod Danilo Pirih.

Kraj leži ob sotočju rek Idrijce in Soče in ob umetnem jezeru za hidroelektrarno Doblar. Večini je ta kraj znan kot Most na Soči, toda to je šele od leta 1952, prej se je ta kraj imenoval Sveta Lucija po zavetnici sveti Luciji, kateri je posvečena župnijska cerkev. Ker pa tistim, ki so začeli pisati zgodovino šele po letu 1945 ime sveta Lucija ni bilo všeč, ker je to ime krščanske mučenke iz tretjega stoletja, so ime kraja spremenili v Most na Soči in to je ostalo. Bogate arheološke najdbe uvrščajo sveto Lucijo med najpomembnejše prazgodovinske naselbine v Sloveniji. V starejši železni dobi med osmim in četrtim stoletjem pred Kristusom je tu nastalo naselje, ki po izkopaninah sodeč ni bilo majhno. Ostaline nekdanjih kultur je sredi 19. stoletja prvi zbiral, hranil in o njih pisal župnik Tomaž Rutar. Grobišča so sistematično začeli raziskovati ob koncu 19. stoletja, tako je bilo do danes kontrolirano izkopanih okoli sedem tisoč grobov. Na desnem bregu reke Idrijce so odkrili skoraj štirideset stanovanjskih hiš in delavnic. Izmed teh si danes lahko ogledamo temelje starejše železnodobne hiše iz 5. stoletja pred Kristusom v krajevnem arheološkem muzeju v osnovni šoli. Ostaline rimskodobne hiše iz 3. stoletja po Kristusu pa lahko vidimo v novem naselju. Prva cerkev svetega Mavra je omenjena v papeški buli leta 1192 in je sedaj pokopališka. Zaradi naraščanja prebivalstva in želje, da bi se duhovnija osamsvojila, ker je spadala pod prafaro Volče, so leta, 1584-ega leta izročili Čedajskemu kapitlju prošnjo, da bi na Mostu smeli zidati novo cerkev. Dovoljenje je bilo kmalu izdano. Listina je v župnišču. In čez šest let se je v njej že opravljajo bogoslužje. Posvečena je bila sveti Luciji, med prvo svetovno vojno, septembra 1915 je bila porušena notranjost in nekaj stopa, po vojni so obnovili najprej oltar, kor, klopi in orgle. Od leta 1927 je začel načrtovati obnovo akademski slikar Tone Kralj, zato je danes bogato poslikana. Tudi kipi v cerkvi so po Kraljevih načrtih. Pred smrtjo leta 1975 je predelal obhajilno mizo v nov mašni oltar, ambon in podstavek za velikonočno svečo z vstalim Križanim. Znano je, da je bi krstni kamen postavljen leta 1756, kar je bilo prvo znamenje samostojnosti Svete Lucije. Župnija je bila ustanovljena 1857-ega leta, torej pred sto triinpetdesetimi leti.

Tako. To je bilo nekaj besed o župniji Sveta Lucija. Kaj pa Volče, gospod Metod Fon.

To prišel iz Goriške na Tolminsko in v križišču v Ušniku zaviješ levo ter greš naprej proti Čiginju, zagledaš najprej božjepotno cerkvico vrh Mengor, ki je posvečena Imenu Marijinemu. Ko greš dalje proti Volčam in v serpentini nad vasjo zaviješ v ostrem ovinku, se ti odpre, pred teboj se ti odpre Tolminska kotlina. Najprej zagledaš Volče s cerkvijo svetega Lenarta, z visokim šilastim zvonikom na levo nekoliko nad vasjo. Na desni se ti odpre pogled proti Tolminu, pred tem pa zagledaš na Volčanskem polju cerkev svetega Danijela z romanskim zvonikom ločenim od cerkve. Ta cerkev je najstarejša cerkev na Tolminskem in tudi ena najstarejših v Sloveniji. Tu so se naši predniki prerejali v Božje otroke, tu so se zbirali k bogoslužju, bili potrjeni v veri, ob njenem obzidju so bili pokopani kakor so tudi še danes. Od tod so odhajali misijonarji in prvi Volčanski kaplani v sosednje vasi in kraje, ljudi pridobivati za Kristusa. V zapisih monsignorja Josipa Kralja, Volčanskega rojaka, Tolminskega dekana in šolskega nadzornika za tolminsko najdemo podatke, da je bila cerkev svetega Daniela postavljena že leta 891. V tem spisu pravi dobesedno takole. Ta cerkev velja od kar ljudje pametujejo za najstarejšo v Soški dolini, omenja se za patriarha Valperta, osemsto petinsedemdeset, devetsto ena, vrstnika svetega Cirila in Metoda in dobrega znanca patriarha Carigrajskega Fotija v letu osemsto enaindevetdeset, ko sta Solunska brata za vero trpela in je učeni in slavohlepni Fotij razkol pripravljal, so imeli Volčani že svojo lastno hišo Božjo. Druga pa naša župnija ima še več podružničnih cerkva, in sicer svetega Florijana v Volčanskih Rutih, ki je bila zgrajena 1568-ega leta, kot prej sem omenil ime Marijino na Mengorah, ki je bila zgrajena 1493, Marija Magdalena na Selih pri Volčah, ki je bila zgrajena 1493-ega leta.

Gospod Franc Žbogar pa nam bo predstavil še župnijo Lom.

Ko se popotnik zapelje preko Kala nad Kanalom in potem naprej skozi temne bukove gozdove in pride na skrajni severovzhod Banjške planote, zagleda pod seboj dolino in okoli nje lepo pokošena snežeta. Po dolini in okoliških pobočjih so raztresene hiše, nekatere hiše so same, druge so stisnjene po več skupaj, to so naselja Tolminski Lom, Kanalski Lom, Dolgi Laz in Grudnica. To je ozemlje župnije Lom, na sredi te doline je na manjšem gričku cerkev, ki je srce župnije. Cesta se nato razširi in spušča proti sotočju Idrijce in Soče, kjer leži že prej omenjena vas Most na Soči oziroma to je že kar malo večji kraj, kamor hodijo tudi naši otroci v šolo in naprej proti Tolminu, zato mi bolj gravitiramo na Tolminsko, tudi občina je Tolmin, bolj kot na samo Gorico. Župnija Lom se prvič omenja leta 1756, sedanja cerkev je bila sezidana leta 1791, posvečena pa leta 1828, posvečena je svetemu Primožu in Felicijanu, stara cerkev se ne vidi več, obstaja samo kraj, ki ga še zdaj kličemo Pri stari cerkvi. Sedanja cerkev je spomeniško zaščitena, je edina župnijska cerkev v predalpskem svetu, ki je pokrita s kamnitimi skrilmi, sicer je to kar taka preprosta cerkev z glavnim oltarjem svetega Primoža in Felicijana ter enim stranskim oltarjem posvečenim devici Mariji. Leta 1924, po prvi svetovni vojni je bila malo poškodovana in potem si je leta 1924 tudi nekoliko povečala, saj je bila za tiste čase premajhna. Župnija je takrat štela več kot sedemsto duš. Sedaj pa jih je kar manj kot dvesto in upam, da se ne bo še zmanjšalo.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Potem ko smo slišali vse tri sodelavce gospoda župnika, kako so predstavili svoje župnije, si lahko predstavljamo tudi sami, da gospod Slavko Obed ni župnik samo v treh župnijah, ampak da je to v treh župnijah, ki obsegajo kar veliko geografsko območje. Pa Vas sedaj vprašam: Kako vse to zmorete in kakšno je tam župnijsko občestvo?   

Jaz sem na Tolminsko prišel pred dvaindvajsetimi leti, najprej za župnika v Dolenjo Trebušo, sedaj sem pa že petnajst let pri sveti Luciji na Mostu. Najprej sem imel v upravi župnijo Most in Lom, sedaj pa tretje leto imam v soupravi še Volče. Vse tri župnije imajo približno dva tisoč petsto prebivalcev, Most blizu tisoč tristo, Volče dobri tisoč in Lom kot smo že slišali slabih dvesto. Povezujejo nas predvsem skupna praznovanja, najprej bi morda omenil Mengorski praznik. Mengore dvanajstega septembra, to je tudi romanje vseh župnij oziroma širše Tolminske, pa tudi od drugo pride veliko romarjev na ta dan. Potem je križev pot, ki je zlasti sedaj v zadnjih letih oživel in tudi se nekako povezuje vse župnije, v postnem času se vsako nedeljo popoldan zbiramo od tem, potem skupaj imamo oratorij za vse župnije zdaj že nekaj let skupaj, vsak mesec se dobivamo pri Karitas, ne samo te tri župnije, ampak celotno bi rekel Posočje, od Podbrda pa tja do Bovca in še naprej. Potem duhovne obnove za otroke od šestega do devetega razreda, to imamo tudi že več let za celo dekanijo. Potem bi omenil tukaj še župnijske praznike, ko so v Lomu je sveti Primož in Felicijan, deveti junij, v Volčah je sveti Lenart, praznujemo šestega novembra in trinajstega decembra pri sveti Luciji kot že ime pove sveta Lucija, je pa tisti dan, trinajstega decembra. Potem je tukaj še sodelovanje s krajevno skupnostjo, pa raznimi društvi. Za vse svete imamo skupno komemoracijo po maši in potem blagoslov grobov na Mostu, potem za svetega Štefana imamo tudi na Mostu pri sveti Luciji blagoslov konj, na svetega Florijana praznik gasilcev, sodelujejo gasilci pri maši in blagoslov gasilskih vozil.

(pesem)

Tako, ko smo spoznali vsaj nekaj bežnih utrinkov iz vseh treh župnij, ki jih danes predstavljamo, se pravi iz župnije sveta Lucija, župnije Lom in Volče, bi se pa mogoče ustavili še malce nazaj v farne kronike. Gospod Metod Fon, že prej ste povedali ogromno zgodovinskih podatkov, je ostala še kakšna stvar, ki bi jo potrebno posebno omeniti, pa ne stvar mogoče toliko, dogodek, tudi kakšni ljudje.

Ja, kot sem že prej omenil, je naša župnija praktično prafara, a ne, in je fara vseh far v Posočju, to kroniko, pa tudi zgodovino smo nekako izdali ob praznovanju tisoč stoletnice naše župnije v eno knjigo, ki se kliče podoba Volčanskih, Volčanske župnije in noter je preveliko te kronike opisane in tudi zgodovinsko bi rekel, dobro razčlenjeno, kako je potekalo od začetka te fare pa do bi rekel druge svetovne vojne.

Torej, vsi tisti, ki jih zgodovina Volčanske župnije podrobneje zanima imajo zdaj priložnost najti v tej knjigi marsikakšen podatek.

Tako je. Jaz bi samo en del prebral iz te kronike, tako da bova imela približno oris, koliko je bila ta Volčanska prafara velika in bi na primer tu je podatek v tej knjigi, ki piše, da leta 1596 je birmoval v Volčah istrski škof, birmancev je bilo nad tristo, in sicer so bili iz Volč, Čiginja, Kozaršč, Sel, Kozmeric, Nemškega vrha, Doblarja, Dreke, Loga, Loma, Mosta, Modreja, Modrejc, iz Topic, iz Bače in Idrije pri Bači. Vsi ti kraji namreč spadajo pod Volčansko faro, to je bilo res veliko, veliko ozemlje, ta kraj Dreka, to je v Beneški Sloveniji, ki je tudi takrat spadalo pod župnijo Volče, takih zanimivosti je tej knjigi veliko in jo priporočam, da si jo preberete, da boste spoznali veliko teh podrobnosti. Novejša zgodovina bi pa rekel, se je začela tudi po prvi svetovni vojni, takrat so bile vse cerkve porušene, posebno cerkev v Volčah, pa tudi Mengorska cerkev je bila popolnoma porušena, in takrat je prišel v Volče za župnika Alojzij Kodermac, doma iz Brd, ki pa je potem začel v Volčah popolno prenovo vseh teh cerkva. Tako je ponovno zgradil cerkev na Mengorah, obnovil in popravil cerkev svetega Lenarta v Volčah, pri svetem Danijelu je manjkala streha, so tudi popravili, praktično takrat se je celotno obnovilo vse te cerkve po tem, po tej prvi svetovni vojni, poslikal pa jih je Tone Kralj in njegova žena Mara. Njegova žena Mara je naslikala tudi oltarno podobo v Mengorski cerkvi, ki prikazuje Marijo z Jezusom v naročju in v ozadju celotno Tolminsko dolino. Zdaj pa je v novejšem, še novejšem času, bolj novejšem času pa smo postavili na Mengore križev pot, katero delo je patra Marka Ivana Rupnika in je zelo dobro obiskan in kot je prej povedal gospod župnik Slavko, v postnem času vsako nedeljo prirejamo, pač se moli križev pot na Mengore. Mengore so v širši okolici znane tudi kot zbirališče puntarjev, velikega Tolminskega punta leta 1713, katerega voditelj pa je bil prav rojak iz Čiginja, Jakob Velikonja. Za pomembne ljudi, ki so bili in so še bi rekel v Volčah lahko omenim, kot sem prej rekel, monsignorja Kraglja, ki je pisal te zapiske in jih zbiral in tudi določeni del kronike, potem prejšnji župnik Alojz Kodermac, ki je bil v Volčah triinštirideset let, od leta dvaindvajset do leta 1965 in tudi dosedanji župnik Milan Sirk, ki je prišel v Volče leta 1976 in se mu je nekako podobno zgodilo kot prejšnjemu župniku Kodermacu, ki je prišel po rušilni prvi svetovni vojni, on je pa prišel v Volče po prvem potresu 1976 in ga je nekako čakala podobna usoda kot prejšnjega župnika pri obnovi in popravilu teh cerkva. Med temi pomembnimi ljudi, ki sem jih naštel, se moramo spomniti tudi sedaj pokojnega duhovnika Danila Cimpriča, našega rojaka iz Volč, ki je župnikoval po celi Primorski bi lahko rekel in je pustil v vsaki župniji svoj dober vtis, pisal je tudi svoje pesmi, posebno pa je bil navezan na naš kraj Volče in je velikokrat jih omenjal pri svojih pridigah, pa tudi takrat ko se je pač bil bolan se je vrnil in nam veliko pomagal v župniji in sodeloval z domačim župnikom.

Tudi v župniji Svete Lucije se nekaterih prav radi spominjate, kaj ne, gospod Danilo Pirih.

Ja, seveda, a ne, bi recimo, bi dodal, da imamo tako lepo cerkev svete Lucije, da ji rečemo lahko pušelc so zaslužni tudi vsaj vsi zadnji trije župniki, gospodi, ki so službovali v, pri nas, to je gospod Janko Premrl, ki je služboval od leta 1929-ega do 1968-ega leta, potem gospod Franc Govekar, ki je služboval od oseminšestdesetega do leta 1995-ega, potem pa predvsem zdaj, sedanji naš gospod Slavko, ki službuje od leta 1995 pa do danes.

IZ FARNE KRONIKE.

Po tem, kar nam je povedal gospod Metod Fon si lahko predstavljamo, da je zgodovina župnij o katerih danes govorimo zelo bogata. Mogoče še kakšna beseda o kakšni posebnosti, o kakšnem posebnem trenutku ali pa človeku iz Svete Lucije, gospod župnik.

Ja, Sveta Lucija kot smo že prej slišali, je spadala pod prafaro Volče in nekaj podatkov, čeprav je tam na žalost župnijski arhiv zgorel 1706-ega, tako da imamo od za zgodnje obdobje Svete Lucije le malo podatkov. Znana osebnost in prvi župnik je Tomaž Rutar, ki je bil pri Sveti Luciji od 1835-ega do 1877-ega. Znan je predvsem tudi kot zgodovinar za vso Tolminsko, potem drugi pomemben je Alojz Cadli, ki je spisal v 19. stoletju kroniko župnije, potem pomemben še Jože Abram, zlasti kot pisatelj, napisal je ljudsko igro zlatorog. Od pisateljev je najbolj poznan Ivan Pregelj, čeprav je bil dolga leta po vojni zamolčan, ki je bil vodilni pisatelj katoliškega kroga v prejšnjem stoletju. Mohorjeva družba je izdala njegova dela v sedmi debelih zvezkih. Potem danes še živeči Joško Kragelj, kot duhovnik, pisatelj in prevajalec, najbolj znana njegova knjiga so Moje celice, potem danes živeči še Saša Uga, pisatelj in dramatik, Prešernov nagrajenec iz leta 1998 in pa omenim tukaj še Marka Muniha, znanega dirigenta in pevovodja.

Je mogoče treba dodati še kaj o župniji Lom?

No, veliko sta povedala že Metod, pa gospod Slavko. Župnija Lom je razmeroma mlada župnija, tudi majhna, bolj hribovska, ker so stalno in še zmeraj je veliko tam kmetov, prej pa so bili pretežno kmetje, tako da kakšne take bogate, stare zgodovine, ne morem reči, da jo ima. Vseeno pa moram omeniti vsaj sedajšnji utrip župnije, predvsem deveti junij, ko godujeta sveti Primož in Felicijan. Takrat v župniji pripravimo odhod, to je praznik za vse, tudi od drugo pridejo ljudje, vidim, potem sveta birma, ki je vsako drugo leto, čeprav je tako majhna župnija, je gospod škof vedno pripravljen birmovati naše otroke kar v domači cerkvi, seveda moramo biti sami pripravljeni, da ta praznik naredimo na soboto ali pa kakšen drugi delovni dan, ampak ni težav, vidim, da se v to vključi kar cela župnija tako pri krašenju kot pri samem praznovanju, potem se mi zdi pomembno omeniti, da je župnija Lom ena od redkih primorskih župnij oziroma krajev na Primorskem, ki je postavila spominsko obeležje zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne. Od pomembnih ljudi pa moram omenit pokojnega duhovnika Stanka Šarfa, ki je bil zadnji stalni župnik v Lomu, tam je služboval od leta 1940 pa do leta 1976, ko je umrl. Zakaj se mi zdi pomembno omeniti prav njega? Zato ker je doživel kar dve veliki žalosti, razočaranje, ne vem kako bi rekel, prvo petinštiridesetega leta, ko se je po končani drugi svetovni vojni z Loma ali pa vsaj se ni v Lom vrnilo veliko mladih, ki pač niso bili všeč takratni oblasti in so morali zbežati v cono A in potem dalje po svetu. Drugo pa spet eno tako veliko žalost za celo župnijo pa leta oziroma tam v obdobju okrog leta 1955, ko je spet iz župnije odšlo veliko mladih fantov in potem deklet za njimi preko meje v Benečijo, ki je bila v Italiji in potem zopet v svet s trebuhom za kruhom. In drugi tak pomemben mož, ki se je rodil v župniji, pa je Alojz Pavšič, ki je bil najprej organist, zborovodja v Lomu, potem na Mostu na Soči, na koncu pa je bil organist na Sveti Gori, dobil je tudi priznanje od papeža, sicer pa je bil to znani fotograf, še zmeraj fotografska hiša Pavšič Zavadlav.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Tri župnije, vse tri z bolj ali manj bogato zgodovino. Kakšen pa je današnji utrip v njih, bomo izvedeli pa sedaj. Kako skrbijo za najmlajše, se pravi za otroke in mladino nam bo povedala gospa Mojca, nekaj besed najprej o katehezi.

Kot katehistinja opravljam to delo štiri leta, na mostu poučuje še ena katehistinja verouk in pa gospod župnik, tako da smo praktično razdeljeni na, vsak na svojo triado. Jaz na Mostu poučujem otroke od prvega do tretjega razreda, v župniji Volče pa od prvega do petega. Ker tam višji razredi hodijo otroci v šolo v Tolmin, tako da tudi verouk obiskujejo v Tolminu. Delati z otroki je to meni v veliko veselje, zato sem se tudi odločila za ta korak, da sem opravila pač katehetsko šolo, to pa zaradi tega, ker so otroci odprti, preprosti in se da z njimi lepo delati. Prek vsakega se pokaže tudi odnos do vere, odnos do vrednot in do življenja na sploh. Svoje delovanje v župniji sem si zastavila malo bolj široko, saj želim poleg poučevanja verouka, otroke in seveda tudi njihove starše uvajati v živo delo v župniji, ne, ker se mi zdi zelo pomembno, da je župnija res živa in tako da imam tudi polno pridnih sodelavcev, ki mi pomagajo in so mi vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, da nam delo nekako steče, ne. Že samo veroučno leto začnemo s sveto mašo, pri kateri sodelujejo otroci in starši. Takrat pa pripravimo tudi razpored za sodelovanje pri bogoslužju za celo leto. Pri tem se prilagajamo cerkvenemu koledarju in skušamo zaznamovati vse pomembne praznike. V ta namen organiziramo razne delavnice, kjer izdelujemo vizitke, adventne venčke, sodelujemo pri dobrodelni akciji Otroci za otroke v adventu in posvojitev na daljavo v postu. Prav tako sodelujemo pri organizaciji raznih praznovanj kot so miklavževanje, postavitvi jaslic, ob materinskem dnevu, ob mesecu maju imamo zelo žive šmarnice h katerim otroci zelo radi prihajajo. Letos smo se celo prijavili na tečaj in sedaj je prav nestrpno pričakujemo poštarja, kdaj nam bo prinesel veselo novico. Ob koncu veroučnega leta pa že par let sodelujemo tudi na te škofijskem dnevu, srečanju staršev in otrok na Sveti Gori, kjer tudi že dve leti naši otroci zaigrajo eno igrico. V poletnem času, tako kakor je že omenil gospod župnik, imamo oratorij, kjer so zbrani vsi otroci iz vseh treh župnij in to se mi zdi tudi zelo pomembno, ker se prav preko takih dogodkov tudi povezujemo med seboj starši pa odrasli. Ministranti se v župniji srečujejo enkrat mesečno. Vsako leto v mesecu maju pa se udeležijo tudi srečanja na dekanijski ravni. V župniji deluje svetopisemska skupina, kjer se srečujemo dvakrat na mesec. Enkrat na mesec pa je prav na Mostu na Soči tudi območno srečanje dekanijske Karitas. Sploh pa je župnijska Karitas zelo dejavna, skrbijo za razdeljevanje hrane, ob začetku šolskega leta razdelijo zvezke družinam z več otroki, v adventnem času obiskujejo starejše in bolne, ki jih že po tradiciji razveselijo z adventnimi venčki. Pri nas se otroci že v šestem razredu vključijo v daljno pripravo na prejem zakramenta svete birme. Ta obsega duhovni vikend v Stržišču, ki ga vodijo dekanijski duhovniki ob pomoči animatorjev. Osmošolci in devetošolci pa se srečujejo v okviru birmanskih skupin, ki jih po navodilih gospoda župnika vodijo njihovi starši sami. Delo bralcev in krasilcev je zelo dobro organizirano. Ker župnija zajema različne okoliške vasi, je tako vsako nedeljo zadolžena ena vas, skrbijo pa za bogoslužje, za čiščenje in za branje. Mogoče pa se vam bo ob tem mojem naštevanju zdelo, da je naša župnija res živa in da vse poteka tako lepo, ampak ni vedno tako. Včasih sem prav žalostna, ker čutim oziroma vidim mlačnost staršev. Prav ti bi morali biti temeljni kamen, na katerega bi otroci zidali. V takih temnih trenutkih mi daje moč prav molitev in pa misel na našega dobrega učitelja. V priliki o sejalcu nam je lepo povedal, da je treba sejati ne da bi se obremenjevali s tem, kam bo padlo seme. Čeprav se zavedamo, da bo del semena padlo med trnje in kamenje, pa ga nekaj vendar pade tudi na plodno zemljo in ta obrodi stoteren sad, zato bi za vse župnije, tudi za našo, želela, da bi se zavedali, da se moramo prav vsi truditi in pripraviti veliko rahle in rodovitne zemlje, kjer bo seme vzklilo, rastlo in obrodilo stoteren sad.

Že poprej smo slišali, kako je omenil, kako zadovoljni so, da imajo v svojem kraju birmo gospod Franc Žbogar, zdaj smo slišali, kako razmišlja o pripravah na birmo in o tem, kako pri tem sodelujejo starši, katehistinja Mojca Rejc. Zdajle pa bom prosila gospo Eriko Bizjak, da nam pa pove nekaj o tistih starših, ki pač ste starši birmancev in kjer se trudite, da katehisti sejali na rodovitno prst.

Ja, res je, nekateri starši se res skušamo po najboljših močeh potruditi, da bi našim otrokom čim bolj posredovali to izkušnjo vere in ker je tudi moja hči letos birmanka, sem se tudi sama vključila v to dodatno pripravo na sveto birmo in sicer to smo morali kar gospoda župnika ubogat, tako je ukazal in to smo sprejeli, se pravi za našo župnijo je zdaj to novost, da se starši aktivno vključujemo v to pripravo, sicer smo sami voditelji teh birmanskih skupin, ki potekajo poleg rednega verouka. Te skupine sestavlja šest birmancev in dobivamo se na srečanjih, ki jih je v celem letu približno šestnajst. Vsak izmed staršev torej pripravi dve ali tri srečanja, kjer se z otroki pogovarjamo o raznih temah, ki nam jih je seveda vnaprej pripravil naš gospod župnik. Seveda pa teme lahko svobodno oblikujemo in tudi sami izbiramo kraj, kjer se srečujemo. Tako se nekateri zberejo doma, drugi v naravi, tretji v veroučni učilnici, kakor kdo želi in tudi način, kako te teme obdelamo je svoboden in tako ima vsak izmed nas možnost, da na svoj individualen način predstavi in posreduje otrokom svoj pogled na versko življenje in svojo izkušnjo v zvezi z vero. Vsi birmanci potem gredo pred sveto birmo še na skupno pripravo, tako kot je že katehistinja omenila, v Stržišče, in enkrat mesečno tudi sodelujejo pri sveti maši. Za starše pa so organizirana potem še predavanja, mislim, da so tri ali štiri, kjer se pa lahko tudi starši srečamo, pogovorimo in dobimo tudi kako novo izkušnjo.

Morda kakšna ocena teh skupin iz vaše strani gospod župnik? Delujejo dobro?

Ja, to imamo pri sveti Luciji in Lomu že več let in mislim, da je zelo pozitivna izkušnja, ker se morajo vključiti prav vsi starši, tudi morda, če kakšen ni veren, pa vseeno predstavi svoj pogled na vero in svoje prepričanje in tudi morda, zakaj ni veren in zakaj misli, tako da mislim, da je to veliko bogastvo za, tudi za te otroke, ne.

(pesem)

Je pa gospa Erika Bizjak tudi organistka in voditeljica cerkvenega petja, pa nam bo zdajle nekaj povedala o tem, kako se pa prepeva pri vas.

Ja, to je pa spet eno posebno področje. Jaz moram reči, da pojem odkar se spomnim, mislim, da od svojega petega leta, medtem ko zbore vodim pa v naši župniji tam nekje dvajset let. No, moram reči, da petje v naših župnijah, v vseh treh župnijah katere danes predstavljamo, je ena od dejavnosti, ki je zelo živa, čeprav je potrebno za to, da se to stanje vzdržuje tudi veliko truda in volje, tako na organistov, kot tudi pevcev. Na vseh treh župnijah imamo več pevskih zborov. Na Mostu na Soči delujejo mešani, mladinski in otroški pevski zbor, v Lomu deluje mešani pevski zbor in tudi mladinska skupina, v župniji Volče pa imamo tri pevske zbore, mešani, dekliški in otroški. No, in prav vsi se trudimo, da bi čim bolj polepšali nedeljska bogoslužja in vse te cerkvene praznike. Otroški pevski zbor v Volčah sodeluje pri mašah nekajkrat v letu in tudi sooblikuje miklavževanje, dekliški pevski zbor poje pri maši enkrat na mesec in za Božič pripravi Božičnico pred polnočno mašo, vse ostale stvari pa potem sooblikuje mešani zbor, ta je, bi rekla, najbolj reden, ne, pri petju. Vaje imamo enkrat na teden in če bi zdajle seštela vse pevce v vseh treh zborih, jih je v Volčah okrog petdeset in zanje skrbiva dve organistki. No, kadar so kakšne večje slavnosti, takrat se pevci tudi združimo in zapojemo skupaj. Moram povedati, da je tradicija zborovskega petja v naši vasi precej dolga. Tako kot so mi pripovedovali starejši pevci je mešani zbor v Volčah deloval že v času med prvo in drugo svetovno vojno. Tedaj je v naši vasi delovalo bralno in pevski društvo, v katerem so se združili tako pevski zbor in tudi dramska skupina, pa tudi tamburaški orkester. No, duhovni vodja in gonilna sila tega društva je bil cerkveni organist in pevovodja Andrej Majnik in tako so torej isti zborovodja in isti pevci vadili tako cerkvene kot tudi prosvetne pesmi. Med drugo svetovno vojno so, ko so moški odšli v vojsko, so na koru pele le ženske. Po vojni se je ta bogata tradicija mešanega zbora nadaljevala in še danes jaz mislim, da je tako in da je zbor tudi danes zelo aktiven. Ravno tako kot nekoč tudi danes skušamo skupaj s pevci odgovoriti na potrebe kraja, zato poleg tega, da pojemo tudi pri mašah, zapojemo tudi na raznih drugih prireditvah v kraju. Skupaj s pevci smo pobudniki prireditve Vaški večer, ki se je lepo vklopila v sklop kulturnega vikenda. To je ena odmevnejša prireditev, ki v naš kraj privabi kar veliko število obiskovalcev od vsepovsod. Ob takih priložnostih radi predstavimo predvsem slovensko ljudsko pesem, pa tudi v svojo sredo radi povabimo druge pevce, druge pevske zbore. No, povedati moram, da je naš cerkveni zbor v zadnjem času navezal kar lepe stike s pevci iz Benečije. Tako kot smo prej slišali, je bila Dreka del naše prafare in zdaj ko so te meje padle, se moram reči, da predvsem na njihovo pobudo večkrat srečamo in zapojemo prav na nekdanji meje, ki nas je dolga leta ločevala. Zapeli smo že tudi pri njihovi praznični maši 15. avgusta, oni pa so prav tako že gostovali pri nas v Volčah. Čutimo potrebo, da se pevci vklapljajo v življenje kraja, v življenje župnije in tudi nam ni vseeno, kakšni so naši medsebojni odnosi, zato poskrbimo tudi za družabno življenje, praznujemo rojstne dneve, enkrat letno pa pripravimo tudi romanje. Še ena pomembna stvar, ki bi jo rada povedala v zvezi s petjem v naših župnijah je ta, da se pevci vse Tolminske dekanije enkrat letno združimo na Mengorah, to je drugo nedeljo v septembru in zapojemo pri maši, ki poteka na prostem in to mašo doživljamo kot velik pevski praznik, kjer res slovesno zadoni pesem združenih zborov. Naša želja je, da bi to pevsko tradicijo, ki jo nadaljujemo, znali tudi ohraniti, kar ni vedno enostavno. Predvsem mladi fantje in možje se vse težje odločajo, da bi sodelovali pri petju, kar mislim, da ni samo posebnost naše župnije, to je verjetno tudi posledica sodobnega časa, vzgoje in vrednotenja zborovskega petje. Upamo pa, da se bo kljub temu našlo toliko navdušencev, predvsem med mladimi, da bi to tradicijo, to dejavnost v naših župnijah ohranili.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Pri Sveti Luciji imamo tudi pritrkovalsko skupino, kjer nas deluje približno sedem, osem, kakor kdaj, kakšen krat tudi samo trije, ki poskrbimo, da so naši krščanski prazniki in procesije ter prva obhajila in birme bolj slovesni. Če nas pa kam povabijo v kakšno bližnjo faro, se pa tudi odzovemo in jim še tam polepšamo praznike.

Slišali smo marsikaj o mladih, slišali smo o tem, kdo skrbi vse za lepoto bogoslužja. Slišali smo pa uvodoma tudi že o tem, da tudi z gospodarskega vidika imate v vseh treh župnijah kar nekaj dela, nekaj o tem nam bo povedal gospod Danilo Pirih.

V župnijskem gospodarskem svetu poskrbimo za razna obnovitvena dela, ki nam jih nakaže domači gospod župnik Slavko Obed ali pa kateri od treh ključarjev. V zadnjem desetletju smo obnovili stopnice v zvonik, potem smo obnovili streho na cerkvi svete Lucije, strehe na mežnariji in župnišču, prepleskali cerkev, restavratorji pa so obnovili stropno in stensko poslikavo Toneta Kralja, sedaj pa zbiramo še denarna sredstva za obnovo orgel.

Bi pri teh gospodarskih zadevah tudi vidva kaj dodala? Gospod Franc Žbogar.

Kar se tiče same župnije Lom, še dodatno bi lahko rekel, da je za našo župnijo zelo pomembno, da smo lahko bi rekel, samoorganizirani. Veliko stvari se dogovorimo in tudi napravimo. Ne bom rekel, da ravno mimo gospoda župnika, ampak z njegovo vednostjo, ampak veliko stvari pripravimo, tako da najprej sami, potem on nam da kar prav pa to naredimo. Tako smo na samem gospodarskem področju, lahko rečem, zgradili pred dvema letoma en velik podporni zid pri cerkvi, ki se je zrušil. Dela smo opravili po kar bom lahko rekel strokovno, tudi po oceni strokovnjakov, pa za zelo majhen denar, drugo pa moram povedati, da se tudi v Lomu pripravljamo na popotresno obnovo, nekaj bo prispevala država, tako da zdaj bo kar en tak velik zalogaj in tudi svete maše so bodo mogle seliti iz cerkve in upam, da nam bo kar krajevna skupnost priskočila na pomoč, pa odstopila svoj prostor.

Še Volče, gospod Metod Fon.

Zadnje čase, ker sem bolj aktiven, bi lahko rekel o tej župniji, ma, vedno bolj spoznavam, kako pomembno je delo v župniji tudi z gospodarskega vidika se župnija le gospodari z določenimi sredstvi, z določenimi zemljišči, pa tudi z precejšnjo bi rekel vrednostjo umetniško, ki je vgrajena v samih cerkvah. Tako se bomo letos lotili obnove cerkve na Mengorah, ki bo kar lep zalogaj, tako da bomo našim zanamcem pustili eno primerno in dobro vzdrževano cerkev. Do sedaj pa smo mogli kakor sem prej omenil po potresu šestinsedemdeset, pa tam po potresu oseminsedemdeset, vedno to popravljat in je kar treba veliko skrbi in tudi dosti denarja pridobit, da se lahko vse to vzdržuje. 

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Tri župnije smo morali danes predstaviti in seveda nam časa kar malo zmanjkuje, pa vendar ne bomo končali oddaje ne da bi spregovorili tudi o tem, kaj vas v vaši župniji najbolj nagovarja, za kaj ste Bogu najbolj hvaležni, da živite in delate prav v njej. Najprej vprašanje za vas, gospod župnik Slavko Obed.

Ja, jaz sem že vesel, da sem prišel v tak lep kraj. Se spomnim smo imeli srečanje pred ne vem kolikimi leti sošolci novomašniki iz leta enainosemdeset in je bil na tem srečanju tudi sedanji mariborski škof Marijan Turnšek in je rekel, kaj si se škofu tako priljubil, da te je dal v tak lep kraj. Že ta kraj me navdihuje, ne, da sem vesel tam med temi ljudmi, posebno pa ti ljudje vsak na svoj način, na primer s starejšimi, čutiš eno res hvaležnost, ko jih obiskuješ za prve petke, ko se srečaš z njimi, kako te prav težko pričakujejo in čakajo, potem starši, čeprav včasih morda čutiš kakšno razočaranje prav od njih ali pa potem od mladih in otrok, vendar pa se zavedam tega, da mi smo samo tisti, ki pomagamo v tem Gospodovem vinogradu, ne, da Bog daje rast, mi smo pa samo tisti, ki mal kupujemo in delamo na tem, da bi obrodilo svoj sad.

Isto vprašanje še za vse ostale. Najprej gospa Mojca Rejc.

Jaz bi rekla tako, jaz, v tej župniji sem samo enajst let in sem res vesela in hvaležna za to, da so me tako lepo sprejeli, da lahko uporabim vse te darove, ki mi jih je Bog dal. In ob tej priliki bi povabila vse, da naša cerkev, tista z malo začetnico, je dosti velika, ki sprejme vse in tu se lahko res vsak pokaže na svojem področju in vsak lahko je Bogu hvaležen, da ima veliko darov in tukaj jih lahko res kaže in potem daje tudi naprej.

Gospod Danilo Pirih.

Jaz sem zelo zadovoljen, da lahko sodelujem s tako krasnimi sodelavci v gospodarskem svetu, v pastoralnem svetu, pri Karitasu, pri pritrkovalcih, predvsem pa z našim gospodom Slavkom Obedom.

Gospod Franc Žbogar.

Jaz sem zelo zadovoljen, srečen in rad živim na deželi. Kako je lepa naša narava, pa naj sije sonce ali pada dež. V sami župniji pa sem, mislim, da me sedaj najbolj veseli to, glede na to, da se je v preteklih letih župnija tako praznila, da vidim neko bodočnost v naši mladini. V zadnjih dveh letih je bilo v Lomu sedem porok, od teh šest cerkvenih in večina teh se je nastanila v naših krajih, v naši župniji. To daje neko zagotovilo, da bo tudi še odmeval otroški smeh in jok po naših krajih in družinah, hišah. Pa upam, da bodo tudi dobri župljani in radi sodelovali s Cerkvijo.

Gospod Metod Fon.

Jaz bi rekel tako, da imam občutek ali pa vsaj včasih si mislim, kaj me je tako privezalo bi rekel v to našo vas Volče, pa tudi samo župnijo, saj že od majhnega sodelujem od ministranta naprej bi rekel, stalno v tem delu župnijskem in tudi kraju samem. Ne vem, ali me je povezala ta zgodovina njega, ali so me povezali sami krajani, pa tudi sami ljudje, ki živimo tam na temu razpotju bi rekel v Soški dolini in zato zelo rad delam, pa upam, da bom še, a ne, ker včasih je nihanje razpoloženja malo labilno, potem se pa zopet popravi in vsak uspeh, ki ga skupno dosežemo nam da novo voljo in novo moč, da lahko ustvarjamo naprej in z vsemi sodelavci, ki jih je dovolj, tako da se lahko naredi marsikaj.

In še gospa Erika Bizjak.

Jaz moram povedati, da sem si od zmeraj želela ostati v svojem domačem kraju in imela sem tudi to srečo, da smo, da sem dobila tudi službo, kar je danes velik problem, tudi moj mož je domačin in da sva si tukaj ustvarila družino, pognali smo korenine in sedaj smo tu in moramo po svojih najboljših močeh sodelovati za dobro župnije, za dobro kraja in ker smo rod puntarjev, smo trmasti in jaz verjamem, da bomo, če se bomo trudili za to, to tudi dosegli.

Hvala vsem, da ste prišli, hvala da ste predstavili te svoje tri župnije, preden pa se poslovimo, seveda še priporočilo nebeškim zavetnikom teh krajev. Sveti Lenart, sveta Lucija, sveti Primož in Felicijan.

Prosite za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.