ŽUPNIJA ANKARAN

1. del

2. del

ŽUPNIJA ANKARAN.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. Začenjamo oddajo Iz življenja naših župnij. Tokrat bomo predstavili župnijo Ankaran in zato so z mano v studiu gospod župnik Jakob Trček, poleg njega pa še njegovi sodelavci: Ingrid Verbančič, Zoran Pavič, Franci Dimc in Barbara Marzi. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

Lep pozdrav.

Za uvod bom prosila kar Vas, gospod župnik. Predstavite to svojo župnijo.

Župnija Ankaran. Ja, župnija Ankaran ima zelo lepo geografsko lego. Mejo ima samo z dvema škofijama in to sta Škofije in na italijanski strani Milje. Po južni in zahodni strani ima Ankaran morje in razgled po celotnem koprskem zalivu. Na severni strani, kjer je tudi meja z Italijo pa pogled na tržaški zaliv. Torej župnija leži na pobočju in vznožju miljskih hribov, tako jim pač rečejo domačini. Na njenem pobočju in vznožju se kar vrstijo vasi, ki jih ni tako malo. Toda to je vse v sklopu naše župnije. Kako je pravzaprav nastala župnija Ankaran? To je sorazmeroma mlada župnija. Stara komaj štiriindvajset let, ko se ji reče župnija Ankaran. Pred tem pa je bila župnija sveta Brida ali sveta Brigita. Takole je pač bilo. Pogledati moramo v leto 1955, ko je cerkev svete Brigite, italijansko Brida, domačini cerkev tudi tako imenujejo dan danes, priključila kot podružno cerkev župniji Lazaret Bertoki in je prešla v koprsko škofijo. To se je zgodilo 15. marca 1955 zaradi državne meje. Pred tem je sveta Brida spadala pod Milje ali Muggia, v župnišče, ki je bilo zgrajeno že leta 1955, to pomeni samo pet let pred odcepitvijo od svoje župnije, se je naselil v to župnijo, v sveto Brigito, upokojeni župnik Anton Požar. Kot samostojna kaplanija pa je bila ustanovljena šele 1960-tega leta, to pomeni Anton Požar je bil samo kot upravitelj duhovnikov v pokoju, ni bil še kot župnik. Poleg gospoda Požara je prihajal maševat in pripravljat otroke na zakramente gospod Koritnik, Franc. Zaradi preobširnega dela in velikosti svoje župnije Bertoki so iskali drugačno možnost. Za božič leta 1963 je prišel k sveti Brigiti gospod Rafko Valenčič. Kot samostojna župnija je postala 1. februarja 1965. Takoj ob ustanovitvi je gospod škof dal župnijo v upravo salezijancem. Za prvega župnika pa je bil postavljen Franc Stritar. Na župnijo ni prišel sam, temveč skupaj s sobratom pomočnikom Janezom Šanjklom, kajti bil je redovnik, salezijanec in tako sta vsaj delček uresničevala skupno življenje, kot skupnost. 28. Avgusta je prišel k sveti Bridi za župnika gospod Ivo Miklavc, ki župniji zaradi velikega preseljevanja prebivalstva vtisnil nov pečat pastoralnega dela. Povečal se je obisk svete maše in na sploh versko življenje, zato je bilo potrebno preurediti župnišče in povečati cerkev. Zgradili so novi krak ob cerkvi, zato da je lahko cerkev sprejela vse vernike. Ker se je zelo hitro večal, istočasno tudi Ankaran, pa je bilo še več novi gradenj, se je župnik gospod Ivo Miklavc s sodelavci in verniki odločil zgraditi v Ankaranu novo cerkev in sedež župnije preseliti v Ankaran. 2.10.1984 je bila cerkev dograjena in povečana. Za farnega zavetnika so izbrali svetega Nikolaja, to pa zato, ker je bil v Ankaranu nekoč samostan benediktincev in so imeli kapelo svetega Nikolaja. Kapela še vedno stoji in je v sklopu hotela Adrija. Dan posvetitve cerkve je bil za župnijo ena velika prelomnica. Ne samo da so pridobili prostore za sveto mašo, župnišče je postal en velik center za vse: za katehezo, skupine, skavte, počitniške aktivnosti in še mnogo stvari, kar prinese župnija.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Župnija trenutno šteje pet tisoč prebivalcev, od tega je katoličanov dva tisoč sto. Zaradi preselitve župnije v Ankaran, je sveta Brida postala podružnica ali podružna cerkev. Župnija ima v oskrbi še bolnišnico Valdoltra. V bolnici je kapela, ki je posvečena Mariji, zdravje bolnikov. Župnijo še vedno vodimo salezijanci, zato je za spoznanje mladinsko delo malo v prednosti pred drugim, Zato ima župnija precej veliko igrišče v ozadju, kar je velik trud prejšnjih župnikov, na katerem se lahko mladina in otroci zbirajo in primerno porabijo tudi prosti čas. V župniji so zato zelo močne tri skupine, kjer so vključeni predvsem mladi, to so: skavti, animatorji in pa ministranti. Seveda pa so tu še Karitas, biblična skupina, delovni možje, žene, ki skrbijo za okrasitev in čiščenje cerkve, katehistinje, bralci, liturgični sodelavci, pevci, dve zakonski skupini in še kakšna skupina, ki nastane samo začasno. Župnija ima kar nekaj močnih pastoralnih opornih točk čez leto, za katere se je potrebno zelo dobro pripraviti, to so, kot na vsaki župniji, božič, velika noč, pri nas pa imamo še poleg tega: čarno morje, športne igre z naslovom Alojziada in Ankaranfest, ki je neke vrste šagra ali farni dan. Mislim, da sem bil kar preveč zgovoren, naj o naši fari povedo kaj še moji sodelavci, ki so prišli z menoj.

Ja, mogoče bi najprej povabili, da spregovori gospod Zoran Pavič, ki bo povedal kaj o pastoralnem svetu.

Ja, torej spodobi se in mislim, da je najbolj pomembno, da takoj na začetku povemo o župnijskem pastoralnem svetu. To itak vemo, da je glavno posvetovalno in delavno telo, skratka v pomoč župniku. Tako se tudi obnašamo. Torej, srečujemo se enkrat mesečno, mislim, da smo zdej na kratkih počitnicah za dva meseca, kolikor nam dovoli gospod župnik, drugače pa mislim, da tudi za časa počitnic bomo krepko premišljevali, kaj, kako oziroma zastavljali si nove naloge jeseni. Rad bi pri tem poudaril kar se tiče župnijskega pastoralnega sveta, da imamo to srečo, da so zajete vse skupine glede na spol, glede na starost, glede na izobrazbo in to nam da veliko, veliko prednost v iskanju rešitev, raznih predlogov in podobno. Organizirani smo, kot je rekel prej gospod župnik, v več skupinah, to se pravi, zastavili smo si tri osnovne skupine, to je služenje, bogoslužje in pa oznanjevanje. Aktivni smo tudi izven pastoralnega dela, obiskujemo razne kraje po Sloveniji. Nazadnje smo organizirali izlet v Sevnico, pa tudi imamo v načrtu druge izlete.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO

Skavte ste ustanovili med prvimi v Sloveniji, če se ne motim. Kdo bo povedal kaj več o njih? Kar vi gospod župnik.

Ja, bom kar jaz spregovoril, ker pač nimamo predstavnika skavtov tukaj in sem nekako najbolj udeležen pri njihovem, njihovi aktivnosti. Ankaran je nekako tudi razdeljen v, ker je bilo veliko skavtov, v dve skupini skavtov, to pomeni skavtje Ankaran in skavti Škofije, ki so vsi pod Ankaran ena. In moram rečt, da tukej je zelo velika, veliko mladih, ki so vključeni kot volčiči ali četa ali popotniki in seveda tudi skavtski voditelji, ki imajo letni program, zelo načrtno, vse že na začetku se ve, kaj se bo dogajalo čez celo leto z nekimi jasnimi cilji in načrti in to je zelo dobro zaradi vzgoje. Tudi duhovne je lažje voditi, ker veš v katero smer moraš pripeljati te mlade, morda še bolje: kam moraš pripeljati te skavtske voditelje, ki istočasno tudi na ravni združenja delujejo zelo aktivno. Morda samo tiste zelo pomembne njihove aktivnosti, ki jih izpeljejo čez celo leto, to je jesenovanje, spomladovanje in pa poletni tabor, ki, vse aktivnosti, ki jih imajo čez leto, to je čisto preprosto, ali odiranje vozlov do spoznavanja prve pomoči ali kaj drugih stvari. Tudi spoznavanja vode, zraka in tako naprej, so usmerjene v njihovo letno aktivnost. Je pa tako, da je bila to skupina tako velika pred leti in so se odločili, da bodo razdelili na dva dela in en del je na škofijah in en del v Ankaranu.

Začeli smo s skavti, to pa ni edina dejavnost, ki je nekako namenjena mladim v vaši župniji. Mogoče kdo predstavi še…

Bom kar jaz povedala za posebnost, ki je poleg skavtov značilna tudi za našo župnijo. Organiziramo čarno morje, ki je bilo letos že štirinajsto po vrsti. Je nekako že tradicija, ki se jo udeležujejo otroci iz celega obalnega konca in pride na čarno moje okrog tristo otrok. Imamo zelo zanimive dejavnosti na našem čarnem morju in pa so za čarno morje organizirane tudi in angažirane tudi ostale skupine v župniji, veliko težo pa imajo tudi gospe v Karitas. Poleg običajnih nalog, kot so obiskovanje bolnikov, raznašanje hrane in tako naprej, gospe sodelujejo tudi skoraj pri vseh vidnih dejavnostih, ki se odvijajo v naši župniji. Neka posebnost je tudi, da vsako nedeljo po maši skuhajo in postrežejo s kavo, ki nekako zadrži ljudi, da se po maši tudi zaustavijo skupaj, se zadržijo, poklepetajo, mogoče rešijo tudi kakšne zadeve, ki jih pač niso mogli ali med tednom ali pa kakorkoli drugače.

To verjetno gradi tudi vašo župnijsko skupnost?

Ja, moram reči, da prav takrat je priložnost, da župnik pride v stik z ljudmi, ker ne pobegnejo tako po maši domov, ampak se zaustavijo ob tej kavi in lahko z njimi spregovoriš in z marsikom takrat tudi naredimo načrte za čez teden, kjer se bomo udejstvovali, kakšna stvar, kdo bo kaj pomagal pri kakšni zadevi, kje je prišel kakšen problem, da ga je treba rešit ali pa tudi kdaj, če kdo zboli in da moram nadomestiti, tudi v katehezi ali kjerkoli, takrat velikokrat rešujemo, kako bo potekal teden in jaz mislim, da je to en velik blagoslov za župnijo, prav to da se ustavijo ljudje tam in spregovorijo. Moram reči da, ker je naša župnija turistična župnija, je marsikdo, ko vidi, kako se ljudje zaustavijo pri cerkvi zunaj, kar tako malo šokiran, reče: A tako, pri vas se pa kar zaustavite in potem lažje tudi s temi turisti spregovoriš in se tudi z njimi srečam. Bi pa rad spomnil eno drugo stvar, ki jo je morda gospodična Ingrid pozabila pri tem, ko je predstavljala Karitas. Imamo mi eno skupino, ki ji nobeden ne reče Karitas, ampak zelo karitativno deluje. In to so naši možje, velikokrat jih imenujemo kar delovni možje in res veliko ur porabijo za župnijo in če je potrebno tudi pomagajo pri Karitasu, ali s prevozi ali z razlaganjem ali kaj podobnega, ko dajo na razpolago svojo fizično moč.

(pesem)

Jaz mislim, da morda odidemo iz tega kroga karitativne dejavnosti k eni zelo pomembni zadevi kot je druženje, kot smo že prej povedali, pa bi izzval gospo Barbaro, če nam pove nekaj o tem.

Ja, že pred leti se nam je ravno ta pomen druženja zdel zelo pomemben, in smo v daljni, enoletni pripravi na prvo sveto obhajilo, se odločili, da v to pripravo vključimo tudi starše, ne samo otroke, in takrat se je porodila ideja o družinskih srečanjih. Namen tega je predvsem, da se starši povežejo. Predvsem povabimo starše, ki imajo otroke in v tem času za otroke pripravimo vrtiljak. To je dejavnost, ki jo izvajajo naši animatorji, naša mladina. O tem bo kej več Ingrid spregovorila. Izpostavila sem to, ker je za starše zelo pomembno. Ta čas, ko sam posluša kakšno predavanje, gre na srečanje, na kakšno drugo aktivnost, da lahko prepusti svoje otroke v neko zdravo, lepo, zanimivo družbo, da nima slabega občutka, da ta čas, ko sam posluša in se udeležuje kakšnih srečanj, mora iskat varstvo, ki ga je vedno manj, naše none, nonoti so tudi zelo zaposleni. Tako da smo res razvili in oblikovali ta način druženja preko družinskih srečanj. Se je pa to iz priprave na obhajilo razvilo na srečanje družin za celo obalo. Tako da v preteklem letu smo izpeljali dve srečanji. Izkušnje so take, da naj nadaljujemo. S tem bomo nadaljevali, ker čutimo potrebo. Ravno skrb za mlade družine, da dobijo nek prostor, čas, možnost da se srečujejo in duhovno bogatijo, tako starši kot otroci.

To je najbrž pomembno tudi za otroke, lažje se potem vključijo…

… v določene programe. Prav gotovo. Pa tudi lažje za otroke pri vodenju katehez in sploh verouka.

Barbara, prej ste omenili, da imajo vrtiljak in se rekli, da bo Ingrid povedala kaj bolj natančno, kaj pravzaprav je ta vrtiljak.

Tako je. Vrtiljak je ena od dejavnosti, ki jo pripravljamo mladi, torej animatorji. To je samo ena od dejavnosti. Sodelujemo tudi, kot sem prej omenila, pri čarnem morju in pa tudi pri drugih. Župnija nas načrtno vzgaja kot bi lahko temu rekli. Pripravljamo šolo animatorjev, kjer si pridobivamo znanje za poglabljanje in razvijanje duhovnosti in pač se učimo tudi organizacije dogodkov. Skrbimo za duhovno vzgojo tudi mlajših od nas, jim pomagamo tako skozi igro in tako dalje. Zadnji od dogodkov, ki jih bomo organizirali, so tudi počitnice v Veržeju. Lahko pa se pohvalimo tudi s tem, da v celoti in sami seveda, animatorji s pomočjo župnika pripravimo duhovne vaje za birmance.

Verjetno ste tudi sami doživeli to izkušnjo, da so se, ko ste bili še manjši, mladi ukvarjali z vami, pa mogoče poveste, kako ste jo doživeli. Kaj je za vas pomenilo?

Ko sem bila jaz manjša, skupine animatorjev še ni bilo tako razvite, sicer je bila taka neka dejavnost, kjer so bili mladi: čarno morje. Tako da mislim, da smo komaj mi tako začeli s številčnejšimi dejavnostmi za mlajše.

In kako vas ti mlajši sprejemajo?

Mlajši? Z odprtim srcem, tako z veseljem.

Ja, moramo dopolnit malo Ingrid, ki je predstavla nekako to delo animatorjev. Mormo res rečt, da tudi v Sloveniji se je to animatorstvo zelo razširilo, morda tudi na, ne samo na salezijanski ravni, ampak tudi na škofijski ravni kot šola animatorjev. In tako smo se tudi mi vključili v neko to gibanje animatorstva ali pomoč v župniji, ki ni samo pridem in grem, ampak je predvsem da župnije, da neko inštrukcije mladim, kako kot mlad kristjan biti drugim pričevalec, v tem gre šola animatorjev, kar ne pomeni, da pred tem ni bilo teh dejavnosti za mladino, ki je bila župnija zelo aktivna, zelo močna na tem področju. To so lahko izpeljali že pred leti, ko drugod niso mogli niti sanjati o tem, čarno morje ali kakšne druge aktivnosti. Tako je bilo mnogo izletov, tako da mladina se je zbirala v župniji, samo z drugačnimi poudarki in na drugačen način. Stvar, ki je ostala ista kot v preteklosti je pa to, da mlade s tem pridobimo, danes rečemo šola animatorjev, nekoč so rekli temu mladinski verouk, ki je bil zelo močan. In tako kot je bilo takrat, je še danes, vse usmerjeno v liturgijo, to pomeni k maši, k Jezusu. In jaz mislim, če bi o tem malo spregovoril pa gospod Franci.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ

Osnovni cilj vseh dejavnosti, ki smo jih sedaj omenili, a ne, je, kar včasih mal pozabljamo, vendarle bogoslužje oziroma srečanje z Jezusom pri sveti maši. Trudimo se imet dobro liturgijo, s tem trdno okostje našemu bogoslužju. No in zato smo ovrednotili v naši župniji pevce, bralce Božje Besede, ministrante in te skupine so prav zaradi tega ovrednotenja prav dobro zaživele in se število članstva je pomnožilo. Za tako tiho ozadje k tem skupinam pa imamo tudi, kot nam je že v začetku gospod župnik omenil, tudi svetopisemsko skupino, kjer se člani vsake dva tedna približno srečujejo na svojih srečanjih in premišljujejo oziroma se pogovarjajo potem o Božji Besedi in jo poskušajo podanašnjiti.

Ja, torej, v zvezi s tem bi jaz samo dodal, poudarjamo oziroma vemo, da imamo dobro organizirane vse skupine. Jaz kar demonstrativno nekaj časa izpostavljam kar naprej ne, posebej skupino ministrantov. Skratka, gre za eno skupino, ki je ustrojena kot, verjetno pregrobo bom rekel, kot služba ali pa kot vojaška organizacija. Gre za takšen način dela v skupini ministrantov. Gospod župnik jih redno vodi, redno jih uči, redno prihajajo k vajam in sadovi so pri maši vidni. Točno se zna, kdo kaj dela, z gotovostjo lahko trdim, da imamo to skupino organizirano verjetno v Slovenskih razmerah v redu. Zaradi tega tudi, tudi gospod župnik potem jih ustrezno nagradi, odpelje na kakšna srečanja, kakšne izlete in tako da, mislim, ni odveč, da to skupino posebej izpostavim.

To je na nek način primer tega, kako ovrednotit delo teh skupin, ki pri vas obstajajo. Zagotovo bi v marsikateri drugi župniji tudi radi to storili, ampak na kak način to doseči, je včasih problem, bi mogoče gospod župnik še dodali, na kak način daste to težo, da se tisti, ki sodelujejo v neki določeni skupini, zavedajo, da je to pomembno. Kako to dosežete?

Ne vem. Jaz imam izkušnje iz drugih župnij, ki sem jih dobil kot, že kot ministrant in se mi je zdelo, da je najbolj pomembno to, kar je že poudaril gospod Zoran, neko resnost in da ministrant je lahko kdorkoli, pa ne more biti kdorkoli. To pomeni, mora biti tisti, ki to vzame z neko resnostjo, ne kot res tisto vojaško, temveč z neko disciplino in pa s točnostjo. In tukaj mislim, da tudi otroci, ki si morda včasih mislimo, da jim je točnost in disciplina odveč, se prav pri ministrantih ali pri pevcih ravno tako pokaže kot zelo kvalitetna stvar.

No, bi pa odpeljal ta pogovor nekam drugam še, ki je tudi zelo, zelo pomembno, to je naša kateheza, ki je v župniji. In ravno zaradi neke resnosti, neke globine, se tudi pokaže, da se lahko iz teh vrst tudi potem jemlje kot ali ministrante ali pevce, ker zadaj stojijo tudi kateheti in starši. In malo morda o tem bi pustil besedo gospe Barbari, ki je kot naša tudi katehistinja v naši župniji.

Ja, pred kakšnim letom smo se odločili, da vpeljemo ene posebne vrste bogoslužje, besedno bogoslužje za otroke. Torej maša se začne za celo družino oziroma za vse župljane hkrati, s tem da so otroci ločeni, v svojem prostoru, odrasli v svojem. Vemo, da marsikdaj nas otroci motijo pri poslušanju Božje besede, da se ne moremo skoncentrirat. Otroci bi na drugačen način radi kakšne stvari sprejemali. To da smo leto trikrat izpeljali prvi del, besedno bogoslužje pri maši posebej za otroke. Ta čas se otroci lahko sedijo na tleh, se pogovarjajo, rišejo, ustvarjajo na tisto temo, ki je dogovorjena. Potem pa s svojimi izdelki, s tem svojim izražanjem pridejo oziroma darujejo pri maši. Moja osebna izkušnja je, ko sem spremljala najmlajšega sina pri takem besednem bogoslužju, je da sem bila še bolj jaz nagovorjena kot otroci, oziroma hkrati enako. Tako da je spet to obogatitev, in za tistega starša, ki gre v spremstvu kot za, za otroke. Otrokom zelo veliko pomeni, da lahko sodelujejo. Ni za njih naravno, da pa sedijo dolgo časa in poslušajo in take maše po navadi so, če jih najavimo vnaprej, dobro obiskane, ker vejo, da tisti dan bo nekaj posebnega, da bodo lahko na poseben način počastili Jezusa. Nisem edina katehistinja v župniji. Imamo kar pet katehistinj, sicer samo dve s potrebno izobrazbo, ampak ostale tri zelo dobro opravljajo in srčno opravljajo svoje delo. Eno velika, en velik dogodek, ki bi bilo pomembno, da ga izpostavimo, s katerim se vključujemo pa v, bomo rekli, svetovno cerkev, je pa trikraljevska akcija, kjer je aktiviranih približno med osemdeset in devetdeset ljudmi, ljudi se vključi v to akcijo. To so spremljevalci in otroci, približno devet skupin in potuje okoli šestega januarja, pač glede na to, kako je takrat sobota, ki je najbližje temu datumu. Potujejo po župniji, sporočajo sporočilo miru in Jezusovega rojstva in zbirajo denar za dogovorjeno misijonsko akcijo, ki je dogovorjena na slovenskem nivoju. To zelo poveže župnijo, ker gremo ven iz cerkve. Obiščemo ljudi tudi, ki niso redni nedeljniki, pa nas sprejmejo. Druga taka stvar, ki nas tudi odpre navzven in ni običajna kateheza in nas spet poveže celostno kot smo ostalo prej našteli, recimo, kot so družinska srečanja, pa je, so dnevi odprtih vrat, ko v tednu naredimo dva ali tri dneve, namenimo za verouk in to je v tistem tednu pred obhajanjem don Boskovega goda, takrat pripravimo poseben verouk za starše, za otroke, za odrasle, spet v smislu don Boskovega duha.

Skratka to, da je župnija dana v upravljanje salezijancem,  je dalo župniji nek določen pečat? Kaj bi rekli o tem?

Ja, če lahko jaz rečem, sigurno, sigurno je dala lep pečat, ker posebej mi, ki prihajamo iz raznoraznih župnij, ne, to najbolje čutimo in jaz tam, moram reči, od začetka kar precej sem rabil nekaj časa, da razumem. Izhajam iz župnije, ker so bili frančiškani, potem je tu vidna, vidna razlika, vsaj če ne druzga, kar se tiče dela z mladimi, tako z gotovostjo lahko trdim, da tukaj je sigurno velika razlika. Potem tudi smo zdaj tudi ugotovili iz vseh teh naših razlag, dejansko naše poti, oziroma naše cilje in vse naše aktivnosti, katere se dogajajo, nekatere imamo v načrtu, nekatere se bodo še dogajale in marsikaj, tako da, pravilno ste ugotovili.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

No, pa dajmo besedo še domačemu župniku, naj pove, kako ocenjuje, kaj so tisti sadovi vašega truda, vaših prizadevanj, kaj so razlogi njegovega upanja pri njegovem delu?

Preden bom šel do tega, bom povedal še eno stvar, ki jo ima župnija, to je bolnica Valdoltra, ki jo imamo v oskrbi. In v tej bolnici je trikrat na teden maša in seveda potem tudi obiskovanje ob praznikih po sobah bolnike. Zdej ko sem pač sam, duhovnik, je morda to, sem ob praznikih, prej je bilo to vedno narejeno tedensko. Sedaj bolj kadar pokličejo, pa… to je ena stvar, bolnica, kjer imamo preizkušene ljudi, ki prosijo za, da molimo zanje, ki se vpisujejo tudi v knjigo in včasih napišejo tudi svoje molitve, so zelo, tako, človeku sežejo na srce, istočasno imamo še eno zelo močno stvar, to so ljudje, ki pa ne morejo priti v cerkev zaradi bolezni, starosti. In ko se jih obiskuje enkrat mesečno, prav mislim, da so tej ljudje tisti, ki molijo za nas, za našo aktivnost, za naše dejavnosti, za našo mladino ali tudi za družine, da bi župnija resnično cvetela in tudi morda iz tega vidika hvala vsem tem bolnim, preizkušenim bratom in sestram naše župnije. Res da se enkrat letno za njih organizira tudi maša, se jih gre tudi iskat na domove, se jih pripelje k tej maši, za njih je tudi mala postrežba. Samo to je kapljica v morje, ki jo mi lahko vrnemo nazaj z vsem kar nam oni dajo. Morda pa to, kaj je pravzaprav meni seglo v srce v tej župniji. Seveda sem tu prvič župnik. Čist na novo. Prej sem bil kaplan šest let, in sem imel eno pavzo in sem šel študirat še malo angleščino. No, in ko sem se kot župnik vračal iz tujine v to župnijo, mi je najbolj seglo na srce to, da tisti teden so prihajali farani k meni in pripovedovali, jaz sem pa odgovoren za to dejavnost, jaz sem odgovoren za tisto dejavnost, in ne vem, če še kakšen župnik lahko to doživi. Takrat sem rekel, seveda, kako je to lepo, da pridejo  ljudje sami in povedo, kje bi radi delali. Kje je njihovo mesto? Kaj jih veseli delat, in nekateri tudi so kasneje prihajali tudi spontano, jaz bi pa tudi še nekaj rad dodal zraven k vsem temu delu. Tako kot recimo za mladino kot birmansko skupino ali kaj podobnega. In tisto je bilo meni takrat seglo na srce: Joj, ko bi bilo takih še veliko! To me je najbolj nagovorilo v tej župniji in se tudi ob tej oddaji vsem zahvaljujem, da tako sodelujejo z župnijo, ne da mora župnik dregat vanje, temveč da so sami pripravljeni veliko narediti. Župnik reče samo: Lahko.

Lepo je bilo tole slišat. Jaz želim župniji Ankaran tudi v prihodnje še veliko takega blagoslova, ker takšno delovanje župnije je gotovo blagoslov. Pa vidim, da bi še gospod Zoran rad nekaj dodal.

Ja, jaz, mislim da se spodobi, da na koncu res, sami ste domnevam ugotovili v tej oddaji, da dejansko gre za neko posebno župnijo. Torej, mi smo zagotovo srečni in zadovoljni, da tam živimo, da tam delamo, zato ob tej priliki vas pozivamo, Vas pa tudi vse poslušalce, naj pridejo, naj pogledajo, naj se prepričajo, dejansko Bogu smo hvaležni, da smo tam, da živimo tam, da imamo takšno župnijo. Tudi smo Bogu hvaležni, da imamo našega gospoda župnika Jaka, ker tudi brez njega ne bi to tako bilo vse rožnato, kot je. Tako, da iskreno,… res se iskreno zahvaljujemo tudi Bogu, da nam ga je poslal.

Hvala vsem, da ste prišli v naš studio. Hvala da ste pripovedovali o svoji župniji. In seveda hvala, da v svoji župniji tudi tako prizadevno sodelujete.

DOBRO JE VEDETI.

Nedeljske maše v župniji Ankaran so ob osmih pri sveti Bridi, ob devetih trideset v župnijski cerkvi v Ankaranu in ob enajstih v Valdoltri. Med tednom so svete maše v župnijski cerkvi ob devetnajsti uri, med letom tudi ob torkih in petkih v Valdoltri, vendar med počitnicami teh maš ni, ker je v bolnišnici zaradi dopustov zdravstvenega osebja, manj bolnikov. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij smo predstavili župnijo Ankaran. Z gosti sem se pogovarjala Zlata Krašovec. Za tehnično izvedbo oddaje je poskrbel Robert Volk.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.