ŽUPNIJA POSTOJNA

ŽUPNIJA POSTOJNA.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij gostimo župnijo Postojna. Zato so zdajle z mano v našem studiu v Kopru Postojnski župnik, domači župnik, gospod Ervin Mozetič, gospa Ana Glavač, gospa Antonija Bajc in gospod Marjan Geržina. Kaj počnejo v župniji, za kaj vse si prizadevajo boste izvedeli kar med našo oddajo. Vsem štirim, prav lep pozdrav.

Pozdravljeni. Lep pozdrav, lep pozdrav.

Najbolje bo, da kar začnemo. Najprej predstavitev samega kraja, kjer leži vaša župnija.

Tako. Župnija Postojna leži na najnižjem prehodu čez Julijske alpe, skoraj v sredini med Ljubljano in Trstom, zato govorimo tudi o Postojnski vratih, o kraju kjer je prepih doma. In to velja tudi pač pri ljudeh, ko pravijo, nismo ne Notranjci niti Primorci, ampak smo nekaj vmes. Ležimo v Pivški kotlini, kjer teče čudovita reka Pivka, ki je izdolbla čudovito in prečudovito Postojnsko jamo, po katere Postojno pozna ves svet. Ta svet je povezan še potem s Pivško jamo, Veliko Otoško jamo in sploh z vsakimi drugimi kraškimi pojavi. Vsekakor, Postojna je pomembno prometno središče zaradi prehoda in to je bilo tako v zgodovini, kot tudi danes. Farni zavetnik župnije je sveti Štefan. In vemo, da je sveti Štefan zavetnik furmanov in …

Popotnikov.

In popotnikov, in zato je tudi ta svetnik in so ga naši predniki zelo častili in poskušamo tudi mi naprej biti zvesti tej tradiciji.

Postojna je sama po sebi star kraj, že zaradi te lege . Normalno, da je tam hitro nastala naselbina. Kaj pa župnija?

No, zelo zanimivo. Župnija je prvič omenjena leta 1793. Prvotna cerkev pa je omenjena že leta 1473. Zdajšnja sezidana je bila pa leta 1777, arhitekt je bil Leopold Hofer, posvečena pa je bila 23. avgusta, 1798-ega leta in posvetil jo je Ignacij Kajetan, škof v Trstu. Podružnic je tudi kar nekaj. Tako je sveta Elizabeta v Malem Otoku. Sveti Anton Padovanski v Stari vasi, sveti Andrej v Velikem Otoku, kjer so freske iz leta 1430, 1440. Potem je sveta Katarina Aleksandrijska v Velikem Otoku, potem sveta Norburga v Zagorju, in sveti Danijel v Zalogu, ki je znan tudi po velikem križu, ki je postavljen v spomin na papežev obisk. In znana je ta cerkev tudi po enem še najstarejšem delujočem zvonu v Sloveniji iz leta 1376-ega, in nazadnje je še kapela svetega Lazarja v Postojni na pokopališču.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Župnija šteje približno devet tisoč petsto do deset tisoč ljudi, to je župnija, ki raste, vedno raste zaradi priseljencev, zaradi mladih družin, ki prihajajo tako iz Koprske strani kot iz Ljubljanske strani zaradi cenejših stanovanj, tako da v bistvu je župnija mlada in to je skoraj edini kraj na Pivškem, ki ima prirastek. Katoličanov, župnija šteje od šest tisoč petsto do sedem tisoč ljudi. Imamo pa veliko pravoslavnih bratov in veliko tudi muslimanov, ki imajo celo svojo molilnico v kraju.

Če sem prav razumela, gospod Ervin, ste eden tistih redkih slovenskih župnikov, ki večkrat doživi vesel dogodek, da potrka na vrata župnišča ena mlada družina in reče, mi smo pa vaši novi farani.

Tako, res je, ja, velikokrat.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Že samo dejstvo, da k vam mlade družine še prihajajo, se priseljujejo, govori o tem, da je župnija živa. Seveda pa si je za živ utrip župnije potrebno tudi še dodatno in posebej prizadevati. Gospa Antonija Bajc, Vi mi boste povedali, katere skupine vse delujejo v vaši župniji.

No, v naši župniji danes delujejo skupine, ki so nastajale že veliko let nazaj. Po prihodu sedanjega gospoda župnika pa so se te še kar bistveno pomnožile. Upam, da bom pretežno vse naštela. Tiste pa, ki ne bom, naj mi oprostijo. Tako imamo skupino za delo v Karitas. Potem skupino katehistov in katehistinj. Zakonske skupine sta kar dve. Potem imamo svetopisemsko skupino. Posebna skupina svetopisemska so tudi Nikodemi, Nikodemova skupina, ki je nastala prav na željo profesorjev srednješolskega centra. Potem imamo ministrante, pritrkovalce, skavti, so zelo dejavni tudi, tukaj imamo tudi skupino starejših skavtov. Molitvena skupina, pevski zbori, tu so trije ali štirje pevski zbori. Potem imamo dve skupini mladih v spoznavanju. Skupino odovelih, mladinske skupine, dve ali tri, potem je študentska, potem je skupina, ki se imenuje Sopotniki, v tej skupini so starejši študentje in delavci. Potem so tudi animatorji. Nekaj skupini je, ki se kar samoiniciativno so oblikovale, skupina za krasitev Cerkve, potem so občasne skupine oziroma menjajoče se skupine za čiščenje veroučnih prostorov. Ta je sestavljena v glavnem iz staršev veroukarjev in skupin. Bralci Božje Besede, no, zdaj so pa še tisti, ki sem jih pozabila.

Tistih se bomo pa najbrž spomnili še v nadaljevanju, nič še ni zamujeno. Gospa Ana Glavač, mogoče bi spregovorili najprej o katehezi, Vi ste katehistinja, kako poteka to pri vas v vaši župniji?

No, na področju kateheze delujemo dve katehistinji, ki kar dobro sodelujemo z gospodom župnikom in gospodom kaplanom, ki dopolnjujeta to najino delo. No, jaz moram reči, da se je predvsem delo na področju kateheze spremenilo, ko se je spremenil šolski sistem oziroma ko se je vključilo tudi mlajše, najmlajše otroke v šolski program, se pravi prvi razred devetletke in ne vem, se mi zdi, da opažamo vsi, ki delujemo na katehetskem področju spremembe predvsem na področju dojemljivosti otrok za versko sporočilo. Mi vemo, da so otroci, še posebej najmlajši, zelo dovzetni za verska sporočila, ampak vedno bolj se pa tudi čuti, kako zelo velik vpliv ima družina pri katehezi. Po eni strani se starši vključujejo v proces, ta veroučni, recimo in se mi zdi, enih takih drugačnih razlogov, predvsem mogoče kakor v preteklosti in imamo kateheti eno specifično nalogo, a ne, na tem področju.

Mogoče poveste to malo bolj…

Konkretno.

Ja.

Ja.

Se pravi, sodobni mladi ljudje, otroci, ne, se zelo velik odstotek otrok se v bistvu z verskim sporočilom, s konkretnimi osebami, recimo, če rečem iz Svetega pisma, ali pa z Jezusom, z Marijo in tako, se srečajo prvič šele pri verouku, ne, tega oni doma zelo malo slišijo. Ni primarnega stika z vero doma, ki bi recimo olajšala ali pa odprla vrata, ne, za vero, in zato imamo katehisti mogoče malo težko nalogo približati ta najbolj prvinska čustva do Boga, do Marije in do Jezusa otrokom. Ker tega niso doživeli doma. Zdaj ne govorim za veliko večino, ampak je vedno več teh otrok, ne, zato je mogoče ta specifičnost mogoče tega našega katehetskega dela, ne.

Skupin je, če prav razumem, veliko, katehizirate pa štirje. Kako zmorete?

Ja, mislim, da tako. Ana samo katehizira, je praktično zaposlena v župniji, mislim, zaposlena, tako v navednicah zaposlena, vsekakor: uči vedno ona in še sestra Lucija, poleg pa še midva s kaplanom in zmoremo. Vsak razred sestavljajo tri skupine, po tri oddelki, tako da je to že kar cela šola.

(pesem)

Poleg kateheze pa imate za otroke in mladostnike seveda še druge dejavnosti. Mogoče še malo o tem.

Ja, kar se tiče predvsem vključevanja osnovnošolskih otrok, recimo v življenje župnije v bogoslužje, ko rečem, da smo jih kar nekako dobro uspeli vključiti, no, predvsem v sodelovanje pri svetih mašah, pa v zadnjih letih približno dvakrat do trikrat na leto organiziramo razne delavnice, predvsem pred temi močnejšimi časi, se pravi v adventu in postu. K temu skušamo pritegniti tudi starše, da bi čim bolj sodelovali, tako da se mi zdi, da so kar dobro vključeni, seveda bi se dalo še marsikaj na tem področju narediti, ampak smo uspeli pri temu problemu, ko so starši mogoče premalo čutijo to povezanost z župnijo in potem samo otroke pošiljajo, ne. Ampak v splošnem rečeno pa bi rekla, da so kar dobro vključeni.

Mogoče bi še kaj…

No, mislim, da tukaj igrajo pomembno vlogo pri pomoči animatorji, pa sploh mladi, ne, ki v bistvu vodijo te otroke, ker tukaj pridejo recimo predšolskih otrok, se pravi tri, štiri leta stari, do različnih starosti, do pubertetnikov in sodelujejo pač v teh skupinah, navadno je to potem vedno tudi kakšna razstava, tako da so tudi ljudje seznanjeni, kakšen dogodek, taka pomembna otvoritev in tako da je to lepo, ne, in veselo.

Jaz bi mogoče še dodala tukaj, da se nekako osredotočimo tudi na te čase in mesece, recimo mi začnemo že v oktobru mesecu, ko je mesec molitve Rožnega venca in pač, gospod župnik povabi otroke k molitvi, da pridejo vsak vsaj dvakrat na teden k sveti maši in ali pa recimo zdaj ko je šmarnična pobožnost so tudi bolj pridni otroci, za to. Vedno jih, pa se mi zdi, da je tudi prav, da jih nekako motivira gospod župnik z eno nagrado, ki jih je obljubljena na koncu, to je seveda skromna, simbolična nagrada, ampak se mi zdi, da je kar dobro uspelo to, no,  na tak način.

Otroci pa rastejo, se počasi osamosvajajo, in tudi to je zelo pomembno obdobje. Nanj ste v župniji Postojna pripravljeni?

Ja, mi smo pripravljeni. Drugače imamo tako kar nekaj mladinskih skupin, recimo to so tri take srednješolske skupine, potem ena študentska, no in ena taka bolj odrasla študentska oziroma mladi. Tako da kdor želi se lahko vključi. Vedno imamo tako, da je prvi letnik srednje šole posebej in šele nato se vključi v druge letnike, da skupaj. Da se naučijo tudi pogovarjati in to. Potem imamo tudi katoliško društvo Bakla, kjer pa tudi drugi lahko doživijo, ker vsi mladi niso pripravljeni se pogovarjati, ampak se morejo srečevati tudi na drugačen način, tako imamo pri tem društvu pa dramsko skupino, pa skupino za kulturo, pa pevsko skupino, tako da je v okviru tega društva, potem sodelujeta kar dva mladinska zbora, tako mešani mladinski pevski zbor Ignis in dekliški zbor Elum, tako da mislim, da če hočejo imajo dovolj priložnosti, da se vključijo. Predvsem bi, jaz bi tukaj še poudarila, da je za mlade, za vse to, za celo to generacijo mladih ljudi, najbolj pomembno to, da se čutijo sprejete in da vejo, da je, da so vrata župnišča vedno odprta. Tu, če je ta pogoj izpolnjen, potem mladi prihajajo.

In v Postojni tako je.

Ja, ja.

Zanimivo je bilo slišati ene, dveh skupin celo Mladi v spoznavanju. Kaj pa to pomeni?

Ahm. No, to v bistvu gre za pripravo mladih, tako daljnoročno pripravo, na zakon. Samo da pač poimenujemo drugače. Spoznavajo osnovne načine pogovora, iskrenosti, sploh take stvari, tako da sadovi, zdaj je ta tretje leto skupina. Jaz sem pač dal, da ta prva skupina, da v treh letih mora privesti to tudi do poroke, no sadovi bodo že letos, nekateri iz teh skupin se bodo že letos poročili.

Lepo.

Gospa Ana Glavač je omenila, da mladi prihajajo v teh močnejših časih tudi večkrat med tednom k molitvi, ampak molitvenih skupin in takih podobnih imate v župniji kar več. Mogoče gospa Antonija, poveste Vi nekaj o tem.   

No, če bi mogoče najprej povedala o svetopisemski skupini. Če je Nikodemova mlajšega datuma, se pa lahko pohvalimo, da Svetopisemska deluje že približno dvajset let. Začel je z njo gospod profesor Bogomir Trošt in od takrat naprej z majhnimi prekinitvami deluje vsako leto. V to skupino se zelo radi vključijo ljudje, ki se mogoče malo rešijo tega vsakdanjega obilnega dela in čutijo potrebo po spoznavanju Svetega pisma nekoliko drugače oziroma globlje. Potem imamo tudi molitveno skupino, ki je pri nas malo drugačna, imenuje se Sera skupina. Seveda ni drugačna zaradi imena, ampak mogoče, drugačna zaradi načina delovanja in pa vključenosti z ostalimi Sera skupinami po svetu. Ime ima po blaženem patru Juniperu Sera. On je s svojim delovanjem navdušil skupino ljudi, ki so začeli ustanavljati take skupine. Značilno za to skupino je, da ima statut in določen način delovanja, svojo organizacijo, kar zahteva sicer tudi nekoliko administracije. Svojo centralo ima v Chicagu in so vse skupine povezane do te centrale. Ena lepa značilnost te skupine je, ker pač se moli tukaj tudi, da zaradi teh razsežnosti po vsem svetu, se v bistvu v vsakem času dneva naše molitve dvigajo in naše prošnje dvigajo k Bogu, tako da je neprekinjena molitev. Delovanje skupine je namreč tako organizirano, da se srečujemo vsakih štirinajst dni. No še to, da povem, takih skupin v Sloveniji je samo pet, v Mariboru, v Ljubljani, Ilirski Bistrici, Ajdovščini in Postojni. V Postojni je sicer najmlajša, pa tudi ta ima že sedem let. No, srečujemo se mi vsakih štirinajst dni, s tem da imamo srečanje nekje sestavljeno iz treh delov. Molitev, po navadi je to ena desetka, potem: izobraževanje, vedno nam gospod župnik pripravi eno temo, ki nam jo poda in potem imamo pogovor o tej temi in na koncu še malo agape oziroma srečanja in pogovora. To je naše srečanje, ki je v župnijski dvorani. Potem imamo svojo molitev, posebno molitev, no, ki naj bi jo molili vsak dan, vsak seran. Ker je teh klubov čez osemsto po svetu, tako da ta molitev stalno odvija. Molitve in prošnje so pa namenjene v glavnem za nove duhovne in redovniške poklice. Skupina ni zaprta, ampak se vključi tudi v ostala delovanja v župniji, tako da, ker radi pridemo na molitve pred izpostavljenim Najsvetejšim, pa ko je molitev za nove duhovne poklice. Potem pri križevem potu in še je takih akcij, no, ki…

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Če je za Postojno značilno, da imate kar precej mladih družin, potem najbrž imate tudi zakonske skupine. Kako pa te delujejo, gospa Ana?

Ja, zakonski skupini sta trenutno dve, starejša zakonska deluje osem let, mlajša zakonska pa drugo leto. No, sama sva z možem vključena v starejšo zakonsko in lahko iz izkušenj povem, da in trdim, da je to edini način, da zakon in družina v bistvu lahko deluje tako kot zapove, daj, da povem po domače. Priporočila bi vključevanje v zakonsko skupino vsem tistim zakoncem, ki se zavedajo svojega poslanstva kot zakonci, kot starši. No, mi, naša zakonska skupina deluje na principu Svetega pisma, se pravi gospod župnik, ki je tudi duhovni vodja te skupine vsakič pripravi en odlomek iz Svetega pisma, ki se navezuje na določeno temo in potem poteka pogovor na to temo. Se mi zdi, da je ena taka značilnost takega načina dela oziroma načina dela, ki si ga je zamislil gospod župnik, da se vedno in tega se res strogo držimo, omejujemo na odnos med zakoncema, da ne zaidemo preveč na široka področja, ali otroci, ali vzgoja, ali odnosi z zunanjim svetom. Vedno se, izhajamo iz odnosa med zakoncema. No, mislim, da na istem, vsaj podobnem principu deluje tudi mlajša zakonska skupina, ki je kar, moram povedati, da je kar številčna, da je sestavljena iz dvanajstih parov. Mislim, da so tudi kar zadovoljni, da so vključeni in mogoče bo v prihodnosti še kakšna.

Ena posebnost vaše župnije pa je, da ima tudi skupino za ovdovele.

Ahm.

To pa mislim, da si zasluži tudi nekaj naše pozornosti. Gospod župnik?

No, to je skupina, ki je nastala tudi iz pobude, ko smo šli nekoč na romanje, mi je nekdo rekel: Ja gospod, za vse imate skupine, za nas, ki se pa čutimo najbolj same, zapostavljene, osamljene, pa ni skupine. Ja pa sem rekel, pa, ja pa če želite, pa bomo imeli in tako je prišlo tako, da je že v bistvu tudi ta skupina je že osem let odkar sem pač že v Postojni, je tudi nastala potem tudi skupina za ovdovele. Srečujemo se enkrat mesečno, vedno z določeno temo in pogovorom o tej temi. Predvsem stvari, ki zadevajo to bolj življenje njih, ko so osamljeni, ko je morda čutijo osamljene, ne. In pač poskušamo povedati, kaj bi lahko doprinesli, ne, tudi vdove, pa vdovci, k temu, tako župnijskemu življenju kot družbenemu življenju in vsak človek je pač za nekaj koristen, v vsakem obdobju.

No, na ta način je poskrbljeno za marsikatero skupino ljudi znotraj Cerkve. Cerkev pa se odpira tudi navzven in vaša župnija odpira navzven predvsem preko Karitas. Gospod Marjan Gržina, Vi bi pa mogoče povedali nekaj o tem, kako pa pri vas v Postojni deluje Karitas.

Ustanovili smo se leta 1992-ega in četrtega aprila. Sedaj je šestnajst let poteklo. Smo se pa ustanoviti tudi zaradi te sile beguncev, ki je prihajala iz teh južnih krajev. Prvo predvsem iz Hrvaške, potem pa iz Bosne in tako se je vrstilo do tudi Makedonije recimo, ne, in tudi dol, Kosova. Takrat je bila velika sila, ljudi je bilo v Postojni okrog štiri tisoč petsto teh beguncev. To je bila grozna populacija, ogromna količina ljudi in gospod monsinjor je takrat, na pobudo gospoda monsignorja in tudi nas vseh ostalih. Pa gospod Vidmar je bil kaplan v Postojni, smo ustanovili Karitas in smo pristopili k delu. Nismo imeli nobenih izkušenj, nobenega znanja, vedeli smo, da je treba pomagati, na kakšen način smo se pa učili in se še zdaj učimo. Teklo je delo tako, da smo ustanovili logistični center. Iz nič smo začeli, nismo imeli niti enega orodja, niti ene priprave, niti prostorov, in tako da zdaj smo pa kar na dveh lokacijah. Ena je skladiščna, se pravi, skladišče urejeno, kolikor toliko spodobno, in pa tudi delilni prostori in pisarna. V glavnem se trudimo in kolikor zmoremo naredimo. Imamo pa precej teh stvari, posebnosti v Postojni, to se pravi: center za tujce, ki je potreben naše pomoči. Potem je VDC, ki je tudi regijskega značaja, potem je šola s prilagojenim programom, ki tudi zahteva svoje in tudi dve osnovni šoli, srednja šola. Skušamo animirati čim več mladih in tudi ko imamo dan odprtih vrat, jih tudi povabimo v naše prostore, tam predstavimo naše delo in da se tudi mladi animirajo, da bi tudi ugotovili, kaj pomeni dobrodelnost, ne. Ima pa dobrodelnost v Postojni daljšo tradicijo, to se pravi že v prejšnjem stoletju so gospe, še pod Avstro-ogrsko, so organizirale tudi take malice oziroma kosila za tele reveže mestne, ne, in tudi zbirala sredstva. To se pravi, da dobrodelnost je bila vedno, tudi v Cerkvi je bila vedno dobrodelnost, samo organizirana je bila zadnje čase malo bolj, tudi prijavljena pri oblasteh, ker prej nismo smeli, ne. Prej smo morali to pomagati individualno. No, organizacija je dobra, res dobro delamo, in skušamo pomagati ljudem, tudi velika večina ljudi je priseljenih v Postojni, in se najdejo mlade družine, ki nimajo tudi zaposlitve, eni so na čakanju, drugi so v kakršnikoli stiski, dosti je osamljenih in tako, no, to je v kratkem. Približno osemdeset družin oskrbujemo vsak mesec, in imamo pa še eno posebnost, smo se priključili tudi društvom upokojence, zato da dobimo animatorje in smo ustanovili dve skupini za družine, to se pravi tudi kot je gospod omenil vdove in te stvari, tudi mi imamo take osamljene ljudi, ki pač niso tako blizu Cerkve, tisti tudi pridejo v te skupine, tako da zajamemo tudi njih in jim tudi pomagamo v teh stiskah. In vsak torek imamo eno srečanje, predavanja, razne debate, narodno zavest dvigamo in tako.

(pesem)

Že to kar smo slišali priča o tem, da je župnija Postojna zelo živahna župnija, da ta skupnost je delujoča in da imate polno skupin, pa najbrž še nismo povedali vsega, zato bi prosila, da kar nadaljujemo.

No, v župniji imamo tudi katehumenat, ki traja vedno eno leto in pol. To ni nobena posebnost, ampak posebnost pa je to, da se z nekaterimi, ki zaključijo katehumenat srečujemo pa že četrto leto vsak mesec in so si nadeli ime: skupina Gondoljerji, to je nastalo ime takrat, ko smo šli na romanje na Svete Višarje in smo se pač peljali v gondoli in smo rekli, se bomo pa še dobili, da se pogovarjamo in poglabljamo svojo vero, tako da se enkrat mesečno dobimo in se pogovarjamo o veri, tako da tudi ta skupina, se mi zdi, je velik blagoslov za njih same, pa tudi za nas kot župnijo, kajti takih prepričanih vernikov potrebuje tudi slovenski narod in tudi naša župnija.     

To se pravi: Gondoljerji, ime je nastalo malo bolj za šalo.

Tako.

Skupina pa deluje čisto za res.

Zelo resno.

Zelo za res.

No, potem ste omenili še strežnike. Strežnike imate tudi najrazličnejše.

Ja, v župniji imamo v bistvu strežnike vseh generacij. Seveda so najštevilčnejši tudi najmlajši, osnovnošolski strežniki, ki se vključujejo v skupino ministrantov po prejemu svetega prvega obhajila. Študentska skupina ministrantov in pa imamo tudi eno skupino odraslih ministrantov, ki pa se priključijo, ki sodelujejo pri bogoslužju samo ob teh močnejših časih, se pravi za praznične dni. No, ministrantje se drugače redno srečujejo na sobotnih srečanjih, ki so sestavljena iz bolj tistega resnega dela in pa potem družabni, športni del, tako da se otroci malo sprostijo in se mi zdi, iz lastnih izkušenj, no, ker tudi moj sin sodeluje, so zelo veseli, da lahko to na tak način se tudi vključujejo v župnijo.

No, imamo pa tudi pomembno skupino, to je župnijski pastoralni svet, no, ki nekje gospodu župniku pomaga pri delovanju in v okviru te župnije je tudi skupina za pripravo bogoslužja za velike paznike in no, tako da ne bi pozabili te, ampak naj bo skoraj nekje pika na i, ker je pa pomembno skupina, ne, pri vodenju.

Jaz bi pa še omenil eno posebnost Postojne, recimo, ki se nahaja na tem prepišnem področju in je navajena različnih ljudi, ne. Se pravi, da smo navajeni v sožitju živeti z ljudmi, ki so druge vere, ali pa tudi niso verni, pa tako naprej. Bi pa omenil tiste Strojanove, ki so bili pri nas v Postojni, so bili kar nekaj časa. Mislim, da ni bilo enega človeka, ki bi kaj rekel čez te ljudi, Niti niso nobenega rasizma zganjali in mi smo pri Karitasu zgornjo pomagali.

To se pravi, da ste dosegli neko kulturo sobivanja v Postojni, na katero ste lahko ponosni.

Smo navajeni temu in to pomeni, da smo tudi strpni, to je ena taka značilnost, ki je zelo pomembna, ne.

Bi še kdo drugi k temu kaj dodal?

Ja, jaz mislim, da smo pa res pozabili na eno skupino, k mogoče ne bi smeli, sicer na skupino pevcev, ker so, delujejo kar štirje zbori.

Otroški zbor, potem je dekliški zbor Elum, mladinski mešani pevski zbor Ignis in cerkveni mešani pevski zbor Svetega Štefana. Vsi ti zbori pojejo pri bogoslužju, pač v Postojni imamo toliko maš in zato se komot lahko razvrstijo, da vsi sodelujejo in še je treba ljudsko petje velikokrat.

IZ FARNE KRONIKE.

No, še v farno kroniko bi malce pogledali in v tej farni kroniki izrazito izstopa en dogodek, pa recimo da bomo povedali kateri je.

Ahm. No, najpomembnejši dogodek, vsaj tako se po naši presoji se mi zdi v zgodovini je gotovo papežev obisk Janeza Pavla drugega na Postojnskem letališču leta šestindevetdeset. Na to spominja pač ta križ pri svetem Danijelu in v zvezi s tem pa tudi dogodek, ki je morda malo manj znan drugim ljudem, to je pa obisk svetogorske Matere Božje v naši cerkvi, kajti dva dni je bila Svetogorska podoba v naši župnijski cerkvi, to je: preden je papež prišel, tisto noč, in so ljudje celo noč molili ob tej svetogorski podobi in so jo potem prepeljali na letališče, pred katero podobo je tudi papež molil in potem se je zopet vrnila v Postojnsko cerkev in počakala drugi dan, da se je potem vrnila nazaj na Sveto Goro. To je tak zelo pomemben dogodek vsaj Postojnske župnije in tega se vedno spominjamo vsako leto. Vsako leto imamo zahvalno mašo še vedno za papežev obisk in navadno vedno mladi uprizorijo tudi kulturni program, ki je povezan s teh papeževih govorov, papeževih besed, ki so, ki jih je papež takrat povedal na Postojnskem letališču. Tako. Druga stvar, ki je pa tudi taka pomembna, pa se mi zdi da nikoli ne smemo pozabiti, da je v Postojni začelo izhajati tudi revija Ognjišče in s tem v zvezi tudi ne smemo pozabiti omeniti direktorja Ognjišča gospoda monsignorja Franca Boleta, ki je bil takrat župnik v Postojni in je začel s to izdajo Ognjišča. No, in smo pa tudi obhajali slovesno obletnico tega izdajanja.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Ja, s tem smo nekako že povedali dva zelo pomembna dogodka, ki nekako odražata sadove truda. Papežev obisk, kjer ste gotovo s pomočjo drugih, ampak vendarle tudi kot župnija morali veliko storiti, da je potekalo vse tako kot je, in pa seveda tudi začetek izhajanja revije Ognjišče, ki je imelo za posledico pravzaprav tudi nastanek našega radia, ima svoje rojstvo v Postojni. Še mogoče kakšni drugi sadovi truda, ki jih je vredno omeniti?

Ja, jaz mislim, da je polno takih sadov. Morda niso tako vidni, ampak recimo zame so že zelo pomembni, da se recimo na splošno še izredno veliko mladih odziva na druženje v skupinah, da so pripravljeni pomagati v župniji, da veliko pomagajo. Potem drugi tak zame zelo pomemben odziv in kar bi se tudi zahvalil sam kot župnik se mi zdi, da v pripravi na prvo sveto obhajilo smo pač ena od župnij, kjer vedno sodelujejo tudi starši, se pravi otroci hodijo k verouku skupaj s starši in se mi zdi, da je to tudi zelo pomembno. Potem ravno tako pri srečevanju staršev. Mi imamo neprenehoma kateheze za starše in se vrstijo vedno, vsak teden ena skupina, en razred in mislim, da je tudi to polno takšnega lepega. Potem tudi kako se ljudje odzivajo na sodelovanje, recimo pri bogoslužju, tudi to se mi zdi zame zelo lepo, da recimo z poudarki, kot so praznovanje velikega tedna, božično praznovanja pa farnega patrona, pa celodnevno češčenje, pa take stvari, nikoli ni problema, imamo polno tudi drugih takih akcij in recimo celonočno češčenje, celonočno branje Svetega pisma, razne druge pobude in se vedno odzivajo in to se mi zdi zame pač zelo lepo.

Nekako smo ugotovili, da pri vas v Postojni so sadovi truda nekako enaki z znamenjem upanja, ker tudi če je cerkev mlada, če ima dosti ljudi na katere lahko računa, tudi jutri in pojutrišnjem, je to gotovo največje znamenje upanja. Dragi gostje v našem studiu. Gospod Ervin Mozetič, gospa Ana Glavač, Antonija Bajc in gospod Marjan Geržina. Hvala za tale pogovor in še veliko, veliko živega, poglobljenega in blagoslovljenega dela v vaši župniji vam še v naprej želim v svojem imenu in v imenu poslušalcev radia Ognjišče.

DOBRO JE VEDETI.

Nedeljske svete maše v župnijski cerkvi svetega Štefana v Postojni so ob sedmih, osmih trideset in desetih. Zvečer pa pozimi ob osemnajstih, poleti pa ob devetnajstih. Med tednom so svete maše ob devetnajsti uri, farni praznik praznujejo seveda na god svetega Štefana. Vsak teden je maša tudi v kateri od podružničnih cerkva, in sicer tam, kjer jo naročijo. Prav tako so v podružničnih cerkvah svete maše na dan, ko goduje farni zavetnik in na nedeljo pred ali po njegovem godu. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij smo predstavili župnijo Postojna. Z gosti sem se pogovarjala Zlata Kraševec, za tehnično izvedbo oddaje je poskrbel Robert Volk.

  ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA, HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.