ŽUPNIJA SOLKAN

ŽUPNIJA SOLKAN.         

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovani poslušalci in poslušalke, nocoj se bomo v oddaji Iz življenja naših župnij srečali z župnijo Solkan. Pred mikrofonom prisrčno pozdravljam gospoda župnika Vinkota Paljka.

Ja, dober večer.

Gospo Marto Bevčič.

Dober večer.

In gospo Majdo Šturm.

Dober večer.

Gospod Vinko, kje pravzaprav župnija Solkan leži, marsikdo se še ne znajde v tem.

Ja, bi rekel tako, ne, kot vsak župnik ali kot vsak prebivalec svojega kraja, bi rekel, v središču sveta. Dobesedno, ker tam kjer živimo, tam je središče sveta, ne, tam je tudi vsa Božja pozornost namenjena prav nam, ker smo v središču njegove Božje ljubezni, tako lahko rečem čisto mirno, da Solkan je v središču sveta. Drugače pa se reče, da je to na Goriškem, tam prav kjer se stika Goriška in Soška, bi rekel, Goriška je bolj pokrajina, bolj razširjena dolina, ne, Soška pa vemo, je bolj ozka dolina, prav na začetku Soške doline, tam je Solkan, ne. Zelo posrečen kraj, kjer gotovo izbran že v zgodovini kot pomembno strateško središče, strateška točka, v zgodovini se je to imenovalo Castelum Silicanum in je bilo malo gor na vzpetini, tam kjer je sedaj hrib svete Katarine ali kot po drugi svetovni vojni kot se je uveljavilo ime Kekec, pozneje pa se je pa življenje preselilo dol v dolino dejansko tam kjer je še sedaj Solkan. Ivan Gradnik, ta naš briški pesnik, ko je hodil tam skozi Solkan, ne, mu je prišla, mu je prišel navdih zelo lep, da je napisal eno pesem o Solkanu, ki dobro razloži, kje se nahaja Solkan: »V ozadju procesija cipres, na desno višje sveta Katarina, na levi hrib svetega Valentina in Sveta Gora se dviguje vmes.« In potem se vpraša: »Mar so prinesli semkaj kos nebes?« Ker so vsi ti hribčki, ne, se v te vzpetine, posvečene Bogu, Božjim osebam, Božjim prijateljem, Mariji, ne, in svetnikom in angelom in so cerkvice po vseh teh bile, na Sveti Gori je še, ne, po teh vzpetinah, ne, in zato je, zato so ta krajevna imena, ne, tudi po teh svetih osebah.

Iz teh podatkov je videti, da ima Solkan bogato zgodovino. Kakšni so pa začetki župnije?

Ja, začetki župnije niso prav definirani, niso prav določeni, nimamo ene listine, ki bi govorila prav o ustanovitvi te župnije, vsekakor kristjani so bili v tem naselju že v antiki. Skromne najdbe pričajo o tem, na primer iz četrtega, petega stoletja, to pomeni vsaj pred tisoč šesto leti so gotovo bili že kristjani v Solkanu, ker so našli pred kakšnimi štiridesetimi leti oljenko in ta svetilka ima, ta oljenka ima krščanske simbole. Kdaj je prav župnija nastala? Zdaj najstarejši pisani vir o Solkanu je iz leta 1100, osemindvajsetega aprila, ko je cesar Oton tretji podaril patriarhu Janezu polovico v fevd, ne, polovico naselij in imetja, v tej listini sicer ni omenjena župnija, vendar nekatere po pravici sklepajo, da je v tistem času, to pomeni že pred tisoč leti, okrog leta tisoč, da je bila tudi že župnija, recimo o tem govori tudi ime svetnika, ne, kateremu je posvečena naša župnijska cerkev, sveti Štefan, izvedenci, ne zgodovinarji, ki se na to razumejo tudi potem sklepajo starost župnije, ne, oziroma pražupnije kot je bila Solkan, tam okrog leta 1000, ne, cerkve, ki so posvečene svetemu Štefanu segajo prav v tisto obdobje.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Gospod Vinko, povejte nam: Kakšen je obseg župnije Solkan danes in približno število vernikov.

Ja, sedaj je ozemlje Solkanske župnije, je res v tem, omejeno na to staro središče, po eni strani mejimo na Novo Gorico in na vse tri Novogoriške, ostale Novogoriške župnije kot so Kostanjevica, potem konkatedralna župnija Kristusa Odrešenika in Kromberk. Potem proti hribovitemu delu pa je Grgar in potem proti severu pa mejimo na Deskle. Seveda, tisto, kar je pa, nam je ostalo, če se malo pohvalim, biser in srce pa je le ostal, sta ostala v naši Solkanski župniji, in to je Sveta Gora. Ozemeljsko Sveta Gora še vedno spada v Solkansko župnijo, čeprav je samostojna, samostojno središče, ki ga upravljajo že vrsto let frančiškani, že kmalu od Marijinega prikazanja v 16. stoletju. Smo zelo veseli, ne, da Sveta Gora je še vedno ozemeljsko v naši župniji in smo zato ponosni. Potem, koliko je zdaj vernikov, prebivalcev po zadnjem štetju nas je v Solkanu tri tisoč dvesto sedemdeset. Seveda prav katoličanov gotovo nas je manj kot tri tisoč. Po prebivalcih bi rekel verjetno polovico, okrog polovica, samo ne vem prav točno, ma recimo polovica, da je prav domorodcev, ki imajo stare rodovine prav doma iz Solkana. Po drugi svetovni vojni pa se je zgodilo, da se je v Solkan jih veliko preselilo iz drugih krajev. Zdaj prav točno koliko nas je katoličanov, ja, med dva tisoč in tri tisoč gotovo, koliko nas na zunaj izraža vero, okrog deset procentov.

(pesem)

IZ FARNE KRONIKE.

Kateri so tisti pomembni ljudje, ki so župnijo Solkan posebej zaznamovali?

Ja, malo že sama zgodovina, kot sem jo že prej omenjal, so pa potem, gotovo so nekateri ljudje, ki so izšli iz Solkana in so pomembni, ne samo za naš kraj, ampak tudi širše, bodisi sploh za dobro človeštva ali pa slovenskega naroda. Na teološkem področju bi omenil tri brate, prav tri rodne brate v 17. stoletju, ki so šli k jezuitom in so bili vsi trije zelo delovni, celo profesorji matematike, eden med njimi je bil tudi misijonar v Carigradu, pisali so se Čefarin, potem iz konca 17. stoletja je zelo znan Janez Marija Žbogar, ki je živel, barnabit, je živel na Dunaju in potem v Pragi, tam je bil teolog Praškega nadškofa in je 1698-ega izdal, bi rekli, en teološki leksikon Teologia Radicalis, je prav po abecednem vrstnem redu obdelal krive vere, herezije, ki so se kdajkoli v zgodovini krščanstva pojavile, ne, in potem razrešitev teh herezij, teh krivih ver. Potem, če gremo malo bližje, gotovo je tak najbolj vreden cvet, ki je vzbrstel iz Solkanske župnije škof Jože ali Josip Srebrnič, ki je bil dolgoletni škof na otoku Krku. Prej pa je bil teološki profesor v Gorici in v Ljubljani. Za kulturno in družbeno življenje so pa pomembni nekateri, ki so izšli prav iz Solkana, bi omenil dva zdravnika, ki sta s svojim prizadevanjem in s svojim iznajditeljstvom gotovo pripomogla, da je zdravstvena znanost napredovala, to sta bila Marko Plenčič, prej v 17. stoletju in potem v 20. stoletju pa Rihard Jug. Potem na slikarskem področju je znan iz prejšnjega stoletja Milan Klemenčič, ki se je rodil v Solkanu in je utemeljitelj slovenskega lutkarstva, potem še en tak, ki je naredil kaj dobrega za slovenski narod je bil Andrej Komelj, plemeniti sočebran, ki je prevajal iz nemščine v slovenščino vojaško izrazoslovje. Potem je morda znan tudi filozof in alpinist Klemen Jug. Vsaj nekatere omenim, gotovo tudi v tem hitrem pregledu gotovo tudi kakšne izpustim. Leta 1947-ega je bila določena meja med Italijo in Jugoslavijo in ob tisti priliki 15. septembra sta dve tretjini Goriške nadškofije ostale brez škofa, sta prišle v Slovenijo, Jugoslavijo, in škofijsko središče s škofom pa je ostalo v Italiji in takrat je Vatikan določil, ne, da bo prav z dnevom razmejitve prevzame vodstvo, cerkveno vodstvo tega dela Goriške nadškofije, ki ostane v Sloveniji, da to prevzame solkanski župnik. Takrat je bil en zelo plemenit, zelo dober župnik v Solkanu, doktor Franc Močnik, ki je pa istočasno že prevzel vodstvo tistega dela Tržaške škofije, ki je ostal tudi v Sloveniji, na žalost slovenska oblast se ni strinjala s tem, s to potezo Cerkve in so potem dali naročilo krajevnim oblastem, naj se rešijo tega duhovnika in so potem tako naredili, da so en večer prišla ena skupina v župnišče oziroma v, ki je postalo sedež apostolske administrature za Primorsko in so tega duhovnika, apostolskega administratorja pospremili skozi Solkan in ga na koncu Solkana, rečemo grdo: vrgli čez mejo.   

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Župnija Solkan ni bogata samo po zgodovini, ampak tudi po sedanjem, verskem udejstvovanju in pastoralnem delovanju. Ima župnijski pastoralni svet, gospodarski svet, verouk, to se pravi katehista in katehistinje, zakonsko skupino, svetopisemsko skupino, ministrante, celo pritrkovalce, skavti sodelujejo, ste rekli v…

Novi Gorici, kjer je tam skavtska skupina.

Imate molitvene skupine, sigurno tudi duhovna gibanja, sami ste najbrž član Marijinega dela, imate pevski zbor, to se pravi ne samo navadna župnija, ampak polna župnija, bogata župnija.

Morda še izredni delivci obhajila tudi, da se bogoslužje bolj lepše odvija, ne.

Nocoj je z nami gospa Marta Bevčič, predstavnica župnijske Karitas v Solkanu. Gospa Marta, povejte nam: Kako deluje vaš Karitas v Solkanu in pravzaprav, kaj je njegovo poslanstvo?

Tudi v naši župniji imamo župnijsko Karitas, tako kot v večini župnij naše škofije. Skupaj nas je med osem in deset, srečujemo se v župnišču, kjer si pod vodstvom našega gospoda župnika vlivamo novih moči za delo. On poskrbi za našo duhovno rast tako da prebiramo kakšne odlomke iz Svetega pisma in iz naše revije Žarek dobrote, enkrat letno se udeležimo tudi duhovne obnove za vse sodelavce Goriške Karitas, ki se odvija v Vipavskem Križu, ta nas zelo obogati in spodbudi za nadaljnje delo. Delovanje župnijske Karitas so vse raznovrstne potrebe v župniji, ko so naštete v štirinajstih delih usmiljenja in so vse potrebne v župniji, vendar večina dejavnosti posvečamo starejšim. Obiskujemo jih v domu upokojencev v Novi Gorici in sedaj zadnje leto tudi v domu upokojencev pod Sabotinom v Goriških Brdih, kjer domujejo naši starejši župljani. Za te obiske poskrbimo vsaj pred prazniki, če pa nam čas dopušča tudi med letom. Prav tako obiskujemo naše tudi naše začasne prebivalce Solkana, to so mlade mamice z otroki v materinskem domu in zapornike v Solkanskem zaporu. Za praznik svetega Miklavža kot tudi pred Božičem in Veliko nočjo jih tudi obdarimo z dobrotami, ki jih naši dobri župljani v ta namen prinesejo v cerkev. Zelo dejavni smo predvsem za Miklavža. Takrat obiščemo približno sto starejših ljudi po celem Solkanu, to naredimo v poznih večernih urah, tiho in skrito, kot je to počel sveti Miklavž. Na vrata jim obesimo skromna darilca, ki smo jih pred tem pripravili. To so orehi, suho sadje, pa tudi Miklavževo voščilo. Potem v mesecu maju en teden pripravimo tudi šmarnice v domu upokojencev v Novi Gorici, poskrbimo za to, da jih pripeljemo v tamkajšnjo kapelico, jim prebiramo šmarnično branje in zelo veliko z njimi prepevamo. Moram pa povedati, da ni vedno lahko, ampak ko te na koncu vprašajo, ali pridite tudi jutri, ker nam je bilo tako lepo, sploh ne razmišljaš in kar prikimaš. Ko vidiš, da si jim ti pomagal do te sreče, je ves tvoj trud poplačan. Potem so tu Binkošti, ta dan poskrbimo, da naše starejše in oddaljene pripeljemo v našo domačo cerkev. Tisti, ki imajo svojce, jih oni pripeljejo, za ostale pa mi poskrbimo. Tega praznika se res zelo veselijo, saj se po maši še nekaj časa zadržimo na dvorišču pred cerkvijo, kjer pripravimo nekaj peciva, čaja ali kave in jih pogostimo. Nič se jim ne mudi, kar radi ostanejo, skupaj s pevci tudi kaj zapojemo, tako da je ta dan res pravi praznik za celo župnijo. Moram povedati, da se srečujemo tudi in da smo povezani tudi z drugimi župnijskimi Karitas na Goriškem in sicer v Goriški območni Karitas. Na koncu naj povem še to, da se zavedamo, da to kar storimo za naše starejše župljane, storimo Jezusu. Tako piše tudi v Svetem pismu: »Kar ste storili enemu izmed moji najmanjših bratov, ste meni storili.« To je tudi naše vodilo za delo, da kar naredimo, naredimo iz ljubezni, iz ljubezni do bližnjega in iz ljubezni do Boga.

Gospa Majda Šturm, Vi ste nocoj z nami kot katehistinja župnije Solkan. Učite ves verouk sama?

Ne. Jaz imam verouk samo v tretjem, četrtem in petem razredu. Ostalo imajo druge katehistinje in gospod župnik.

Vi imate to prvo izkušnjo. Kako otroci dojemajo verouk v vaši župniji? Se radi odzivajo, radi sodelujejo?  

No, najprej bi mogoče povedala, da obiskuje v naši župniji verouk sto štirideset otrok in poleg, kot sem že povedala, je poleg gospoda župnika še šest katehistinj. Ko posebnost bi omenila Jezusovo malo šolo, to je verouk za petletne predšolske otroke. V mnogih župnijah so z uvedbo devetletke Jezusovo malo šolo pustili, ker so šestletni otroci vključeni v prvi razred, pri nas pa smo jo ohranili. Obiskuje jo več kot polovica otrok, ki gredo naslednje leto k rednemu verouku. Lepo je, ker so zraven tudi starši ali stari starši, ki otroke pripeljejo. Večji razredi so razdeljeni na polovico oziroma na manjše skupine bodisi zaradi velikega števila otrok oziroma prekrivanja urnikov različnih dejavnosti, ki jih obiskujejo učenci. Mlajši otroci sprejemajo in dojemajo versko sporočilo z dušo, s srcem in vsem bitjem, verske resnice vpijejo resnično kot spužve, starejši pa sprejemajo bolj razumsko, nekateri so zahtevni, kritični in postavljajo veliko vprašanj. Tako pri našem poslanstvu, torej razen do ljubezni otrok moramo imeti veliko ustvarjalnosti, iznajdljivosti in stalno moramo spodbujati. Na primer: učenci četrtega razreda, lanski prvoobhajanci so Jezusovi vitezi, to jim je spodbuda, da se navdušeno udeležujejo nedeljske svete maše. Katehistinja jih občasno nagradi s simboličnim darilcem.

Kako pa verouk vključuje otroke v življenje župnije in posebno v bogoslužje, v sodelovanje pri bogoslužju?

Ja, najprej bi mogoče omenila ministrante, kar pet jih je iz tretjega razreda letošnjih prvoobhajancev, potem so tu naši birmanci, ki berejo prošnje pri maši in ob letošnjih velikonočnih praznikih so sodelovali pri branju poročila o Jezusovem trpljenju. Najbolj množično pa sodelujejo otroci pri bogoslužju s petjem. Pesmi, ki se jih učimo pri verouku pojejo pri maši vsaj nekajkrat na leto. Učenci, ki igrajo različne inštrumente: violino, flavto, klarinet, saksofon, spremljajo petje oziroma igrajo skladbe tudi samostojno. Posebno poglavje so naši kitaristi. To so birmanci, mladinci, katehistinje in nekateri starši, ki popestrijo marsikatero mašo in velikim veseljem in navdušenjem igrajo ves mesec maj pri šmarnicah za otroke. Seveda se otroci vključujejo v bogoslužje skupaj s svojimi družinami, to pa je odvisno od vere v družinah, kar je približno podobno v vseh župnijah.

Gospa Marta, Vi ste tudi članica svetopisemske skupine. Tako pravzaprav potekajo ta srečanja?

Ja, v bistvu se srečujemo vsako prvo sredo v mesecu. Ni nas veliko, smo pa zato zelo vestni in zavzeti, saj se še ni zgodilo, da se ne bi srečali. Za srečanju prebiramo Besedo življenja za vsak mesec, se o njej pogovarjamo in spodbujamo, kako jo bomo živeli. Pri tem nam je v veliko pomoč gospod Vinko, ki nam določene stvari razloži, da nam postanejo bolj razumljive in na naslednjem srečanju si zaupamo, kako smo določeni svetopisemski stavek živeli. Doživljamo pa, kako nas to bogati in povezuje v živo skupnost Jezusovih učencev.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Gospod Vinko, zakaj ste kot župnik župnije Solkan posebno hvaležni Bogu in kaj Vam daje pri vašem delu elan, upanje?

V Solkanu je možen pogled na Sveto Goro in to ne samo tako zemljepisno, ampak gre predvsem za duhovni pogled, za pogled zaupanja v eno, ki je naša mama, ne, ki skrbi za nas, ki je vsa za nas, ki prihaja med nas, da se z nami veseli in da za nami deli naše bolečine in naše trpljenje. Druga stvar, bi rekel, ki mi daje gotovo veliko veselja je, bi izrazil z besedami Janeza Pavla drugega, da bi bila Cerkev šola in dom občestvenosti, kot je družina, ta čudovita, Božja ustanova, kjer se lahko človek ne samo spočne in rodi, ampak tudi odrašča, vzgaja res v človeka, tako se mi zdi tudi na neverskem področju, gotovo so družine, te naše verske, krščanske družine, ki nas vzgajajo v kristjane, ampak bolj konkretno, je še bolj, je pa prav ta družina, je župnija, ne. Ko vidim, da se to uresničuje prav konkretno v naši župniji, to me je gotovo, kot za vsakega drugega kristjana in za vsakega človeka, gotovo tudi meni kot župniku največje veselje. To vidim, da se ta medsebojna povezanost župnije uresniči prav v tej Jezusovi navzočnosti med nami: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi. To, ko se, zlasti pri bogoslužju zgodi, ne, ker tam so še druge raznovrstne Jezusove navzočnosti, pridejo še bolj do izraza. Ne, in potem je to, bi rekel, kot najlepši izraz prav ta, prav otipljiva Jezusova navzočnost med nami in vidim, da so župljani za to dovzetni, seveda, ker ne gre to, da bodo samo kakšni posamezniki, to moramo biti vsi navzoči, za to, da se damo Bogu na razpolago, da lahko on uresniči to svojo zamisel, ne, to Božjo, človeško družino tukaj na zemlji, ne, to gotovo tudi meni kot župniku daje gotovo največje veselje, največje zadoščenje.

(pesem)

DOBRO JE VEDETI.

Približali smo se koncu današnje oddaje Iz življenja naših župnij. Z vami sem bil Bor Sevšek, Nedeljske maše so v župniji Solkan pozimi ob desetih in ob osemnajstih, poleti pa ob desetih in bo devetnajstih. Sigurno bi radi povabili naše poslušalce v svoj kraj, v ta lep košček slovenske zemlje, najbrž za praznik svetega Štefana.

Ja, takrat je še posebno lepo, ker kot sem že prej omenil, imamo tudi blagoslov vode in soli, ne, in pa zvečer po večerni maši je že več kot, že skoraj deset let, že skoraj dvajset let je pa krajevna skupnost tudi sodeluje pri tem praznovanju farnega Solkanskega zaveznika svetega Štefana, da krajevna skupnost priredi koncert z Božičnimi pesmimi, Božičnimi melodijami.

Se vsem trem prisrčno zahvalim in vam želim veliko blagoslova pri vašem delu.

Svetogorska Kraljica.

Prosi za nas.

Sveti Štefan.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.