VELIKONOČNA VERA in brat Miran Špelič (Sežana, ljudska univerza, 8. maj 2012)

1

V veselje in čast mi je, da danes v naši sredi pozdravljam spoštovanega docenta, doktorja Mirana Špeliča, sicer tudi teologa, profesorja, prevajalca, lahko bi rekel še pedagoga, in mislim, da imamo lepo priložnost, da se danes dodatno duhovno obogatimo.

Hvala. Začeli bomo zdaj z eno (aplavz) molitvijo. Mogoče kar 'Raduj nebeška se' zapojemo.

Raduj nebeška se Gospa, aleluja. Ker on ki si rodila ga, aleluja. Raztrgal smrti je vezi, aleluja. Oj, prosi za nas milosti, aleluja. Raztrgal smrti je vezi, aleluja. Oj, prosi za nas milosti, aleluja.

  2

Velikonočni čas je nekako po definiciji čas veselja, ker tudi pade v tako lepo pomladno obdobje, ko se v naravi vse prebuja, ko je tudi konec tistih zimskih prehladov. Zdej tisti, ki smo preživeli, smo pač preživeli, in se počasi privajamo na normalno življenje spet zunaj, da ni treba biti ves čas zaprt v kakšnih: mrazu in pod, pri snegu in burji. Vendar pa je prav, da skušamo tudi videti v čem je velikonočni čas še globlje vesel. In mislim, da bo to predavanje, kolikor bom pač skušal, da bomo iskali razloge, kako to svoje velikonočno veselje utemeljiti v tistih stvareh, ki so ne le tam pri vrhu, ampak so res nekje v globini našega bitja.

Razmišljal sem o več zvrsteh velikonočne vere in bi želel vse te zvrsti nekako ovrednotiti, da se nekako jih prepoznamo in vidimo, koliko je tega pri nas. Najenostavnejša mislim, da je velikonočna vera šunke, pirhov in potic. In tudi to je velikonočna vera. Šunko, pirhe in potice. Kajti v tem vse se srečamo z mnogimi svojimi someščani, tudi tistimi, ki se imajo morda za kristjane malo drugače kot se imamo mi, ampak vendarle. Pri šunki se lahko dobimo. In to je pomembno. Lahko se nam včasih zdi malce tako z viška pogledamo na to velikonočno vero šunke, pirhov in potic, ampak vendar je to lahko stičišče, točka, kjer se lahko znajdemo z nekom skupaj, s katerim bi težko razpravljali o kakih mističnih problemih. Velikonočna vera šunke, pirhov in potic je tradicionalna vera. In ta vera je lepa in dobra in pozitivna. Zato ker je v bistvu preprosta in je trdna, zanesljiva. Zelo jasno vemo, kako ta vera živi, kako funkcionira. Prihaja iz roda v rod. Ker gre za tradicijo, se pravi za izročilo. Starejša generacija izroči to mlajši generaciji. Brez izročila človeške civilizacije ne bi bilo. Izročen nam je jezik, ki ga govorimo, ker si ne izmisli vsak človek svojega jezika, ampak ga dobimo od drugod. Izročijo se marsikakšne navade. Izročijo se, kaj vem, od starejšega brata obleka. Tako funkcionira naša družba, preko izročanja in tudi vera je tukaj noter vključena. In je prav, da je tako. In so bila obdobja, ko je vera funkcionirala zlasti na tej ravni izročanja. Danes ni več tako. Danes so se pa stvari spremenile. Čeprav še v marsičemu obstajajo izročila, pa pri veri to naenkrat ne zadošča več in ne funkcionira več. Ravno generacije tu navzočih smo živ dokaz za to. Vsi kar nas je tukaj. Nekatere od vas ste to vero sprejele od svojih staršev, kot dragoceno svetinjo. Logično in samoumevno. Nekateri pa so se morali že kar, no, celo mimo te vere, odločati. Poznamo vedno več kristjanov, ki niso dobili ničesar od svojih staršev, ampak so nabrali Bog si ga vedi kje in kako. In imamo mnogo takih kristjanov, morda tudi bivših kristjanov, ki so sicer jim starši skušali nekaj dat. So jim nekaj res dali, ampak oni tega niso vzeli za svoje, so to prepustili v svojem zasebnem arhivu. Če bo treba, vedo kam iti iskat, kar je že veliko, ali pa so morda celo to odnesli na smetišče zgodovine. V tem primeru je pa taka vera šunke, pirhov in potic, zelo nezadostna in če bi bila samo na tem, potem… Danes vere ne moremo več predajati na isti način kot smo to lahko, kot so to lahko delali še pred tridesetimi, petdesetimi, stotimi leti. Vendar pa to ne pomeni, da je kaj narobe s to vero. 

3

Dejstvo je, da moramo mi s svojo vero začeti na nek način preverjati in videti, da naša vera ni slaba, samo na isti način je ne moremo več dati kot smo jo prejeli. Toliko mogoče o tej prvi velikonočni veri – veri šunke, pirhov in potic. Tukaj morda še tole, ja, pri tej veri, če ostajamo na tej stopnji vere, pozitivni stopnji vere, potem preprosto delam to, kar so delali. Se pravi, kakor so delali oni, tako delam tudi jaz, Se pravi, nekoč so hodili v cerkev, so se pokrižali, so molili to in to in to delam tudi jaz. Nekoč so vozili kočije in kočije vozim tudi jaz. Vidimo, tukaj pa ne bo šlo več. Nekoč so vozili fičote, zdaj vozijo pa C1.

Druga stopnja velikonočne vere je vera Magdalene in učencev, Emavških učencev. To je tudi vera, čeprav je to nekam nenavadna vera. To je, lahko bi rekli tudi neke vrste jamralna vera. Vera za jamranje, žalujoča vera in obenem zelo praktična, pragmatična vera. Vera, ki jamra, kaj pomeni? »Ja, kako je bilo to lepo včasih, ja, a se spomnite, a ne, gospod župnik, kako je bilo včasih, ko je bila še polna cerkev, kako je bilo to lepo, pa kako smo lepo peli takrat. Kakšen zbor je bil takrat, zdaj pa samo še me tre tle nekaj čivkamo, pa nič se ne sliši več.« Lepi stari časi! Kaj pride Magdalena? Pride objokovati tisti čas, ko je bil še Jezus z njo, kako je bilo to… In ona dva učenca se pogovarjata: Ja, mi smo pa mislili, kako bo to fejst, a ne, ampak zdej pa, poslušte, nič več ni od tega. Pa kako je to hudo. To je velikonočna vera Magdalene in onih dveh učencev, ki se na nek način jamrajo, pritožujejo, in vendar je tukajle že vera, kajti če ne bi imeli te vere, tudi te vere z jamranjem, se ne bi Marija šla h grobu, ne bi učenca klepetala s tistim neznancem. Tudi jamrat je lepo in prav. Že zato, da se duša malo olajša, če imate komu pojamrati. Po tudi zato, ker je točka, tudi to jamranje in pritoževanje, je točka za srečanje. Tudi tukaj se je Marija srečala z nekom in učenca sta se tam, sredi svojega jamranja pustila poučiti, to je točka, ko se začne gorenje: Ali ni najino srce gorelo v nama. Marija pa sploh, ko ga prepozna. Se pravi, tudi ta vera, ko se na neki način v svojem nezadovoljstvu, ne vemo, kaj bi naredili, pa nam je hudo pa obupujemo, tudi to JE velikonočna vera. Ampak kot vidite ima negativne točke tako kot ona tradicionalna. Če ostanemo samo pri jamranju… Bodimo realisti, koga pa radi poslušajo, ki skozi samo jamra, še jamrovci ne. Tudi jamrovec nerad posluša drugega jamrovca. ''Jamrovc'' potrebuje nekoga, ki mu bo, ki ga bo vsaj potolažil malo. Če se pa dva samo v jamranju dobita, ej, je hudo. ''Jamrovc'' nadalje tudi navadno ne more kaj dosti narediti. Ker samo, ker obupuje, ker mu je hudo. »Kaj čmo sploh delati, pa saj se nič ne splača.« Zato je ta vera nekako nevarna. Vendar pa tudi običajno jamrovci, tisti, ki najbolj jamrajo, se tudi najbolje znajdejo. Tako jamra. Nič nima pa nič ne more narediti, hkrati pa gledate, kako ima vse v bistvu urejeno. Marija Magdalena se v bistvu zelo dobro znajde. »Bom jaz vzela, če si ga ti vzel. Če si ga ti kam skril, povem mi kam si ga skril, ga bom jaz vzela.« Je pripravljena nekaj narediti. Učenca tudi sta se znašla, ja, gresta domov. Tam imata biznis, imata neko kmetijo, karkoli že. Tile jamrovci, se pravi jamrovska vera ni tako slaba, ker se tam marsikateri človek bolj znajde kot kje drugje. Torej ne zavračamo take vere, je celo koristna in dobra v določenem okolju. Gremo naprej.

Tretja vrsta te velikonočne vere je pa vera učencev, apostolov. Zlasti Petra, Janeza in pa Tomaža. Peter in Janez in Tomaž – to so pač tipični moški. Ve ženske že veste, kakšni smo mi moški, kako problematični smo. Takoj letita gledat. Peter pa Janez. Ne verjameta Magdaleni in gresta h grobu sama, Tomaž ne verjame tudi moškim ne. Torej vidite, da niso samo ženske, ki se jim ne verjame, tudi moški moškim ne verjamejo. Vse je treba preveriti. Se pravi, ta vera apostolov, bi lahko rekli, da je neka dvomeča vera in izkustvo zahtevajoča. Ta vera zahteva neki dotik. Mora videti, potipati, dojeti. Če ne, ne bom veroval. Se pravi Tomaž ob tej Veliki noči, kaj se mu dogaja? Jaz moram vse to sam videti. Če ne, se ne grem. 

4

Tudi Peter, Janez, ki tečeta h grobu, prideta tja in vidita: »A, pa je res prazno« in verjameta. Dejansko tista, ko izraz, ko verjameta, jaz ne mislim, da imata ona že kakšno vero v vstajenje v tistem trenutku, ona dva takrat šele verjameta Mariji Magdaleni, da je grob res prazen, ne vesta pa še kaj vse skupaj se dogaja, morata še doživeti. To je vera, ki išče doživetja. Če pogledamo pozitivno plat te vere. Prav je, da naša vera hrepeni po nekem doživetju, ker smo mi bitja, doživljajska bitja, doživetij. Mi imamo v svoji zgodovini celo vrsto dogodkov, ki se jih spominjamo. Pa se spomnimo, kako smo šli nekoč nekam. Pa se spomnimo, kako smo se srečali s tem, onim, tretjim. Pa se spomnimo, kako smo se nekje spotaknili in padli in razbili kolena. Karkoli že. Imamo v spominu neke konkretne dogodke, ki nas oblikujejo in tudi vera mora biti nekaj oprijemljivega. Ne more biti vera samo nekaj fantazijskega. Nekaj kar bi se nam malo sanjalo. In to je ta tip vere, ki želi imeti nekaj pred seboj za zagrabiti. To je pozitivna plat, ampak tudi negativno plat ima ta vera, kajti vera presega zgolj tisto, kar je mogoče videti, otipati. Vera je zahtevnejša stvar. Pri veri nam naši čuti pač nekaj časa pomagajo, potem pa tudi tej čuti odpovedo. Treba je iti na naslednjo stopnjo naše velikonočne vere in…

To je pa, ni več toliko velikonočna, je že binkoštna vera – vera apostolov na Binkošti. To je pa zdaj tista vera, ki je bila odprta za vdor nečesa od zgoraj. To je glasna in odkrita vera. Ko Sveti Duh vdre v življenje in se mu apostoli pustijo nagovoriti in obdariti, takrat ti apostoli postanejo glasni, odločni, neustrašeni. Vidite, kako lepo ta vera napreduje od pirhov, od tistega obupavanja, jamranja preko otipovanja, tipanja, zdaj pa še do neke vrste skorajda napadalnosti. Peter pride ven in jim jasno pove, kar jim ima za povedati, tistim svojim sonarodnjakom. In to je bilo prvo, javno, jasno in glasno oznanilo evangelija. V imenu Jezusa Kristusa so vam lahko odpuščeni grehi in v Njem vam oznanjamo večno življenje. Sveti Duh po njih spreobrača, priteguje in v tej veri človek ne dela več tega, kar so drugi delali. Ne dela samo tisto, kar je prav in koristno, pragmatično, ampak dela tisto, kar v svojem poslanstvu začuti, da mora narediti (kih) Bog pomagaj. Takoj za tem, takoj za to navdušujočo velikonočno vero pa pride še en tip vere.

To je pa Štefanova vera. Štefan, ki je bil diakon, ki bi moral biti pri mizah, bi moral streči, pa je šel ven nekaj izzivat svoje sonarodnjake. In jih tako rekoč skorajda malo prosit, naj ga malo bolj strogo primejo. Tudi on je bil poln Svetega Duha, vendar pa ta njegova, to njegovo oznanilo ni bilo tako sprejeto kot Petrovo na Binkošti. Ta Štefan je trpel, bil je umorjen za to in tudi to je del velikonočne vere, kajti velikonočna vera je močnejša od strahu pred smrtjo, ker je to vera v Kristusa vstalega, ki je premagal smrt, torej tudi smrt ni več tisto zadnje grozno, nemogoče, česar, pri čemer bi moral človek bežati in se za vsako ceno skriti pred njo. Ne, upati celo si gledati v smrt, kajti ko Štefan gleda v smrt, koga vidi? Vidi Kristusa sedečega na Božji desnici in postaja tak kot On. Ker gleda Kristusa je sposoben ponavljati za Kristusom: »Oče, odpusti jim.« Tudi to je velikonočna vera, čeprav je na videz tragična vera. V grški kulturi bi iz tega narediti tragedijo. V krščanstvu je to pravzaprav prva zmaga nad smrtjo. Prvi dokaz svetništva, ker jo posnemajo – Kristusa. To je torej trpeča vera. Vera, ki celo v trpljenju vidi, da je to trpljenje ne more uničiti, ampak jo prav to trpljenje, je na nek način pot do zmagoslavja.

Tako sem poskušal nanizati nekaj vidikov velikonočne vere in vsi ti vidiki imajo svoje dobre strani. Od šunke naprej, pa do tega recimo že darovanja.

 5

Zdaj pa se mora tukajle nekje izoblikovati še naša velikonočna vera iz leta 2012. Kajti kristjan, ki ni velikonočni kristjan, ki nima Velike noči v središču, ima pred seboj še kaj za postoriti. In vedno znova moramo vstopati v svojo tekočo, sedanjo Veliko noč, kajti naše življenje je na neki način Velika noč za zdaj in tudi Velika noč za oznanilo v današnjem času. Naša letošnja Velika noč poteka v Sloveniji, ki ima gospodarsko gledano recesijo, ki ima politično gledano pač stanje kakršno je, razdeljenost, desno levo, zelo strogo polarizirano. Kjer imamo v sindikalnem področju te, pač te zaplete, kakršne imamo. Ki doživlja različne afere. Živimo v Veliki noči, kjer ima tudi Cerkev svoje težave. Živimo v Veliki noči sekularizacije, neke vrste poposvetenja Cerkve. Vidimo, statistike imajo svoje podatke. In tukaj smo zdaj mi. In vse to, kar je okrog nas, nikakor ne more biti razlog, da naša vera ne bi bila velikonočna. Prav v tem konkretnem okolju mora biti naša vera vera velikonočne sveče. Sem jo gledal zdajle pri maši, saj jo gledate tudi vi, jo opazujete. Sicer ni več iz voska, ampak je pa taka kot bi bila iz voska. Zelo malo je voščenih sveč. S čebeljega voska sploh nobene najbrž več. Ampak ta velikonočna sveča je dejansko majhna, ima majhno luč in čeprav se velikonočne vigilije navadno obhajajo že, še sredi belega dneva, ampak vendarle je prav, da razumemo, kaj se je dogajalo s to svečo. Samo ena lučka je bila navzoča in od te ene lučke se je napolnila s svetlobo vsa Cerkev. Tudi konec koncev električna razsvetljava je prišla šele potem v celoti, ko se je zapelo Kristusova luč. In mislim, da je naša vera v tem času zlasti takšna. Je vera velikonočne sveče, ki mora počakati toliko časa, da se zapoje Kristusova luč. Ministrantje so včasih nestrpni in bi radi prej prižgali luči. Pri nas, ki imamo malo več duhovnikov, je sploh problematično, ker bi radi ta prvi dobili svečo, še prej, preden se zapoje, bi že imeli kar svečke prižgane. Ne! Treba je počakati. In tukajle, v naši velikonočni veri ni tako strogega režima, predvsem pa se nam nikamor ne mudi, ne nam, Bogu se nikamor ne mudi. Če je naša vera samo tista majhna svečka, ni odvisno od nas, kdaj bo od te sveče prišlo naprej, je odvisno še od drugih. Diakon ali pa župnik, kdorkoli že mora najprej spustiti to svečo, potem mora priti drugi, da prižge okrog. Cel kup okoliščin, ki iz naše velikonočne vere, velikonočne sveče naredi lahko neko središče, neko razsvetlitev. Ampak pomembno je, da ta sveča ne ugasne. To se je včasih že lahko zgodilo, če je bil kakšen prepih. In vem, da naš diakon zmeraj pazi, ker gremo čez dvorišče, zmeraj tako pazi, da bi nesel pa še eno on za vsak slučaj za rezervo, ker imamo bolj malo vere, pa imamo še eno svečko za rezervo zraven, da bi jo hitro s tisto prižgali, če bi bilo treba nazaj prižgati. Ali pa vsaj kakšen vžigalnik, ne. Glejte: Pomembno je, da skrbimo, da ta svečka gori in tukajle je naša vera res zelo, zelo majhna in šibka. Zelo omahujoča, veter jo ogroža, prepih jo ogroža. Včasih morda tudi tisto, sten je malo bolj šibak, ampak kljub vsemu prav na to delo se opira Kristus. Ne zahteva nekih veličastnih reflektorjev, ampak zaupa temu kar tukaj trenutno imamo. In o tej vere skušajmo še naprej razmišljati.

Kaj pa lahko naredimo, da bo ta vera velikonočne sveče ostala živa? Prva stvar je: srečati se mora s tistim blagoslovljenim plamenom. Velikonočna sveča se prižge iz blagoslovljenega ognja. To pomeni naša vera bo lahko živa, če se sreča s Kristusom. Včasih to morda ni bilo tako zelo pomembno. Tradicionalna vera ne potrebuje nekega osebnega srečanja s Kristusom. Tudi Magdalenina vera… Magdalena je prišla h grobu s tisto svojo jamralsko vero, še preden se je srečala z Njim. Se pravi, da vera lahko obstaja tudi brez nekega srečanja z Jezusom, ampak danes zelo težko. Če jo želimo ohranjati, se je treba srečevati s Kristusom. Kako do tega priti? 

 

6

Magdalena je tam jokala. Učenca sta se sprehajala, sta bila odprta za tega gosta. Kje je zdaj prostor našega srečevanja s Kristusom? Kje vidimo, da se On sreča z nami in mi z Njim? Ni enega in enotnega odgovora za vse nas, ampak tukaj je predvsem pomembno naše hrepenenje. Če si tega želimo, potem bi moral biti zelo krut tisti Bog in nevreden tega, da je Bog, če bi se hotel nalašč za zmeraj skrivati. To ni Bog. Bog se ne more nalašč, iz ene take žlehtnobe skrivati. Se lahko skrije, ja, ampak to je tako kot dragi starši ste se včasih skrili kdaj svojim otrokom, da so potem še bolj veseli prileteli k vam. Ampak to se tako malček skrijete. Se pravi: treba je imeti hrepenenje, kajti če bo v nas hrepenenje, potem se bo ta Bog razodel, ampak različno enemu kot drugemu, ker nas pozna, ker ve kakšni smo. Ker ve, kako mora pristopiti k enemu pa drugemu. Mi imamo pač težavo, ker ne poznamo se med seboj, ne moremo v globino dojeti drug drugega. Včasih žena moža malček dojame, mož ženo še bolj redko. Da bi župnik vse svoje župljane razumel. Dva svetnika morda v zgodovini sta to uspela, pa še tista dva ne vem, če sta bila ves čas taka. Veste, mi se ne moremo razumeti, tako v polnosti kot nas Bog razume. Zato tudi mi ne moremo in ne smemo drugim vsiljevati svojega srečanja z Jezusom. Lahko pa o tem srečanju spregovorimo. In to je prav, da storimo, z zavestjo, da se lahko tebi zgodi takšna stvar drugače. Se pravi, ne smem svojega srečanja z Jezusom absolutizirati in iz njega delati edini pravi način. »Če se ne boš ti tako srečal z Jezusom kot sem se jaz, to ni v redu.« Vsak ima lahko drugačen način tega doživetja, srečanja, bližine. Marija Magdalena se je drugače srečala z Jezusom kot Emavška učenca. Emavškima je moral lomiti kruh, pa dat za jest, da jima je končno nekaj kapnilo. Njej, za Marijo je zadoščalo, da je rekel: »Marija.« Samo, da je povedal njeno ime, pa je že vedela, kdo jo kliče. Ona dva sta rabila pa x kilometrov in še potem malico. Hočem pokazati na različnost. In vendar gre za istega Jezusa in srečanje z istim Jezusom. 

7

Torej: hrepenenje nas bo naredilo odprte, potem bomo pa lahko se srečali z Njim in potem bo treba povedati kaj. Marija Magdalena je tekla, ona dva sta tekla nazaj in to povedala še drugim. To je zdaj pa ta druga stvar: oznanilo, ki ni samo v podajanju neke naučene snovi. Naučili smo se katekizem, znali toliko in toliko odgovorov na pamet: Zakaj nas je Bog ustvaril? Še kaj veste mogoče od verouka? Kdo je Bog? Včasih se pri verouku je bilo treba naučiti samo tele stavke, ki so napisani v katekizmu. Še pri birmi sem pa tja se pričakuje, da znajo sto dvajset vprašanj odgovoriti. Ampak tukajle gre pa za nekaj drugega pri tem oznanilu. Gre za to, da ne povemo tega kar smo se naučili, ampak to, kar smo v svoji veri doživeli. Kako smo prišli s Kristusom skupaj? Lažje je povedati sto dvajset vprašanj na pamet po vrsti in še zrecitirati Markov evangelij od začetka do konca na pamet kot pa povedati tri stavke o svojem duhovnem izkustvu. Jaz vem, da je to praktično za marsikoga od nas nemogoče, vključno z nami teologi. Mi znamo super govoriti teologijo, ampak kaj o sebi povedati, o svojem srečanju z Bogom, ups, jaz vas rajši učim druge stvari kot pa, da bi povedal, kako sem se jaz z Jezusom srečal, ker ne vem, ali sem se res srečal ali se mi je samo malo zdelo ali je to bolj fantazija. Ja, kaj bodo pa rekli, če to povem, no, saj me bodo imeli za prismojenega. Je boljše, da se naučimo sto dvajset vprašanj na pamet, kajneda? Ampak se spomnim, ko sem šel študirati v Italijo, sem slučajno parkrat malo slišal radio Maria, ki ga najbrž tukajle nekje lovite pa kdo kaj posluša morda. Jaz sem se samo čudil, kako znajo Italijani pripovedovati o svoji veri. Sem rekel: Ojoj, kje bodo pa Slovenci znali kaj tega kdaj povedati? No, od takrat naprej smo dobili radio Ognjišče, in če drugega ne, se je vsaj besednjak o veri malce, malce razširil med tistimi, ki tole malo poslušajo. Vsaj malo razumemo, kaj pomenijo besede in sem pa tja zna kdo že tukaj kaj povedati, ampak tukaj je treba iti naprej, in oznanjati to svoje srečanje z vstalim Gospodom in pa se zavedati, da ne pozabimo prejšnje lekcije, ki se prejle govoril: Ne zahtevati, da bi drugi doživljali isto in na enak način, ob istih urah. Lahko si to med seboj delimo in se med seboj tudi obogatimo. 

8

Seveda z vzajemnim spoštovanjem in pa seveda brez ocenjevanja: »Joj, jaz sem ga pa bolj srečal kot ti. Z mano se je pa dalj časa pogovarjal. Mene je pa na sladoled povabil, tebe pa ne.« No, to sem zdaj malo za hec obrnil, ampak glejte, dostikrat se lahko zgodi, da se lahko nekdo prevzame. Pavel piše, da mu je bil dan trn v peto, da se ne bi prevzel, zaradi razodetij, ki jih je imel. To pomeni, da se je mogoče tudi zaradi srečanja z Jezusom prevzeti in potem: »Jaz sem pa profesionalec na tem področju in me boste šli kaj vprašat. Dajte me kaj vprašat, bom povedal.« Ohranjati spoštovanje primer, in se ne primerjati z drugimi in se ne poviševati nad druge. Po drugi strani pa seveda tudi ne se imeti za: »Ah, kaj pa jaz to, jaz pa nič ne znam, mene tako Bog ne more marat, mene Bog ne mara, saj sem čista zguba.« Ne. Različni smo. In pravim: zato se lahko med seboj tudi v svoji veri okrepimo in potrjujemo.

Naša velikonočna vera te naše velikonočne svečke pa mora biti kot zdajle malo že namigujem mistična vera. Ne vem kateri že pameten teolog je rekel, da bo vera v 21. stoletju mistika oziroma da bo kristjan 21. stoletja mistik ali pa ga ne bo več. Ups. Malce zahtevna reč je, ne. Mistiki, ko rečemo mistiki, kdo vam kaj pride na misel? Kakšna Terezija Velika, ja, ali pa kakšen sveti Frančišek, ki ima še stigme zraven, pa pater Pij, ja. To so mistiki, pa morda kakšni mistiki iz naših dežel: Magdalena Gornik, pa kakšni mlajši, tudi sodobni. Čuj, da bi jaz kaj takega imel? Rajši ne bi, ne. To je malo boleče, pa malo zahtevno. Ne. Mistika, ko govorimo o mistični veri, gre tukaj pravzaprav tudi za čisto preproste reči. Ni mistika samo videnje Matere Božje, pa ni mistika samo stigme na rokah, na nogah in na strani. Mistika je pravzaprav tisti del vere, ki nam je dan, ne da bi ga razumeli, sploh ne da bi ga pričakovali. To so lahko tudi čisto majhne, majhne tolažbe, stvari. In predvsem mistika ni samo se pravi, tisto, kar imam jaz. Mistika je tudi to, kar imajo drugi. Ni treba, da bi bil jaz kakšen hud in globok mistik, mistični pisatelj. Zadošča že, da razumem princip mistike pri drugih. 

 9

Da vidim, kako se vera dogaja pri nekom drugem na tak mističen način in sem vesel tega. Ne da bi rekel: Joj, jaz bi pa tudi mogel videti Marijo. Jaz hočem Marijo videti, kje je Marija, zakaj se mi ne prikažeš? Dovolj je, da vem in verujem, da je ta Marija se nekomu prikazala tudi zame, ker so tista sporočila, ki jih daje, namenjena tudi meni. Kaj je rekla Marija v Fatimi? Še vedno drži. Še vedno velja isto in še vedno nismo do konca tistega vsega izpolnili, ker ni tako naročilo, kjer bi lahko rekli: Aha, zdaj pa smo končali, zdaj je pa narejeno. Konec. Ne. Vedno znova je treba moliti za mir v svetu. Torej, naša vera je mistična bodisi zaradi naših lastnih doživetij, ki sem jih prej malo že namignil: srečanje z Jezusom, ali pa z doživetji drugih, kajti mistike ni mogoče tako zlahka posredovati drugim. Pri mistiki se pa dejansko stvari bolj kot ne začutijo in potem… Potem to deluje v človeku. Preprosto treba se je pustiti. Kajti:

Naša velikonočna vera ima dva vidika: en vidik je akcija, drugi je pa trpnost, pasivnost. Ni samo kontemplacija. Mogoče čisto na kratko tale vidik akcije: naša velikonočna vera mora biti dejavna. Mora se nekje udejanjiti, uresničiti, v nekih preprostih rečeh. Glejte, ko greste, ko listate, danes so spet prišli vsaj v Ljubljani, tisti, kaj že, prospekti od Evrospina, Lidla, Hoferja, Leklerka,… Tam imate same akcije. In v teh akcijah so navadno neke čisto nepotrebne stvari, nemogoče,… ne vem, neki tuš za, ali kanta za čiščenje avtomobila s pritiskom. Jaz sem ekonom, pa moram te stvari malo še prelistati. Pa tudi kruh je v akcijah. Glejte, naša akcija, akcija naše vere je preprosta, te akcije je kruh. Naša vera mora imeti preprosta dejanja, korake, se pravi, treba je nekaj prehoditi, treba je nekaj povedati, treba je nekaj narediti z rokami, pa z jezikom tudi, no. Tudi to je konkretno akcija. 

10

Se pravi: gre za dejanja: molitve, dobra dela, bogoslužje, dejanja ljubezni do bližnjega. Vse to je vera v akcijo, in seveda te akcije so lahko osebne akcije, ko jaz nekaj naredim in so tudi naše skupne akcije, ko mi nekaj naredimo kot občestvo. Zato mora vera, aktivna vera imeti oba vidika: mojo vero in našo vero. Moja molitev in naša skupna molitev. To so te dejavnosti. V teh dejavnostih seveda potrebujemo spodbude, ker je človek po naravi bolj kot ne len, in raje delamo… Lenoba ne pomeni samo ležanje na plaži, lenobno je tudi, da delam tisto, česar ne bi bilo treba, namesto tistega, kar bi moral delati, zato vedno znova potrebujemo pri delu, pri akciji spodbude. Zato dobite vedno spodbude tudi za štacunske akcije. In zato se moramo vedno znova spodbujati recimo k molitvi. Saj vemo, da je treba moliti, ampak včasih slišimo, včasih ne slišimo, ko nas nekdo povabi k molitvi. Kdaj, no, navadno žena lažje povabi moža k molitvi kot mož ženo, ampak zakaj pa mož žene ne bi povabil k molitvi? Starši navadno otroke silijo k molitvi. Kaj pa če otroci starše povabijo? Ne bi bilo to lepo kdaj? Normalno je, da župnik spodbuja k molitvi. Zmeraj kaj pravim. Ampak ali si upa kdo še župnika spodbuditi naj kaj moli. No ja, vsaj prosite ga lahko za molitev. Vi potrebujemo tega. Moj računalnik! Ja, zmeraj me spodbuja k molitvi, pa včasih mu uspe, včasih mu ne. Pač, ker nimam žene. Pol tudi na računalniku piše: V kapelo pa spat. Včasih ubogam, včasih pa tudi ne. Saj vi tudi žene ne ubogate zmeraj. Samo tako: če vi žene ne ubogate je slabše, če jaz računalnika ne ubogam. No ja. Ker, potrebne so te medsebojne spodbude in medsebojna podpora pri tem, ker čisto nekaj drugega je, če morate nekaj delati sami, pa vam je hudo, ker vas nobeden ne vidi pa nobeden ne ceni vašega dela. Čisto drugače, če delamo skupaj. Zato je naša velikonočna vera tudi občestvena vera.

Pa se vrnemo k drugemu vidiku. Torej ena je aktivna, akcija, drugo je trpnost, ki smo jo že malo naslovili pri mistikih. Trpnost naše vere je pa tisti vidik vere, ko vero sprejemamo od zunaj, ko nismo nič dejavni. Za vero ni treba vedno samo se poganjat in teči kot verniki v verski fitnes pa telovaditi. Včasih je za vero potrebno samo pravilno se nastaviti in na pravo mesto, kjer bomo lahko vpijali tisto, kar nam je dano. Se pravi, treba je biti nekje v Božjem okolju. Recimo, v Božji bližini. In potem pustiti, da Bog na nas nekaj dela, ne samo da mi nekaj delamo. Pomembno je, da delamo, ampak pomembno se je tudi ustaviti in pustiti Bogu, da on na nas dela. Treba je včasih, kar je danes skoraj nemogoče, ugasniti ves tisti hrup, ki je okrog nas, od radio Ognjišče do radia 1, pa radio City, pa Tv ta, pa Tv oni, pa Tv tretji, pa ono govorjenje, pa to predavanje, pa ona konzultacija. Včasih je treba biti preprosto samo tiho. Kako je že tam v razodetju: »Potem pa je«, pravi tam Janez, »potem pa je nastala v nebesih tišina nekako pol ure. Zanimivo, da si je zapolnil, da je to pol ure približno trajalo, toliko časa je zdržal v tišini. Ali smo mi kdaj pol ure v tišini, razen ko spimo. Težko, ker je toliko stvari, ki jih je treba nujno narediti. Pa je treba poslušati onega, pa je treba povedati ono drugo stvar. Tukaj pa je ta vera, ta trpni vidik vere je pa tam, ko naredimo v sebi tišino, ko po nekaj časa končno se umirijo naše misli, naše gruntanje: Kaj moram že jutri narediti? Kaj me že jutri čaka? Pa imam oni članek dokončati, pa on me bo klical, pa.. pa to mam še za zračunati. 

11

Vse te stvari je treba včasih ustaviti. Poskušati ustaviti, da potem še kaj od Boga pride k nam. Priznam, v teoriji vem, kako to zgleda, v praksi pa bolj redko. Učim že… To je tisto, kar nobeden učitelj ne bi smel početi, učim to, česar sam ne znam. Ampak jaz zaupam, da vas ne učim jaz. Da vas uči še kdo drug bolje od mene.

Torej to je naša vera, ki je dejavna in trpna, tukaj imam še posebno označeno, da je ta vera molitvena in občestvena, da ta vera dobi izraz v molitvi in tudi molitev je na nek način aktivna in pasivna, trpna. Tudi v molitvi je treba znati govoriti in biti tiho. In je občestvena, ko se pač vsi skupaj zberemo in skupaj nekaj naredimo in smo skupaj tiho. Že po pridigi koliko časa uspemo biti tiho. Kaj pa je z gospodom? Ali mu je slabo ratalo, rečejo včasih, če se usede po pridigi. In potem ta vera velikonočne sveče lahko pripelje res do nekega plamena, ki razsveti, razsvetli vso Cerkev, ves svet. Živimo pač v takem času, kot smo rekli, v času recesije, sekularizacije, v času, ko radi jamramo, ko imamo šunko, pirhe in potice, a ne, ampak ravno v tem času bomo lahko srečali ob šunki ali pa ob jamranju mnogo ljudi, ki jim bomo lahko posredovali svoj plamenček, če ga bo še kaj, in potem bo lahko ta dal naprej. Zadnja stvar, ki bi v velikonočni veri smela biti navzoča, je neke vrste obup ali pa celo izključitev vere. Da bi pa kar: Aha, če je pa tako, potem dajmo pa kar. Upihnimo to svečo, saj tako ali tako nima nobenega smisla, da bi še gorela. To se lahko zgodi. In to se je verjetno kje že kdaj zgodilo, na osebni ravni, na skupnostni ravni. Imam nekaj primerov, pa jih ne bi rad teh primerov dajal, da ne bi kdo se po tem zgledoval. Raje iščimo zgledov, kako bo ta naša velikonočna vera lahko obstala. Kako bo pač imela tistega dovolj goriva, da obstane in kako bo lahko prišla do prodora v svet, kajti sekularizacija bo gotovo prinesla, če imamo zaupanje v to, da je Bog gospodar zgodovine, bo zagotovo prinesla lahko neki nov razcvet in poglobljeno in resnejšo vero, osebno vero, ki bo nadgradila tisto staro tradicionalno. Ki bo zares močna, živa, ki bo lahko nas spreminjala. Samo sedaj imamo pač to sedanje obdobje, takšno kakršno je. In v tem obdobju se moramo najprej mi spremeniti in na neki način upoštevati razmere, v katerih smo, da bo lahko od tega, kar smo mi, nastalo nekaj lepšega in boljšega. Kdor bo vztrajal do konca… Smo pač tista sol, kvas, mala čreda, ki ima nalogo, da nekaj ohrani za tisti trenutek, ko bo konec ledene dobe. Kaj bo takrat, kdaj bo to? Ne vemo, ni naša stvar. Prišlo mi je na misel zdajle: kriza ob koncu rimskega cesarstva. Takrat je Rim na nek način padel pod barbari in nekateri so dejansko videli v tem konec sveta. Zdaj je pa res, samo še par dni, pa bo konec, ampak ravno krščanstvo je imelo dovolj veliko moč, da je takrat še kot kvas, kot manjšina, prekvasilo vso tisto družbo in prineslo res razcvet srednjega veka. Ne temačni srednji vek. Ampak razcvet srednjega veka. Enako je lahko krščanstvo, ne je lahko, v viziji Božjega Kraljestva in gospostva nad zgodovino, je tudi danes krščanstvo tista sila, ki lahko in gospodarske in duhovne krize zares preživi. In ravno zaradi izkustva sekularizacije in teh problemov, ki jih mi doživljamo, pride tja, kamor brez tega ne bi mogla priti. 

12

Tudi srednji vek je moral se končati v nekem trenutku, preko neke krize, tudi moderna se je morala nekje končati in preiti v postmoderno. Tudi današnji čas nekje, ta situacija se mora nekje končati, da pride v tisto novo zgodovinsko fazo. Ali je naša zadnja, ne vemo. Na koncu pa imamo to vero, da na koncu stojita novo nebo in nova zemlja. In na koncu stoji naše vstajenje, kajti velikonočna vera, vera teh šunk in Marije Magdalene in vera Štefana in vera sveče je konec koncev vera našega vstajenja, ki ni samo v neumrljivosti duše, kot pravi peta resnica, da je človeška duša neumrljiva, ampak je vera, da bo Bog vse nas obudil, ker verujemo v vstajenje mesa. Kako se bo to zgodilo? Lahko fantaziramo, če potrebujemo. Lahko o tem razmišljamo, če mislimo, da je pomembno, predvsem pa je prav, da v to verujemo. Bog nas ni ustvaril za propad, za kratek čas, nas je ustvaril za to, da živimo kot ljudje z dušo in telesom, poveličanim telesom v nebeškem Jeruzalemu, tisto, kar se imenuje tudi novo nebo in nova zemlja, kjer, šele tam se bo pravzaprav do konca vse to, kar se je kazalo kot šunka, pirhi, potice ali pa jamranje, ali pa vse te stopnje še. Tam se bo stvar do konca pokazala, razcvetela, dozorela, ker nas je Bog za to že ustvaril. Ustvaril nas je za to večno Veliko noč, kjer bomo vso večnost, kot smo pa zdajle pri Gregoriju iz Nise malo razmišljali prejšnji vikend, kjer bomo vso večnost se lahko nekako bližali, bomo vedno bolj Boga spoznali, čeprav ne bomo nikoli v polnosti dojeli, ampak bomo vedno bolj prihajali k Njemu. In to je pravzaprav Velika noč. Ker je Kristus prišel, stopil na križ, v smrt, v grob za nas, da nam ni treba ostati v grobu, ampak da nas potem On s svojim vstajenjem vstane in da nam potem da to tako kot pač On najbolje ve. Na nas je pa, da to pričakujemo, da po tem hrepenimo in da s tem v mislih živimo. 

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

        23

24

25